UPRS sodba I U 1103/2013

Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba Sodnega sveta št. 2/13-190 z dne 16. 5. 2013 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

1Z izpodbijanim aktom je Sodni svet na podlagi 33. in 74. člena Zakona o sodniški službi (Uradni list RS, št. 94/07) v prvi točki izreka odločil, da se potrdi ocena sodniške službe št. Su 44-1/2011-925 z dne 16. 11. 2012, ki jo je za okrajno sodnico na Okrajnem sodišču v Ljubljani A.A. izdelal Personalni svet Višjega sodišča v Ljubljani. V drugi točki izreka je tožena stranka odločila, da tožnici preneha sodniška funkcija dne 16. 5. 2013 iz razloga po 7. točki prvega odstavka 74. člena ZSS.

2V obrazložitvi izpodbijanega akta je navedeno, da je Personalni svet Višjega sodišča v Ljubljani izdelal oceno sodniške službe, iz katere izhaja, da sodnica ne ustreza sodniški službi. Sodnica se je zoper oceno pritožila. Personalni svet Vrhovnega sodišča Republike Slovenije je s sklepom št. SuZ-ps 1/2013 z dne 11. 2. 2013, pritožbo zavrnil. Sodnica je Sodnemu svetu podala vlogo, v kateri tožnica Sodni svet seznanja z nekaterimi dejstvi in okoliščinami njenega dela. V tej vlogi navaja, da je od ocene pričakovala pregled in ovrednotesnje celotnega sodniškega dela. Nasprotno pa je bilo izpostavljeno zgolj število rešenih zadev ter prekoračitve roka izdelave odločb, vsebinske proučitve njenega dela pa ocena ne vsebuje. Meni, da je nedoseganje norme kompenzirano z zelo ugodnim pritožbenim rezultatom, zanemariti ni mogoče niti učinkovitega reševanja starejših zadev, spodbujanja strank k sklepanju sodnih poravnav ter reševanja tekočih zadev po vrstnem redu. Personalna sveta nista opravila celovite presoje vseh vidikov njenega dela, oceni tudi ne vsebujeta podatkov o primerljivih sodnikih, zato sta napačni in nezakoniti. Sodni svet nadaljuje obrazložitev izpodbijanega akta s sklicevanjem na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. Up-1096/06-15 z dne 13. 12. 2007, po kateri mora Sodni svet v postopku potrditve ocene preveriti tako zakonitost postopka sprejemanja ocene kot tudi vsebinske razloge za oceno sodniške službe oziroma za prenehanje sodniške funkcije. Sodni svet pravi, da je je pri svoji odločitvi upošteval celotno dokumentacijo, to je oceno Personalnega sveta Višjega sodišča v Ljubljani, št. Su 44-1/2011-925 z dne 16. 11. 2012, sklep Personalnega sveta Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 11. 2. 2013, mnenje vodje Pravdnega oddelka Okrajnega sodišča v Ljubljani o delu sodnice, št. Su 30/2011 z dne 6. 6. 2011, končno poročilo o službenem nadzoru nad delom sodnice z dne 15. 10. 2012 ter vlogo sodnice z dne 9. 5. 2013. Sodnica je nastopila sodniško službo 20. 7. 2007. Sodniško funkcijo je pričela opravljati na kazenskem oddelku, od 1. 3. 2008 dalje pa je svoje delo nadaljevala na pravdnem oddelku istega sodišča. V tem postopku je bila sodnica ocenjevana v obdobju v letih 2010, 2011 in 2012. Predsednica Okrajnega sodišča v Ljubljani je s sodnico 2. 3. 2011 opravila razgovor, v katerem jo je opozorila na pomanjkanje delovnih sposobnosti ter jo seznanila, da bo predlagala izdelavo ocene sodniške službe. O sodničinem delu iz ocenjevanega obdobja je vodja Pravdnega oddelka Okrajnega sodišča v Ljubljani dne 6. 6. 2011 izdelal mnenje. Predsednica Okrajnega sodišča v Ljubljani je 15. 6. 2011 Personalnemu svetu Višjega sodišča v Ljubljani predlagala izdelavo ocene sodniške službe za sodnico. Pred izdelavo ocene je bil nad delom sodnice opravljen službeni nadzor s končnim poročilom z dne 15. 10. 2012. Sodnica se je zoper oceno pritožila, o pritožbi pa je odločal Personalni svet Vrhovnega sodišča RS, ki je pritožbo zavrnil. Ob upoštevanju navedenega Sodni svet ugotavlja, da je bil postopek sprejemanja ocene sodniške službe pravilen in zakonit. V postopku potrditve ocene sodniške službe je bilo ugotovljeno, da je ocena celostna, saj obravnava kriterije posamično, nato pa kot skupen odraz sodničinega dela. Posebej pomembna je obravnava prvih štirih kriterijev prvega odstavka 29. člena ZSS, ki so tudi sicer odločilni pri sprejemu ocene sodniške službe in predstavljajo temelj sodniškega dela (strokovno znanje, delovne sposobnosti, sposobnost razreševanja pravnih vprašanj ter opravljeno delo pri odpravi in preprečitvi sodnih zaostankov).

3Kljub dejstvu, da se sodnica redno izobražuje, je treba kriterij strokovnega znanja ocenjevati povezano s presojo kriterijev delovnih sposobnosti, sposobnostjo razreševanja pravnih vprašanj ter opravljenim delom pri odpravi in preprečitvi sodnih zaostankov. Pri ocenjevanju delovnih sposobnosti sodnika je treba upoštevati, da je Sodni svet z Merili določil najmanjši pričakovani obseg dela sodnikov. Sodnica je v letu 2010 dosegla 54,44 % pričakovanega obsega dela (POD), v letu 2011 76,71 % POD ter do vključno junija 2012 36,38 % POD na letni ravni. Sodnica torej niti v enem od ocenjevanih let ni dosegla pričakovanega obsega dela po Merilih Sodnega sveta, pri čemer iz statističnih podatkov o delu sodnice izhaja, da vsebinskih zadev ni bilo veliko. Sodničina odstopanja od postavljenih meril niso minimalna, pri čemer za to niso podani nobeni opravičljivi razlogi. Kljub nizkemu obsegu dela odločb ni izdelovala v predpisanih rokih. V letu 2010 je rešila 27 P zadev, od katerih je v 6-ih zadevah prekoračila 90 dnevni rok za izdelavo sodne odločbe; v letu 2011 je rešila 15 P zadev in ob tem v 9-ih prekoračila prej navedeni rok, v prvi polovici leta 2012 pa je rešila 6 P zadev, torej 1 na mesec in v 3-eh prekoračila 90 dnevni rok za izdelavo sodne odločbe. Taki delovni rezultati nedvomno vodijo do zaključka, da sodnica ne izpolnjuje kriterija delovne sposobnosti. Sodničin pritožbeni rezultat je ugoden; v letu 2010 je bilo od 13-ih sodničinih obravnavanih zadev 9 potrjenih, v letu 2011 od 21-ih obravnavanih zadev 20 potrjenih ter do junija 2012 od 7-ih obravnavanih zadev 6 zadev potrjenih. Kljub temu je treba upoštevati, da je sodnica v istem obdobju rešila majhno število zadev, od katerih je bilo le nekaj obravnavanih vsebinsko, pri čemer le-te pravno niso bile zahtevne. Podano omogoča zaključek, da sodnica kriterij razreševanja pravnih vprašanj izpolnjuje na povprečnem nivoju, na enaki ravni izkazuje tudi strokovno znanje. Sodnica rešuje zadeve po vrstnem redu, s čimer nedvomno prispeva k odpravi in preprečitvi sodnih zaostankov in tako ta kriterij izpolnjuje, vendar upoštevaje obseg opravljenega dela, v manjši meri.

4Na podlagi vsega navedenega Sodni svet zaključuje, da sodnica izpolnjuje kriterije strokovnega znanja, sposobnosti razreševanja pravnih vprašanj ter odpravo in preprečitev sodnih zaostankov. Vendar pa njene delovne sposobnosti niso izkazane niti na najnižjih merilih za opravljanje sodniške funkcije. Sodnica občutno odstopa od predvidenega minimalnega obsega sodnikovega dela, obenem maloštevilnih odločitev velikokrat ne izdela v predpisanih rokih. S takim načinom dela ne dosega spodnje meje kvalitete dela, ki se upravičeno pričakuje od vsakega sodnika. Zahteva po primerjavi z drugimi sodniki v konkretnem primeru tako ni utemeljena, saj se slednja opravlja šele pri preseganju minimalnih pričakovanih rezultatov. S svojim načinom dela sodnica tudi krni ugled sodnika in sodišča, zato tudi tega kriterija ne izpolnjuje. Sodnica torej kriterija delovnih sposobnosti ter kriterija varovanja ugleda sodnika in sodišča ne izpolnjuje. Od sodnikov se zahteva, da izpolnjujejo vse v zakonu predpisane kriterije vsaj na najnižjem zahtevanem nivoju, zato neizpolnjevanje dveh kriterijev ne more biti preseženo z doseganjem ostalih zahtevanih predpostavk.

5V tožbi tožnica navaja, da je bil le glede dveh kriterijev zaključek ocene negativen; poleg tega so bila dejstva v zvezi s tema dvema kriterijema zmotno in nepopolno ugotovljena. Tudi pri kriterijih, kjer je bila ocenjena s povprečno oceno oziroma da izpolnjuje kriterij v manjši meri, je bila presoja pravno napačna, utemeljena na napačnih podatkih, ali pa za oceno sploh ni razlogov. Povsem dosledno ravnanje v skladu s pravili ni samoumevno in ne drži, da zato ne utemeljuje boljše ocene njenega dela, ter da zato vsaj delno upravičuje njeno manjšo storilnost. Splošno znano je, da je sodniško delo zaradi enostavnosti administrativno-statističnega spremljanja najbolj nadzorovano prav z vidika števila zaključenih zadev in rokov za izdelavo odločb, katerih izdaja sledi zaključku glavne obravnave, in da se zato tudi sodniki prepogosto ozirajo na ta dva normirana kriterija (namesto na kakovost svojega dela) tudi s tem, da prej obravnavajo lažje zadeve, da spise z večjim številom strank razdružujejo in podobno. Tožnica navaja, da so bili podatki, ki so bili upoštevani pri izdelavi ocene sodniške službe napačni oziroma napačno interpretirani. V skladu z merili Sodnega sveta, ki so veljala do dne 1. 1. 2011, naj bi okrajni sodnik rešil letno bodisi 90 P zadev (spori v zvezi z dedovanjem, odškodninske, stvarnopravne in druge zahtevnejše zadeve) bodisi 180 P zadev - ostalo (drugi spori, ki niso izrecno višje vrednotesni, kot so npr. pogodbene obveznosti, neposlovne obveznosti razen odškodnin, zavarovalniški regresi) bodisi 360 zadev rešenih pred 1. narokom. Kot rešitev P zadeve šteje vsak zaključek postopka po opravljenem 1. naroku za glavno obravnavo, pa naj gre za izdelavo sodbe, sklepa o zavrženju tožbe, sklepa o ustavitvi postopka ali sklenitev sodne poravnave; v vseh teh primerih je sodnik moral proučiti spis in se pripraviti za obravnavanje, ga voditi in izdelati obrazloženo odločbo. Skratka, gre za po prvem naroku na enak način zaključene pravdne spise, ki pa se točkujejo z 1 ali 2.

6Tožnica je tako na opisani način v letu 2010 rešila skupaj 45 P zadev, v letu 2011 54 P zadev in v letu 2012 51 P zadev. Sodni svet in oba Personalna sveta so šteli kot zadeve, v katerih je morala tožnica izdelati obrazložene odločbe, le tiste, ki se statistično vodijo pod oznako "P", ne pa še pod oznako "P - ostalo", čeprav gre za isto vrsto vodenja in zaključka spisa, le da se domneva, da so druge po materialnopravni vsebini in predvidenem obsegu dokazovanja manj zahtevne, čeprav se v praksi pogosto izkaže drugače. Razlikovanje tako ni utemeljeno v razlikovanju med vsebinskim (meritornim) in nemeritornim odločanjem.

7Osrednji argument, da za manjše število rešenih zadev in daljši rok pisanja odločb ni opravičila, je sicer iz pravilne statistike napačno povzet. V postopku izdelave sodniške ocene: ni bilo pridobljeno mnenje Civilnega oddelka Višjega sodišča v Ljubljani, mnenje vodje Pravdnega oddelka Okrajnega sodišča v Ljubljani ni bilo ustrezno upoštevano in pregled tožničinih spisov v okviru službenega nadzora je bil osredotočen le na pravočasnost njihove izdelave, ne pa tudi na kakovost. Tožnica navaja, da je argument, da Civilni oddelek Višjega sodišča v Ljubljani ocene tožničinega dela ni podal zaradi premalo predloženih odločb, nerazumljiv. Seštevek pokaže, da je v obdobju med leti 2010 - 2012 imel na voljo 41 tožničinih zadev, kar je zadostna količina, ki brez težav omogoča njihov pregled, vrednotesnje in podajo vsaj splošne ocene o njih. Ocena, izdelana v letu 2009, je temeljila na trinajstih odločbah (od tega sedmih kazenskih), kar pomeni, da je takrat vzorec le šestih pritožbenih zadev omogočal podajo (pozitivnega!) mnenja. Do ocene, izdelane v letu 2010, se je nabralo še dodatnih 13 pritožb in tudi takrat je to zadoščalo za oblikovanje mnenja. Z opustitvijo pridobitve mnenja Civilnega oddelka je nastal prostor za dodatno relativizacijo kakovosti tožničinega dela. Tožnica navaja, da je v prejšnjih dveh ocenah Personalni svet sledil mnenju vodje Pravdnega oddelka Okrajnega sodišča v Ljubljani, da je tožničino strokovno znanje obsežno in kvalitetno, nadpovprečno pa s področja delovnega prava. Tožnica navaja, da je višji sodnik, ki je opravil pregled njenih spisov v okviru službenega nadzora, pregledal le zadeve, v katerih je prekoračila rok za izdelavo odločb, vse zadeve pa le za krajše obdobje, pri čemer se je osredotočil izključno na vprašanje časa, ki je minil od zaključka obravnavanja do izdaje odločbe, ne pa še na druge vidike postopanja s spisom in kakovost obrazložitve odločb. Zaradi teh razlogov je ocena neustrezna vsaj glede kriterijev iz 1., 3., 6. točke 29. člena ZSS.

8Pod točko V. tožbe tožnica navaja, da izpodbijana ocena relativizira tožničin pritožbeni rezultat, ki » ... da je zelo ugoden, vendar ... « . Iz razpoložljivih podatkov je razvidno, da znaša v obdobju 2008 - 2012 delež tožničinih potrjenih sodb več kot 85% in presega povprečje oddelka za 5 odstotnih točk. V zadnjih dveh letih se je tožničin pritožbeni rezultat v primerjavi z oddelčnim še izboljšal, saj je bil v letu 2011 za 14 odstotnih točk višji od oddelčnega, v letu 2012 pa ga presega za 18 odstotnih točk. V predhodnih dveh ocenah je Personalni svet za vrednotesnje tega kriterija upošteval pritožbeni rezultat, mnenje civilnega oddelka in povprečje oddelka. V izpodbijani oceni Personalni svet ugotavlja, da » ... je sodničin formalni pritožbeni rezultat zelo ugoden, vendar je pri ocenjevanju tega kriterija potrebno upoštevati tudi ostale podatke in ugotovitve službenega nadzora - da je sodnica rešila malo zadev, vsebinskih (z meritorno sodno odločitvijo) pa še manj, da je šlo v večini primerov za pravno neproblematične zadeve ... «, iz tega sklene, da » ... ni mogoč zaključek o kakšnem zelo dobrem strokovnem znanju sodnice ... «, s čimer povsem razvrednoti pozitivno stran tožničinega dela, prav tako pa zgrešeno sklepa o majhnem številu meritorno rešenih zadev, kot je bilo predstavljeno v točki III. te tožbe. Sposobnost reševanja pravnih vprašanj je upoštevaje številčne podatke v celotnem obdobju nad povprečjem oddelka. V povprečju se v času tožničin pritožbeni rezultat izboljšuje (v letu 2008 je delež potrjenih sodb dosegel 85%, v letu 2012 100%, rezultat oddelka pa je v enakem obdobju zrasel z 79% na 82%). Pri vrednotesnju njenega sodniškega dela je povsem prezrt in neupoštevan podatek, da tožnica v zadnjih 2 letih in pol pred prenehanjem sodniške funkcije (1. 1. 2011 do 16. 5. 2013) ni imela nobene razveljavljene meritorne odločitve. Njen pritožbeni rezultat v celotnem navedenem obdobju je 100% in občutno nad povprečjem oddelka. Pred očitkom, da je šlo v večini primerov za pravno neproblematične zadeve, se tožnica ne more uspešno braniti, saj ji ni znano, kaj je po merilih personalnih svetov Višjega in Vrhovnega sodišča ter Sodnega sveta dovolj »pravno problematično«, da bi prišli vsaj do zaključka o njenem dobrem strokovnem znanju, je pa prepričana, da 2 leti in pol trajajoči 100% pritožbeni uspeh ne more biti posledica izredno srečnega naključja, da so vse pritožbe vložene samo v pravno neproblematičnih zadevah. To trditev bi lahko potrdilo mnenje Civilnega oddelka Višjega sodišča v Ljubljani in vsebinski pregled tožničinih končanih zadev, vendar je bilo v postopku izdelave ocene sodniške službe oboje opuščeno. Tožnica namreč pri pritožbenem rezultatu nima prav nobene možnosti špekulacij, do katerih sicer na Okrajnem sodišču v Ljubljani prihaja v zvezi s sodniško normo, kar je pojasnjeno v nadaljevanju.

9Kot dokaz prilaga tabelo št. 1 v pritožbi zoper oceno sodniške službe, ki se nahaja v tožničini personalni mapi in dopis predsednice Okrajnega sodišča v Ljubljani Sodnemu svetu št. Su 69/2013 z dne 14. 5. 2013. Ocena pavšalno sklepa o tožničinem le manjšem prispevku k preprečevanju in zmanjševanju sodnih zaostankov. V predhodnih dveh ocenah je bilo navedeno število in delež rešenih zadev, ki predstavljajo sodni zaostanek. V izpodbijani oceni tega podatka ni, v njej je le zapis, da tožnica k temu prispeva, vendar upoštevaje kriterij delovne sposobnosti le v manjši meri. Ker v izpodbijani oceni ni konkretnih podatkov, jih je tožnica v civilni pisarni in od vodje oddelka pridobila sama. Številke kažejo, da je v povprečju polovica vseh zadev, ki jih tožnica reši, sodnih zaostankov.

10Najstarejša zadeva, ki jo je tožnica obravnavala konec leta 2012, je bila iz leta 2006. Vse starejše, ki so ji bile dodeljene ob prihodu na oddelek, je rešila. Ob dodelitvi na oddelek dne 1. 3. 2008 je imela v delu 207 spisov, ob prenehanju funkcije dne 16. 5. 2013 pa 159 spisov, pri čemer ji pripad nikoli ni bil ne zmanjšan ne ustavljen, kar pomeni, da je rešila več spisov, kot pa ji jih je bilo na novo dodeljenih. Kot dokaz prilaga tabelo št. 2 v pritožbi zoper oceno sodniške službe, ki se nahaja v tožničini personalni mapi pri Okrajnem sodišču v Ljubljani in predlaga vpogled v P vpisnik Okrajnega sodišča v Ljubljani.

