255. člen ZUP

Iz povzete vsebine pritožbe je torej nedvomno razvidno, da je tožnik tudi navedel, da je podal vlogo za aktiviranje in izplačilo plačilnih pravic, vključno z zeleno komponento, ter kot zaključno predlagal, da se zadeva odstopi drugostopenjskemu organu, ki naj njegovemu zahtevku ugodi. Tudi po oceni sodišča je tožnikove navedbe v tem delu v pritožbi šteti kot pritožbo, ker prvostopenjski organ ni odločil o tožnikovem zahtevku za izplačilo plačilnih pravic, vključno z zeleno komponento, upoštevajoč pritožbeni predlog pa tudi, da je predlagal drugostopenjskemu organu ugoditev zahtevku. Ker pa tožnik v vlogi tega zahtevka sploh ni podal, je drugostopenjski organ pravilno presodil, da tožnik uveljavlja molk organa v tem delu in posledično tudi pravilno odločil, da pritožba zaradi molka organa ni utemeljena, ker molk organa sploh ni nastopil.

Sodišče je, kljub poskusom pridobiti od tožnice pojasnila, oziroma vlogo, ki bi bila sposobna za obravnavo, po dopolnitvi pravilno ugotovilo, da gre za nerazumljivo pisanje, iz katerega tožbeni zahtevek ni določljiv. Pravilna je tudi ugotovitev o neobstoju procesnih predpostavk za sojenje v zadevah, kjer gre za dokončne odločbe in pravnomočno zaključene spore. Sodno varstvo v socialnih sporih je vezano na predhodno izveden upravni postopek, ki je predviden v postopkih priznanja pravic iz socialne varnosti pred morebitnim postopkom na sodišču.

Toženka je zavrnila tožničino zahtevo zgolj z utemeljitvijo, da ima občina A. že organizirano izvajanje lekarniške dejavnosti, ki pomeni ustrezno zagotavljanje kakovostne in učinkovite preskrbe z zdravili in drugimi izdelki za podporo zdravljenja in ohranitev zdravja ter svetovanja glede njihove varne, pravilne in učinkovite uporabe pacientom in zdravstvenim delavcem v zdravstvu za občane občine A. Pri tem pa ni navedla pravne podlage, po kateri bi bila navedena ugotovitev lahko razlog za zavrnitev zahteve.

Za začetek in tek upravnega spora morajo biti izpolnjeni temeljni pogoji, ki jih določa zakon. ZUS-1 takšne pogoje (t.i. procesne predpostavke) ureja v prvem odstavku 36. člena. Na obstoj teh predpostavk skladno z drugim odstavkom istega člena ZUS-1 pazi sodišče po uradni dolžnosti ves čas postopka, če niso izpolnjene, pa mora tožbo s sklepom zavreči. Tako med drugim sodišče tožbo zavrže, če ugotovi, da akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Sklep o prekinitvi upravnega postopka je procesni sklep, ki ne pomeni odločitve o materialni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnice. Njegov edini pravni učinek je v tem, da do nastopa v njem predvidene okoliščine (v konkretnem primeru do nastopa pravnomočnosti odločitve o izdaji vodnega soglasja) upravni postopek ne teče in da se v tem času ne izvršujejo procesna dejanja in ne tečejo z zakonom predpisani roki zanje. Glede na določbe ZUP (153. člen) pritožba zoper sklep, s katerim se prekine upravni postopek, ne zadrži izvršitve sklepa; kot že rečeno, v času prekinitve upravni postopek ne teče, v tem času se ne izvršujejo procesna dejanja in ne tečejo z zakonom pre

