140. člen ZUP

Stranka lahko v upravnem postopku zahteva izločitev uradne osebe, kadar druge okoliščine (onkraj tistih, naštetih v 35. členu ZUP) vzbujajo dvom o njeni nepristranosti. Nestrinjanje z vodenjem postopka in z odločitvami samo po sebi ni izločitveni razlog. Tožnik s podanimi očitki, ne da bi navedel druge pravno relevantne okoliščine, na podlagi katerih bi bilo mogoče z verjetnostjo zaključiti, da je zaradi razmerja uradne osebe do stranke ali do upravne stvari podan dvom o njeni nepristranosti, s svojim zahtevkom za njeno izločitev iz upravnega postopka ne more uspeti. Upravni organ je dolžan izvesti vse predlagane dokaze. Vnaprejšnja dokazna ocena ni dopustna. Izvedbo dokazov lahko organ zavrne le, če za to obstajajo utemeljeni formalni (npr. dokaz je nesubstanciran) ali vsebinski razlogi, to je, če je dokaz nepotreben, ker je dejstvo že dokazano; nerelevanten, ker dejstvo, ki naj bi se dokazovalo, za odločitev ni pravno odločilno; ali pa je dokaz neprimeren za ugotovitev zatrjevanega dejstva. O verodostojnosti posameznih dokazov se namreč upravni organ lahko izreče šele po tem, ko jih izvede, ter to na ustrezen način upošteva pri presoji izvedenih dokazov in pri rezultatu

Med strankama je sporna odločitev tožene stranke, ki je tožeči stranki priznala stroške, nastale s pripombami na zapisnik v višini, ne pa celotnega zneska po računu, ki ga je pripombam priložil pooblaščenec tožeče stranke. Po 28. členu Pravilnika se stranki povrnejo le dejanski stroški zastopanja, ki pa jih je mogoče ugotoviti in o njih presojati le, če so specificirani in izkazani. V računu, ki ga je pripombam priložila tožeča stranka in s katerim je uveljavljala zahtevek za povračilo stroškov, pa je bil preciziran zgolj zahtevek "priprave pripomb", navedba "sodelovanje v davčnem postopku" pa je splošna do te mere, da ni mogoče razbrati, kakšne stroške je s tem želela uveljavljati tožeča stranka.

Sodišče ne more preizkusiti ter kot pravilnega potrditi zaključka, na katerega je toženka oprla izpodbijano odločbo, to je, da je pravdna zadeva, za katero tožnik uveljavlja dodelitev BPP z obravnavano prošnjo, pravnomočno končana in da iz tega razloga ni izpolnjen pogoj iz 24. člena ZBPP za dodelitev BPP. Toženka bi se opisanim pomanjkljivostim svojega odločanja izognila, če bi upoštevala to, kar ji narekujejo določbe 9., 140. in 146. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP), v zvezi z drugim odstavkom 34. člena ZBPP, to je, če bi tožnika (naravi BPP odločanja primerno) pozvala, da dopolni svoje navedbe glede uveljavljanja BPP z obravnavano prošnjo, ter če bi ga pred odločitvijo seznanila s svojimi ugotovitvami in mu dala možnost, da se o njih pred izdajo odločbe izjavi.

Poziv na dopolnitev vloge mora biti jasen tudi glede opozorila o posledici, ki bo stranko doletela, če vloge ne dopolni. Po presoji sodišča je bilo glede na citirani poziv moč pričakovati meritorno odločitev o zadevi, to je odločitev o vsebini, in ne zgolj procesno, formalno odločitev. Zato je v tem delu prišlo do kršitve pravil postopka, natančneje tretjega odstavka 140. člena ZUP, odločbe drugostopenjskega davčnega organa pa tudi ni moč preizkusiti glede tega, zakaj je vlogo (v konkretnem primeru priglasitev) štel za formalno nepopolno, ko pa jo je pred tem prvostopenjski davčni organ očitno štel za "le" materialno nepopolno, torej dokazno nepodprto. Na ta način stranke postopka tudi niso imele možnosti, da se izrečejo o okoliščinah, ki so drugostopenjski davčni organ vodile k sprejeti odločitvi (tj. o domnevni formalni nepopopolnosti priglasitve). V konkretnem primeru drugostopenjski davčni organ v izreku ni odločil o odpravi odločbe prvostopenjskega davčnega organa, zato ni v celoti zadostil cit. določbi prvega odstavka 252. člena ZUP, kar onemogoča preizkus izpodbijane odločbe drugostopenjskega davčnega organa. Preizkus v tem delu tudi ni možen, ker se odločitev po pr

