4. člen ZUP

Sodno varstvo neizbranega kandidata je omejeno na preverjanje bistvenih kršitev razpisnega postopka in ali izbrani kandidat izpolnjuje zahtevane pogoje (prvi odstavek 36. člena ZZ). Sodišče glede na obseg sodnega varstva ne more presojati, kateri od kandidatov, ki izpolnjuje razpisne pogoje, je najustreznejši. Kandidati za direktorja nimajo pravice do imenovanja, mora pa biti zagotovljen pošten in transparenten postopek. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da pri razpisu ni prišlo do bistvenih kršitev pravil postopka, ki bi bistveno vplivale na odločitev, prav tako je izbrana kandidatka izpolnjevala vse razpisne pogoje.

Sodišče ugotavlja, da je prvostopenjski organ v izpodbijani odločbi pravilno zaključil, da je tožničina prijava na Javni razpis nepopolna in je zato pravilno ravnal, ko jo je zavrgel.

Izpolnjevanje razpisnih kriterijev sodišče presoja zadržano in se ne spušča v primernost strokovne presoje tistih kriterijev, ki po naravi stvari ne omogočajo izključno objektivnega vrednotenja. Tožena stranka ima torej v zadevah javnih razpisov določeno polje proste presoje v okviru primernosti strokovne presoje kriterijev. Sodna praksa je razvila standarde presoje zakonitosti tovrstnih zadev, po katerih je sodna kontrola v teh postopkih omejena le na vprašanje pravilnosti postopka in pravilne uporabe materialnega prava, sodišče pa se ne spušča v presojo primernosti ocene strokovne komisije, če je obrazložena z razumnimi razlogi. V postopku sofinanciranja iz javnih sredstev je torej treba zagotoviti temeljne procesne garancije poštenega postopka v skladu z ZUP.

Ker gre pri vrednotenju vpetosti v aktivnosti družbenega življenja za stopnjevanje oblik udeležbe oziroma vključenosti v posamezne organizacije, je po presoji sodišča v primeru, če vlagatelj hkrati izpolnjuje dva ali več pogojev, treba točkovanje izvesti na način, da se vlagatelju prizna najvišja stopnja udeležbe v organizaciji.

Iz obrazložitve izpodbijanega akta niti ni razvidno, ali tožena stranka projekta ni sprejela v sofinanciranje, ker ne izpolnjuje spodnje meje doseženega števila točk, ko je projekt še možno sofinancirati ali zaradi omejenih finančnih sredstev. Obrazložitev nadalje ne vsebuje pojasnil za izgubo točk pri posameznih (pod)merilih, torej obrazložitve ocene vsakega od teh (pod)meril, kakor tudi razlogov, zakaj so posamezni člani komisije podelili določeno število točk za posamezno (pod)merilo.

Izpodbijane odločbe zaradi pomanjkljivosti obrazložitve v zvezi z ocenjevanjem po obravnavanih (pod)merilih ter glede zneska prejetih zneskov, saj ni razvidno, zakaj je tožnica prejela glede na podeljene točke 36.000,00 EUR od razpoložljivih sredstev, ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka, zato je sodišče tožbi ugodilo.

V postopkih dodeljevanja javnih sredstev po javnih razpisih je poudarjeno dosledno izpolnjevanje formalnih zahtev, ki izhaja iz načela, da morajo biti vsi prijavitelji enako obravnavani. Tožbenemu sklicevanju, da pomanjkljivost na ovojnici, v kateri je bila vloga oddana, ni bistvena, zato sodišče ne more slediti.

Organ je dolžan upravni akt, s katerim odloči o zahtevi občine o sofinanciranju opravljanja nalog skupne občinske uprave iz javnih sredstev, obrazložiti v skladu z 214. členom ZUP.

Organ, ki je pristojen za odločanje o predlogu za obnovo postopka, mora, ko prejme predlog, tega najprej formalno preizkusiti, kot to določa ZUP. Takšno stališče je ustaljeno tudi v ustavnosodni (glej odločbo Ustavnega sodišča U-I-405/22-12 z dne 4. 7. 2024) in upravnosodni praksi (prim. sklep Vrhovnega sodišča X Ips 265/2013 z dne 17. 3. 2015 ter sodbe Upravnega sodišča I U 1476/2012 z dne 13. 6. 2013, I U 1544/2014 z dne 10. 6. 2015 in I U 919/2019 z dne 7. 5. 2020).