Ni mogoče slediti ugovorom toženke, da je ureditev iz 121. člena ZLD-1 nejasna oziroma nepopolna do te mere, da zakona sploh ni mogoče uporabiti oziroma, da je zato zakon v nasprotju z Ustavo. Pri tem sodišče izpostavlja, da je pri razlagi določb ZLD-1 treba upoštevati tudi druge zakone, ki urejajo zadevno področje, kot tudi, da se je o določenih relevantnih vidikih že izrekla tudi sodna praksa. Iz odločbe Ustavnega sodišča, št. U-I-194/17-21 z dne 15. 11. 2018, je razvidno stališče, da koncept materialnih preoblikovanj sloni na institutu univerzalnega pravnega nasledstva in da gre (tudi) v takšnem primeru za prenos koncesije s koncesionarja na drugega izvajalca zdravstvene dejavnosti, na katerega (na ta prenos) pa se v omenjeni zadevi presojana določba tretjega odstavka 42. člena ZZDej ne nanaša. V odločbi U-I-194/17-21 je Ustavno sodišče tudi navedlo (opomba 73), da določba drugega odstavka 74. člena ZJZP dopušča prenos posebne in izključne pravice (torej tudi koncesije) na drugega izvajalca skladno z zakonom in ob predhodnem soglasju javnega partnerja, to je koncedenta. Tudi iz obrazložitve sodbe Višjega sodišča v Ljubljani, št. I Cpg 903/2013 z dne 11. 2. 2015, je razv

V upravnem sporu ni mogoče izpodbijati vsake upravne odločbe oziroma drugega javnopravnega posamičnega akta, ampak samo tiste, ki za pojem upravnega akta, kot ga definira zakon, izpolnjujejo formalni pogoj (to so akti, ki jih izdajo državni organi, organi lokalnih skupnosti oziroma nosilci javnih pooblastil1) in materialni pogoj (to je, da vsebujejo vsebinsko odločitev o materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta in s tem posegajo v pravni položaj tožnika ter ki so utemeljeni na normi javnega prava, ki organ pooblašča za enostransko, oblastveno, posamično odločanje v javnem interesu. Z izpodbijanim aktom - obvestilom inšpektorja pa po presoji sodišča v tej inšpekcijski zadevi (še) ni bilo meritorno odločeno. Povedano drugače: izpodbijano obvestilo ne vsebuje vsebinske opredelitve glede podane tožničine zahteve z dne 18. 5. 2017 z dopolnitvami oziroma glede njene prijave stranske udeležbe v tej njeni vlogi z dopolnitvami zahtevanem inšpekcijskem postopku, kot tožnici pravilno pojasnjuje pritožbeni organ v sklepu druge stopnje. To pomeni, da v tem upravnem sporu izpodb

Šele v primeru, če so bila izčrpana pravna sredstva po določilih ZUP, pa lahko stranka uveljavlja sodno varstvo svojih pravic v upravnem sporu po pravilih ZUS-1. To velja tudi v primeru molka upravnih organov. V konkretnem primeru ob vložitvi tožbe zaradi molka organa predpisane procesne predpostavke za vložitev tožbe zaradi molka v postopku preverjanja resničnosti prijave stalnega prebivališča, niso bile izpolnjene.

Ker je bil sprejet utemeljen zaključek o tem, komu je bilo podjetje A. podržavljeno (tj. kdo so bili bivši lastniki in koliko so znašali njihovi deleži na podjetju ob podržavljenju), se sodišče strinja z nadaljnjim zaključkom organa, da zaradi vračila premoženja pok. denacionalizacijski upravičenki upoštevaje njen delež na podjetju, ki je znašal ¼, in kar glede na ugotovljeno vrednost neto aktive podjetja pomeni, da je bila upravičena (le) do odškodnine v navedeni višini, zahtevku tožnikov za vračilo preostalega deleža podjetja po pok. A.A. ni mogoče ugoditi. Obravnavano podjetje sta sestavljala dva dela: opekarna in elektrarna, vendar pa je šlo za eno podjetje kot celoto in tako je bila v postopku ugotovljena tudi njegova neto aktiva - torej kot za celoto, posledično pa zato tudi vrednost oziroma višina ¼ deleža pok. A.A. na celotnem podjetju in ne zgolj na enem delu tega podjetja. Sodišče se ne strinja, da je bila zahteva pravočasno dana za vse upravičence. V 61. členu ZDen je določeno, da se postopek za denacionalizacijo začne na podlagi zahteve za denacionalizacijo (prvi odstavek), ki jo lahko vloži upravičenec oziroma njegov pravni naslednik (drugi odstavek). Gre tore