Tudi v prekrškovnih postopkih je treba uporabiti stališča, ki so se oblikovala v sodni praksi Vrhovnega sodišča v zvezi s kazenskimi zadevami in izhajajo iz ustaljene prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP). Glede vprašanja, kdaj brezplačno zastopanje po zagovorniku v prekrškovnem postopku zahtevajo interesi pravičnosti, da bo ustrezno varovana človekova pravica iz točke (c) tretjega odstavka 6. člena EKČP, je treba uporabiti kriterije, ki sta jih ESČP in Vrhovno sodišče uporabila v zvezi z brezplačnim zastopanjem po zagovorniku v kazenskem postopku, in sicer je treba upoštevati: (1) resnost kršitev in teža zagrožene kazni ter (2) kompleksnost obravnavane zadeve in v tej zvezi tudi osebnostne lastnosti obdolženca. Tožnikova prošnja z dne 27. 6. 2024 je vsebovala le navedbo, da tožnik prosi za BPP za sestavo in vložitev zahteve za sodno varstvo in zastopanje pred sodiščem prve stopnje, na poziv Bpp 692/2024 z dne 4. 7. 2024 pa je tožnik odgovoril dne 15. 7. 2024 in dodal zgolj to, da "nima ustreznega znanja in ni zmožen ter sposoben lastnega zastopanja in varovanja pravnih interesov ter koristi v prekrškovnem postopku", zaradi česar potrebuje k

Tožena stranka je po presoji sodišča pravilno presodila, da je bila tožnikova prošnja z dne 2. 7. 2024 materialno nepopolna v smislu drugega odstavka 140. člena ZUP, saj je vsebovala le navedbo, da se prosi za BPP za sestavo in vložitev zahteve za sodno varstvo in zastopanje pred sodiščem prve stopnje. Temu tožba prepričljivo in z vidika 140. člena ZUP niti ne oporeka. Tožnik oziroma njegov pooblaščenec ni konkretno navedel okoliščin, na podlagi katerih gre sklepati, da tožnik nima ustreznega znanja in da ni zmožen lastnega zastopanja v postopku. Šele v tožbi se je tožnikov pooblaščenec konkretneje skliceval na tožnikove osebne okoliščine (da nima dokončane osnovne šole, da ne zna in ne more uporabljati računalnika, ker nima elektrike), ki da utemeljujejo potrebo po kvalificirani pravni pomoči v prekrškovnem sodnem postopku, vendar je tožnik s temi navedbami v upravnem sporu prekludiran, saj ni pojasnil, zakaj jih ni navedel že v upravnem postopku, konkretneje v odgovoru z dne 15. 7. 2024. Tožena stranka je pravilno upoštevala, da gre za prekrškovni postopek (ne kazenski), v katerem je bila tožniku izrečena globa v skupni višini 240,00 EUR, kar tudi po presoji sodišč