Predmet upravnega spora je toženkina odločitev glede sofinanciarnja skupnega opravljanja nalog občinske uprave iz javnih sredstev. Tovrstna zadeva, v kateri država občini pod določenimi pogoji omogoča sofinanciranje iz javnih sredstev, pomeni drugo javnoupravno stvar, za katero se po ZUP smiselno uporablja. Tudi v tovrstnih zadevah pa velja, da mora biti sprejeta odločitev obrazložena,tako, da so iz nje razvidni konkretni dejanski in pravni razlogi za odločitev. Izrek izpodbijane odločbe ni jasno zasnovan, saj v izreku odločbe ni navedeno, da je bil sporni del zahtevka zavrnjen. Toženka v izreku izpdbijane odločbe ni zavrnila določenega dela zahtevka, medtem ko je v obrazložitvi navedla (pomanjkljive) razloge o tem. Tudi zato se izpodbijane odločbe ne da preizukusiti, kar predstavlja bistveno kršitev določb upravnega postopka, ki je sodišče samo v tem sodnem postopku ne more odpraviti.

Predmet upravnega spora je toženika odločitev glede sofinanciranja skupnega opravljanja nalog občinske uprave iz javnih sredstev. Tovrstna zadeva, v kateri država občini pod določenimi pogoji omogoča sofinanciranje iz javnih sredstev, sicer ne pomeni upravne zadeve, temveč gre za drugo javnoupravno stvar, za katero se ZUP smiselno uporablja. Izpodbijana odločitev ni obrazložena tako, da bi jo bilo mogoče preizkusiti. Toženka v izreku izpodbijane odločbe ni zavrnila določenega dela zahtevka, medtem ko je v obrazložitvi navedla (pomanjkljive) razloge o tem. Tudi zato se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev določb upravnega postopka.

Tožnik v pretežnem delu tožbe nasprotuje ocenama, ki sta bili podani s strani dveh zunanjih ocenjevalcev, kar pa ni predmet presoje v upravnem sporu. Sodišče namreč v upravnem sporu presoja zakonitost in pravilnost upravnih aktov, ne pa pravilnosti strokovne ocene, čemur v obravnavanem primeru ugovarja tožnik. V upravnem sporu lahko po drugem odstavku 7. člena ZUS-1 tožnik zahteva tudi vrnitev stvari ali povračilo škode, ki mu je nastala z izvršitvijo izpodbijanega upravnega akta. Vendar v tej zadevi ne gre za takšen primer, saj izpodbijani sklep kot sklep zavrnilne narave ni mogel biti predmet izvršbe. Škodo zaradi morebitne nezakonitosti izpodbijanega akta bi tožnik mogel uveljavljati kvečjemu v pravdi.

Če strokovna ocena ni konkretizirana na nivoju, ki prijavitelju omogoča, da se seznani s konkretnimi razlogi, zaradi katerih pri ocenjevanju ni prejel vseh možnih točk, tudi ni mogoč preizkus, ali je organ pri odločanju o konkretni vlogi res uporabil v javnem razpisu predpisane kriterije.

Ob tem, ko so v listinah, ki so sestavni del tožničine prijave, navedene različne vrednosti povečanja dodane vrednosti, toženec pa se v svoji obrazložitvi sklicuje zgolj na podatke, ki so manj ugodni podatki za tožnico, pri tem pa ne pojasni, zakaj ni upošteval listin, v katerih je navedena drugačna, višja dodana vrednost na zaposlenega, toženčeva obrazložitev ne vsebuje razlogov, zaradi katerih je presodil, da omenjena listina prevlada nad tistimi, iz katerih izhaja višja dodana vrednost na zaposlenega, zato sodišče izpodbijanega sklepa ne more preizkusiti.

Tožena stranka v pritožbi pravilno izpostavlja napačnost stališča sodišča prve stopnje, da za uporabo 96.a člena ZUP niso izpolnjeni pogoji, ker naj bi bilo vročanje z javnim naznanilom mogoče le v primerih, ko je stranka že seznanjena s tekom postopka ali je med postopkom spremenila naslov, pa o tem ni obvestila organa. Člen 96.a ZUP namreč posebej ureja situacijo, ko oseba še ni sodelovala v postopku in ji je treba vročiti pisanje, ima naslov za vročanje, pa se ugotovi, da tam dejansko ne prebiva. Pravilna je pritožbena navedba, da niti iz določb ZUP niti iz določb ZPPreb-1 ne izhaja obveznost tožene stranke, da bi v primeru, kot je konkretni, morala sprožiti postopek ugotavljanja dejanskega prebivališča tožnika. Pritožba pravilno izpostavlja neutemeljenost očitkov sodišča prve stopnje o vročanju po detektivu in v času dopusta tožnika. Zakonodaja ne prepoveduje vročanja pisanj v času dopusta delavca. Iz določb ZUP pa tudi ne izhaja, da bi morala biti osebna vročitev opravljena izključno preko pošte, temveč jo lahko v skladu s tretjim odstavkom 83. člena ZUP opravi tudi organ po svoji uradni osebi ali po pravni ali fizični osebi, ki opravlja vročanje kot svojo dejav

