Gradbeništvo

Neposredna zveza med graditvijo cevovoda, tudi kolikor se ta gradi pred pravnomočnostjo gradbenega dovoljenja in zatrjevanim onesnaženjem pitne vode, ki ga tožnik uveljavlja kot težko popravljivo škodo, s katero bo prizadeta javna korist, pa ker je delovanje cevovoda pogojeno z izdanim uporabnim dovoljenjem, ki ne more biti izdano pred pravnomočnostjo gradbenega dovoljenja, torej ne pred pravnomočno odločitvijo v tem upravnem sporu, ne obstaja. Zato sodišče meni, da ni potrebe za ureditev spornega pravnega razmerja, saj težko popravljiva škoda, ki jo zatrjuje tožnik, neposredno ne grozi.

Tožeča stranka kot primarni razlog za izdajo začasne odredbe uveljavlja, da iz nasprotja med izrekom in obrazložitvijo izpodbijane odločbe izhaja realna nevarnost, da bo izvršilni organ pri izvršbi izpodbijane odločbe odstranil tudi kovinske stebre (kandelabre) in ne LCD prikazovalnikov, ki so nanje pritrjeni. Zatrjevana nevarnost nastanka te škode ni podana. Izrek izpodbijane odločbe namreč ni omejen zgolj na navedbo ID številk spornih objektov, temveč jih v nadaljevanju izrecno in vsebinsko opredeljuje. Tako iz besedila izreka izpodbijane odločbe izhaja, da so enostavni objekti za obveščanje in oglaševanje sestavljeni iz kovinske konstrukcije, ki je pričvrščena na kovinske drogove (kandelabre), in iz vstavljenih svetlobnih prikazovalnikov - predvajalnikov (LCD displejev). Izrek torej izrecno in nedvoumno razlikuje med kovinskimi drogovi (kandelabri), ki nastopajo zgolj kot nosilci, na katere so enostavni objekti pričvrščeni, ter LCD prikazovalniki skupaj s kovinsko konstrukcijo, ki sestavljajo enostavne objekte za obveščanje in oglaševanje, katerih odstranitev je z izrekom naložena. Tega ne spremeni niti dejstvo, da izrek res vsebuje ID številke, ki predstavljajo kovinske drog

Okoliščine narekujejo uporabo pravila iz prvega odstavka 140. člena OZ, da tisti, ki v svojo škodo dovoli drugemu, da ta nekaj stori, ne more zahtevati od njega povrnitve škode, ki mu jo je s tem povzročil (pravilo volenti non fit iniuria). Npr. iz 36. točke obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je bila zavestna odločitev "zgolj in samo" naročnice "same", da se bo gradnjo izjemno zahtevnega objekta pričelo na podlagi za izvedbo gradnje popolnoma neustrezne projektne dokumentacije PGD, ki je s to odločitvijo sprejela vsa tveganja za nastanek napak in pomanjkljivosti, ki so se kasneje tudi zgodile. Podrobno je obrazloženo, zakaj tretja toženka ni bila nadzornik v smislu ZGO-1, kako ni imela nobenih relevantnih pooblastil za izvajanje nadzora (v razmerju do izvajalca, nadzornika in projektanta), kako ji je bila zgolj tožnica zavezana izročiti vse razpoložljive podatke in ji omogočiti dostop do objektov in naprav, ki so predmet pogodbe, in se je zavezala redno sodelovati s tretjo toženko, in zakaj posledično tretja toženka ne more odgovarjati za plačilo vtoževane škode. Drži, da je odgovorni nadzornik dodatno zagotovilo naročniku gradnje, da bodo dela izdela

Tožnik upravičeno opozarja, da ne drži, da upravni organ, ob ugotovljenem neskladju grafične priloge OPPN s hierarhično višjim aktom, ni bil dolžan upoštevati določil OPN in vztrajati pri izkazanem soglasju stranskega udeleženca. Napačno je stališče, da odmik ni predpisan zato, ker ga OPPN sploh ne določa, v tem delu je namreč ugotoviti, da je potrebno uporabiti OPN. Nadalje je pripomniti, da OPN ne določa, kot napačno meni toženka, da se OPN po sprejemu OPPN na območju urejanja z OPPN v nobenem svojem delu ne uporablja več, tj. da v celoti nadomešča OPN. Taka razlaga bi bila v nasprotju z določili in intenco ZUreP-3. Zakonska zahteva po skladnosti torej pomeni zahtevo po vsebinskem ujemanju obeh aktov tako, da OPPN ne more določati ničesar drugače oziroma v nasprotju z OPN, ampak mora izhajati iz OPN, pri čemer je njegov namen in naloga, da podrobneje definira pogoje pozidave na območju OPPN. Ker je nesporno ugotovljeno, da projekt DGD predvideva postavitev enostanovanjske stavbe v oddaljenosti 1,99 metra od meje, za tak odmik pa investitorja pisnega soglasja nista pridobila, je odločitev prvostopenjskega organa napačna in nezakonita. Stranki z interesom bi za