Sodišče ugotavlja, da prvotna odločba o zavrnitvi vloge tožnice ni postala materialno pravnomočna, zato organ pri ponovnem odločanju ni vezan na obrazložitev, zavzeto v predhodni odločbi, oziroma na upoštevanje že priznanih potrdil. Čeprav po mnenju sodišča drži, da se v primeru večkratnih strokovnih napak pri točkovanju (storitev katerih tožena stranka v konkretnem primeru izrecno priznava), stranka lahko upravičeno sprašuje o pravilnosti in zakonitosti vodenih postopkov, v katerih se odloča o pravicah in pravnih koristih strank, pa zgolj iz razloga drugačne odločitve toženi stranki ni mogoče očitati arbitrarnosti. Po presoji sodišča bi bilo treba določbo 14. člena Pravilnika o napredovanju strokovnih delavcev in strokovnih sodelavcev na področju socialnega varstva v nazive v delu, ki se nanaša na eno- ali večletno vodenje projektov oziroma aktivno sodelovanje, tolmačiti na način, da se takšna dodatna opravila ustrezno vrednotijo, v kolikor so trajala celotno šolsko leto in gre tudi za takšno organizacijo dela, ki je vezano na šolsko leto in ne na koledarsko leto.

Toženka je pravilno presodila, da je bila tožnikova prošnja za dodelitev BPP materialno nepopolna v smislu drugega odstavka 140. člena ZUP. Toženka je na tej podlagi utemeljeno pozvala tožnika, da prošnjo dopolni ne le z navedbami glede škodnega dogodka in vtoževane odškodnine, pač pa, da dostavi tudi dokazila o nastali škodi, odškodninski zahtevek vložen na zavarovalnico, odklonitev plačila zahtevane odškodnine s strani zavarovalnice in morebitno odločitev pritožbene komisije zavarovalnice. Tožnik navedenih listin k dopolnitvi prošnje ni priložil, pač pa je samo navedel opis škodnega dogodka in specificiral vtoževano odškodnino.

Tožnik listin, ki bi dokazovale škodni dogodek in nastalo škodo k dopolnitvi prošnje za dodelitev BPP ni priložil, pač pa je samo navedel opis škodnega dogodka in specificiral vtoževano odškodnino. Tožnik bi moral na podlagi poziva toženke, ki je bil jasen in konkretiziran, v skladu z drugim odstavkom 140. člena ZUP za svoje navedbe predlagati dokaze in jih, če je mogoče, predložiti. To je storil šele v tožbi v tem upravnem sporu, ko je priložil določene priloge skupaj s tožbo, ki jo je dne 26. 7. 2024 vložil na Okrajno sodišče v Krškem, vendar ob tem ni pojasnil, zakaj tega ni mogel storiti že v upravnem postopku. Tožnik je bil tako pravilno pozvan na dopolnitev vloge, v pozivu je bilo jasno navedeno, kaj naj predloži, opozorjen je bil tudi na posledice, če tega ne stori.

Tožena stranka je pozvala tožnika, da prošnjo dopolni ne le z navedbami glede škodnega dogodka in vtoževane odškodnine, pač pa, da dostavi tudi določene listine o nastali škodi, o tem, da je odškodninski zahtevek vložen na zavarovalnico, o odklonitvi plačila zahtevane odškodnine s strani zavarovalnice in morebitno odločitev pritožbene komisije zavarovalnice. Tožnik navedenih listin k dopolnitvi prošnje z dne 18. 7. 2024 ni priložil, pač pa je samo navedel opis škodnega dogodka in specificiral vtoževano odškodnino. Ker pa so bile predpostavke za odškodninsko odgovornost zgolj zatrjevane, ne pa kakorkoli izkazane, tožena stranka ni mogla ugotoviti, da zadeva ne bi bila očitno nerazumna oziroma, da ima tožnik verjetne izglede za uspeh.