11Pod točko VII. tožnica pravi, da ocena neupravičeno posega v samostojni kriterij varstva ugleda sodnika in sodišča ter tožnico ocenjuje skozi prizmo sistemskih razlogov, ki vplivajo na ugled sodstva, ne pa konkretnih učinkov njenih ravnanj. Ne upošteva, da je varovanje ugleda sodnika in sodišča samostojen kriterij, ki se ugotavlja zlasti na podlagi: načina vodenja postopkov (npr. utemeljeni predlogi za izločitev na podlagi procesnih določb o pristranosti sodnika), komuniciranja s strankami in drugimi organi (utemeljene pritožbe v urad predsednice zaradi neprimernega vodenja glavnih obravnav ali drugega neprimernega komuniciranja s strankami ali njihovimi pooblaščenci, varovanja neodvisnosti, zanesljivosti in pokončnosti ter obnašanja v službi in zunaj nje. O tem, kakšna je tožnica v tem pogledu, v podani oceni ni niti besede. Hkrati ji ocena priznava, da z reševanjem zadev po vrstnem redu vendarle prispeva k odpravi in preprečitvi sodnih zaostankov, čeprav v manjši meri, s čimer je povsem razvrednotesn pozitivni vidik tožničinega dela. Z izpolnjevanjem tega kriterija k varovanju ugleda sodnika in sodišča naj tožnica torej ne bi prispevala ničesar, medtem ko neizpolnjevanje kriterija iz 2. točke 29. člena ZSS po izpodbijani oceni pomeni tudi neizpolnjevanje kriterija varovanja ugleda. V tem kontekstu se tožnici očita tudi kršitev pravice strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Na podlagi tožničine evidence je ta ugotovila, da so bile od nastopa sodniške funkcije v zadevah, ki jih je obravnavala, vložene 4 nadzorstvene pritožbe, ki so si časovno sledile: april 2008, maj 2008, september 2010, marec 2011. Prvi dve je prejela približno 2 meseca potem, ko je prišla na pravdni oddelek (1. 3. 2008) in sta se nanašali na "podedovani" zadevi oz. vodenje postopka, preden je tožnica prevzela zadevi. Nadzorstveno pritožbo iz leta 2010 je predsednica sodišča zavrnila, tista iz leta 2011 pa se po navodilih šteje za utemeljeno že zato, ker je v zvezi z njo tožnica podala pojasnilo. Vsebinsko je šlo za nestrinjanje odvetnika z odmerjeno sodno takso za pritožbo (v obdobju prehoda iz starega na novi Zakon o sodnih taksah), zaradi česar je vložil ugovor zoper plačilni nalog. Ker je bil ta zavrnjen in je bilo zahtevano doplačilo sodne takse v znesku 20,00 EUR, je vložil nadzorstveno pritožbo. V nobeni pravnomočno zaključeni zadevi stranke niso zahtevale odškodnine zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (tudi tistih, napisanih z zamudo, ne). Pritožb strank v zvezi z odnosom tožnice do njih, vodenja postopka itd. v vsem tem času ni bilo.

12Tožnica vse od nastopa sodniške funkcije na oddelčnih kolegijih, izobraževanjih in javnih občilih posluša o pomembnosti odpravljanja sodnih zaostankov in reševanja starih zadev. Sodniško službo je ves čas opravljala s tem vodilom v mislih, dosledno reševaje zadeve po vrstnem redu, ne glede na to, kako obsežne ali neprijetne so bile. Hkrati s tem si je vedno in prav v vsaki zadevi prizadevala za odločitev in obrazložitev, ki bo prestala tako kritično presojo pravdnih strank kot še bolj zahtevno strokovno presojo inštančnih sodišč. V okviru izdelave ocene sodniške službe je tožnica pričakovala pošten in temeljit postopek, sploh glede na to, da se ji je izrekala ocena, ki je imela za posledico prenehanje sodniške funkcije. Pri njeni oceni se je zgodilo strogo mehanično seštevanje izpolnjevanja kriterijev, pa še to ne vseh: sešteto je bilo le število rešenih zadev in število zadev, v katerih je prekoračila rok za izdelavo odločbe, vsebinske proučitve njenega celotnega sodniškega dela pa ni bilo nikjer.

13Omenjeno je tudi, da naj bi tožnica delala večje, ponavljajoče se napake. Napake sodniškega dela so po razumevanju tožnice kršitve pravil postopka, napačna uporaba materialnega prava, zmotno ali nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, reševanje zadev mimo vrstnega reda in podobno, ne more pa biti napaka le odstopanje pri količini dela. Naštete vsebinske napake pri tožničinem delu niso bile ugotovljene. Ocena in posledično izpodbijana odločba Sodnega sveta ne vsebujeta pregleda in ovrednotesnja celotnega tožničinega sodniškega dela oziroma zadev, ki jih je reševala, pa tudi ne podatkov o tem, kakšne so bile konkretne posledice nedosežene norme (kopičenje zadev, nerešene najstarejše zadeve, povečanje sodnega zaostanka) in prekoračenih rokov pri izdelavi sodb (urgence strank, številne nadzorstvene pritožbe). Omenjeno je le tožničino negativno odstopanje od ostalih sodnikov, pozitivno pa je bilo povsem prezrto oz. z besedami Sodnega sveta: ,,zahteva po primerjavi z drugimi sodniki ni utemeljena, saj se slednja opravlja šele pri preseganju pričakovanih rezultatov. " Tudi v tem delu je utemeljitev Sodnega sveta zgrešena. Tožnica je namreč po tem, ko ji je vodja oddelka 17. 5. 2013 vročil odločitev Sodnega sveta, zvedela za zapisnik kolegija vodij oddelkov z dne 12. 4. 2013 (Su 19/2013). Iz tega zapisnika je jasno razvidno, da tožnica ni edina sodnica, ki ni dosegla norme, saj je predsednica sodišča na tem kolegiju povedala, da je opravila razgovore s sodniki, ki ne dosegajo norme in pri tem ugotovila, da sodniki v zvezi z doseganjem norme špekulirajo. To je opredelila za nedopustno in opozorila na možnost, da se lahko zoper sodnika, ki z normo špekulira, uvede tudi disciplinski postopek. Tožnici je popolnoma neznano, za kakšne špekulacije z normo gre. Vendar pa ta nov podatek še dodatno in močneje omaje pravilnost in ustreznost izpodbijane ocene sodniške službe. Sodnik, ki špekulira z normo (in si na ta način zagotavlja njeno doseganje ter s tem izpolnjevanje kriterija »delovne sposobnosti«), se bo izpostavil le možnosti, da bo zoper njega uveden disciplinski postopek, tožnica pa, ki z normo ni nikoli špekulirala, je zaradi njenega nedoseganja ocenjena za neustrezno sodniški službi. Ali drugače povedano: sodni svet tožnici ne priznava pravice do primerjave z drugimi sodniki, ki tudi ne dosegajo norme ali pa z njo špekulirajo. Primerjavo bi dopustil šele, ko bi tožnica presegala pričakovane rezultate, zato glede na njegovo stališče sploh ni mogoče ugotoviti, da ni edina, ki norme ne dosega. Poleg tega je v tem stališču še nedosleden, saj bi primerjavo dopustil in opravil le pri normi, ne pa tudi pri preseganju pritožbenega rezultata, pri katerem je razlika med povprečjem oddelka (drugih sodnikov) in povprečjem tožnice izrazito v prid tožnice. To pozitivno odstopanje v celotnem postopku izdelave ocene sodniške službe ni bilo ovrednotesno in upoštevano, zato tožnica ponovno opozarja na to, da poudarjanje negativnega brez opravljene sinteze s pozitivnim enostavno ne more prikazati objektivne, še manj pa celovite slike njenega sodniškega dela.

14Ne drži, da je nedoseganje norme posledica tožničine neskrbnosti. Nasprotno, je posledica njenega prizadevanja slediti osnovnemu cilju našega sodnega sistema: rešiti najstarejše zadeve, ostale pa tekoče reševati po vrstnem redu njihove vložitve in z izjemno natančnostjo.

15Sodni svet in Personalna sveta s takšno oceno birokratizirajo tako naravo sodniškega dela kot svojih lastnih odločb, ki bi kot takšne utegnile služiti zgolj političnim ciljem znižanja števila sodnikov in odvračanju pozornosti od reševanja vsebinsko pomembnih zadev z dajanjem prednosti številu rešenih zadev. Predlaga zaslišanje tožnice, predsednice Okrajnega sodišča v Ljubljani - sodnice B.B. in vodje pravdnega oddelka Okrajnega sodišča v Ljubljani.

16Pod točko IX tožbe pravi, da je Personalni svet Vrhovnega sodišča v obrazložitvi svoje odločitve SuZ-ps 1/2013 z dne 11. 2. 2013 zapisal naslednje: Ocena, da sodnik ne ustreza sodniški službi, pomeni, da sodniku sodniška funkcija lahko preneha. Zato se ta ocena sprejme le v izjemnih primerih. Takšna ocena sodniškega dela je skrajni ukrep, ki mora biti uporabljen restriktivno. Po vsem zgoraj obrazloženem in argumentiranem nikakor ni možen zaključek, da tožnica predstavlja izjemen primer tako slabega in nesprejemljivega sodniškega dela, ki ga je treba sankcionirati s skrajnim ukrepom - negativno oceno in posledičnim prenehanjem sodniške funkcije. Da ocena, da tožnica ne ustreza sodniški službi, ni pravilna in utemeljena, dokazujeta tudi dve predhodni oceni njene sodniške službe, po katerih je izpolnjevala pogoje za napredovanje. To pomeni, da je bila zadnja, sedaj izpodbijana ocena sodniške službe v očitnem nasprotju s stališčem Personalnega sveta Vrhovnega sodišča nerestriktivno sprejeta na podlagi površnega, nepopolnega in izrazito v tožničino škodo vrednotesnega in presojanega njenega sodniškega dela. Predlaga, da se odločba spremeni, tako, da se spremeni ocena sodniške službe, ki jo je za tožnico izdelal Personalni svet Višjega sodišča v Ljubljani, tako da se ta poslej glasi: „Izpolnjuje pogoje za napredovanje" oziroma podrejeno: "Ne izpolnjuje pogojev za napredovanje“. Podrejeno pa tožnica predlaga, naj Upravno sodišče odločbo Sodnega sveta odpravi in da se zadeva vrne v nov postopek za izdelavo ocene sodniške službe za tožnico.

17V odgovoru na tožbo tožena stranka pravi, da se od sodnikov zahteva, da izpolnjujejo vse v zakonu predpisane kriterije vsaj na najnižjem zahtevanem nivoju. Nedoseganje minimalnih predpisanih standardov posameznega kriterija tako ne more biti nadomeščeno s preseganji pogojev, predpisanih za izpolnjevanje ostalih kriterijev. V konkretnem primeru je tožena stranka ugotovila, da tožeča stranka ne izpolnjuje dveh od vseh predpisanih kriterijev, to je kriterija delovnih sposobnosti in kriterija varovanja ugleda sodnika in sodišča. Izpolnjevanje ostalih kriterijev ni sporno, zato je po mnenju tožene stranke njihovo dodatno tožbeno utemeljevanje nepotrebno. Glede kriterija delovnih sposobnosti tožeča stranka priznava, da so podatki statistično pravilni, podaja pa njihovo drugačno interpretacijo. Navaja, da razlikovanje med P in P - ostalo zadevami ni utemeljeno. S takim stališčem tožena stranka ne more soglašati. Drži, da mora sodnik v vseh teh primerih proučiti spis, se pripraviti za obravnavanje ter končno izdelati obrazloženo odločbo. Vendar pa ne gre spregledati, da iz Meril za najmanjši pričakovani obseg dela sodnikov (nadalje: Merila), ki so veljala do 31. 12. 2010 in so se primerjalno spremljajo tudi v letu 2011 in 2012, izhaja, da mora okrajni sodnik v enem letu rešiti ali 90 P zadev ali 180 P zadev - ostalo, kar kaže na dejstvo, da zadeve po vsebini niso enakovredne. Pričakuje se namreč, da sodnik v enakem časovnem obdobju lahko reši dvakrat večje število zadev P - ostalo, kar nasprotno pomeni, da čiste P zadeve zahtevajo večji angažma. Nesporno je dejstvo, da tožena stranka v celotnem obsegu opravljenega dela v vseh treh letih ocenjevalnega obdobja občutno ni dosegala minimalno določenega pričakovanega obsega dela. Že tako dosežen rezultat ne omogoča pozitivne ocene delovnih storilnosti sodnika. Dodaten pregled strukture rešenih zadev pokaže, da je bilo vsebinsko obravnavanih (torej težjih) manjše število zadev, zato je nesprejemljivo, da niso bile izdelane v predpisanih rokih. Ne glede na število rešenih zadev pa tožena stranka poudarja, da mora biti spoštovanje predpisanih rokov izdelave sodnih odločb temeljna odlika vsakega sodnika, pri čemer ob predpisanem 30 dnevnem zakonsko določenem roku tožena stranka dopušča toleranco izdelave odločb do 90 dni, kakršnokoli preseganje tako dopustnega roka pa ni sprejemljivo. Dopuščena je sicer izjemna situacija, kot je npr. izdelava posebno zahtevne sodne odločbe, o kateri pa pri tožeči stranki ne moremo govoriti, kar je pokazal opravljeni službeni nadzor, odrejen ravno v namen ugotavljanja vzrokov ponavljajočih kršitev predpisanih rokov izdelave odločb. Glede kriterija varovanja ugleda sodnika in sodišča tožena stranka ugotavlja, da sodnik k slednjemu prispeva v okviru celotnega svojega dela ter tudi izven tega. Premalo obsežno opravljeno delo ter neažurno izdajanje sodnih odločb predstavlja način vodenja postopkov, s tem pa izraža pristop ne samo sodnika in sodišča, ampak celotnega sodstva v komunikaciji s strankami in drugimi organi. Tak način poslovanja po mnenju tožene stranke močno krni v javnosti že omajan ugled sodne veje oblasti, zato tudi morebitna druga pozitivna ravnanja tožeče stranke ocene varovanja ugleda sodnika in sodišča ne morejo popraviti. Sodniška norma zavezuje vsakega sodnika posamezno. Sodnik je v lastnem postopku obravnavan individualno, pri čemer terja doseganje minimalno določene norme primerjavo z Merili, primerjavo z ostalimi sodniki pa omogočajo rezultati, ki presegajo predpisano mejo. Glede na navedeno opravičevanje z navedbami, da tožeča stranka ni edina, ki ni dosegala pričakovanega obsega dela, ne more biti utemeljeno.

18Tožba je utemeljena.

19Obravnavani upravni spor zaradi argumentov, ki jih uveljavlja tožnica v tožbi, nosilnega razloga iz obrazložitve izpodbijanega akta, stališč tožene stranke v odgovoru na tožbo, določenih razlik v stališčih iz upravno-sodne prakse na predmetnem področju ter slabo urejene zakonodaje, zahteva umestitev konkretnega spora v ustavno-pravni kontekst določb o sodnikovi neodvisnosti (125. člen Ustave), o trajni sodniški funkciji (prvi stavek 1. odstavka 129. člena ustave), o prenehanju in odvzemu sodniške funkcije (132. člen Ustave) in o pravici strank do sojenja v razumnem roku (23. člen Ustave). Zato bo sodišče obrazložitev sodbe strukturiralo tako, da bo najprej obravnavalo vprašanje, na kateri zakonski podlagi ima tožnica dostop do sodnega varstva v upravnem sporu (točka A. obrazložitve sodbe). Z odgovorom na to vprašanje bo sodišče vzpostavilo izhodiščni nastavek o tem, za kakšen tip upravnega spora v tej zadevi pravzaprav gre in kateri pravni interes oziroma pravico tožnica varuje s to tožbo. Temu bo pod točko B.) obrazložitve sodbe sledila opredelitev dostikrat antagonistične zveze med legitimnima ciljema in sicer na eni strani med nujnostjo ocenjevanja sodniške službe med drugim tudi zaradi neizpolnjevanja kriterija delovne sposobnosti, ki je v funkciji varovanja legitimnih javnih interesov za sojenje v razumnem roku, čemur služijo merila za pričakovani obseg sodnikovega dela ter na drugi strani ustavno garancijo o neodvisnosti sodnikov (125. člen Ustave) v povezavi z ustavno garancijo o trajnosti sodniške službe (prvi stavek 1. odstavka 129. člena Ustave). Opredelitev te zveze, ki lahko v odvisnosti od specifičnih praks tovrstnega odločanja, na neustrezen način združuje nasprotja med neodvisnostjo in trajnostjo sodniške službe na eni strani in legitimnimi mehanizmi za spodbujanje sojenja v razumnem roku na drugi strani, bo ob uporabi mednarodnih priporočil pristojnim organom za ocenjevanje sodniške službe v državah Sveta Evrope in z upoštevanjem dosedanje upravno-sodne prakse na obravnavanem področju ter mednarodnih obveznosti na podlagi 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: MKVČP) Upravnemu sodišču služila za izpeljavo konkretnih standardov za presojo zakonitosti izpodbijanega akta v smislu učinkovitega sodnega varstva (točka C. obrazložitve sodbe). V zadnjem razdelku pod točko D.) obrazložitve sodbe bo Upravno sodišče te standarde in pravila uporabilo na konkretnih okoliščinah obravnavanega primera.

20A.) Pravna podlaga za sodno varstvo zoper akt Sodnega sveta iz 33. člena ZSS v upravnem sporu:

21Zakonodajalec nikoli od uveljavitve ZSS v letu 1994 ni izrecno predpisal, da ima sodnik/sodnica pravico do sodnega varstva zoper akt Sodnega sveta o potrditvi negativne ocene o sodniški službi, s katerim začne učinkovati prenehanje sodniške službe ocenjevanemu sodniku. Zakonodajalec je predpisal samo to, da ima sodnik pravico do ugovora zoper oceno sodniške službe, ki ga lahko vloži na personalni svet višjega sodišča (2. odstavek 36. člena ZSS). Takšno stanje vzpostavlja nizko pravno varnost spričo dejstva, da od sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP) v zadevi Vilho Eskelinen and Others v. Finland z dne 19. 4. 2007, ki je spremenila dotedanjo sodno prakso ESČP, naprej velja, da delovni spori med funkcionarji in državnimi organi ne spadajo v okvir standardov poštenega postopka pred neodvisnim sodiščem iz 1. odstavka 6. člena MKVČP samo pod dvema pogojema, ki morata biti izpolnjena kumulativno. Prvi pogoj je, da je domača zakonodaja države podpisnice MKVČP izrecno izključila dostop do sodnega varstva funkcionarju ali javnemu uslužbencu (v obravnavanem primeru sodnici). Drugi pogoj pa je, da je ta izključitev upravičena na objektivni podlagi v zvezi z državnimi interesi (ibid. odst. 62).

