266. člen ZUP

Toženka je z napačno opredelitvijo tožničine vloge (nova vloga namesto predlog za obnovo postopka) in posledično napačno obravnavo in odločanjem o tej kršila pravila postopka. To pa je vplivalo na zakonitost izpodbijanega sklepa.

Ker bi v konkretnem primeru dejstvo, da gre za ponarejeno listino, na katero sta se pri svoji odločitvi oprla oba upravna organa, pripeljalo do drugačne odločitve Upravne enote o zamenjavi tožnikovega tujega vozniškega dovoljenja za slovensko, je bila sprejeta odločitev upravnih organov prve in druge stopnje o obnovi postopka v konkretnem primeru po presoji sodišča utemeljena.

Ob vložitvi predloga za obnovo postopka je organ ugotovil, da je sporno, ali je bil občni zbor društva, na katerem je bila sprejeta sprememba zastopnika društva, sklican v skladu s statutom društva in Zakonom o društvih. A.A., ki je bila kot „prejšnja“ predsednica društva in njegova „prejšnja“ zakonita zastopnica vpisana tudi v register društev, je namreč zatrjevala, da o izrednem občem zboru društva ni bila obveščena, in da na zboru ni sodelovala niti niso sodelovali vsi člani društva ter k temu priložila določene listine, s katerimi je dokazovala to svojo trditev.

Senat univerze ni bil pristojen za odločanje o tožnikovem predlogu za obnovo postopka, saj je v zadevi meritorno odločil senat članice univerze, v postopku pred katerim naj bi nastal zatrjevani obnovitveni razlog.

Tožnica, uživalka starostne pokojnine, je na podlagi potrdila delodajalca vložila zahtevo, da se ji pri izračunu pokojninske osnove upošteva plača, prejeta za delo preko polnega delovnega časa. Toženec je takšno zahtevo neutemeljeno zavrgel kot zahtevo za novo odmero pokojnine, saj bi moral odločiti o predlogu za obnovo postopka, zato je sodišče izpodbijano odločbo in sklep zavoda odpravilo in tožencu naložilo, da odloči o predlogi za obnovo postopka.

Ker je bila v konkretnem primeru zoper odločbo prvostopenjskega upravnega organa vložena pritožba, je treba glede na določbo drugega odstavka 266. člena ZUP, ob dejstvu, da je v konkretnem primeru drugostopenjski upravni organ tožničino pritožbo zavrnil, ugotoviti, ali se obnovitveni razlog nanaša na postopek oziroma odločitev drugostopenjskega upravnega organa, torej, ali se predlog za obnovo postopka nanaša izključno na odločbo o pritožbi. V takem primeru bi namreč o obnovi postopka moral odločati drugostopenjski organ, čeprav s svojo odločbo ni odločal meritorno. V konkretnem primeru se obnovitveni razlog nanaša na postopek pred prvostopenjskim upravnim organom. Iz navedenega razloga je sodišče presodilo, da tožena stranka (to je drugostopenjski organ) o tožnikovemu predlogu za obnovo postopka ni bila pristojna odločati.

Izrek sodbe, ki toženki nalaga, da o tožničini zahtevi za novo odmero pokojnine odloči kot o predlogu za obnovo postopka, končanega s pravnomočno odločbo o priznanju pravice do pokojnine, in ji hkrati nalaga, da v tem obnovljenem postopku izda novo odločbo o odmeri pokojnine, je sam s sabo v nasprotju. Ali so pogoji za obnovo postopka izpolnjeni in bo izdana nova odločba o odmeri pokojnine, bo toženka v ponovljenem upravnem odločanju šele ugotavljala.

O obnovi postopka odloča organ, ki je odločbo, katere postopek se obnavlja, izdal. Zato je pomembno, kdaj za obnovitveni razlog izve ta organ. Začetek teka subjektivnega 30 dnevnega roka iz 1. točke prvega odstavka v zvezi z drugim odstavkom 263. člena ZUP je torej vezan na trenutek, ko je za obnovitveni razlog zvedel organ, ki je pristojen odločati o obnovi postopka, ne pa davčni organ, ki je opravil inšpekcijski pregled.

Zatrjevana nepravilna uporaba predpisa, ki se nanaša na napačen izračun podržavljenega premoženja, ne more biti obnovitveni razlog po določbah 260. člena ZUP.

Po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča je carinske postopke za sprostitev blaga v prost promet mogoče obnoviti po določbah ZUP.