V konkretnem primeru niso izpolnjene procesne predpostavke za tožbo zaradi molka organa. Tožnica ni izkazala, da je izpolnila pogoje za vložitev tožbe zaradi molka organa. Sodišče prve stopnje pogojev za molk organa po določbi četrtega odstavka 222. člena v zvezi z določbo 255. člena ZUP, niti pogojev po drugem odstavku 72. člena ZDSS-1, ni ugotavljalo. Toženec odgovarja za škodo le v primeru nezakonitih odločitev, ki so posledica namernega kršenja pravic zavarovancev. Da bi bil toženec odgovoren za nastalo škodo tožnici, bi moralo biti ravnanje njegovih zaposlenih takšno, da bi iz njih izhajala namera, da se izigrajo neke z zakonom določene pravice na način, ki hkrati kaže tudi na očitno ravnanje proti pravilom procesnega prava. Da bi njihovo ravnanje lahko šteli za samovoljno in arbitrarno, bi moralo biti dovolj hudo in brez razlogov. Ravnanje nosilcev oblasti oziroma v obravnavanem primeru nosilca javnih pooblastil, to je delavcev tožene stranke, je protipravno takrat, ko odstopa od običajne metode dela in službene dolžnosti ter potrebne skrbnosti. Pri presoji, ali je bilo ravnanje državnega organa protipravno, je treba izhajati iz narave njegovega dela. Vsaka zmotna up

Drugostopenjski organ je prvostopenjskemu organu prvič podaljšal rok za odločitev za štiri mesece, in tako določenemu roku za odločitev (čeprav podlage zanj v zakonu ni) tožnica ni nasprotovala. Ko pa niti v podaljšanem roku prvostopenjski organ ni odločil ter mu je drugostopenjski organ 29. 10. 2015 drugič – brez podlage v zakonu – podaljšal rok za odločitev za nadaljnje štiri mesece, je tožnica vložila tožbo zaradi molka. Tožba je po presoji sodišča upravičena, saj postopanje organa druge stopnje ob molku organa prve stopnje, ki bi – glede na 255. člen ZUP - moralo rezultirati v rešitvi zadeve, takega z zakonom predvidenega rezultata niti v petih mesecih od vložitve pritožbe ni doseglo.

Senat univerze lahko izvoli v naziv le redne profesorje in znanstvene svetnike, v primerih izvolitev v vse druge nazive pa ima vlogo pritožbenega organa. In prav v vlogi pritožbenega organa je po presoji sodišča senat dolžan (smiselno) postopati tako, kot je to predvideno v ZUP, kadar gre za ravnanje organa druge stopnje v primeru pritožbe, če odločba prve stopnje ni bila izdana (255. člen ZUP).

Glede na določbi drugega in četrtega odstavka 28. člena ZUS-1, ki določata procesne predpostavke za vložitev tožbe zaradi molka organa, lahko stranka v upravnem sporu vloži tožbo zaradi molka prvostopenjskega organa in z njo zahteva izdajo prvostopenjskega akta samo, če je izdajo prvostopenjskega akta zahtevala, pa o njeni zahtevi ni odločil niti prvostopenjski organ niti o njeni pritožbi zaradi molka prvostopenjskega organa, vloženi po četrtem odstavku 222. člena ZUP, ni odločil drugostopenjski organ. V takem primeru gre namreč za molk organa. Če pa je drugostopenjski organ o pritožbi, vloženi po četrtem odstavku 222. člena ZUP odločil (kot je tudi v tem primeru), ne gre več za molk organa. Če je tako, lahko stranka s tožbo v upravnem sporu izpodbija le odločitev drugostopenjskega organa, kot to jasno določa četrti odstavek 28. člena ZUS-1. Ker stranka take tožbe ni vložila, je določitev o zavrženju njene pritožbe pravilna.

Trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije sta na revidentu. V upravnem sporu o zakonitosti odločbe o dostopu do informacij javnega značaja ne gre za spor, v katerem bi bila pravica oziroma obveznost izražena v denarni vrednosti, zato ni izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije po določbi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Revizija ni dovoljena zaradi pravnih vprašanj, ki se nanašajo zgolj na splošno razlago pravnih institutov oziroma pojmov, ki v teoriji in praksi ne sprožajo posebnih dilem, ali zaradi pravnih vprašanj, na katera je mogoče odgovoriti že z jezikovno razlago zakonskega besedila. Odgovor na vprašanje o pooblastilih drugostopenjskega organa v primeru molka prvostopenjskega organa je mogoč že z branjem določb 255. člena ZUP v zvezi z ZDIJZ. S splošnim vprašanjem oziroma vprašanjem, ki je opredeljeno le na načelni ravni, revidentka ni zadostila standardu natančne in konkretne opredelitve pomembnega pravnega vprašanja v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Posplošeno sklicevanje na zelo hude posledice izpodbijane odločitve ne zadostuje za sklep, da je revizija dovoljena v smislu 3. točke druge

O zahtevi za vračilo preveč plačanega davka se odloča v upravnem postopku, v katerem se zahtevano preplačilo bodisi vrne brez odločbe v z zakonom določenem roku, brez ali z zavarovanjem izpolnitve obveznosti, če je potreben poseben postopek za ugotovitev upravičenosti do vračila, sicer pa se šteje, da je zahteva zavrnjena in je zato možno uporabiti pravna sredstva, ki jih ZUP in ZUS-1 predpisujeta v primeru molka organa.

Na podlagi 32. člena ZVrt in na njegovi podlagi izdanega Pravilnika o plačilih staršev za programe vrtcev občina krije del cene programa za otroke, katerih starši imajo na njenem območju stalno prebivališče in za otroke, ki imajo na njenem območju stalno prebivališče skupaj z enim od staršev. Tožnica je navedene pogoje izpolnjevala, zato je tožena stranka za obdobje od 1. 5. 2011 do 31. 7. 2011 pravilno izdala izpodbijano začasno odločbo, s katero je vlogi tožnice za citirano obdobje ugodila.

Tožeča stranka je potem, ko prvostopenjski upravni organ ni izdal odločbe, izrecno zahtevala njeno izdajo od upravnega organa druge stopnje, in sicer na podlagi 51. člena ZDU-1, ki pa določa samo nadzor ministrstev nad delom upravne enote in možnost oprave posameznih nalog. Gre torej samo za izvrševanje nadzora in morebitno opravo nalog v določenih primerih, ko jih upravna enota kljub opozorilu načelnika ne izvrši. Zahteva tožnika se zato ne more šteti za pritožbo zoper molk prvostopenjskega upravnega organa, temveč kot zahteva za prenos pristojnosti in odločitev po 51. členu ZDU-1.