22Za predmetni spor slovenski zakonodajalec ni izrecno izključil sodnega varstva, ampak ga zgolj ni predpisal. To pomeni, da že prvi pogoj ni izpolnjen in da mora Upravno sodišče pri presoji zakonitosti izpodbijanega akta upoštevati tudi standarde v zvezi z 1. odstavkom 6. člena MKVČP v zvezi z razrešitvami sodnikov po sodni praksi ESČP.¹ Tudi priporočilo pod zaporedno številko 11 iz Mnenja št. 17 Posvetovalnega sveta evropskih sodnikov, na katerega se bo Upravno sodišče večkrat sklicevalo v tej sodbi, države članice Sveta Evrope usmerja na ureditev, po kateri morajo sodniki imeti možnost izpodbijati končno oceno sodniške službe zlasti takrat, kadar ta ocena posega v civilne pravice sodnika iz 6. člena MKVČP.²

23Slovenska sodna praksa je omenjeno nizko stopnjo pravne varnosti, ki jo je vzpostavil zakonodajalec v ZSS, s tem ko ni predpisal dostopa sodnika/sodnice do sodnega varstva, popravila, tako da med strankama v tem upravnem sporu ni sporno, da ima tožnica sodno varstvo zoper izpodbijani akt, saj to izhaja iz pravnega pouka v izpodbijani odločbi in odgovora na tožbo tožene stranke. Po ustaljeni upravno-sodni praksi imajo namreč sodniki/sodnice zoper akt Sodnega sveta o potrditvi ocene sodniške službe, ki ima za posledico prenehanje sodniške službe, pravico do sodnega varstva v upravnem sporu.³

24Vendar pa za pravilno in natančno obravnavanje tožbe v tovrstnem primeru ne zadošča zgolj upoštevanje ustaljene upravno-sodne prakse ter upoštevanje dejstva, da je med strankama nesporno, da ima tožnica dostop do sodnega varstva v upravnem sporu zoper izpodbijani akt. Pomembno je namreč, katera je tista pravna podlaga v slovenski zakonodaji, na kateri je upravno-sodna praksa razvila omenjeno interpretacijo, ki daje tožnici dostop do sodnega varstva v upravnem sporu glede na to, da je sodišče v tem upravnem sporu vezano na ustavo in zakon (125. člen Ustave) in ne na upravno-sodno prakso.⁴ Iz konkretne pravne podlage za tožničino pravico do sodnega varstva bi bilo lahko razvidno tudi, za kakšno pravno naravo zahtevka gre v konkretnem primeru in kakšen test sodne presoje zakonitosti akta je (morebiti) predvidel zakonodajalec.

25Na splošno ima sodnica/sodnik v upravnem sporu pravico do sodnega varstva samo v treh primerih:

- če izpodbijani akt ustreza definiciji upravnega akta iz 2. odstavka 2. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami);⁵

- če izpodbijanega akt ni mogoče opredeliti kot upravni akt, ima sodnica/sodnik pravico do tožbe v upravnem sporu, če zakon izrecno določa, da je dopusten upravni spor;⁶

- ali pa če je z izpodbijanim aktom ali dejanjem poseženo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika pod pogojem, da ni zagotovljeno drugo sodno varstvo (1. odstavek 4. člena ZUS-1).

26Po stališču Vrhovnega sodišča iz leta 2010 je „potrditev negativne ocene s strani Sodnega sveta, čeprav so v njem člani tudi nesodniki, ki pa so pravni strokovnjaki, strokovno opravilo, ne pa oblastveni posamični akt, s katerim bi bilo odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi ocenjevanega sodnika.“⁷ Upravnemu sodišču ni poznano morebitno kasnejše in drugačno stališče Vrhovnega sodišča, kar pomeni, da Vrhovno sodišče očitno ne šteje, da bi bil akt potrditve negativne ocene sodniške službe upravni akt v smislu 2. odstavka 2. člena ZUS-1. Na podlagi možnosti iz prve zgoraj omenjene alineje tožnica torej po mnenju Vrhovnega sodišča nima dostopa do sodnega varstva v upravnem sporu. Zato je pravno relevantno naslednje vprašanje, ali je zakonodajalec v smislu drugega stavka 1. odstavka 2. člena ZUS-1 izrecno določil, da je zoper akt, ki ga tožnica izpodbija v tem upravnem sporu, dopusten upravni spor. Tudi ta možnost ni podana, ker zakonodajalec ni določil upravnega spora za primer izpodbijane odločitve, ki je izdana na podlagi 33. člena ZSS, čeprav je v nekaterih drugih primerih v zvezi z sodniško službo to izrecno določil.⁸

27Določilo člena 4a ZSS sicer pravi, da se glede sodnikovih pravic in dolžnosti v zvezi s sodniško službo, ki niso urejene s tem zakonom, smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja delovna razmerja. Vendar to ne pomeni, da ima tožnica sodno varstvo v tem upravnem sporu zagotovljeno na podlagi Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Uradni list RS, št. 21/2013), kajti določilo 200. člena ZDR daje pristojnost za sodno varstvo delovnemu sodišču, ne pa Upravnemu sodišču. Poleg tega Vrhovno sodišče v omenjeni sodbi iz leta 2010 stoji na stališču, da v primeru odločitve Sodnega sveta o potrditvi negativne ocene o sodniškem delu „ne gre za odpoved pogodbe s strani delodajalca, temveč za prenehanje funkcije po samem zakonu zaradi negativne ocene sodniške službe, zato uporaba ZDR, čeprav sicer na njegovo smiselno uporabo ZSS v 4a členu odkazuje, za tak primer ne pride v poštev.“⁹ Upravno sodišče se s tem stališčem Vrhovnega sodišča strinja, kajti posameznik lahko zahteva sodno varstvo pred delovnim sodiščem zaradi ugotovitve nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ali drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ali zaradi odločitev o disciplinski odgovornosti (3. odstavek 200. člena ZDR).¹⁰ V obravnavani zadevi pa ne gre za sodno varstvo zoper nobeno od naštetih odločitev.¹¹

28To pomeni, da je na podlagi zakona - če bi Upravno sodišče sledilo stališču Vrhovnega sodišča iz sodbe v zadevi X Ips 270/2007 z dne 27. 7. 2010, da izpodbijani akt ni upravni akt - upravni spor v predmetni zadevi dopusten samo pod pogojem, da izpodbijani akt posega v človekovo pravico tožnice in ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Sodišče je v prejšnjem odstavku obrazložitve že ugotovilo, da tožnica drugega sodnega varstva zoper potrditev negativne ocene sodniške službe, s katero začne učinkovati prenehanje sodniške služb, nima. Zato mora sodišče ugotoviti, ali izpodbijani akt posega v kakšno tožničino temeljno človekovo pravico, da bi (vsaj) na podlagi t.i. rezervnega spora iz 2. odstavka 157. člena Ustave oziroma 1. odstavka 4. člena ZUS-1 tožnica imela dostop do sodnega varstva v upravnem sporu.

29Pravica do opravljanja sodniške službe ni temeljna človekova pravica, kajti ni je v II. ali III. poglavju Ustave, kjer so (med drugim) uvrščene iztožljive ustavne pravice. Ustava v 1. odstavku 132. člena v poglavju o Državni ureditvi (poglavje IV/f – sodstvo) določa naslednje: „Sodniku preneha sodniška funkcija, če nastopijo razlogi, ki jih določa zakon.“ Iz sistematizacije tega določila v ustavi in njegovega besedila izhaja, da tožnica nima ustavne pravice, da opravlja sodniško funkcijo, četudi prvi stavek določila 129. člena Ustave (v istem poglavju Ustave) določa, da je „funkcija sodnika trajna“. Ob tem, da po mnenju Upravnega sodišča določba 1. odstavka 132. člena Ustave ne pomeni, da ima tožnica iztožljivo ustavno pravico do trajnega opravljanja sodniške funkcije, pa vseeno ta pravna norma očitno vzpostavlja določeno ustavno garancijo, da sodniška funkcija lahko sodniku/sodnici preneha „samo, če nastopijo razlogi, ki jih določa zakon.“ Temeljni (glavni) namen ustavne garancije iz 1. odstavka 132. člena Ustave pa ni varstvo pravice ali pravnega interesa sodnice, ampak je ta določba v funkciji varovanja neodvisnosti sodnika/sodnice in sodstva kot celote, kajti če bi bil namen ustavodajalca z obravnavano določbo zavarovati individualno pravico sodnika/sodnice, potem bi ustavodajalec to določbo uvrstil v II. ali vsaj v III. poglavje Ustave, pa je ni. Da določba 1. odstavka 132. člena Ustave ni ustavna oziroma človekova pravica tožnice v smislu 1. odstavka 4. člena ZUS-1, izhaja tudi iz volje zakonodajalca, ki je med zakonske pravice, ki so zagotovljene sodniku, uvrstil pravico do napredovanja, do izobraževanja, do plače in druge pravice, ki izhajajo iz sodniške službe, ne omenja pa pravice do trajnega opravljanja sodniške službe (1. odstavek 4. člena ZSS).¹²

30Z vidika MKVČP, ki jo mora Upravno sodišče v tem upravnem sporu upoštevati kot mednarodno obveznost na podlagi 8. člena Ustave,¹³ in mora zato dati zakonskim določbam in podzakonskim določbam razlago, ki bo kolikor je to mogoče skladna s sodno prakso ESČP, tožnica v tem upravnem sporu lahko varuje svojo civilno pravico iz 1. odstavka 6. člena MKVČP do poštenega postopka v zvezi z prenehanjem sodniške službe in varstvo zasebnosti glede razvijanja strokovnih potencialov in ugleda iz 8. člena MKVČP, ker to izhaja iz sodne prakse ESČP, ki je navedena pod opombo št. 2 te sodbe.

31Upravno sodišče ima tako v tej zadevi dve možni pravni poti, po kateri lahko sprejme tožbo tožnice v obravnavo v tem upravnem sporu in s tem sledi ustaljeni upravno-sodni praksi v Sloveniji. Prva možnost je, da sprejme drugačno pravno stališče, kot ga je Vrhovno sodišče v sodbi v zadevi X Ips 270/2007 z dne 27. 7. 2010 (odst. 15) in da zavzame stališče, da odločitev tožene stranke ni zgolj „strokovno opravilo“, ampak da gre za oblastveni, enostranski, posamični akt javnopravne narave, ki je izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je Sodni svet odločil o pravni koristi tožnice in da gre torej v konkretnem primeru za spor na podlagi prvega stavka 1. odstavka 2. člena ZUS-1.¹⁴ Druga možnost pa je, da se Upravno sodišče opre na sodno prakso ESČP in tudi na stališče Ustavnega sodišča iz odločbe Up-134/95 in izpelje, da tožnica s tožbo v tem upravnem sporu uveljavlja sodno varstvo pravice do enakega dostopa do delovnega mesta iz 3. odstavka 49. člena Ustave, ki pa je ustavna pravica sodnice/sodnika (v povezavi z 6. in 8. členom MKVČP) in na tej podlagi sprejme tožbo v obravnavo v skladu z določilom 1. odstavka 4. člena ZUS-1 (t.i. rezervni upravni spor iz 2. odstavka 157. člena Ustave). V zadevi Up-134/95 je sicer v postopku pred Ustavnim sodiščem šlo za odločitev Sodnega sveta, da pritožnice ne predlaga v izvolitev v Državnem zboru. Ustavno sodišče v tej zadevi pravi, da „je odločitev Sodnega sveta o tem, da pritožnice ne predlaga v izvolitev Državnemu zboru, odločitev o pravici posameznika iz tretjega dostavka 49. člena Ustave. Ustavno sodišče v tej zadevi tudi pravi, da „Ustava res ne zagotavlja kandidatu za sodniško mesto, da ga Sodni svet predlaga v izvolitev, mu pa zagotavlja dostopnost funkcije pod enakimi pogoji kot vsem drugim kandidatom, kar pomeni, da šele zakonita odločitev pristojnega organa zagotavlja posameznemu kandidatu, v konkretnem primeru pritožnici, uresničitev njene ustavne pravice. Ustavno sodišče to pravico nato poveže še s pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave.¹⁵

32Če kandidat za sodniško funkcijo varuje ustavno pravico iz 3. odstavka 49. člena Ustave v postopku predlaganja v izvolitev v sodniško funkcijo, potem ni dvoma, da tudi odločitev o prenehanju sodniške funkcije posega v pravico iz 3. odstavka 49. člena Ustave oziroma 8. člena MKVČP v smislu 3. odstavka 15. člena Ustave in da izpodbijani akt ter določba 33. člena ZSS ne pomenita zgolj načina uresničevanja tožničine pravice iz 3. odstavka 49. člena Ustave oziroma 8. člena MKVČP v smislu 2. odstavka 15. člena Ustave, in če stranka meni, da je bil poseg nezakonit, mora imeti zagotovljeno sodno varstvo v upravnem sporu. Upravno sodišče je to interpretacijo Ustavnega sodišča že preneslo v postopek presoje zakonitosti akta Sodnega sveta o potrditvi negativne ocene sodniške službe in sicer v pravnomočni sodbi v zadevi U 1917/2006-13 z dne 21. 12. 2006, ki pa jo Upravno sodišče v tej zadevi še utrjuje s sodno prakso ESČP v zvezi z razrešitvami sodnikov, ki je nastala po letu 2007 (od omenjene zadeve Vilho Eskelinen and Others v Finland naprej).

33Ob primerjavi obeh možnosti za sprejem tožničine tožbe v obravnavo Upravno sodišče ugotavlja, da v zadevah prenehanja sodniške službe na podlagi ocene sodniške službe - z vidika obsega ali intenzivnosti sodne presoje izpodbijanega akta - ni nobene bistvene razlike med prvo možnostjo, da sodišče z razliko od Vrhovnega sodišča zavzame stališče, da je izpodbijani akt upravni akt in sprejme tožbo v obravnavo na podlagi 1. odstavka 2. člena ZUS-1, ali pa da namesto tega tožbo obravnava po 1. odstavku 4. člena ZUS-1. Kajti, če na splošno velja, kar je določil zakonodajalec, da se za izpodbijanje dejanj v postopku uporabljajo določbe ZUS-1, ki se nanašajo na izpodbijanje upravnega akta,¹⁶ potem mora tudi za posamične akte, ki jih (morebiti) ni mogoče šteti za upravne akte, uporabljajo določbe ZUS-1, ki veljajo za izpodbijanje upravnega akta. V konkretnem primeru to velja še posebej zaradi tega, ker bo moralo sodišče v okviru presoje z vidika 3. odstavka 49. člena Ustave in načela sorazmernosti upoštevati tudi javni interes v zvezi z neodvisnostjo sodnikov/sodnic iz 125. člena Ustave in ustavno določbo o trajnosti sodniške funkcije iz prvega stavka 1. odstavka 129. člena Ustave ter pravico strank v sodnih postopkih do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (23. člen ustave), čemur določitev pričakovanega obsega sodnikovega dela prek Meril za kakovost dela sodnikov in oceno sodniške službe tudi služi. Poleg tega pa mora Upravno sodišče preizkus zakonitosti izpodbijanega akta narediti tako, da ima tožnica v upravnem sporu zagotovljeno varstvo pravice do poštenega postopka v skladu s standardi iz 6. člena MKVČP, ki ustreza določbi 23. člena Ustave, kar bo sodišče obravnavalo pod točko C.) te obrazložitve. Ravno ta zveza med odločitvijo o prenehanju sodniške službe zaradi neizpolnjevanja kriterija delovne sposobnosti in načeli neodvisnosti sodstva (125. člen Ustave), trajnega sodniškega mandata (129. člena Ustave) ter legitimnih pričakovanj javnosti po učinkovitem in kakovostnem sojenju (23. člen Ustave) je v samem jedru tega spora.

34Ker pa iz nobene do sedaj izdane primerljive sodne odločbe, izdane v upravnem sporu ali v tovrstnih postopkih pred ustavnim sodiščem, ki so navedene pod opombo št. 3 te sodbe, ne izhaja, da bi bila tožba v teh primerih sprejeta na podlagi 1. odstavka 4. člena ZUS-1 kot t.i. rezervni upravni spor, je Upravno sodišče tožbo tožnice sprejelo na podlagi prvega stavka 2. člena ZUS-1. Poleg tega Ustavno sodišče v zadevi Up-664/02 z dne 7. 1. 2003, kjer pravi, da akt o potrditvi negativne ocene sodniške službe posega „v pravice in pravne interese inkaterih sodno varstvo se zagotavlja v upravnem sporu“, to stališče navaja neposredno po sklicevanju na 1. člen Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 50/97 (ibid. odst. 5). V letu 2006 je bil sicer sprejet nov Zakon o upravnem sporu, vendar pa je Ustavno sodišče tudi v zadevi Up-1096/06 z dne 13. 12. 2007, ko je šlo za spor zaradi prenehanja sodniške službe, navedlo 1. odstavek 2. člena ZUS-1 (Uradni list RS, št. 105/2006, po katerem sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih posamičnih aktov (ibid. odst. 6). Zato sodišče obravnavano tožbo obravnava na podlagi 1. odstavka 2. člena ZUS-1 in ne na podlagi 1. odstavka 4. člena ZUS-1.

35B.) Zveza med indikatorji merjenja delovne sposobnosti sodnika kot podlago za prenehanje sodniške službe in ustavnimi določbami o neodvisnosti sodnika, trajnosti sodniške funkcije in sojenja v razumem roku:

36Po slovenski ustavni ureditvi je funkcija sodnika trajna (prvi stavek 1. odstavka 129. člena Ustave). Vendar pa je na podlagi postopkov, ki jih pristojni organi sprožijo proti sodniku/sodnici zaradi nedovoljenih ravnanj sodnikov, sodniška funkcija omejena s tremi možnimi situacijami. Prva možna situacija je, da na predlog Sodnega sveta lahko Državni zbor razreši sodnika, če sodnik pri opravljanju sodniške funkcije krši ustavo ali huje krši zakon (2. odstavek 132. člena Ustave). Ta za obravnavani upravni spor ni relevantna. Druga možna situacija za razrešitev sodnika po Ustavi je v primeru naklepno storjenega kaznivega dejanja z zlorabo sodne funkcije, ki je ugotovljeno s pravnomočno sodno odločbo (3. odstavek 132 člena Ustave). Tudi ta možnost za obravnavani upravni spor ni relevantna. Za obravnavani spor je relevantna tretja ustavna podlaga za razrešitev sodnika s funkcije, ki je v prvem odstavku 132. člena, Ustave. Ta ustavna podlaga možnosti za razrešitev sodnika razširja še na druge možnosti izven 2. in 3. odstavka 132. člena Ustave pod pogojem, da „nastopijo razlogi, ki jih določa zakon“. Glede varovanja neodvisnosti sodnikov je že od izdaje prvih mednarodnih standardov v Evropi v letu 1994 naprej sprejeto, da je razlog za razrešitev sodnika poleg kazenske odgovornosti sodnika lahko tudi kršitev disciplinskih pravil ali pa s strani ustreznega neodvisnega organa ugotovljena individualna nesposobnost za opravljanje sodniškega poklica.¹⁷ Ustavna podlaga iz 1. odstavka 132. člena Ustave pa pokriva ravno možnost razrešitve zaradi disciplinskega postopka ali nesposobnosti izvajanja sodniške službe. Zato navedene tri ustavne podlage iz 132. člena Ustave skupaj po mnenju Upravnega sodišča brez dvoma same po sebi ne vzpostavljajo kakor koli problematičnega antagonizma z ustavnima določbama o neodvisnosti sodnikov in trajnosti sodniške funkcije.