Ker je tožnik prošnji za BPP priložil pooblastilo odvetniku A. A. je tožena stranka ravnala pravilno, ko je poziv z dne 21. 8. 2024 vročila tožnikovemu pooblaščencu, kar je v izpodbijani odločbi tudi na dveh mestih izrecno navedla. Kljub temu je tožnik v tožbi navedel zgolj to, da "poziva na dopolnitev BPP tožnik v ZPKZ Dob ni prejel", kar ni pravno relevantno dejstvo, saj je pravno veljavno le vročanje tožnikovemu pooblaščencu. Da slednji ne bi prejel poziva tožene stranke z dne 21. 8. 2024 pa tožba ne zatrjuje. Tožnik je zgolj pavšalno navrgel, da naj bi bila tožena stranka seznanjena s tem, da je pooblaščenec po vloženi prošnji za BPP vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, in da so razlogi za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti razvidni iz same zahteve (ki jo tožbi priloži), vendar tožnik ne pojasni, kako naj bi bila tožena stranka seznanjena z vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti in njeno vsebino, niti ne pojasni, zakaj tega ni navedel v odgovoru na poziv tožene stranke z dne 21. 8. 2024, kar je relevantno z vidika določbe 52. člena ZUS-1. Sam poziv tožene stranke na dopolnitev prošnje pa očitno ni bil neupravičen oziroma objektivno neutemeljen.

Pri podajanju prilog k vlogi je očitno prišlo do pomote saj je nelogično, da bi tožnik uveljavljal naložbo za obračalni plug, predložil pa patent za drug stroj. Tožnik je še pred izdajo prvostopenjske odločbe dopolnil vlogo in poslal napačni patent, zato bi tožena stranka v okviru ugotovitvenega postopka morala tožnika določno pozvati za predložitev ustreznega dokaza, saj je očitno s tožnikom komunicirala preko elektronske pošte.

Po presoji sodišča je potrebno razumno razlagati tako določila razpisne dokumentacije kot tudi temeljna procesna načela ZUP, da se sredstva podelijo tistim vlagateljem oziroma na podlagi njihovih vlog v skladu z namenom iz javnega razpisa. Toženka, ki je tožnika zaprosila za pojasnilo (ne pa za morebiti predložitev dodatnih dokazil ipd.), po presoji sodišča ni imela utemeljene podlage za zavrnitev vloge na podlagi poziva na dopolnitev, temveč bi morala skladno s 140. členom ZUP tožnika pozvati na predložitev ustreznih dokazil. Pred izdajo odločbe je namreč treba ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so za odločitev pomembne, in strankam omogočiti, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi. Šele če tožnik zahtevanih dokazil ne bi priložil, bi bilo mogoče njegovo vlogo zaradi neskladnosti zavrniti.

Ker torej organ prve stopnje v izpodbijani odločbi ni pojasnil (tudi ne organ druge stopnje v svoji odločbi), zakaj ni izvedel dokazov, ki jih je predlagala tožnica, je bila s tem storjena absolutna bistvena kršitev postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Hkrati izpodbijane odločbe tudi ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP. Glede na okoliščine primera ni dovolj jasno in nedvoumno, kaj zajema ustanovljena služnost, zlasti, ali zajema tudi morebitne opustitve (in če, kakšne), ki jih mora trpeti tožnica.

V zvezi z vračilom davka sodišče pojasnjuje, da se strinja z ugotovitvijo toženke, da je ta prejemek občasni, neperiodični dohodek v smislu 23. člena ZSVarPre. Pri tovrstnih prejemkih je bistveno, da gre za občasne, neperiodične dohodke, ki jih je upravičenec prejel samo enkrat. Pri presoji, ali takšno enkratno nakazilo pomeni dohodek iz navedene določbe, je pomembna pravna narava takšnega nakazila. Glede vrnjenega davka v predmetni zadevi sodišče ugotavlja, da se ta nanaša na dohodnino. Ker so pri ugotavljanju premoženjskega pogoja relevantni vsi dohodki in prejemki, ki so obdavčljivi po zakonu, ki ureja dohodnino, sodišče zaključuje, da je posledično tudi vračilo preveč plačane dohodnine prejemek, ki se v obravnavanem primeru upošteva pri ugotavljanju dohodka prosilca, in sicer kot občasni, neperiodični dohodek v smislu 23. člena ZSVarPre. V skladu s 23. členom ZSVarPre je pri upoštevanju neperiodičnih dohodkov relevantno obdobje treh mesecev pred vložitvijo vloge (20. člen ZSVarPre), zato sodišče zavrača tožbeni ugovor, da bi morala toženka pri vračilu davka upoštevati obdobje dvanajstih mesecev.