Revizija se dopusti glede vprašanj: Ali je pravilno materialnopravno stališče in navodilo Upravnega sodišča, da v obravnavani zadevi upravni organ v ponovnem postopku ne sme uporabiti Uredbe o hrupu, za katero je Ustavno sodišče ugotovilo, da je v neskladju z ustavo (ugotovitvena odločba), enoletni rok za odpravo protiustavnosti pa je že potekel? Ali je dopustno, da v ponovnem postopku po pravnomočni sodbi, s katero je Upravno sodišče odpravilo upravni akt in zadevo vrnilo v ponovni postopek, isto sodišče še enkrat odloča o istih pravnih vprašanjih glede pravilne uporabe materialnega prava in vprašanjih glede postopka sprejema državnega prostorskega načrta? Ali je v primeru, ko je Upravno sodišče dejansko stanje ugotovilo na glavni obravnavi v prvem postopku, v katerem je tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani upravni akt, dopustno, da Upravno sodišče v ponovnem postopku ponovno odloča o tem istem dejanskem vprašanju?

Revizija se dopusti glede vprašanj: Ali je Upravno sodišče pravilno odločilo glede vprašanja uporabe predpisa, ki je bil z odločbo Ustavnega sodišča sicer spoznan za neustavnega, vendar ni bil odpravljen ali razveljavljen in je na podlagi te odločitve glede Uredbe o mejnih vrednostih kazalcev hrupa v okolju uporabilo institut exceptio illegalis inter partes? Ali lahko sodišče uporabi institut exceptio illegalis inter partes tudi v primeru podzakonskega predpisa, glede katerega je Ustavno sodišče sicer ugotovilo protiustavnost, katero je potrebno odpraviti v roku enega leta, izpodbijano gradbeno dovoljenje pa je bilo na podlagi te Uredbe izdano pred iztekom roka, ki ga je za odpravo protiustavnosti določilo ustavno sodišče? Ali je dopustna uporaba oziroma na kakšen način se uporablja predpis, o katerem je Ustavno sodišče odločilo z ugotovitveno odločbo, pri čemer se ugotovljena protiustavnost ne nanaša na konkretno določbo predpisa, temveč na kršitve postopka sprejemanja predpisa (kršitev pravice do sodelovanja javnosti pri sprejemanju predpisa oz. Aarhuške konvencije in prava EU)?

Pravilna in skladna z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča je presoja Upravnega sodišča, da sklepa, izpodbijana v tem upravnem sporu, nista akta iz 2. člena ZUS-1, ali iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1, ki bi se lahko izpodbijala v upravnem sporu. Zato je Upravno sodišče v skladu s 4. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo zavrglo.

Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali zavrnitev dokaznih predlogov tožnika (inšpekcijskega zavezanca) z izvedencem in zaslišanjem prič, predlaganih v zvezi s spornim dejanskim stanjem, iz razloga, ker sodišče sledi inšpektorjevim ugotovitvam, krši prepoved vnaprejšnje dokazne ocene in pomeni odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča (zlasti v sklepih X Ips 12/2019 in X Ips 220/2016) o tem vprašanju?

Z izpolnitvijo naložene obveznosti na podlagi izvršitve izpodbijanega akta bi pritožnikoma tako nesporno nastala materialna škoda, ki je v odstranitvi ("uničenju") navedenega objekta. Ob tem iz dejanskega stanja zadeve ne izhaja, da bi bila taka škoda po višini ali posledicah zanemarljiva, niti tako ne zatrjuje nobena od strank. Iz dejanskega stanja obravnavane zadeve izhaja, da je škoda težko popravljiva. Iz okoliščin zadeve tako ni razvidno, da bi bila v primeru kasnejšega uspeha v upravnem sporu navedena materialna škoda pritožnikoma (lahko) povrnjena in na kakšen način (npr. da bi bili pritožnikoma na podlagi uspeha v tem sodnem postopku povrnjeni stroški odstranitve objekta oziroma njegove ponovne postavitve), niti tega ne navaja tožena stranka. V zadevi ni videti, da bi bilo z zadržanjem izpodbijanega akta nesorazmerno poseženo v javno korist. Navedeno je v postopku dolžna zatrjevati in dokazovati toženka in ne sodišče po uradni dolžnosti. Tožena stranka v svojih vlogah sicer pravilno utemeljuje, da z izdajo izpodbijanega akta sledi javnemu interesu, vendar pa ne utemelji, v čem bi nadaljnji obstoj spornega objekta (do odločitve v tem upravnem sporu) konkretno