37Problem zaznavnega antagonizma se začenja na nižji ravni regulacije, kjer je zakonodajalec ustavno podlago iz 1. odstavka 132. člena Ustave preko zakonskih določb uveljavil na zelo širok način. Kajti po ZSS sodniku lahko preneha sodniška funkcija po zakonodaji, ki je veljala v času odločanja pristojnih personalnih svetov, zaradi 15 disciplinskih kršitev, ki jih je že zakonodajalec opredelil kot hude. Že površen pregled teh 15 primerov, ki so podlaga za razrešitev sodnika, pokaže, da je ureditev razlogov za razrešitev sodnika zelo široka in temelji tudi na zelo splošnih izrazih.¹⁸ Razrešitev je tako možna med drugim tudi zaradi malomarne opustitve „ukrepa po programu za reševanje sodnih zaostankov“ (24. točka 1. odstavka 81. člena ZSS) ali zaradi opustitve „ukrepa za redno in učinkovito izvajanje sodne oblasti“ (23. točka 1. odstavka 81. člena ZSS); zaradi malomarnosti pri zamudi prijave podatkov o premoženjskem stanju (18. točka 1. odstavka 81. člena ZSS); zaradi javnega izražanja v sodni zadevi, v kateri je vloženo izredno pravno sredstvo (13. točka 1. odstavka 81. člena ZSS); zaradi „nepravočasnega opravljanja sodniške službe“ (3. točka 1. odstavka 81. člena ZSS); zaradi nedoseganja pričakovanih rezultatov dela več kot tri mesece zaporedoma iz neopravičenih razlogov (8. točka 1. odstavka 81. člena ZSS). Zadnja dva primera se nanašata na okoliščini, ki sta tudi razloga za prenehanje sodniške službe tožnice. Vendar pa v predmetni zadevi ni tekel disciplinski postopek, ampak je tožnici prenehala sodniška služba na podlagi ocene sodniške službe. Na podlagi predmetne ocene sodniške službe je tožnici prenehala sodniška služba zaradi neizpolnjevanja enega indikatorja v zvezi s kriterijem delovne sposobnosti iz 2. točke 1. odstavka 29. člena ZSS, ki je zgolj eden izmed 9 kriterijev za oceno sodniške službe, pri čemer pa se prvih 7 od 9 kriterijev po zakonu ugotavlja prek več primeroma navedenih indikatorjev. Tako imata kriterij delovne sposobnosti in varovanja ugleda sodnika in sodišča, na katerih temelji izdaja izpodbijanega akta, vsak vsaj 4 primeroma navedene indikatorje. In po mnenju tožene stranke že občutno nedoseganje minimalnega pričakovanega obsega sodnikovega dela (iz neopravičenih razlogov), ki je zgolj eden od štirih indikatorjev znotraj kriterija iz 2. točke 1. odstavka, zadošča za prenehanje sodniške službe.

38Tožnici je sodniška služba prenehala, kot izhaja iz obrazložitev ocene sodniške službe Personalnega sveta Višjega sodišča v Ljubljani (v nadaljevanju: PSVIS) z dne 16. 11. 2012, in odločbe Personalnega sveta Vrhovnega sodišča (v nadaljevanju: PSVRS) z dne 11. 2. 2013, ki ju je povzela tožena stranka v izpodbijanem aktu, ker je, kljub opozorilu predsednice, sodnica v daljšem časovnem obdobju občutno zaostala za pričakovanim obsegom sodnikovega dela brez opravičenega (objektivnega) razloga in ker v večjem številu zadev ni izdala sodbe v zakonsko predpisanem maksimalnem roku 90 dni. Gre za dva od štirih indikatorjev merjenja delovne sposobnosti, ki je kriterij za oceno sodniške službe iz 2. točke 1. odstavka 29. člena ZSS. Zakonodajalec je predpisal, da se delovna sposobnost meri oziroma upošteva zlasti prek ugotavljanja:

- doseženega razmerja med opravljenim in pričakovanim obsegom sodnikovega dela,

- ali sodnik strnjeno razpisuje naroke in strnjeno vodi obravnave,

- ali pravočasno izdeluje sodne odločbe in

- ali pravočasno postopa v zvezi z vloženimi pravnimi sredstvi.

39Noben od pristojnih organov v postopku niti PSVIS niti PSVRS niti Sodni svet niti sodnik (ki je po odredbi predsednika Višjega sodišča v Ljubljani dobil nalogo, da preveri zgolj pravočasnost izdaje sodnih odločb) ni ugotavljal drugega in četrtega indikatorja iz 2. točke 1. odstavka 29. člena ZSS. Razlog za to je razviden iz stališča tožene stranke v odgovoru na tožbo, kjer tožena stranka pravi, da že „občutno nedoseganje minimalno določenega obsega sodnikovega dela ne omogoča pozitivne ocene o delovnih storilnostih sodnice. Sodniška norma zavezuje vsakega sodnika posamezno. Sodnik je v lastnem postopku obravnavan individualno, pri čemer terja doseganje minimalno določene norme primerjavo z merili, primerjavo z ostalimi sodniki pa omogočajo rezultati, ki presegajo predpisano mejo.“

40Izpodbijana odločba, ki sledi obrazložitvam odločb o oceni sodniške službe tožnice, torej temelji na zelo „avtonomni“ razlagi 29. člena ZSS v povezavi z določilom 33. člena ZSS. Zakonodajalec take uporabe dveh indikatorjev od štirih primarno določenih indikatorjev za ugotavljanje kriterija delovne sposobnosti ni predpisal, ampak sta tako razlago sprejela oba personalna sveta v predmetni zadevi in tožena stranka. Omenjeni organi so sicer indikatorju „pričakovani obseg sodnikovega dela“ dodali okoliščino, da tega pričakovanega obsega sodnikovega dela tožnica „občutno“ ne dosega in da ga ne dosega iz „neopravičljivih razlogov“. To sta pomembna dejavnika ki varujeta pred uporabo 2. točke 1. odstavka 29. člena ZSS v zvezi z 33. členom ZSS, ki bi bila v očitnem nasprotju z ustavnima določbama o neodvisnosti sodnika (125. člen Ustave) in trajnosti sodniške funkcije (prvi stavek 1. odstavka 129. člena Ustave). Vendar pa kljub uporabi teh dveh dejavnikov o „občutnem“ nedoseganju sodniške norme in o odsotnosti „opravičljivih razlogov“ za nedoseganje sodniške norme sodišče mora v konkretnem primeru zelo skrbno pretehtati, ali je tožena stranka v izpodbijanem aktu dala ustavi - členu 125 in 1. odstavku 129. člena Ustave - skladno interpretacijo določila 2. točke 1. odstavka 29. člena v zvezi z 33. členom ZSS. Ta zveza med oceno sodniške službe, ki v konkretnem primeru temelji na dveh kvantitativnih indikatorjih (neizpolnjevanja pričakovanega obsega sodnikovega dela in ugotovljenih prekoračitvah roka za izdelavo sodb), in neodvisnostjo ter trajnostjo sodniške funkcije je tako tesna – vključno z legitimnim javnim interesom, da merila za pričakovani obseg sodnikovega dela služijo uresničevanju pravice do sojenja v razumnem roku - da sodišče te zveze, ki je lahko antagonistična, ne more spregledati kot pomembnega kriterija za presojo zakonitosti izpodbijanega akta.

41Drži sicer, da zakonodajalec ni predpisal, da v postopku ocenjevanja sodniške službe ni dovoljeno posegati v neodvisnost sodnika pri opravljanju sodniške službe. Izrecno pa je na primer to prepoved predpisal za postopek službenega nadzora v 7. odstavku 79a člena ZSS in za disciplinski postopek v 4. odstavku 80. člena ZSS. Kljub tej sistematiki v ZSS pa ni mogoče z metodo argumentum a contrario izpeljati interpretacije, da je v postopku ocenjevanja sodniške službe in izdaje akta o potrditvi negativne ocene sodniške službe dopustno z razlago ali uporabo določb ZSS ali meril za pričakovani obseg sodnikovega dela poseči v neodvisnost sodnika zaradi tega, ker bi legitimen interes in ustavne pravice strank v postopku do sojenja v razumnem roku pretehtal pomen načela neodvisnosti sodstva. Mednarodna priporočila namreč na tem področju kažejo, da je treba v tem morebitnem tehtanju dati absolutno prednost vrednoti neodvisnosti sodstva pred vrednoto izpolnjevanja standardov pričakovanega obsega sodnikovega dela.

42Že prvo (v opombi št. 17 te sodbe) omenjeno priporočilo Odbora ministrov Sveta Evrope št. R (94) 12 o neodvisnosti, učinkovitosti in vlogi sodnikov je vsebovalo posebno opozorilo o potrebni skrbnosti pri odločanju o prenehanju sodniške službe iz razloga disciplinske kršitve ali delovne nesposobnosti. To priporočilo je namreč, poleg določenih varovalk za neodvisnost sodnikov v tovrstnih postopkih odločanja o sodniški službi,¹⁹ izrecno izpostavilo, da sprejeti ukrepi v zvezi z disciplinskimi sankcijami ne smejo negativno vplivati na sodnikovo neodvisnost. Naslednja pomembna mednarodna listina s predmetnega področja, ki je opozorila na zvezo med ocenjevanjem dela sodnika in sodnikovo neodvisnostjo, je Evropska listina o statusu sodnikov iz leta 1998. Ta je poleg priporočila o posebni skrbnosti pri odločanju o prenehanju sodniške službe zaradi neizpolnjevanja sodniških dolžnosti,²⁰ dodala standard oziroma varovalo neodvisnosti sodnikov, da mora zakon določiti različne stopnje sankcije za neizpolnjevanje sodniške službe in da mora konkretno izrečena sankcija upoštevati načelo sorazmernosti.²¹

43Ta neposredna zveza med ocenjevanjem sodnikovega dela in varovanjem njegove neodvisnosti in neodvisnosti sodstva je stalnica v opozorilih iz mednarodnih priporočil. Mnenje PSES Odboru ministrov Sveta Evrope št. 3 o načelih in pravilih glede odgovornosti sodnikov za strokovnost, etično obnašanje in nepristransko opravljanje sodniške službe v razdelku o kazenski, civilni in disciplinski odgovornosti sodnikov navaja, da je ukrep prenehanja sodniške službe dopusten v primeru „izrazito nesprejemljivega obnašanja“ („gross misbehaviour“) sodnika, pri čemer pa je pri ugotovitvi take odgovornosti potrebna „pazljivost“, ker to zahteva potreba po ohranjanju sodniške neodvisnosti in odsotnosti nesprejemljivih pritiskov na sodnike.²²

44Mnenje PSES Odboru ministrov držav članic Sveta Evrope št. 10 (2007) o vlogi sodnih svetov navaja, da sodnik, ki „zanemarja oziroma odklanja delo ali je očitno nesposoben („blatantly incompetent“) pri svojem delu, mora biti podvržen disciplinski sankciji, vendar pa je tudi v takem primeru pomembno, da je zavarovana sodnikova neodvisnost.²³ Kar pa zadeva pristojnost za izdelavo ocene sodniške službe Mnenje PSES št. 10(2007) o vlogi sodnih svetov priporoča, da naj sodni sveti ne nadomeščajo pristojnih organov znotraj sodstva za odločanje o individualnih ocenah sodniške službe. Priporočljivo pa je, da sodni sveti aktivno sodelujejo pri ocenjevanju dela sodišč oziroma sodnega sistema kot celote in pri vzpostavljanju tehnik merjenja učinkovitosti sodniškega dela.²⁴ V primeru, da „morebiti ima sodni svet pristojnosti v disciplinskih postopkih in pri odločitvah o prenehanju sodniške službe, potem morajo biti tovrstne odločitve obrazložene, obvezujoče in podvržene sodnemu nadzoru, kajti neodvisnost sodnega sveta ne pomeni, da je sodni svet izven prava in izključen iz sodnega nadzora“.²⁵ Hujša kot je posledica ocene sodniške službe, bolj pomembno je, da ima tak sodnik pravico do učinkovitega sodnega varstva pred neodvisnim sodiščem.²⁶ Po Mnenju PSES št. 10 je „sodni svet varuh neodvisnost sodstva kot sistema in neodvisnosti posameznega sodnika. To je strukturna predpostavka za vladavino prava. Neodvisnost ni posebna pravica, ugodnost ali privilegij sodnikov, ki bi bil dan v njihovem interesu, ampak je neodvisnost sodnikov v interesu vladavine prava in vsakega posameznika oziroma pravne osebe, ki uveljavlja sodno varstvo pred sodiščem. Naloga sodnega sveta je, da spodbuja učinkovitost ter kakovost sojenja“.²⁷

45. Magna carta sodnikov PSES iz leta 2010, ki povzema vsa dotedanja mnenja PSES v en dokument, in združuje vsa najpomembnejša načela in priporočila, odvzema sodniške službe ne omenja. Kot glavno načelo, ki po vrstnem redu sledi obveznosti sodstva, da zagotavlja vladavino prava prek zagotavljanja pravilne, nepristranske, pravične in učinkovite uporabe zakona Magna carta sodnikov postavlja neodvisnost in nepristranost sodnikov kot „temeljna predpogoja za delovanje pravosodja. Neodvisnost sodnikov se zagotavlja pri sodniški dejavnosti in zlasti pri zaposlovanju, imenovanju do upokojitvene starosti, napredovanju, stalnosti, usposabljanju, sodniški imuniteti, disciplini, nagrajevanju in financiranju sodstva“.²⁸

46Kljub tem kontinuiranim priporočilom je PSES v poročilu iz letu 2011 zaznal 7 problemov na področju pravosodja v evropskih državah in eno izmed sedmih priporočil je opozorilo, da „ocenjevanje sodniške službe ne sme ogrožati sodniške neodvisnosti“.²⁹ Očitno so razmere v državah Sveta Evrope zahtevale, da je PSES sprejel novo in specializirano mnenje o zvezi med ocenjevanjem sodniške službe, kakovostjo sodstva in spoštovanja sodniške neodvisnosti. V tem mnenju iz meseca oktobru leta 2014 je PSES posebej izpostavil „problem združevanja („reconciling“) ocenjevanja sodniške službe in sodnikove neodvisnosti“.³⁰ V tem združevanju dveh elementov, ki sta si lahko v nasprotju, daje PSES primarni pomen sodniški neodvisnosti.³¹ „Sodniška neodvisnost je predpogoj za ohranitev vladavine prava in zagotovilo za pošten sodni postopek. Temeljno pravilo za vsako individualno oceno sodniške službe mora biti ohranjanje popolnega spoštovanja sodniške neodvisnosti. Ko ima ocenjevanje sodnikove službe posledico za njegovo napredovanje, plačo, pokojnino ali ima celo za posledico prenehanje sodniške službe, obstaja tveganje, da sodnik, ki je ocenjevan, ne bo razsodil sporne zadeve na podlagi njegove objektivne interpretacije dejstev in prava, ampak na način, ki bi lahko ugajal ocenjevalcu.³² To pomeni, da je po mnenju PSES potrebno vzpostaviti standard „popolnega“ spoštovanje sodnikove neodvisnosti, in ne gre za to, da bi bilo v sodnikovo neodvisnost dopustno poseči do neke mere, če bi bilo to nujno potrebno zaradi ocenjevanja sodnikovega dela, na primer zaradi bolj učinkovitega (hitrejšega) sojenja.

47Tudi Evropska mreža sodnih svetov, katere članica je tožena stranka, izpostavlja, da je kljub jasnim ciljem doseganja visokih standardov v sistemih ocenjevanja sodniške službe, dobro znano, da je težko združevati neodvisnost sodnika in njegovo ocenjevanje. „Če bi bilo treba izbrati med enim ali drugim, sodniška neodvisnost obvelja za ključno vrednoto.“³³

48PSES v mnenju št. 17 nadaljuje, da „tveganja za sodniško neodvisnost ni mogoče odvrniti niti takrat, kadar ocenjevanje sodnika izvajajo drugi sodniki. Sodniška neodvisnost je lahko ogrožena ne samo od nedopustnih vplivov od zunanjih virov, ampak zahteva tudi odsotnost nedopustnih vplivov od znotraj, ki lahko v določenih primerih izvirajo iz ravnanj drugih sodnikov ali predsednikov sodišč.³⁴

49Upravno sodišče meni, da ni potrebno iskanje ali vpogled v kakšno znanstveno empirično študijo, ki bi bila narejena na dovolj reprezentativnem vzorcu slovenskih sodnikov, in ki bi morala potrditi, da vplivi administrativno določenih delovnih norm za sodnike nikakor ne morejo imeti kakšnih nesprejemljivih vplivov na način vodenja sodnih postopkov, prakso izvajanja dokaznih ocen in obravnavanja dokaznih predlogov in argumentov strank, način argumentiranja sodb, interpretacijo dejstev in prava s strani sodnikov v dnevni praksi sojenja in da zato zgoraj citirana opozorila PSES ne bi bila relevantna za Slovenijo.