Ker je stranko v carinskem postopku zastopala pooblaščena špedicija, se vročitev pooblaščeni špediciji šteje kot vročitev stranki (3. odstavek 87. člena ZUP 1986) in rok za vložitev pravnega sredstva teče od dneva vročitve pooblaščeni špediciji.

Če je stranka v vlogi za denacionalizacijo kot temelj podržavljanja predložila akt, izdan na podlagi zakona iz 3. člena ZDen, je za odločanje o stvari pristojen upravni organ, zato v tem primeru ni mogoče uveljavljati ničnostnega razloga po 1. točki 279. člena ZUP/86, ker da bi o stvari moralo odločati sodišče.

Prvostopni organ je zato (ob prej navedenih nespornih okoliščinah) bistveno kršil določbe upravnega postopka (1. in 2. odstavek 229. člena ZUP), ko je tožničino vlogo z dne 4.10.2002 po izteku rokov iz 2. odstavka 229. člena ZUP obravnaval kot pritožbo, namesto da bi jo obravnaval kot predlog za obnovo postopka in ugotavljal procesne predpostavke za obnovo postopka. Utemeljena pa je tudi vrnitev zadeve prvostopnemu organu v ponovno odločanje, ker je v skladu z 2. odstavkom 266. člena ZUP za odločanje o predlogu za obnovo postopka pristojen tisti upravni organ, ki je izdal odločbo, na katero se predlog nanaša.

O obnovi postopka odloča tisti organ, ki je izdal odločbo, na katero se predlog za obnovo postopka nanaša.

Po določbi drugega odstavka 266. člena ZUP o predlogu za obnovo postopka odloča tisti organ, ki je izdal odločbo, na katero se predlog za obnovo nanaša. Ker se predlog za obnovo nanaša na odločbo prvostopnega organa, ki jo je tožena stranka v pritožbenem postopku potrdila, obnovitveni razlog pa se nanaša izključno na postopek pred prvostopnim organom in ne na odločbo s katero je bilo odločeno v pritožbi, o tožnikovem predlogu za obnovo postopka tožena stranka ni bila pristojna odločati.

O predlogu za obnovo postopka odloča tisti organ, ki je izdal odločbo, na katero se predlog nanaša. To je tisti organ, ki je o zadevi meritorno odločal. Organ druge stopnje odloči meritorno, če v pritožbenem postopku odpravi prvostopno odločbo in s svojo odločbo sam reši stvar. Zahtevo po 46. členu Zakona o ustavnem sodišču lahko vloži vsakdo, ki so mu na podlagi odpravljenega podzakonskega predpisa nastale škodljive posledice. "Interpretativna odločba" ustavnega sodišča ni podlaga za vložitev te zahteve.

Ni pogojev, da se odločba izreče za nično, če se predlog nanaša na odločbo, ki je bila že pravnomočno odpravljena.

Dejstvo, da izpodbijana odločba lahko pomeni poseg v pridobljene pravice tožnika glede na to, da ima potrdilo o statusu pooblaščenega inženirja vpliv na uresničevanje svobodne gospodarske pobude (74. člen Ustave RS) ali tudi na pravico do tožnikove socialne varnosti (50. člen Ustave RS), zahteva, da mora imeti prizadeta stranka možnost sodelovanja v dokaznem postopku pred izdajo odločbe o izredni razveljavitvi (266. člen ZUP/86). Izpodbijana odločba nima nikakršne obrazložitve obstoja pogojev iz določila 266. člena ZUP, ki opravičujejo izdajo odločbe o izredni razveljavitvi. Te obrazložitve izpodbijana odločba nima in po ustaljeni ustavno-sodni praksi te pomanjkljivosti ne morejo odpraviti pojasnila tožene stranke v odgovoru na tožbo. Tožena stranka bo morala v ponovnem postopku, potem ko bo dala možnost sodelovanja v postopku tožeči stranki zaradi zavarovanja njenih pravic oziroma pravnih koristi, odločbo utemeljiti z vidika vseh zakonskih elementov določila 1. odstavka 266. člena ZUP.

Izredna razveljavitev izvršljive odločbe po nadzorstveni pravici se opravi po uradni dolžnosti in ne na zahtevo. Lastniki stanovanj, ki v postopku izdaje uporabnega dovoljenja niso sodelovali kot stranke, ne morejo biti predlagatelji izrednih pravnih sredstev po ZUP.

Ob ugotovljeni ničnosti zaplembene odločbe ni več pogojev za vračanje zadružnega premoženja v postopku denacionalizacije.