Toženka se do v spremnem dopisu navedenih pritožbenih razlogov v pozivu, kot nerazumljivih ali nepopolnih ni opredelila, niti iz izpodbijanega sklepa ne izhaja, da jih je po vsebini obravnavala. Toženka torej ni pojasnila, zakaj šteje prošnjo za nerazumljivo (in tudi nepopolno) kljub laičnim navedbam tožnika v spremnem dopisu, da kaznivega dejanja ni storil. Izpodbijanega sklepa se zato iz navedenega razloga ne da preizkusiti.

ZUP razlikuje med procesnim položajem, ko vloge sploh ni mogoče obravnavati, ker ne vsebuje najosnovnejših podatkov za to (67. člen ZUP) in položajem, ko je vlogo sicer mogoče obravnavati, vendar stranka ne predloži dokazov, na podlagi katerih bi se organ lahko prepričal o utemeljenosti njenega zahtevka. Določba, da organ v takem primeru postopek nadaljuje, zato smiselno pomeni, da mora organ odločiti na podlagi podatkov, ki so mu na voljo, oziroma nadaljevati ugotovitveni postopek. Organ je imel dovolj podatkov, glede na navedbo zadeve za katero tožnik prosi za brezplačno pravno pomoč izvesti ugotovitveni postopek (144. in 145. člen ZUP) za dosego namena, ki ga ima ta postopek.

Toženka je ugotavljala premoženjsko stanje tožnice in se pri tem oprla na uradne podatke zemljiške knjige in GURS o lastništvu nepremičnin in njihovi vrednosti. Tožnico je z ugotovljenimi dejstvi tj. vrednostjo nepremičnega premoženja tudi seznanila in ji dala možnost, da se o njih izjavi. Tožnica ni predložila dokazov, da bi se lasninsko stanje glede nepremičnin, ki jih je toženka upoštevala, spremenilo in tudi ni uspela dokazati, da bi bila vrednost njenega deleža nepremičnine drugačna, kot izhaja iz javno dostopnih podatkov, ki jih je toženka pridobila po uradni dolžnosti. Pri tem je potrebno upoštevati, da pristojni organ za BPP sam po uradni dolžnosti ni dolžan ugotavljati vseh okoliščin glede možnosti razpolaganja s premoženjem in dohodkom, ki sta predmet ugotavljanja v postopku. To dolžnost (glede navajanja in dokazovanja) ima lahko po naravi stvari zgolj prosilec.

Ključna je ugotovitev sodišča, da tožnica ni dokazala, da je za najemno stanovanje plačala tržno najemnino. Slednje je namreč v 121.a členu SZ-1 opredeljeno kot eden izmed pogojev, ki jih mora dokazati upravičen prosilec za priznanje subvencije k plačilu tržne najemnine.

Ko se preverjajo obvezne sestavine vloge, kot izhajajo iz 66. člena ZUP, včasih dopolnjene s sestavinami po področnih predpisih, se preverja formalna popolnost vloge. Če katera obvezna sestavina manjka, se vložnika pozove v skladu s prvim odstavkom 67. člena ZUP. Če pa je organ že začel vlogo vsebinsko obravnavati, vendar med ugotovitvenim postopkom in dokaznim postopkom ugotovi, da potrebuje določena dokazila za ugotovitev dejanskega stanja, govorimo o materialno nepopolni vlogi. V takem primeru bo organ ravnal po 140. členu ZUP in stranko pozval k predložitvi dokazov. Če stranka v tem roku ne predloži dokazov, organ ne ravna po 67. členu ZUP, temveč nadaljuje vsebinsko presojo in izda odločbo.