50Primerjalna empirična študija, ki je bila podlaga za citirano Mnenje PSES št. 17, je pokazala, da se ocenjevanje sodnikov v praksi držav članic Sveta Evrope nanaša tako na kakovost kot tudi na količino opravljenega dela, ocenjevanje pa je namenjeno za izpopolnjevanje in utrjevanje kakovosti sojenja, za ugotavljanje potreb po usposabljanju, ponekod je namenjeno za določanje nagrajevanja, ki je odvisno od kakovosti dela, ocenjevanje je tudi v funkciji izbire primernih sodniških kandidatov in za disciplinske postopke,³⁵ pri čemer ocenjevanje sodnikov v določenih državah lahko vodi do prenehanja sodniške službe, v določenih pa ne, ker v slednjih v ocenjevanju sodnikov vidijo prevelika tveganja za sodniško neodvisnost.³⁶

51Na podlagi pomembnih razlik v pristopih k (ne)ocenjevanju sodnikovega dela PSES državam priporoča, da „jasno razmejujejo“ med ocenjevanjem sodnikovega dela in disciplinskimi ukrepi. Načelo varnega sodniškega mandata je po stališču PSES ustaljen element sodniške neodvisnosti in mora biti spoštovan. To pomeni, da trajnost imenovanja ne sme biti odpravljena zgolj zaradi „neugodne ocene“. Sodniški mandat se lahko konča samo v primeru „resne“ kršitve disciplinskih pravil ali kršitev kaznovalnih določb iz zakona ali v primerih „neizogibnega sklepa v oceni sodniške službe, da je sodnik nesposoben ali da noče izpolnjevati sodniških dolžnosti v minimalni meri, kar je treba ugotoviti na objektiven način.“ Vsi ti primeri ocenjevanja morajo imeti zagotovljene ustrezne procesne garancije in to mora biti podvrženo zelo natančnemu nadzoru.³⁷ Kjer velja sistem formalnega ocenjevanja sodniške službe, PSES priporoča, da so temeljni elementi (kriteriji, procesne določbe, posledice ocen) določeni z zakonom, med tem ko so podrobnosti lahko določene s podzakonskim predpisom. Sodni sveti igrajo pomembno vlogo pri oblikovanju teh standardov, zlasti kriterijev.³⁸

52Ob sklicevanju na mnenje Evropske mreže sodnih svetov in na t.i. Kijevska priporočila o sodniški neodvisnosti, ki sta jih pripravila Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi (OSCE) in raziskovalna skupina Inštituta Max Planck o sodniški neodvisnosti, PSES priporoča, naj ocenjevanje sodniške službe ne temelji samo na kvantitativnih kriterijih. „Čeprav je učinkovitost sodnikovega dela pomemben dejavnik pri ocenjevanju njegovega dela, PSES meni, da je dajanje velike teže številu zadev, ki jih reši sodnik, problematično, ker vodi k napačnim spodbudam. Kakovost sodstva ne sme biti razumljena kot sinonim za golo produktivnost sodnega sistema. PSES verjame, da mora biti kakovost in ne zgolj kvantiteta sodnikovega dela v jedru individualne ocene o sodnikovem delu. Problematično je, če ocena temelji na številu ali odstotku razveljavljenih zadev na pritožbeni instanci, razen če število in razlogi razveljavitve sodnih odločb sodnika na instančnem sodišču očitno izkazujejo, da sodnik nima nujno potrebnega znanja o materialnem in procesnem pravu.³⁹

53Tudi v nadaljevanju teh priporočil PSES še enkrat „svari pred izvajanjem ocenjevanja zgolj prek točk, tabel, odstotkov, številk izdanih sodnih odločb. Vse te metode, če jih organi uporabljajo brez nadaljnje obrazložitve in ocenjevanja, lahko dajejo zmotne vtise o objektivnosti in zanesljivosti. PSES tudi smatra, da je nezaželeno natančno razvrščanje med sodniki kot rezultat njihovega ocenjevanja. Ne samo, da to vzbuja zmotne vtise o objektivnosti in zanesljivosti; še huje: to je premalo fleksibilno zaradi težavnosti spreminjanja razvrstitev. Zato tak sistem ni praktičen in še posebej, če je splošni javnosti transparenten, ni pravičen. V ničemer ne prispeva bodisi k učinkovitosti bodisi k neodvisnosti sodnikov.⁴⁰

54Ko PSES na koncu Mnenja št. 17 naredi štiri sklepe, kako bi bilo treba združeno upoštevati potrebo po ocenjevanju sodnikovega dela in spoštovanje njihove neodvisnosti, postavi med drugim naslednja dva sklepa, ki sta relevantna za obravnavani spor: „Ocenjevanje ne bi smelo temeljiti zgolj na številkah izdanih sodb, ampak bi moralo biti primarno osredotočeno na kakovost sodnih določb in sodnikovega dela v celoti. Nekaterim posledicam ocene sodnikovega dela, kot je prenehanje sodniške službe zaradi negativne ocene, se je treba izogibati v primerih vseh tistih sodnikov, ki so izvoljeni oziroma imenovani v sodniško službo, razen v izjemnih okoliščinah.“⁴¹ Kako pomembno je načelo neodvisnosti sodnikov, je razvidno tudi iz zadnjega dela Mnenja PSES št. 17, kjer je navedeno, da mora postopek in rezultat ocene sodniške službe ostati zaupen, tako da javnost nima dostopa do tega. Kajti v nasprotnem primeru bi to skoraj gotovo ogrozilo sodniško neodvisnost, ker bi objava diskreditirala sodnika v očeh javnosti in bi ga lahko naredila ranljivega za poskuse vplivanja. Poleg tega bi bil po mnenju PSES tak sodnik lahko podvržen verbalnim in drugih napadom.⁴²

55Tudi Komentar št. 32 Odbora ZN za človekove pravice na 14. člen Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah,⁴³ ki ga v izhodiščnem delu sodbe izpostavlja ESČP v zadevi Baka v. Hungary, pravi, da je „zahteva glede dostopa do sodnega varstva pred pristojnim, neodvisnim in nepristranskim sodiščem v smislu člena 14(1), absolutna in ni podvržena nobeni izjemi. Še posebej se zahteva po neodvisnosti sojenja nanaša na postopke v zvezi z imenovanjem sodnikov, glede zagotovil povezanih s trajnostjo sodniške službe do upokojitvene starosti ali do izteka mandata, kadar je mandat omejen, pogoje glede napredovanja, premestitve, suspenza in prenehanja sodniške službe“ /.../.⁴⁴

56Na podlagi teh priporočil in mnenj sodišče ugotavlja, da ne more biti nobenega dvoma, da obstaja zelo tesna in vzajemno prepletena vez, ki je v odvisnosti od konkretnih praks odločanja, lahko zelo antagonistična in sicer med ocenjevanjem sodnikovega dela med drugim tudi s ciljem zagotavljanja sojenja v razumnem roku na eni strani in sodniško neodvisnostjo (ter trajnostjo sodniške funkcije po slovenski ustavi) na drugi strani. Zato je s tega vidika potrebna zelo skrbna in natančna presoja zakonitosti izpodbijanega akta. Nobeno o citiranih priporočil ne usmerja na to, da so sodniki zaradi zahteve po učinkovitem sojenju, ki je brez dvoma legitimna vrednota, lahko vezani tudi na vnaprej administrativno določena merila za pričakovani obseg sodnikovega dela; čeprav nobeno od priporočil takšnih meril za ugotavljanje obsega sodnikovega dela tudi ne prepoveduje, svarijo pa pred enostranskim ocenjevanjem samo na podlagi kvantitativnih meril; je pa uveljavljeno načelo, da „pri sojenju sodnikov ne zavezujejo nobena navodila ali ukazi ali hierarhični pritisk, ampak morajo upoštevati le zakone“⁴⁵ in da mora ocena sodnikovega dela biti osredotočena na oceno kakovosti sodnih odločb in sodnikovega dela kot celote, pri čemer je razlog nesposobnosti samo izjemoma lahko razlog za prenehanje sodniške službe zaradi odsotnosti potrebnega znanja o materialnem in procesnem pravu ob upoštevanju načela sorazmernosti.

57Vendar pa so navedene usmeritve PSES, Evropske mreže sodnih svetov in Odbora ZN za človekove pravice zgolj priporočila. Niso pa to obvezujoča pravila za toženo stranko in za pristojne personalne svete pri odločanju v posamičnem primeru. Upravno sodišče v upravnem sporu ne more odločitve o ugoditvi ali zavrnitvi tožbe sprejeti na podlagi prepričanja, da je odločitev tožene stranke (dovolj) dobra ali (pre)slaba. Upravno sodišče lahko odloči samo na podlagi presoje, ali je odločitev zakonita ali ne, kar v konkretnem primeru vključuje tudi presojo, da izpodbijana odločitev ni v nasprotju z ustavno določbo iz 3. odstavka 49. člena Ustave v povezavi z ustavnimi določbama o neodvisnosti sodnika (125. člen Ustave), trajnem sodniškem mandatu (prvi stavek 1. odstavka 129. člena Ustave) in ob upoštevanju izjeme iz 1. odstavka 132. člena Ustave v povezavi z legitimnim ciljem sojenja v razumnem roku, čemur služijo merila za pričakovani obseg sodnikovega dela. Zato je za nadaljnjo presojo izpodbijanega akta ključnega pomena, kakšne procesne in dokazne standarde pri sojenju o zahtevkih razrešenih sodnikov na podlagi 6. člena MKVČP je vzpostavilo ESČP, ker so ti standardi obvezujoči za organe v Sloveniji in za sodišče v upravnem sporu. To je vsebina naslednjega razdelka sodbe. Priporočila, ki jih je Upravno sodišče izpostavilo v tem razdelku, pa bodo nepogrešljiv instrument pri konkretnem preizkusu zakonitosti uporabe polja proste presoje, ki ga imajo pristojni organi za oceno sodniške službe pri uporabi posameznih indikatorjev znotraj posamičnega kriterija iz 29. člena ZSS in pri uporabi (in primerjavi) vseh kriterijev skupaj, v okviru česar se sodišče omejuje zgolj na test „razumnosti“; to pomeni, da bo omenjena priporočila Upravno sodišče uporabilo ob izvedbi preizkusa zakonitosti izpodbijanega akta z vidika splošnega pravnega načela sorazmernosti in tehtanja sprejemljivosti posega v tožničino pravico iz 3. odstavka 49. člena Ustave in 8. člena MKVČP. To je vsebina zadnjega razdelka pod točko D.) te sodbe.

58C.) Procesni in dokazni standardi v postopkih odločanja o potrditvi negativne ocene sodniške službe in sodnega varstva zoper potrditev ocene o prenehanju sodniške službe v luči standardov iz 6. člena MKVČP:

59V sodbi v zadevi U 1917/2006-13 z dne 21. 12. 2006, ki se je nanašala na potrditev prenehanja sodniške službe na podlagi akta Sodnega sveta, je Upravno sodišče, ki je tudi takratni spor umestilo v kontekst določbe 125. člena Ustave, na podlagi odločbe Ustavnega sodišča Up-132/96 z dne 24. 10. 1996 prevzelo standard, da mora akt o potrditvi prenehanja sodniške službe temeljiti na dovolj natančni, celoviti in pravilni ugotovitvi obstoja razlogov za prenehanje sodniške funkcije. Ti razlogi pa se morajo v celoti ujemati z razlogi, ki jih je za razrešitev predvidel zakonodajalec v ZSS. Ustavno sodišče je namreč že v odločbi Up-132/96 postavilo, da določilo 29. člena ZSS od pristojnega organa za oceno sodniške službe zahteva »kompleksno, celovito vrednotesnje kandidata po vseh kriterijih in na podlagi takega vrednotesnja izdelavo sintetične pozitivne ali negativne ocene« V 29. členu ZSS je točka 6 le eden izmed sedmih kriterijev za izdelavo ocene in presoja zelo nedoločnih pojmov /…/ bi morala biti zelo odmerjena, pretehtana in odgovorna, da se ne bi sprevrgla v arbitrarnost (ibid. odst. 27). Upravno sodišče je v zadevi U 1917/2006-13 priznalo, da ima Sodni svet določeno polje proste presoje pri uporabi vsebinskih kriterijev iz 29. člena ZSS, vendar tega polja proste presoje ni zamejilo s sodniškim testom »očitne nerazumnosti«, ampak s testom »razumnosti« odločitve Sodnega sveta. V zadevi U 1917/2006-13 namreč ni šlo za oceno sodniške službe, da sodnica ne izpolnjuje pogojev za napredovanje, ampak za oceno sodniške službe o prenehanju sodniške službe.⁴⁶ V okviru določenega polja proste presoje, ki ga ima Sodni svet, je Upravno sodišče v zadevi U 1917/2006-13 tudi postavilo, da mora biti iz odločbe Sodnega sveta razvidna argumentacija, zakaj izpolnjevanje določenega kriterija glede na izpolnjevanje drugih kriterijev pomeni, da sodnica ne ustreza sodniški službi in ji funkcija zato preneha. V zadevi U 1917/2006-13 ni šlo za to, da sodnica ni izpolnjevala kriterija delovne sposobnosti, ki je predmet spora v obravnavani zadevi.

60Po tem, ko je Ustavno sodišče z odločbo Up-1096/06 z dne 13. 12. 2007 razveljavilo sodbo Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 660/2003 z dne 12. 4. 2006, v kateri je Vrhovno sodišče zavzelo drugačno stališče od Upravnega sodišča v zadevi U 1917/2006-13, in sicer je Vrhovno sodišče odločilo, da Sodni svet ne odloča o vsebinskih vprašanjih za prenehanje sodniške službe, je Vrhovno sodišče v zadevi X Ips 270/2007 z dne 27. 7. 2010 sprejelo nova stališča, ki jih Upravno sodišče ne more spregledati v tem upravnem sporu.

61Vrhovno sodišče je (sicer v kontekstu obravnavanja pogojev za sprejem revizije v obravnavo) zavzelo oceno, da ima izpodbijana odločitev o prenehanju sodniške službe, „hude posledice za revidentko, saj ne more več opravljati sodniške funkcije, ki jo je opravljala več let“ (ibid. odst. 6). Na drugačen način pa Vrhovno sodišče pravno sklepa v nadaljevanju te iste sodbe, ko pravi, da „ni pravilno stališče prvostopnega sodišča v izpodbijani sodbi, da gre v obravnavanem primeru za najvišjo stopnjo možnega poseganja državnih organov v opravljanje sodniške službe revidentke, ker da je odločeno o prenehanju njene sodniške službe“.Vrhovno sodišče namreč pred tem pravi, da „posledica, ki nastane zaradi potrditve negativne ocene, to je prenehanje sodniške službe, ni odločitev Sodnega sveta, temveč s potrditvijo negativne ocene posledica nastopi po zakonu samem.Sodni svet le ugotovi, da je posledica nastopila z dnem potrditve negativne ocene (76. člen ZSS). Smiselno enako stališče je Vrhovno sodišče sprejelo že v zadevi I Up 660/2003 z dne 12. 4. 2006“ (ibid. odst. 15).

62Upravno sodišče ugotavlja, da ne more slediti temu stališču Vrhovnega sodišča, da prenehanje sodniške službe ni najvišja stopnja možnega poseganja državnih organov v opravljanje sodniške službe. Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 660/2003 z dne 12. 4. 2006 je bila namreč zaradi protiustavnosti razveljavljena s sodno odločbo Ustavnega sodišča v zadevi Up-1096/06 z dne 13. 12. 2007.

63Preostali standardi iz sodbe Vrhovnega sodišča v zadevi X Ips 270/2007 z dne 27. 7. 2010, ki pa jih bo Upravno sodišče upoštevalo v luči standardov iz 6. člena MKVČP, pa so naslednji. Vrhovno sodišče namreč v tej sodbi pravi: kontradiktornost je sodniku zagotovljena s pritožbo na Personalni svet Vrhovnega sodišča; v pritožbi lahko sodnik uveljavlja vse ugovore in dokazuje nasprotno od ugotovitev v oceni personalnega sveta prve stopnje; strokovno ocenjevanje sodnika mora biti izdelano za določeno obdobje in mora biti predlagano s strani upravičene osebe; ocenjevanje zahteva poznavanje sodniške službe oziroma sodniškega dela; ker je ocena sodniške službe strokovno opravilo, ima pristojni organ prosti preudarek, pri čemer Sodni svet „glede na stališča Ustavnega sodišča v njegovih odločbah Up-132/96 in Up-134/95, ne more spreminjati ocene sodniške službe, temveč le v primeru negativne ocene odloča o njeni potrditvi ali pa zavrnitvi in vrnitvi zadeve v ponovno odločanje pristojnemu personalnemu svetu“; presoja pravilnosti in zakonitosti akta v upravnem sporu ne zajema presoje primernosti strokovne ocene, temveč se omejuje na presojo spoštovanja meja in namena prostega preudarka, pravilnost ugotovitve dejanskega stanja, uporabo materialnega prava ter morebitne kršitve pravil postopka; obrazložitev izpodbijanega akta mora biti „ustrezno in razumno obrazložena“; pristojni organi morajo navedbe, argument in ugovore stranke vključiti v dokazno oceno in se do njih ustrezno opredeliti (ibid. odst. 12-16, odst. 18 in odst. 21).

64Te standarde iz domače upravno-sodne prakse bo Upravno sodišče v razdelku pod točko D.) te sodbe uporabilo v povezavi z uveljavljenimi standardi ESČP v zvezi z 6. členom MKVČP. ESČP je namreč v postopkih sodnega varstva zoper akte o razrešitvi sodnika na podlagi pritožb prizadetih sodnikov/sodni postavilo določene procesne in dokazne standarde v zvezi z 6. členom MKVČP, pa tudi materialnopravne standarde v zvezi z 8. členom MKVČP. Sodišče jih bo v nadaljevanju razdelilo na dve skupini in sicer na prvo skupino standardov, ki so pomembni za obravnavano zadevo, a niso sporni med strankama, in na drugo skupino standardov, ki so v določeni meri sporni med strankama, in jih bo sodišče moralo uporabiti na konkretnih okoliščinah primera v zadnjem razdelku te sodbe.

65Standardi v zvezi s 6. členom MKVČP, ki so pomembni v tovrstnih zadevah, a v konkretnem primeru med strankama niso del spornih okoliščin, so naslednji:

66Zagotovljena mora biti nepristranost sodišča, če je o razrešitvi odločilo sodišče na prvi in edini s stopnji odločanja⁴⁷ in tudi nepristranost sodnega sveta ter sodišča, ki odloča o pravnem sredstvu zoper akt sodnega sveta o razrešitvi, če je sodni svet odločal o razrešitvi na podlagi pristojnosti, ki jih je mogoče primerjati s sodniškimi pristojnostmi in sicer glede sestave sodnega sveta, ugotavljanja dejstev, zaslišanja prič, ocene dokazov, uporabe prava;⁴⁸ zagotovljena mora biti nepristranost sodnega sveta tudi v primeru, če sodni svet sicer nima takšnih sojenju primerljivih pristojnosti, a ima upravno sodišče v nadaljevanju spora zgolj omejeno pristojnost za izdajo ugotovitvene sodbe.⁴⁹ V zvezi s tem tožnica nima ugovorov.

67Če razrešeni sodnik zahteva javno obravnavo pred sodnim svetom oziroma pred drugim pristojnim organom s pristojnostmi, ki so primerljive s sodniškimi, in če je zadeva relevantna za splošno javnost, so možnosti za izključitev javnosti iz obravnave pred sodnim svetom zelo omejene.⁵⁰ Tožnica v upravnem postopku ni zahtevala javne obravnave v zvezi z oceno sodniške službe.

68Če disciplinski postopek zoper sodnika sproži subjekt izvršilne veje oblasti, potem je za ESČP zelo problematično, če ima sodišče, ki zagotavlja sodno varstvo prizadeti stranki v zvezi z razrešitvijo omejeno pristojnost glede obravnave dejanskih ali pravnih vprašanj.⁵¹ Konkretneje to pomeni, če ima upravno sodišče zgolj pristojnost za ugotovitveno sodbo o nezakonitem prenehanju sodniške službe in nima možnosti odpraviti izpodbijanega akta in odločiti vse, kar je potrebno, da je nezakonito razrešenemu sodniku vrnjen status sodnika, kar pomeni, da bi moral na primer nezakonito razrešeni sodnik sprožati posebne postopke za vrnitev sodniškega statusa oziroma mandata za opravljanje sodniške službe, potem ESČP lahko odloči ne samo, da je država kršila MKVČP, ampak ESČP odredi tudi, da je potrebno čim hitreje sodniku vrniti mandat.⁵² V obravnavanem primeru Upravno sodišče nima teh omejitev, ampak ima na podlagi ZUS-1 „polno jurisdikcijo („full jurisdiction“), kot to zahteva standard iz 6. člena MKVČP v tovrstnih primerih.⁵³

69Razrešena sodnica ima v postopku razrešitve pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, pri čemer se za začetek postopka šteje dan, ko je pristojni organ storil prvo materialno dejanje v postopku ugotavljanja delovne sposobnosti, za konec postopka pa se šteje nastop pravnomočnosti odločitve o razrešitvi.⁵⁴ Tudi tovrstnega ugovora tožnica v tožbi ne podaja niti ni vložila prošnje za prednostno obravnavanje v upravnem sporu.