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla predlog pritožnice za odlog izvršbe na podlagi tretjega odstavka 293. člena ZUP. Skladno z ustaljeno prakso Vrhovnega sodišča izpodbijani akt, ni niti upravni akt iz 2. člena ZUS-1 niti sklep iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1, ki bi se lahko izpodbijal v upravnem sporu. Sklep o zavrženju (ali zavrnitvi) predloga za odlog izvršbe kot procesnih sklep ni upravni akt, saj ne vsebuje vsebinske odločitve o pritožničini pravici, obveznosti ali pravni koristi, prav tako pa tudi ni sklep, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan.

Tožničine neprerekane navedbe ne konretizirajo škode oziroma realnih posledic, ki bodo nastale z izvršitvijo izpodbijanega sklepa, kar velja tako za premoženjske kot nepremoženjske posledice. Zaključek, da bi z izvršitvijo izpodbijanega sklepa – s spoštovanjem v izpodbijanem sklepu tožniku izrečene prepovedi oziroma s plačilom zagrožene denarne kazni zaradi kršitve te prepovedi – nastala težko popravljiva škoda ni mogoč. Tožnik zavajajoče zatrjuje, da se predlagana začasna odredba nanaša na izvršitev sklepa o denarni kazni, izrečenega zaradi izvedbe nujnega vzdrževalnega dela in da ga izpodbijani sklep odvrača od nujnih dejanj za preprečevanje škode na objektu. Tožniku je bila namreč z izpodbijanim sklepom naložena ustavitev dozidave nelegalnega prizidka z nadstreškom in za kršitev te prepovedi zagrožen izrek denarne kazni v znesku 1.000,00 EUR. Poleg tega tožnik ne navaja nobenih konkretnih okoliščin v zvezi z zatrjevano sanacijo zamakanja, zato ni mogoče zaključiti, da bi (edino) odložitev izvršitve izpodbijanega sklepa preprečila nastanek težko popravljive škode. Prav tako njegove navedbe ne narekujejo zaključka, da bo v primeru uspeha s tožbo brez izdane začasne odredbe uspe

Toženki IZS je za vodenje disciplinskih postopkov zoper pooblaščene arhitekte in inženirje podeljeno javno pooblastilo. To pomeni, da toženka pri tem nastopa kot nosilec javnega pooblastila, zato se določbe Zakona o splošnem upravnem postopku v celoti in subsidiarno uporabljajo tudi v disciplinskem postopku pred toženko. Ker toženka ni konkretizirala disciplinske kršitve, ki se tožniku očita, je obrazložitev izpodbijanega sklepa pomanjkljiva in ni v skladu s prvim odstavkom 214. člena ZUP ter ne omogoča materialnopravnega preizkusa odločitve. To predstavlja absolutno bistveno kršitev določb upravnega postopka.

Namen vprašanj, ki jih je sodišče ob zaslišanju postavilo izvedencu, je bil odpraviti nejasnosti ter pomanjkljivosti pisno izdelanega mnenja, ne pa, kot zapiše toženka v pritožbi, "zapeljati" izvedenca k določenim odgovorom. Drugače kot s postavitvijo konkretnih vprašanj konkretnega odgovora ni mogoče dobiti, zato sodišču prve stopnje v tem pogledu ni mogoče očitati do toženke nepošteno vodenega postopka. Seveda pa podlage za to ne more pomeniti niti dejstvo, da dodatna pojasnila izvedenca niso bila v korist toženke. Sodišče prve stopnje je ugotovitev, da je imelo opravljeno delo toženke napake in katere, primarno oprlo na dejstvo, da toženka navedbam tožnikov, v katerih sta napake konkretno opisala, jih podkrepila s fotografijami, opisala njihovo naravo in vzroke za nastanek, ni obrazloženo ugovarjala. Po drugem odstavku 214. člena ZPP se namreč dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, štejejo za priznana. Drži, da ogled (s strani toženke) izdelane fasade ni bil mogoč, saj je bila ta že pred vložitvijo tožbe sanirana. Drži posledično tudi to, da izvedenec napak ni mogel zaznati neposredno. Vendar pa to ne pomeni, da izvedenskega mne