Skladno z ustaljeno sodno prakso, se v postopkih izbire in imenovanja ter razrešitve direktorjev javnih zavodov (tudi v. d. direktorjev) smiselno uporablja ZUP. Slednji v drugem odstavku 96.a člena določa, da v kolikor se ugotovi, da oseba ne prebiva na naslovu za vročanje, ker se je odselila oziroma je na naslovu neznana, odredi organ, da se vročitev opravi tako, da se na oglasni deski organa in na enotnem državnem portalu e-uprava objavi sporočilo o vročanju z javnim naznanilom, ki vsebuje podatke iz tretjega odstavka 96. člena ZUP. Vročitev velja za opravljeno po preteku 15 dni od dneva, ko je bilo objavljeno sporočilo o vročanju z javnim naznanilom na oglasni deski organa in enotnem državnem portalu e-uprava. Tožena stranka v pritožbi pravilno izpostavlja napačnost stališča sodišča prve stopnje, da za uporabo 96.a člena ZUP niso izpolnjeni pogoji, ker naj bi bilo vročanje z javnim naznanilom mogoče le v primerih, ko je stranka že seznanjena s tekom postopka ali je med postopkom spremenila naslov, pa o tem ni obvestila organa. Člen 96.a ZUP namreč posebej ureja situacijo, ko oseba še ni sodelovala v postopku in ji je treba vročiti pisanje, ima naslov za vročanje, pa se

Med strankama je sporno, ali tožniku pripada naziv prvak (48.a člen ZUJIK) od 1. 5. 2016 ali od 12. 5. 2016, na to pa se navezuje višina pripadajoče mu plače. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko presojo, da za trajanje te pravice ne more biti odločilno, kdaj je tožnik dopolnil vlogo. Ključno je, da je vlogo za dodelitev naziva vložil 25. 4. 2016, torej še pred iztekom naziva, ki mu je bil tedaj dodeljen do 30. 4. 2016, ter da je z njo zahteval dodelitev naziva za čas od 1. 5. 2016 dalje. Datum vložitve te vloge in njena jasna ter časovno opredeljena zahteva (priznanje naziva od 1. 5. 2016) tudi po presoji pritožbenega sodišča utemeljujeta dodelitev naziva za čas od 1. 5. 2016 dalje.

Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je bila tožničina prijava na Javni razpis ocenjena s skupno 284 točkami. Kako je bila tožničina prijava ocenjena po posameznem merilu, iz izpodbijane odločbe ne izhaja. Iz izpodbijane odločbe prav tako ne izhaja konkretizirano zakaj tožničin projekt, kljub navedenemu številu točk in navedbi, da ustreza razpisnim merilom, ni bil sprejet v sofinanciranje.

Pri odločanju o dodelitvi sredstev na javnem razpisu bi morala tožena stranka, ki je sama vpogledovala v spletne strani in javne registre, pred odločitvijo o vlogi tožeče stranke z zbranimi dokazi in svojimi ugotovitvami obvestiti tožečo stranko, ker ji to narekuje smiselna uporaba temeljnih načel ZUP. Načelo zaslišanja stranke oziroma pravica do izjave in sodelovanja v postopku iz prvega odstavka 9. člena ZUP je namreč eno izmed temeljnih načel upravnega postopka.

Vlagateljica bi morala pogoj prebivališča v RS izpolnjevati na zadnji dan roka za oddajo vlog, nikakor pa ne na kakšen kasnejši datum. Tudi določilo prvega odstavka 12. člena ZŠtip-1 določa, da če ta zakon ne določa drugače, se štipendija dodeli državljanom RS (in njihovim vzdrževanim družinskim članom) s prebivališčem v Republiki Sloveniji. Napačno pojasnilo odgovorne osebe ne more spreminjati ali vplivati na uporabo načela zakonitosti v upravnem postopku in v tem upravnem sporu.