70V zvezi z določilom 6. člena MKVČP oziroma 23. člena Ustave Upravno sodišče pripominja, da je zakonodajalec prenehanje sodniške službe po 7. točki 1. odstavka 74. člena ZSS v zvezi z 33. členom ZSS) uredil na zelo specifičen način in sicer tako, da sodnik/sodnica in s tem tudi tožnica v konkretnem primeru ni imela učinkovitega sodnega varstva, kot ga imajo sicer stranke v upravnem sporu. Kajti zgolj dostop do sodnega varstva, še ne pomeni, da stranka ima zagotovljeno učinkovito sodno varstvo. Razlog, da sodnik ne ustreza sodniški službi, namreč nastopi in učinkuje po zakonu že z dnem, ko Sodni svet potrdi oceno (3. odstavek 74. člena ZSS in 33. člen ZSS). To pomeni, da sodnik/sodnica nima niti možnosti vložiti zahteve za izdajo začasne odredbe v času teka roka za tožbo v upravnem sporu, ki jo sicer lahko vsak tožnik vloži v drugih primerih upravnih sporov v roku 30 dni od prejema izpodbijanega akta. Brez da bi se sodišče konkretneje spuščalo v presojo, ali je bil poseg v pravico sodnice iz 23. člena Ustave v skladu z načelom sorazmernosti, je očitno tudi z vidika vladavine prava in varstva javnega interesa nesprejemljiva situacija, da sodnik, ki ne ve, kakšna je (bila) odločitev Sodnega sveta glede potrjevanja negativne ocene sodniške, še vedno opravlja sodniško službo, dokler ne izve za odločitev Sodnega sveta (tudi glede tega vprašanja, na kakšen način in kdaj je sodnik/sodnica obveščena o potrditvi negativne ocene sodniške službe, zakonodaja nima potrebne ureditve), čeprav mu je sodniška služba že prenehala. Če namreč sodnik opravlja funkcijo tudi po tem, ko mu je mandat potekel, je kršena določba iz 6. člena MKVČP, po kateri mora sodno varstvo strankam v sodnih postopkih zagotavljati z zakonom ustanovljeno sodišče.⁵⁵ Kljub tej zakonodajni nedorečenosti in anomaliji pa sodišče ni prekinilo postopka po 156. členu Ustave in ni zahtevalo presoje ustavnosti določila 3. odstavka 74. člena ZSS z vidika 23. člena Ustave, kajti tožnica ni podala tovrstnega ugovora neučinkovitega sodnega varstva iz razloga, ker je izpodbijana odločitev začela učinkovati že na dan seje Sodnega sveta. Okoliščina o začetku učinkovanja izpodbijanega akta med strankama v kakršnem koli smislu ni sporna. Zato za sodno odločitev interpretacija tega določila ni nujno potrebna. To so tudi razlogi, zaradi katerih Upravno sodišče utemeljeno sklepa, da v konkretnem primeru Ustavno sodišče ne bi ugotovilo obstoja vseh procesnih predpostavk za zahtevo za presojo ustavnosti iz 156. člena Ustave.⁵⁶

71Na podlagi prakse ESČP se razrešitev posameznega sodnika vrhovnega sodišča ob očitnem neupoštevanju načel iz 6. in 8. člena MKVČP se lahko smatra za grožnjo neodvisnosti sodstva kot celote.⁵⁷ Tožnica v tem upravnem sporu sicer ni (bila) vrhovna sodnica in tudi ni tožbenega zahtevka oprla na argument ogrožanja sodniške neodvisnosti, vendar pa ima lahko neustrezno tehtanje dopustnosti posega v tožničino pravico iz 3. odstavka 49. člena Ustave v zvezi z 6. in 8. členom MKVČP v posamičnem primeru, kolikor bi iz tega nastala ustaljena praksa personalnih svetov in tožene stranke, posledice na stanje neodvisnosti sodstva v Sloveniji kot celote.

72S tem zadnjim stališčem ESČP je Upravno sodišče naredilo prehod na obravnavo standardov v zvezi s pravico iz 6. člena MKVČP pa se nanašajo na procesne standarde v zvezi z pravico do poštenega postopka, ki pa so med strankama v določeni meri sporni:

73Po stališču ESČP mora biti pravni red, na podlagi katerega je bila izrečena sankcija prenehanja sodniške službe zaradi kršitve določenega predpisanega standarda, zadovoljive kakovosti v smislu pravne predvidljivosti. To sicer ne pomeni, da morajo biti v zakonu našteti in natančno opredeljeni vsi konkretni primeri, ko sodniku lahko preneha sodniška služba zaradi kršitev predpisanih standardov, kajti takšna ureditev bi težko odgovarjala vsem situacijam, do katerih prihaja v praksi. Opredelitev nesprejemljivih dejanj je lahko splošna, vendar pa mora biti potem praksa ocenjevanja splošnih standardov zelo natančna, ne sme vzbujati interpretativnih dvomov in mora biti „razumna“.⁵⁸

74Določilo 6. člena MKVČP ne vzpostavlja pravil o tem, katere dokaze bi pristojni organ moral sprejeti ali na kakšen način bi jih moral ocenjevati. Vendar pa presoja poštenosti postopka po stališču ESČP zajema tudi oceno načina obravnave dokaznih predlogov gledano v kontekstu celotnega dokaznega postopka, ali ga je mogoče označiti kot poštenega ali ne. To pomeni, da ESČP presoja, ali je stranka dobila razumno možnost, da je predstavila svoje argumente in tehtnost dokazov v okoliščinah, ko ni bila postavljena v bistveno slabši položaj od nasprotne stranke oziroma organa, ki je sprožil oziroma vodil postopek ocenjevanja sodniške službe. Pri iskanju odgovora na vprašanje, ali je stranka dobila takšno razumno možnost zagovarjanja argumentov na enakopravni podlagi, pa je pomembno, kateri je bil konkreten razlog za prenehanje sodniške službe. V tem primeru gre za standard enakosti orožij.⁵⁹ Ta standard je pomemben, ker je tožnica podala več ugovorov in dokaznih predlogov, ki pa v pritožbenem postopku ocenjevanja sodniške službe niso bili upoštevani, tožena stranka pa je to z izpodbijanim aktom potrdila.

75Če pristojni organ preiskuje ravnanja sodnika, ki lahko pomenijo disciplinsko kršitev za 4 ali celo 7 let nazaj in da domače pravo o disciplinski kršitvi sodniške zaprisege, ki lahko pripelje do prenehanja sodniške službe, nima določb o zastaranju disciplinskih kršitev, potem tak odprt (vseobsegajoč) pristop k disciplinskim kršitvam pomeni resno grožnjo načelu pravni varnosti in s tem kršitev standardov iz 6. člena MKVČP.⁶⁰ V predmetni zadevi je ta pravni standard relevanten z vidika vprašanja, katere prekoračitve rokov za izdelavo sodnih odločb sta upoštevala personalna sveta in je tožena stranka njuno odločitev potrdila z izpodbijanim aktom.

76Po praksi ESČP morajo biti sankcije za kršitve sodniške službe določene v lestvici in razporejene po različni intenzivnosti posega v sodniško službo, v okviru česar je treba upoštevati načelo sorazmernosti. V zadevi Oleksandr Volkov v. Ukraine so bile predpisane samo tri možne sankcije za kršitev sodniške zaprisege, izrečena je bila najhujša sankcija, to je prenehanje sodniške službe, in to je po stališču ESČP preskromen okvir za uporabo načela sorazmernosti pri izbiri sankcije ob tehtanju javnega interesa na eni strani in interesa pritožnika.⁶¹ Ko ESČP našteva možno hierarhijo sankcij, ki so uveljavljene v evropskih državah, navaja: opozorilo, opomin, premestitev, dodelitev nižjega profesionalnega statusa, ali razporeditev na nižjo sodniško mesto, zadržanje napredovanja, denarna kazen, znižanje plače, začasni suspenz, odpustitev z ali brez pokojninskih pravic.⁶² O tem vidiku odločanja se noben organ v postopku ocenjevanja sodniške službe in njene potrditve ni izrekel.

77D.) Uporaba navedenih in drugih standardov iz domače sodne prakse za presojo zakonitosti izpodbijanega akta v konkretnem primeru:

78Po določbi 3. odstavka 31. člena ZSS se ocena sodniške službe izdela na podlagi podatkov iz osebnega spisa sodnika in drugih podatkov o izpolnjevanju kriterijev iz 29. člena zakona, pri čemer se pri oceni kriterija iz 2. točke 1. odstavka 29. člena ZSS, ki je v predmetni zadevi med strankama sporen, pregledujejo spisi zadev, dodeljenih sodniku, in zadev, o katerih je že bilo pravnomočno odločeno (3. odstavek 31. člena ZSS). V konkretnem primeru je bila ta določba spoštovana in oceno sodniške službe je izdelal pristojni organ. Za oceno sodniške službe tožnice je namreč po ZSS pristojen Personalni svet Višjega sodišča v Ljubljani (v nadaljevanju: PSVIS), o ugovoru pa je odločal Personalni svet Vrhovnega sodišča (v nadaljevanju: PSVRS), pri čemer ima slednji možnost tudi oceno spremeniti, razveljaviti ali zahtevati ponovno izdelavo ocene (2., 3 in 4. odstavek 36. člena ZSS); oba organa sta sestavljena samo iz sodnikov. Določilo 2. odstavka 33. člena ZSS določa, da je treba oceno sodniške službe iz 1. točke 32. člena ZSS pred njenim učinkovanjem predložiti v potrditev Sodnemu svetu. Tudi to je bilo v konkretnem primeru spoštovano, po mnenju Ustavnega sodišča pa to pomeni izjemo, po kateri Sodni svet ni vezan na pravnomočno oceno sodniške službe, ki jo ugotovi pristojni personalni svet, kajti Sodni svet lahko takšno oceno tudi ne potrdi. Ustavno sodišče je namreč v odločbi Up-132/96 z dne 24. 10. 1996, ki se je nanašala na izbiro med kandidati za razpisano sodniško mesto, pri čemer se je moral pristojni organ ravnati po kriterijih iz 29. člena ZSS, ugotovilo več „ponovnih nezakonitosti, ki so hkrati kršitve pravic iz 22. in 49. člena Ustave“. Med temi kršitvami je po mnenju Ustavnega sodišča „nespoštovanje zakonske ureditve, po kateri je Sodni svet vezan na oceno sodniške službe po zakonu pristojnih personalnih svetov in je ne more spreminjati (le negativna ocena iz 1. točke 32. člena ZSS je podvržena njegovi potrditvi – a tudi te torej ne more sam spreminjati). Ureditev, ki je veljala v času odločitve Ustavnega sodišča glede izdelave ocene sodniške službe, je bila v bistvenem enaka, kot je bila ureditev v času izdaje ocene sodniške službe in izpodbijanega akta in to velja tudi za Zakon o sodiščih. To pomeni, kar je izpeljalo Upravno sodišče že v sodbi v zadevi U 1917/2006-13 z dne 21. 12. 2006, da Sodni svet, če ne potrdi ocene sodniške službe iz 1. točke 1. odstavka 32. člena ZSS, potem kvečjemu lahko vrne zadevo v ponovni postopek ocenjevanja pristojnemu personalnemu svetu. Odločitev Sodnega sveta glede potrditve pa ne more biti vedno zgolj formalna. Upravno sodišče se namreč strinja z razlago komentarja k 132. členu Ustave, ki ga je podal sodnik Mitja Deisinger, da je odločitev Sodnega sveta formalna v primeru, ko sodniku preneha funkcija iz objektivnih razlogov, kot je upokojitev ali izguba državljanstva, ne pa tudi, kadar prenehanje nastopi zaradi opravljanja s sodniško službo nezdružljivega dela ali zaradi negativne ocene sodniške službe. V takem primeru je odločitev Sodnega sveta „vsekakor“ vsebinska.⁶³ Stališče Vrhovnega sodišča v sodbi v zadevi I Up 660/2003 z dne 12. 4. 2006, da Sodni svet ne odloča o vsebinskih razlogih za prenehanje sodniške službe, ampak ima zgolj pristojnost za presojo zakonitosti postopka sprejemanja ocene, je razveljavilo Ustavno sodišče, ker je takšno stališče Vrhovnega sodišča v nasprotju z 23. členom Ustave, saj vodi k izključitvi sodnega preverjanja utemeljenosti vsebinskih razlogov za prenehanje sodniške funkcije.⁶⁴

79Navedeno pomeni, da ima oziroma je imela tožena stranka možnost, da bi postopek ocenjevanja vrnila nazaj pristojnemu personalnemu svetu, če bi ugotovila določene napake, kajti v primeru negativne ocene sodniške službe iz 1. točke 1. odstavka 32. člena ZSS le-ta še ne postane pravnomočna.

80Predlog za izdelavo obravnavane ocene sodniške službe je podala upravičena oseba, to je predsednica Okrajnega sodišča v Ljubljani. PSVIS je ravnal prav, ko predmetne ocene o sodniški službi ni izdelal prej kot v dveh letih po izdelani prejšnji oceni o sodniški službi tožnice (1. odstavek 31. člena ZSS).⁶⁵ Prejšnja ocena sodniške službe, s katero je bilo ugotovljeno, da tožnica izpolnjuje pogoje za napredovanje, je bila namreč izdelana dne 17. 9. 2010, kar je več kot dve leti pred izdelavo predmetne ocene z dne 16. 11. 2012. Pred potekom 2 let od zadnje ocene sodniške službe bi zaradi omejitve v določbi 1. odstavka 31. člena ZSS tožnici lahko prenehala sodniška služba samo na podlagi disciplinskega postopka in izrečene disciplinske sankcije po 5. točki 1. odstavka 82. člena ZSS ne pa na podlagi negativne ocene sodniške službe.⁶⁶ Vendar pa kljub temu določba 1. odstavka 31. člena ZSS v povezavi z 158. členom Ustave ni bila spoštovana v predmetnem postopku. Tožnica je namreč utemeljeno opozorila pod točko III. pritožbe zoper oceno sodniške službe in v pisni izjavi z dne 9. 5. 2013, da je predhodno dobila dve pozitivni oceni sodniške službe, po katerih je izpolnjevala pogoje za napredovanje in sicer po oceni PSVIS z dne 17. 9. 2010 in po oceni PSVIS z dne 8. 5. 2009. Omenjene listine je kot dokaze priložila v upravnem sporu. Treba je namreč upoštevati ustavi skladno interpretacijo 1. odstavka 31. člena ZSS, po kateri so tožničine ocene sodniške službe iz leta 2009 in 2010 dobile naravo „pravnomočne odločbe“.⁶⁷ Po določilu 158. člena Ustave pa je pravna razmerja, urejena s pravnomočno določbo državnega organa, mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku, določenih z zakonom. V pravnomočni oceni sodniške službe z dne 17. 9. 2010 je PSVIS odločil, da je v letu 2008 in 2009 tožnica „odločbe pisala v danem roku, razen redkih izjem, ko je bil ta rok prekoračen zaradi daljše bolniške odsotnosti“. Za leto 2008 in 2009 je PSVIS pravnomočno ugotovil tudi, da tožnica varuje ugled sodnika in tudi sodišča. Tudi v prvi oceni z dne 8. 5. 2009 je PSVIS pravnomočno ugotovil, da „ne prekoračuje rokov za izdelavo sodb“. V obeh ocenah je PSVIS pravnomočno ugotovil tudi, da v obdobjih, ko ni dosegala pričakovanega obsega sodnikovega dela, je bilo to posledica objektivnih razlogov, ki so v odločbah navedeni (menjava oddelka, bolniška odsotnost). Ko je PSVRS odločal o ugovoru tožnice zoper zdaj izpodbijano oceno sodniške službe, pa je upošteval, da je tožnica „v štirih letih in pol (2008 do 30. 6. 2012) kar v 26 zadevah prekoračila 90 dnevni rok za izdelavo in pravo sodbe. Prav za vse zadeve je bilo ugotovljeno, da objektivnega razloga za prekoračitev ni bilo.“⁶⁸ To sicer drži, da je izvajalec službenega nadzora v Poročilu z dne 15. 10. 2012 zapisal: /.../ „pravega tehtnega in objektivnega razloga v pregledanih zadevah za tako prekoračitev rokov za izdelavo sodbe ne vidim“/.../ in je dodal, da /.../ „subjektivni vzroki za prekoračitve niso znani.“ Vendar pa je njegova analiza zajela tudi primere prekoračitev iz obdobja, na katerega se nanaša tudi druga ocena sodniške službe z dne 17. 9. 2010, s katero pa je bilo drugače od mnenja izvajalca službenega nadzora pravnomočno ugotovljeno, da je tožnica roke prekoračila iz objektivnih in opravičenih razlogov. Iz poročila o službenem nadzoru, ki je v spisu, izhaja, da je bilo takih primerov iz leta 2009, ki jih je PSVRS upošteval na podlagi poročila o službenem nadzoru, osem, zato jih PSVRS ne bi smel upoštevati. To pomeni, da je bilo ob uporabi kriterija varovanja ugleda sodnika in sodišča iz 5. točke 1. odstavka 29. člena ZSS kršeno določilo 1. odstavka 31. člena ZSS v zvezi z 158. členom Ustave; ta napaka je lahko vplivala na presojo kriterija iz 5. točke 1. odstavka 29. člena ZSS. V tem elementu gre torej za poseg v pravico iz 3. odstavka 49. člena Ustave v povezavi z 8. členom MKVČP, ki ni predpisan z zakonom oziroma je v nasprotju s pravnomočnim učinkom prvih dveh odločb o oceni sodniške službe tožnice in zato tudi ni v skladu z načelom sorazmernosti. Upravno sodišče ni pristojno za oceno, v kolikšni meri 8 primerov manj prekoračitev zakonskih rokov za izdelavo sodnih odločb vpliva na celovito oceno sodniške službe in na primerno izbiro sankcije, zato bo to oceno moral podati pristojni personalni svet v ponovljenem postopku.

81Druga kršitev v izpodbijanem aktu, ki se tudi nanaša na uporabo kriterija varovanja ugleda sodnika in sodišča iz 5. točke 1. odstavka 29. člena ZSS, se nanaša na uporabo indikatorjev merjenja tega kriterija, ki jih je določil zakonodajalec.