Po določbi tretjega odstavka 4. člena Pravilnika o projektni dokumentaciji, gre med vplive na okolico uvrstiti tudi primerno osončenost prostorov v obstoječih objektih. Primerna osončenost je eden od osnovnih varnostno sanitarnih pogojev za bivanje. Tožnice so v vlogah v upravnem postopku in tudi v tožbi s svojimi izračuni utemeljevale, zakaj bo načrtovana gradnja, ki se bo približala njihovim prostorom (kot navajajo, naj bi bila njihova okna oddaljena 2,50 m oziroma 3,00 m od predvidenega objekta), tem prostorom odvzela možnost njihove neposredne osončenosti. Res je, da za te svoje trditve in izračune niso predložile dokazov (npr. ustrezne študije za to pristojnega strokovnjaka), kot to ugotavlja prvostopenjski organ, vendar pa je obenem tudi res, da vpliv predvidene gradnje na sosednje objekte v smislu njihove osončenosti ni prikazan niti v PGD. Sodišče zato meni, da tožnicam ni mogoče očitati, da za svoje (vsebinske) ugovore v smislu vpliva načrtovane gradnje na osončenost njihovih prostorov niso predložile primernih dokazov (to je dokazov, ki bi bili enakovredni dokazom oziroma listinam v PGD), saj tudi dokazi o tem, da naj gradnja na osončenost njihovih prostorov ne bo imel

Za ograjo je določena izjema od splošnih pravil razvrščanja, da se ravzršča samostojen objekt, in sicer je izrecno dovoljeno ločeno razvrščanje v primeru, ko se ograja postavi na oporni zid. Če se torej ograja postavi na oporni zid, se oporni zid in ograja lahko razvrščata ločeno. Iz izpodbijane odločbe ni razbrati presoje upravnega organa o možnosti za razvrstitev gradnje glede na to izjemo, ki se nanaša prav na ograjo in oporni zid, na katerega je postavljena ograja, torej ločeno klasifikacijo kot ograjo in oporni zid. Toženka ni upoštevala posebnih pravil za klasifikacijo objektov, torej materialno pravo v postopku ni bilo pravilno uporabljeno, v posledici česar tudi dejansko stanje, ki je pomembno za odločitev v zadevi, ni bilo popolno ugotovljeno, saj inšpektor ni ugotavljal vseh lastnosti gradnje, torej, ali se gradnja izvaja na zemljišču, kjer obstaja višinska razlika med spodnjim in zgornjim zemljiščem, temveč je glede betonskega dela ograje ugotovil le njegovo debelino in povprečno višino.

Po sodni praksi so imisije, ki so običajne v vsakem sodobnem mestu (npr. imisije prometa in individualnih kurišč), ki ne presegajo predpisanih mejnih vrednosti, štejejo za dopustne. Za takšne je mogoče šteti tudi imisije vonjav iz lokalov za pripravo prehrane v mestih, pa tudi povečane imisije hrupa gostinskih in drugih lokalov, kolikor ne presegajo običajne oziroma predpisane dopustne meje in nimajo (bistvenega) vpliva na zdravje in kvaliteto življenja ljudi v okolici. Škoda na zdravju v splošnem nedvomno predstavlja škodo, ki je že po naravi stvari (vsaj praviloma) težko popravljiva. Vprašanje pa je, ali je tožeči stranki z dokazi, ki jih je predlagala v postopku, nastanek te bodoče škode (kot posledice imisij iz prehrambnega obrata investitorja) uspelo izkazati z zahtevano stopnjo verjetnosti.

Prostorski akt predstavlja materialno pravo, na podlagi katerega v skladu z načelom zakonitosti odločajo organi v upravnih zadevah. Ko se toženka v izpodbijani odločbi opira na 42. člen OPN Vojnik glede umestitve objektov v prostor, navaja, da je jasno, da vsaka gradnja v prostoru pomeni določeno spremembo, vendar mora biti sprememba (gradnja) v okviru določil prostorskega akta. Pripravljalec OPN Vojnik se je očitno zavedal pomena pogleda, zato ga je izrecno naštel med bivalnimi pogoji, ki morajo ostati zagotovljeni tudi po izvedeni gradnji. Sodišče ugotavlja, da toženka ne pojasni, kakšno vsebino je dala pravnemu pojmu "pogledi", kot je predpisan v 42. členu OPN Vojnik, vendar pa je glede na obrazložitev izpodbijane odločbe očitno, da toženka v konkretnih okoliščinah ta pravni pojem ozko povezuje s pogledom na Šmartinsko jezero kot tisto naravno danostjo, ki v tem okolju pomembno zvišuje kvaliteto bivanja. Sodišče meni, da je toženka s takšnim tolmačenjem zmotno uporabila materialno pravo. Sodišče sodi, da sporne določbe OPN Vojnik ni mogoče razlagati na način, da je pogled na Šmartinsko jezero ovrednoten drugače (pomembneje) kot pogled na preostalo krajino. Sodišče