Tožena stranka se v odločbi sklicuje na 3. odstavek 255. člena ZUP, čisto na koncu odločbe pa pravi, da je organ odločil na podlagi 3. odstavka 246. člena ZUP, kar izključuje odločanje po 3. odstavku 255. člena ZUP. S tem, ko je organ v izreku odločbe zavrnil pritožbo, je dejansko odločal na podlagi 3. odstavka 246. člena ZUP in ne na podlagi 3. odstavka 255. člena ZUP. Vse to so takšne napake v odločanju tožene stranke, da se odločbe ne da preizkusiti in gre za bistveno kršitev določb postopka. Določbe 10., 11. in 12. člena ZInfP zgolj preprečujejo, da bi se prosilec v določenih okoliščinah seznanil z zahtevanimi dokumenti; če pa je v zadevi sporno, ali je imel tožnik pooblastilo svoje žene za zastopanje in dostop do zdravstvene dokumentacije in če je odprto vprašanje sposobnosti stranke zastopati lastne koristi in interese, kar očitno velja v konkretnem primeru, bi morala tožena stranka ta sporna dejstva na podlagi 8. člena ZUP razčistiti pred izdajo odločbe in ne bi smela enostransko upoštevati samo določenih dokazov, ne da bi v dokazno oceno vključila tudi argumente in dokaze, ki jih je uveljavljal tožnik.

Prvostopenjski organ pritožbe, vložene zoper sklep z dne 29. 9. 2010, ni odstopil v reševanje pritožbenemu organu, ampak je o zadevi odločil sam ter omenjeni sklep nadomestil z novim sklepom z dne 17. 6. 2011. Zadeva je v fazi reševanja pritožbe zoper ta sklep pri toženi stranki. To pomeni, da je treba pritožbo tožeče stranke zoper sklep z dne 17. 6. 2011 v delu, ki se nanaša na stroške, obravnavati kot novi molk organa in bi torej morala tožeča stranka (ponovno) izvesti postopek iz 2. odstavka 28. člena ZUS-1. Ker tega ni storila, je bilo treba tožbo kot prezgodaj vloženo zavreči. Kadar je seznanjen s tem, da mu pritožba ni bila posredovana v reševanje v roku, določenem v 245. členu ZUP, mora drugostopenjski organ kot organ, ki je pristojen za reševanje pritožbe, v skladu s temeljnimi načeli ZUP (načelo varstva pravic strank in varstva javnih koristi oziroma ekonomičnosti postopka) prvostopenjski organ pozvati, naj mu predloži pritožbo oziroma sporoči opravičljive razloge, zakaj tega ne stori.

Če organ druge stopnje odloča na podlagi molka organa po 3. odstavku 255. člena ZUP, ne more v izreku odločiti samo, da se pritožba zavrne, kakor je to storila tožena stranka v izpodbijani odločbi, ampak mora organ druge stopnje v izreku odločiti tudi o zahtevku stranke.

V predmetni zadevi ni jasno, katera odločba je bila predmet presoje na drugi stopnji na podlagi pritožbe tožnika. Iz uvoda izpodbijane odločbe izhaja, da naj bi bil to „odgovor“, vendar pa iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je pisnemu odgovoru omenjenega izvedenca z dne 6. 2. 2010 sledila zahteva tožnika z dne 20. 2. 2010, v kateri je tožnik postavil 13 vprašanj, in na to zahtevo omenjeni izvedenec ni odgovoril. Iz tega bi sledilo, da je tožnik na toženo stranko podal pritožbo iz razloga, ker prvostopenjski organ na zahtevo stranke ni izdal odločbe, to pa je primer iz 255. člena ZUP in nikakor ne more iti za primer iz 246. člena ZUP. V obrazložitvi na zadnji strani odločbe je sicer omenjen 3. odstavek 255. člena ZUP, vendar pa iz izreka izpodbijane odločbe izhaja, da je tožena stranka odločala o pritožbi, kot da bi bila odločba organa na prvi stopnji izdana. Pa tudi, če bi tožena stranka pravilno oziroma jasno odločala na podlagi 255. člena ZUP in ne na podlagi 3. odstavka 246. člena ZUP, bi v konkretnem primeru morala dati tožniku in prizadeti stranki možnost, da se pred izdajo odločbe izrečeta o ključnih dejstvih, ki so pomembni za odločitev pred izdajo odločbe.</p