82Zakonodajalec je namreč predpisal, da se varovanje ugleda sodnika in sodišča „ugotavlja zlasti na podlagi načina vodenja postopkov, komuniciranja s strankami in drugimi organi, varovanja neodvisnost, nepristranskosti, zanesljivosti in pokončnost ter obnašanja v službi in zunaj nje.“ Gre torej za štiri indikatorje, ki jih je predpisal zakonodajalec, a nobenega od teh tožena stranka niti pristojni personalni svet niso upoštevali – to vsaj ni razvidno iz obrazložitev aktov. Upravno sodišče meni, da so trije indikatorji: komuniciranje s strankami in drugimi organi, varovanje neodvisnosti, nepristranosti, zanesljivosti in pokončnosti ter obnašanje v službi in zunaj nje brez dvoma pomembni indikatorji kriterija varovanja ugleda sodnika in sodišča, ki jih ocena sodniške službe ne more ignorirati niti zakonodajalec takšne možnosti ni predpisal. Noben od omenjenih treh organov omenjenih treh indikatorjev ni niti omenil, čeprav je vodja pravdnega oddelka v mnenju glede izpolnjevanja kriterijev iz 29. člena ZSS s strani tožnice predsednici Okrajnega sodišča v Ljubljani navedel, da zoper tožničino delo ni prejel nobenih pripomb in da v službi in izven nje varuje ugled sodstva in sodišča. Tudi indikator „način vodenja postopka“ brez dvoma zajema tudi druge vidike vodenja postopka in ne zgolj izpolnjevanje rokov za izdajo sodnih odločb, kajti ta indikator je zakonodajalec posebej predpisal za ugotavljanje kriterija iz 2. točke 1. odstavka 29. člena ZSS. Tudi indikatorja „način vodenja postopkov“ noben od treh organov ni uporabil v izdanih aktih. Zato so v povezavi z navedenimi štirimi indikatorji iz 5. točke 1. odstavka 29. člena ZSS pristojni organi nepopolno ugotovili dejansko stanje. Da ni zakonita takšna uporaba 5. točke 1. odstavka 29. člena ZSS, izhaja tudi iz pravnega dejstva, da je zakonodajalec kriterij iz 5. točke 1. odstavka 29. člena ZSS postavil za samostojen kriterij, ki ga je zato treba obravnavati preko štirih indikatorjev iz tega istega določila in torej ne gre za izvedeni (podrejeni) kriterij iz (morebiti nadrejenega) kriterija iz 2. točke 1. odstavka 29. člena ZSS. Razlaga, ki so jo zavzeli vsi trije organi v postopku ocene sodniške službe, vodi lahko k praksi, ko bosta lahko samo dva ali morebiti celo samo eden indikator za merjenje kriterija delovne sposobnosti odločilen ne samo za kriterij ugleda sodstva in sodnika, ampak tudi za kriterij nesposobnosti razreševanja pravnih vprašanj, saj manjše število rešenih zadev lahko pomeni tudi nesposobnost razreševanja pravnih vprašanj, za kriterij neopravljenega dela pri preprečitvi sodnih zaostankov (4. točka 1. odstavka 29. člena ZSS) in za kriterij nesposobnosti pisnega izražanja (6. točka 1. odstavka 29. člena ZSS). To bi pomenilo dajanje absolutne prednosti kvantitativnemu indikatorju, kar ni samo nezakonito, ker zakonodajalec takega posega v pravico iz 3. odstavka 49. člena Ustave in 8. člena MKVČP v 2. ali 5. točki 1. odstavka ZSS ni predpisal, ampak tudi ne bi bilo razumno ob upoštevanju mednarodnih priporočil. Glede na to, da sodišče izhaja iz tega, da imajo organi za oceno sodniške službe določeno polje proste presoje pri tehtanju posameznih indikatorjev znotraj posameznega kriterija in tudi pri tehtanju med posameznimi kriteriji, na očitno nerazumnost takšnega pristopa, ki so ga zavzeli vsi trije organi v predmetni zadevi, kažejo vsa pod točko B.) te sodbe navedena mednarodna priporočila, ki zaradi varstva sodniške neodvisnosti svarijo pred neuravnotesženo uporabo kvantitativnih indikatorjev v razmerju do kvalitativnih indikatorjev in še toliko bolj pred izključno uporabo kvantitativnih indikatorjev pri ocenjevanju kakovosti sodnikovega dela.

83V zvezi z uporabo kriterija iz 5. točke 1. odstavka 29. člena ZSS zaradi učinkovitega vodenja nadaljnjega postopka sodišče še pripominja, da je sicer odsotnost pravnih posledic prekoračitev rokov za izdelavo sodnih odločb v smislu neutemeljenih nadzorstvenih pritožb ali nevloženih pravnih sredstev zaradi sojenja v nerazumnem roku, na kar opozarja tožnica v tožbi, lahko do neke (manjše) mere relevantna pri izbiri sorazmerne sankcije. Vendar pa odsotnost teh posledic nikakor ne pomeni, da bi bilo vodenje ustreznega postopka in izrek ustreznega ukrepa v tem primeru nerazumno, kajti ponavljajoče neizpolnjevanje zakonskih rokov za izdelavo sodnih odločb ni majhna pomanjkljivost v izvrševanju sodniške službe. Že v času izdaje ocene sodniške službe je bilo takšno nedopustno ravnanje sodnika lahko disciplinska kršitev iz 3. točke 2. odstavka 81. člena ZSS.

84Tudi pri uporabi kriterija iz 2. točke 1. odstavka 29. člena ZSS so tožena stranka oziroma pred njo pristojna personalna sveta storili istovrstno napako pri uporabi materialnega prava. Zakonodajalec je pri tem kriteriju predpisal 4 indikatorje, pristojni organi pa so upoštevali samo dva indikatorja in sicer doseženo razmerje med opravljenim in pričakovanim obsegom sodnikovega dela ter pravočasnost pisne izdelave sodne odločbe. Dveh indikatorjev, ki jih je tudi predpisal zakonodajalec, to sta podatek o tem, ali sodnik strnjeno razpisuje naroke in strnjeno vodi obravnave ter podatek o pravočasnosti postopanja v zvezi z vloženimi pravnimi sredstvi, organi niso upoštevali, pa bi ju glede na besedilo določila 2. točke 1. odstavka 29. člena ZSS morali. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava kriterij delovnih sposobnosti iz 2. točke 1. odstavka 29. člena ZSS ni bil obravnavan in ocenjen celovito in je bilo z obravnavanih dveh vidikov dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

85Vidik nerazumnosti pri uporabi kriterija iz 2. točke 1. odstavka 29. člena ZSS pa je podan v konkretno izvedeni primerjavi, ki so jo pristojni organi naredili med indikatorjema izpolnjevanja „sodniške norme“ in pravočasne izdelave sodnih odločb na eni strani v okviru kriterija iz 2. točke 1. odstavka 29. člena ZSS ter na drugi strani sposobnostjo razreševanja pravnih vprašanj, ki se meri prek treh indikatorjev (dosežena stopnja pravilnosti in zakonitost odločb, ugotovljena v postopkih s pravnimi sredstvi; upoštevanje dobre sodne prakse; sposobnost za reševanje zapletenih in kompleksnih zadev) ter opravljenega dela pri odpravi in preprečitvi sodnih zaostankov (ki se ugotavlja, prek podatkov o reševanju zadev po vrstnem redu pripada, upoštevaje število dodeljenih zadev, razmerje med številom rešenih zadev, ki so sodni zaostanek, in številom vseh rešenih zadev ter razmerje med številom pomembnejših zadev, ki so sodni zaostanek, in številom vseh rešenih zadev). Prav je, da se indikator (ne)izpolnjevanja „sodniške norme“ iz kriterija pod točko 2. 1. odstavka 29. člena ZSS vedno obravnava skupaj z indikatorjem (ne)pravilnosti in zakonitosti sodnikovega odločanja iz kriterija pod 3. točko 1. odstavka 29. člena ZSS in z indikatorji glede odpravljanja sodnih zaostankov. To izhaja tudi iz Meril za kakovost dela sodnikov za oceno sodniške službe,⁶⁹ ki indikatorje za izpolnjevanje kriterijev iz 2., 3. in 4. točke 1. odstavka 29. člena ZSS opredeljujejo skupaj v določilu 2. odstavka 2. člena Meril. Tožena stranka je temu sledila, vendar je to storila preveč pavšalno, deloma pa nerazumno v povezavi z neutemeljeno prezrtimi tožničinimi ugovori in dokaznimi predlogi pred izdajo izpodbijanega akta.

86Pavšalnost je izkazana s tem, da je tožena stranka ugotovila, da kriterij sposobnosti razreševanja pravnih vprašanj, ki so ga organi ugotavljali zgolj prek enega od treh predpisanih indikatorjev, tožnica izpolnjuje na „povprečnem nivoju“, čeprav noben organ ni ugotavljal podatkov o izpolnjevanju „sodniške norme“ s strani drugih sodnikov, ki opravljajo primerljivo delo kot tožnica. Tako tožena stranka ni imela zadostne podlage za potrditev ugotovitve, da tožnica ta kriterij izpolnjuje v povprečni meri. Če pa je tožena stranka to oceno oprla na ugotovitev, da je šlo „v večini primerov za pravno neproblematične zadeve“, potem je pretirana pavšalnost v tej oceni izkazana s tem, da organi niso uporabili morebitnega podatka o tem, da so primerljivi sodniki imeli sicer nižji odstotek potrjenih sodnih odločitev v pritožbenih postopkih, a so imeli več „problematičnih“ zadev, pri čemer je pavšalen tudi standard „problematična zadeva“; na to tožnica upravičeno opozarja v tožbi. Standard „neproblematična zadeva“ se namreč prvič v postopku pojavi v oceni sodniške službe na prvi stopnji ob sklicevanju na „ostale podatke“ in poročilo službenega nadzora. Kaj je mišljeno z „ostalimi podatki“ iz odločb ni razvidno, tožena stranka pa v izpodbijanem aktu pravi, da je upoštevala oceno PSVIS, sklep PSVRS, mnenje vodje pravdnega oddelka Okrajnega sodišča v Ljubljani, končno poročilo o službenem nadzoru sodnice in vlogo sodnice z dne 9. 5. 2013. Službeni nadzor pa je bil namenjen pregledu pravočasnosti izdelave sodnih odločb v obdobju od leta 2008 do 30. 6. 2012, v katerih je bil prekoračen rok za izdelavo sodbe (prvi del poročila od strani 1 do 4) in vseh tožničinih rešenih zadev v obdobju 6 mesecev od 1. 7. 2011 do 31. 12. 2011 (drugi del poročila). V prvem delu poročila je ugotovljeno, da je bil rok prekoračen v 26 zadevah, pri čemer je v poročilu zajetih 25 in ne 26 zadev in da te zadeve niso bile »vsebinsko izjemno zahtevne«. Iz tega izhaja, da pristojni organi niso ugotavljali, da vse zadeve, ki jih je tožnica rešila v letih 2010, 2011 in 2012 niso bile »problematične«, ampak samo tiste, v katerih je prekoračila rok za izdelavo sodbe. Iz zaključka drugega dela poročila pa izhaja, da je bilo vseh pregledanih zadev 46 rešenih v obdobju med 12. 7. 2011 do 31. 12. 2011 in da je bil prekoračen rok v 4 zadevah, pri čemer službeni nadzor razmejuje med „meritornimi“ in „nemeritornimi“ zadevami. V tem sklopu 46 zadev, je poročevalec ugotovil, da je bilo 10 meritorno rešenih zadev. Iz tega dela poročila z razliko od prvega dela poročila torej izhaja, da se razlikovanje med meritornimi in nemeritornimi zadevami nanaša na vse rešene primere, pri čemer ni jasno, zakaj sta oba dela poročila dvakrat zajela obdobje med 12. 7. 2011 in 31. 12. 2011. Zakaj se nemeritorno rešene zadeve štejejo za neproblematične, iz izpodbijanega akta ni razvidno, ob tem da ni mogoče izključiti situacije, ko je do nemeritorne razrešitve primera prišlo po dolgotrajnejšem in zahtevnejšem vodenju postopka, tako da je nemeritornost lahko relevantna samo z vidika problema neupravičene prekoračitve roka za izdelavo sodbe, ne pa za tudi z vidika neupravičeno manjšega števila rešenih zadev. Med nemeritornimi zadevami so v poročilu o službenem nadzoru omenjene tudi sodne poravnave (7), vendar pa so sodne poravnave po Merilih (predzadnja alineja 2. odstavka 2. člena Meril) poseben indikator za merjenje kriterijev iz 2., 3 in 4. točke 1. odstavka 29. člena ZSS in verjetno ne gre za indikator, ki bi zmanjševal vrednost sodničinega dela. Na neupoštevanje tega indikatorja je tožnica opozorila v vlogi, ki jo je poslala na Sodni svet.

87Tožničin ugovor, da bi pristojni personalni svet moral pridobiti mnenje sodnikov pritožbenega sodišča je bil nerazumno in nezakonito zavrnjen. Civilni oddelek Višjega sodišča v Ljubljani naj ne bi podal ocene tožničinega dela zaradi premajhnega števila predloženih odločb. Vendar je tožnica tehtno ugovarjala, da bi ta oddelek imel na voljo 41 odločb, kar bi zadoščalo za izdelavo mnenja, češ da je njena ocena v letu 2009 temeljila na 13 odločbah, izmed katerih je bilo samo 6 odločb iz civilnega področja, za oceno v letu 2010 pa je zadoščalo 19 odločb. Mnenje pritožbenega sodišča je brez dvoma v primeru najslabše možne ocene sodnikovega dela izredno pomemben element v dokazni oceni in 13. člen Meril je izpolnjevanje obrazcev v ta namen po sodniku višjega sodišča, ki odloča o vloženem sredstvu, tudi predvidel. Zakaj v tem primeru 13. člen Meril ni bil upoštevan, iz odločbe ni razvidno.

88Brez dvoma ne bi smel biti spregledan tudi pritožbeni ugovor tožnice o neupoštevanju njenega mentorskega dela glede na to, da naj bi se število pripravnikov pri njej gibalo med 1 in 3 hkrati, kar nedvomno ima vpliv na obseg opravljenega dela v smislu števila rešenih zadev, pri čemer je ta indikator (mentorstvo) zakonodajalec posebej predpisal v okviru kriterija iz 7. točke 1. odstavka 29. člena ZSS. Tudi to ignoriranje pritožbenega ugovora je pomembno z vidika standardov poštenega postopka iz 6. člena MKVČP.

89Nadalje organ v pritožbenem postopku in tudi tožena stranka nista upoštevala tožničinega pritožbenega ugovora v zvezi z indikatorji iz 4. točke 1. odstavka 29. člena ZSS. Gre za razmerja med dodeljenimi in rešenimi zadevami ter rešenimi starejšimi zadevami, ki so sodni zaostanki. Tožnica je ugovarjala, da je v povprečju polovica vseh zadev, ki jih reši, sodnih zaostankov in da je rešila vse starejše zadeve, ki so ji bile dodeljene ob prihodu na oddelek. Ta ugovor je tožnica ponovila v vlogi, ki jo je poslala na Sodni svet pred izdajo izpodbijanega akta, vendar pa je tožena stranka v izpodbijanem aktu navedla, da sodnica sicer rešuje zadeve po vrstnem redu, s čimer nedvomno prispeva k odpravi in preprečitvi sodnih zaostankov in tako ta kriterij izpolnjuje, vendar pa upoštevaje obseg opravljenega dela, v manjši meri.“ Brez upoštevanja podatkov o indikatorjih, ki jih je predpisal zakonodajalec za ugotavljanje kriterija iz 4. točke 1. odstavka 29. člena ZSS, je ocena, da tožnica v manjši meri prispeva k odpravi sodnih zaostankov pavšalna in zato nezakonita. Brez dvoma je pomemben podatek, ki ga navaja tožnica v tožbi, da je ob prihodu na oddelek imela v delu 207 spisov, ob prenehanju funkcije pa 159 spisov, kar pomeni, da je v obdobju 5 let obvladovala pripad in da je morebiti zmanjševala število nerešenih starejših zadev, ki so bile sodni zaostanek, pri čemer ji pripad nikoli ni bil ustavljen. V luči tega podatka posledice neizpolnjevanja sodniške norme brez dvoma dobijo nekoliko manjšo težo, kakor tudi ob podatku o številu in neutemeljenosti nadzorstvenih pritožb in o tem, da kršitev pravice do sojenja v razumnem roku zaradi ravnanj tožnice ni bila pravnomočno ugotovljena.

90Naslednje stališče tožene stranke v izpodbijanem aktu, s katerim se je tožena stranka odzvala na spregledan pritožbeni ugovor o tem, da bi pristojni personalni svet moral upoštevati primerjavo med tožničinimi indikatorji merjenja sposobnosti reševanja pravnih vprašanj in istovrstnimi indikatorji za druge sodnike v primerljivih okoliščinah, pa je v očitnem nasprotju z načelom neodvisnosti sodnikov/sodnic. Tožena stranka namreč pravi, da je „zahteva po primerjavi z drugimi sodniki v konkretnem primeru neutemeljena, saj se slednja opravlja šele pri preseganju minimalnih pričakovanih rezultatov.“ Uporaba izraza „pričakovani rezultat“ je vsaj nenavadna, ko gre za sodnikovo delo in njegovo ocenjevanje.⁷⁰ V kontekstu zgolj kvantitativnih indikatorjev za merjenje kakovosti sodnikovega dela pa je takšno stališče nesprejemljivo, ker se sodnikova (ne)sposobnost za opravljanje sodniškega dela, kadar sodnik sicer nesporno izpolnjuje kriterij sposobnosti reševanja pravnih vprašanj, kar pomeni, da nima težav z razumevanjem in uporabo procesnih in materialnih določb, nujno mora ocenjevati tudi glede na opravljeni obseg primerljivega dela ostalih kolegov, ki sodijo v primerljivih zadevah. V tem primerjanju je treba upoštevati dejavnik različne izkušenosti sodnikov, ki sodijo v primerljivih zadevah. Primerjava tožničinega obsega opravljenega dela z drugimi primerljivimi kolegi v primerljivih zadevah je potrebna tudi zaradi tega, ker v državah, kjer imajo podoben sistem „sodniških norm“ kot v Sloveniji, ni mogoče izključiti situacije, ko več sodnikov z določenega oddelka ne izpolnjuje administrativno določenega pričakovanega obsega sodnikovega dela, kar pomeni, da bi lahko nad vsemi temi sodniki visela grožnja s sankcijo prenehanja sodniške službe, in celo neodvisno od tega, kako je pravzaprav prišlo do administrativne določitve pričakovanega obsega sodnikovega dela. Takšna situacija vzpostavlja preveliko tveganje za ogrozitev sodnikove neodvisnosti (in tudi za slabšanje kakovosti sojenja). Če na primer do določitve administrative sodniške norme pride brez smiselne, polne in dejanske udeležbe izkušenih kot tudi manj izkušenih sodnikov v predhodni procesni analizi, ki bi morala biti dejanska podlaga za administrativno in vnaprej določene orientacijske standarde za pričakovani obseg števila izdanih sodnih odločb, ki jih po zakonu sprejme Sodni svet, potem tako postavljene „sodniške norme“ ne morejo uresničevati svoje legitimne funkcije. Ta je namreč v spodbujanju kakovosti dela sodnikov ob hkratnem utrjevanju neodvisnosti in ne v njenem slabšanju (preambula Meril za kakovost dela sodnikov za oceno sodniške službe). Tožnica je že pred izdajo izpodbijanega akta opozorila, da tudi nekateri drugi sodniki v primerljivih okoliščinah ne dosegajo „sodniške norme“ in da se ob tem rešujejo „s špekuliranjem v zvezi z doseganjem norme“, kar je zaznala predsednica Okrajnega sodišča v Ljubljani (zapisnik kolegija vodij oddelkov z dne 12. 4. 2013). Za tožnico ni bilo ugotovljeno, da bi bila malomarna, površna, ali da bi odklanjala delo v smislu količine opravljenega dela in če to velja tudi za druge njej primerljive sodnike, ki ne dosegajo „sodniške norme“, potem zelo verjetno in razumljivo ni problem v sodnikih, ampak v neustrezno izpeljanih „sodniških normah“ oziroma standardih za pričakovani obseg sodnikovega dela. Tožena stranka pa ob ignoriranju teh okoliščin, ki so bistvene za legitimno uporabo orientacijskih meril za pričakovani obseg sodnikovega dela z vidika sodnikove neodvisnosti (pa tudi kakovosti sojenja), izhaja iz predpostavke, da so „sodniške norme“ minimalni pogoj, ki ga mora izpolniti vsak sodnik, sicer mu sodniška služba preneha, brez kakršne koli primerjave z ostalimi sodniki in celo brez ugotavljanja, ali so sodniki ustrezno sodelovali v procesni analizi, ki je vodila do vzpostavitve meril za pričakovani obseg sodnikovega dela. Tožena stranka to napačno interpretacijo zgolj enega od štirih indikatorjev za merjenje kriterija iz 2. točke 1. odstavka 29. člena ZSS še utrdi v odgovoru na tožbo s stališčem, da „sodniška norma zavezuje vsakega sodnika posamezno.“ Upravno sodišče pripominja, da „sodniška norma“ v obravnavanih okoliščinah konkretnega ocenjevanja sodniške službe ne zavezuje vsakega sodnika posamezno pod grožnjo prenehanja sodniške funkcije, kajti če bi bilo to res, potem v Sloveniji ne moremo več govoriti o neodvisnem in nepristranskem sojenju, saj sodnik ne bi bil vezan samo na ustavo in zakon, kot to določa 125. člen Ustave, ampak bi bil vezan tudi na „sodniško normo“ – celo ne glede na to, na kakšen način so bile takšne delovne „norme“ ali bolje rečeno orientacijska merila (standardi) za pričakovani obseg sodnikovega dela predpisana oziroma izpeljana. Takšnega načina uporabe enega indikatorja od štirih znotraj kriterija iz 2. točke 1. odstavka 29. člena ZSS zakonodajalec ni predpisal; če bi ga, bi to Slovenijo brez dvoma umestilo med tiste države, kjer načelo neodvisnosti sodstva relevantni akterji neutemeljeno in zmotno podcenjujejo. Se pa ta problematični nastavek kaže v ureditvi disciplinskih kršitev, kjer pa je v 8. točki določeno, da nedoseganje pričakovanih rezultatov dela več kot tri mesece zaporedoma iz neopravičenih razlogov, in tudi brez da bi šlo ob tem za malomarnost in brez upoštevanja drugih kriterijev iz 29. člena ZSS, pomeni težjo disciplinsko kršitev, pri čemer se prenehanje sodniške službe izreče takemu sodniku, če zaradi težje disciplinske kršitve ni več primeren za opravljanje sodniške službe. V tem določilu so trije elementi, prek katerih je možno in je treba dati ustavi-skladno interpretacijo, kar je pomembno za nadaljnje vodenje postopka in sicer: potrebna je razumna in premišljena uporaba dejavnika „neopravičeni razlogi“; potrebno je dati ustrezno težo oceni, da sodnik ni „primeren za opravljanje sodniške službe“ v povezavi z vsemi kriteriji iz 29. člena ZSS; in prenehanje sodniške službe je treba izrekati izjemoma ob uporabi hierarhije sankcij v skladu z načelom sorazmernosti iz 82. člena ZSS.