V predmetni zadevi ni dvoma, da je kot lastnica nepremičnin s parc. št. 111, 222 in 333 k.o. ... v zemljiški knjigi vknjižena stranska udeleženka in s tem izkazuje pravico graditi na teh nepremičninah, kot je to po presoji sodišča ob izdaji izpodbijanega gradbenega dovoljenja pravilno ugotovila tožena stranka. Postopek za izdajo gradbenega dovoljenja namreč obsega presojo, ali so izpolnjeni pogoji, ki jih za izdajo takega dovoljenja določa zakon, medtem ko odločanje o spornih stvarno pravnih razmerjih presega njegove okvire (tako Upravno sodišče v sodbah I U 663/2010 z dne 18. 11. 2010, III U 61/2012 z dne 22. 3. 2013 in I U 1606/2019 z dne 23. 11. 2021). Na presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega gradbenega dovoljenja zato ne more vplivati dejstvo, da je tožnica sprožila spor glede lastništva prej navedenih nepremičnin in da je ta spor tudi zaznamovan v zemljiški knjigi. Zaznamba spora sama po sebi namreč ni dokaz, da je vpis lastništva v zemljiško knjigo napačen, pač pa je njen učinek v tem, da varuje pridobitelja, ki v sporu uspe, pred vsemi kasnejšimi vpisi stvarnih pravic s tem, da lahko pridobitelj vknjiži svojo pravico v vrstnem redu zaznambe spora, zemljiškoknji

Tožnik ne more z uspehom zatrjevati, da je svojo obveznost izpolnil, s tem, ko je nadaljeval z gradnjo na istem nelegalnem objektu na način, da je ta objekt obdal z lesenimi obodnimi stenami, v njem napeljal inštalacije, uredil v objektu dva ločena sanitarna bloka in mu (tudi) spremenil namen: iz nadstreška v sanitarije. Očitno namreč je, da lesenega nadstreška ni odstranil in vzpostavil prejšnjega stanja, kot mu je bila z inšpekcijsko odločbo naloženo. In če je temu tako, potem je odločitev organa, da so pogoji za izdajo sklepa o dovolitvi izvršbe izpolnjeni, pravilna. Če bi sodišče sledilo razlagi tožnika, bi to po arg. ad absurdum pomenilo, da bi se lahko vsak inšpekcijski zavezanec na ta način izognil izvršitvi obveznosti, naloženi z izvršljivo inšpekcijsko odločbo.

V okoljsko relevantnih zadevah s pravom EU praviloma ni skladno splošno pravilo upravnega spora o prekluzijah, urejeno v tretjem odstavku 20. člena37 in 52. členu ZUS-1. Večjega pomena je namreč širok dostop do sodišč zadevne javnosti in s tem povezana celovita presoja materialne ali postopkovne pravilnosti sprejete odločitve, razen če gre za argument, ki pomeni zlorabo postopka ali ki je podan v slabi veri. Pravnomočnost, na katero je v skladu z 2. členom Zakona o sodiščih vezano Upravno sodišče pri ponovnem sojenju v isti zadevi, se poleg izreka sodbe, razteza le na pravna in dejanska vprašanja, o katerih je bilo odločeno s sodbo o odpravi upravnega akta in ki so bili podlaga za sprejeto odločitev (oziroma predhodno ugotovitev razlogov za nezakonitost akta). Namen takšne ureditve je v pravnem varstvu tožeče stranke, ki je s tožbo uspela in se lahko zanese na odločitev sodišča v smislu, da jo bo (najprej) spoštovala tožena stranka v ponovnem postopku, če pa ta ne, pa Upravno sodišče, ki bo nespoštovanje predhodne odločitve s strani tožene stranke sankcioniralo v okviru določbe 65. člena ZUS-1. Bistveno torej je, kateri razlogi so predstavljali podlago za odločitev sodišča