91Da so tožena stranka in personalna sveta „sodniške norme“ v konkretnem primeru upoštevala kot pogoj, ki ga mora sodnica izpolnjevati, izhaja tudi iz dela argumentacije, kjer so organi zavrnili upoštevanje izrazitega odstopanja tožnice v primerjavi z drugimi sodniki glede sposobnosti reševanja pravnih vprašanj. Tožnica je v ugovoru navajala podatke o visokem deležu potrjenih odločb in je zatrjevala, da je v obdobju od leta 2008 naprej za 5% točk presegala povprečje oddelka, v letu 2011 celo za 14% in v letu 2012 celo za 18% . To so očitno zelo visoka odstopanja, tudi pri deležu pritožb je pozitivno odstopala od povprečja za 2% v obdobju od 2008 do 2012 in sicer za: 10% (2008), 6% (2009), 1% (2010), 2% (2012), negativno pa je odstopala v letu 2011 za 6%; v zadnjih dveh letih in pol ni imela nobene razveljavljene meritorne odločitve. Sodni svet je imel pred izdajo odločbe tudi podatek iz dopisa predsednice Okrajnega sodišča v Ljubljani, da ima tožnica v letih 2011 in 2012 100% delež potrjenih sodnih odločb v pritožbenem postopku. Dejstvo, da ti podatki, ki se nanašajo na kriterij iz 3. točke 1. odstavka 29. člena ZSS niso imeli nobene teže v dokaznem postopku za odločitev o prenehanju sodniške službe, predstavlja zmotno uporabo kriterija iz 2. točke 1. odstavka 29. člena ZSS in tudi nerazumno tehtanje med posameznimi indikatorji glede na vsa mednarodna priporočila, ki države usmerjajo na uravnotesženo upoštevanje kvantitativnih in kvalitativnih indikatorjev za ocenjevanje sodniške službe in svarijo pred zgolj numeričnim ocenjevanjem sodnikovega dela.

92Ustavno sodišče je že v odločbi Up-132/96 z dne 24. 10. 1996 izrecno izpostavilo problem napačnega razumevanja oziroma zamenjevanja „kriterijev“ iz 29. člena ZSS s „pogoji“. Ustavno sodišče opozarja na „napačno razumevanje kriterijev iz 29. člena ZSS kot pogojev /.../ in iz tega nerazumevanja izhajajoče napačno pojmovanje, da mora kandidat izpolnjevati vse kriterije iz 29. člena ZSS – namesto pravilne razlage zakona, po kateri se po (vseh) kriterijih iz 29. člena ZSS le presoja, ali kandidat izpolnjuje 6. točko splošnih pogojev iz 8. člena in ustrezne posebne pogoje iz členov 9-12 ZSS, in se to izrazi za vsakega od teh pogojev posebej (ali ločeno po posameznih kriterijih – razen seveda v obrazložitvi), ampak sintetično … z eno od štirih ocen iz 32. člena ZSS“ (ibid. odst. 21). Izhajajoč iz tega stališča Ustavnega sodišča kriterija iz 2. točke 1. odstavka 29. člena ZSS o delovni sposobnosti torej ni mogoče uporabljati kot pogoj v tem smislu, da gre za conditio sine qua non – če sodnik očitno ne izpolnjuje minimalnih sodniških norm (iz neopravičenih razlogov), potem avtomatično ni sposoben opravljanja sodniške službe; še posebej to ni dopustno ob upoštevanju dejstva, da so tožena stranka in personalna sveta šteli za tak ključen pogoj za opravljanje sodniške službe zgolj dva indikatorja za merjenje tega kriterija, od sicer štirih indikatorjev, ki jih je predpisal zakonodajalec v 2. točki 1. odstavka 29. člena ZSS. Prav gotovo personalni sveti in Sodni svet lahko dajo posameznemu indikatorju pri ugotavljanju izpolnjevanja določenega kriterija v zvezi z oceno iz 1. točke 1. odstavka 32. člena ZSS večjo oziroma manjšo težo; to je del njihove suverene pristojnosti. Ni pa v skladu z zakonom in ustavnima načeloma neodvisnosti sodnikov in trajne sodniške funkcije, če je posameznemu indikatorju dana celo absolutna teža v tem smislu, da zaradi takega pristopa izostane celovita ocena o sodnikovem delu na podlagi vseh kriterijev iz 29. člena ZSS. Po stališču Ustavnega sodišča določbe ZSS od pristojnih organov zahtevajo „kompleksno, celovito vrednotesnje kandidata po vseh kriterijih in na podlagi takega vrednotesnja izdelavo končne sintetične pozitivne ali negativne ocene“ (ibid. odst. 27). To ni enkratno stališče Ustavnega sodišča, ampak se je nanj sklicevalo Ustavno sodišče tudi 9 let kasneje v letu 2007.⁷¹ Tudi Upravno sodišče je na podlagi sodne prakse Ustavnega sodišča in v zvezi z 125. členom Ustave v sodbi v zadevi U 1917/2006-13 z dne 21. 12. 2006 odločilo: „Ni torej dopustno, da bi bila ocena iz 1. točke 1. odstavka 32. člena ZSS narejena samo na podlagi negativne ugotovitve enega kriterija, brez da bi pristojni organ upošteval vse ostale kriterije. Poleg že omenjenih določil iz 29. člena ZSS za to govori tudi narava ocenjevanja sodniškega dela. Vsi kriteriji namreč niso objektivizirani niti v zakonu niti v praksi odločanja Sodnega sveta. Zato je nujno varovalo zoper morebitne zlorabe ali arbitrarne negativne ocene sodniške službe, ki bi temeljili zgolj na oceni enega kriterija, kar bi lahko imelo negativni vpliv na varovanje neodvisnosti sodstva (125. člen Ustave) /.../“. Nenazadnje tudi iz Meril izhaja, da če sodnik v posameznem letu ne doseže pričakovanega obsega dela, na delu pa je bil najmanj šest mesecev, je treba ugotoviti vzroke za njegov nižji obseg dela, pri čemer se med opravičljivimi razlogi upošteva tudi nadpovprečna kvaliteta sojenja in obremenitev z nadpovprečnim številom zadev, zlasti starejših (2. odstavek 25. člena Meril). To pomeni, da je sam Sodni svet z Merili predpisal povezano in kompleksno obravnavo kriterijev iz 2., 3. in 4. točke 1. odstavka 29. člena ZSS.

93Zadnja kršitev pri uporabi materialnega prava iz 2. točke 1. odstavka 29. člena ZSS, ki gradi celoto v presoji sodišča, da je izpodbijani akt nezakonit, pa se nanaša na načelo sorazmernosti pri izrekanju sankcij za slabše delovne dosežke. Standard proporcionalne oziroma sorazmerne sankcije v zvezi z kršitvami delovnih obveznosti sodnikov je sestavni del evropskih priporočil že vsaj 17 let od Evropske listine o zakonski ureditvi položaja sodnikov (točka 5.1.), preko Mnenja št. 3 Posvetovalnega sveta evropskih sodnikov o načelih in pravilih glede odgovornosti sodnikov za strokovnost, etično obnašanje in nepristransko opravljanje sodniške službe (točka B.4.c./74 in točka 5/vi) do sodbe ESČP v zadevi Oleksandr Volkov v. Ukraine, ki je bila izdana 4 mesece pred izdajo izpodbijanega akta. ESČP je v omenjeni sodbi odločilo, da samo tri sankcije in sicer opomin, znižanje naziva in razrešitev ni zadostna lestvica z vidika načela sorazmernosti sankcij (ibid. dost. 182). To pomeni, da tudi samo ena sankcija nižje od prenehanja sodniške službe, ki je predpisana v ZSS, to je da sodnik ne izpolnjuje pogojev za napredovanje, ne ustreza načelu sorazmernosti v povezavi z 8. členom MKVČP. Vendar pa v konkretnem primeru tudi s tega vidika niso podani nujno potrebni pogoji, da bi sodišče prekinilo postopek in vložilo zahtevo za presojo ustavnosti ZSS. Načelo sorazmernosti je namreč treba upoštevati ne samo znotraj določil ZSS o oceni sodniške službe, ampak tudi v povezavi z ureditvijo disciplinskih kršitev v ZSS, kajti tožnica je kršila standarde glede 8. in 3. točke 2. odstavka 81. člena ZSS. Ob upoštevanju načela sorazmernosti bi pristojni organ lahko oziroma bi moral najprej uporabiti določbe o disciplinskih kršitvah, ki pa se raztezajo od pisnega opomina, ustavitve napredovanja, znižanja plače do premestitve na drugo sodišče in kot najhujšo sankcijo prenehanje sodniške službe. Zgolj opozorilo tožnici s strani predsednice sodišča, da ne izpolnjuje „sodniške norme“ in da bo zahtevala oceno sodniške službe, ne pomeni, da je bilo v postopku spoštovano načelo sorazmernosti. To načelo morajo namreč upoštevati in uporabiti personalni sveti pri izbiri sankcije in tožena stranka pri odločanju o potrditvi negativne ocene. Noben organ v postopku načela sorazmernosti ni upošteval; iz podatkov v spisu ne izhaja, da bi bila pred izdajo izpodbijanega akta tožnici že izrečena blažja disciplinska sankcija. Zato je očitno, da izpodbijani akt posega v tožničino pravico iz 3. odstavka 49. člena Ustave in 8. člena MKVČP v nasprotju z določilom 3. odstavka 15. člena Ustave v povezavi s sodno prakso ESČP v zadevi Oleksandr Volkov v. Ukraine.

94Na tej podlagi je sodišče ugotovilo kršitve materialnih določil 2. in 5. točke 1. odstavka 29. člena ZSS ter procesnih standardov ob smiselni uporabi določila 8. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (načelo materialne resnice) in 1. odstavka 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (načelo zaslišanja stranke, da le-ta dobi možnost, da se izjavi o pomembnih dejstvih in okoliščinah) in da pristojni organ navedbe, argumentirane ugovore sodnika, ki mu je prenehala sodniška služba, vključi v dokazno oceno in se do njih ustrezno opredeli (sodba Vrhovnega sodišča v zadevi X Ips 270/2007 z dne 27. 7. 2010) ter načela sorazmernosti v smislu dopustnosti posega v pravico iz 3. odstavka 49. člena Ustave in 8. člena MKVČP v povezavi z 125. in 129. členom Ustave.

95Upravno sodišče je v tej presoji vpogledalo tudi v primerljive zadeve iz nedavne sodne prakse Upravnega sodišča v drugih sestavah senatov in ugotovilo, da predmetna odločitev ne odstopa od nedavno sprejetih sodnih odločitev o prenehanju sodniške službe. V zadevi I U 1027/2013-16 z dne 2. 12. 2014 je sicer Upravno sodišče pri presoji polja proste presoje tožene stranke glede uporabe materialnih kriterijev iz 29. člena ZSS navedlo, da bo uporabilo test t.i. »očitne nerazumnosti«, vendar je pri tem ugotovilo, da je odločitev Sodnega sveta o prenehanju sodniške službe logična in razumna (ibid. odst. 25). Poleg tega je Upravno sodišče potrdilo odločitev tožene stranke, ker je tožena stranka ugotovila, da je takšna odločitev potrebna zaradi ugotovitve o nepoznavanju tako procesnega in materialnega prava: sodnik ne samo, da ni dosegal pričakovanega obsega dela, pri čemer je bila večina odločitev procesne narave, ampak kvantitativni rezultati glede obsega opravljenega dela niso bili primerljivi s povprečjem drugih sodnikov; značilnost njegovega dela je bilo številčno razpisovanje narokov, prelaganje glavnih obravnav, nekritično sprejemanje dokaznih predlogov, nepotrebno vabljenje oškodovancev kot prič; neupoštevanje določb ZKP glede odrejanja prisilnih ukrepov za zagotovitev navzočnosti obdolžencev; neupoštevanje določb o zastaranju kazenskega pregona; nerazumno združevanje kazenskih postopkov; za oceno o prenehanju sodniške službe je govorilo tudi mnenje sodnikov kazenskega oddelka višjega sodišča; poleg tega je bilo ugotovljeno, da so bile dokazne ocene ocenjevanega sodnika skope in niso imele razlogov o odločilnih dejstvih; šlo je tudi za nespoštovanje pravil Sodnega reda; dvakrat je bil sodniku ustavljen pripad, a je v 25% vseh pregledanih primerov kazenski pregon relativno ali absolutno zastaral; ugotovljeno je bila tudi nezadovoljivo poznavanje procesnega in materialnega kazenskega prava. Iz tega izhaja, da je Sodni svet v odločitvi, ki jo je Upravno sodišče potrdilo v zadevi I U 1027/2013-16 bistveno celoviteje ugotovil nesposobnost za opravljanje sodniške službe in da se je ocena v navedenem primeru nanašala na nesposobnost glede uporabe procesnega in materialnega prava, med tem ko gre v obravnavanem upravnem sporu zgolj za neizpolnjevanje »sodniške norme« in rokov za izdelavo sodb.

96Tudi v kasnejši zadevi z dne 17. 3. 2015 (I U 1883/2014-11), v kateri je Upravno sodišče tožbo sodnice zoper akt o potrditvi prenehanja sodniške službe, zavrnilo kot neutemeljeno, je Upravno sodišče glede izpolnjevanja kriterijev iz 29. člena ZSS uporabilo test razumnosti in logičnosti obrazložitve tožene stranke in je ugotovilo, da je obrazložitev „izčrpna„ (ibid. odst. 19-20). Poleg tega se ta zadeva bistveno razlikuje od obravnavanega upravnega spora po tem, da so pristojni organi v zadevi I U 1883/2014-11 ugotovili neizpolnjevanje več kriterijev za opravljanje sodniške službe in sicer: varovanje ugleda sodnika, strokovno znanje, delovne sposobnosti, sposobnost razreševanja pravnih vprašanj in delo pri odpravi in preprečitvi sodnih zaostankov; v tej zadevi je bilo upoštevano tudi mnenje sodnikov pritožbenega sodišča in ugotovljeno je bilo, da ima sodnica pomanjkljivo znanje določb materialnega in procesnega prava, da ne razišče dobro dejanskega stanja, da izvede samo dokaze, ki jih predlaga tožilstvo, da obdolženčevega zagovora ne preverja z zbiranjem dokazov, ki utegnejo biti koristni za postopek (ibid. odst. 21).

97Obravnavani upravni spor se torej pomembno razlikuje od navedenih dveh predhodnih v letu 2015, saj v obravnavanem primeru odločba temelji na neizpolnjevanju minimalnega obsega sodnikovega dela in na ugotovitvi prekoračitev rokov za izdelavo sodnih odločb.

98Upoštevajoč vse navedeno je sodišče tožbi v tej zadevi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (4., 3. in 2. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1). Tožeča stranka je sicer kot dokaze predlagala, da sodišče zasliši njo in določene priče, kar posredno pomeni, da je predlagala izvedbo glavne obravnave. Izvedba predlaganih dokazov bi sicer lahko morebiti pripeljala tudi do drugačne odločitve (2. alineja 2. odstavka 59. člena Ustave), vendar pa v obravnavani zadevi niso izpolnjeni drugi potrebni pogoji za razpis glavne obravnave. Upravno sodišče namreč ni pristojno za izdelavo ocene sodniške službe, zato narava stvari ne dopušča, da bi sodišče s sodbo odločilo o zadevi, tožnica pa tudi ni ničesar navedla v smeri, da bi ji nov postopek prizadel težko popravljivo škodo; poleg tega ni izpolnjen pogoj iz 2. točke 1. odstavka ali iz 2. odstavka 65. člena ZUS-1. Zato je odločilo na seji senata. Tožena stranka mora izdati nov akt v 30 dneh od prejema sodbe. V ponovnem postopku je tožena stranka vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka (4. odstavek 64. člena ZUS-1).

------------------

(1) Na pravna vprašanja razrešitve sodnika v kontekstu varstva civilne pravice razrešenega sodnika iz 6. člena MKVČP se nanašajo sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP) v zadevah:

- G v. Finland z dne 27. 1. 2009: razrešitev sodnice zaradi nesposobnosti opravljanja sodniške funkcije iz zdravstvenih razlogov;

- Harabin v. Slovakia z dne 20. 11. 2012: huda disciplinska kršitev predsednika Vrhovnega sodišča Slovaške zaradi njegove interpretacije pravil o finančnem nadzoru nad poslovanjem Vrhovnega sodišča z izrekom sankcije 70% zmanjšanja plače predsedniku Vrhovnega sodišča, ki pa ima po zakonu v primeru še ene naslednje hude disciplinske kršitve za posledico razrešitev sodnika (ibid. odst. 122); v takem primeru sodnik varuje tudi pravico do mirnega uživanja imovine iz člena 1. Protokola k MKVČP (ibid. odst. 155-162), lahko pa tudi pravico do svobode izražanja (10. člen MKVČP) in prepoved diskriminacije (14. člen MKVČP; glej tudi Baka v. Hungary, odst. 118);

- Olujić v. Croatia z dne 5. 2. 2009: razrešitev predsednika Vrhovnega sodišča Hrvaške zaradi disciplinske kršitve v zvezi z neprimernim obnašanja sodnika izven sodniške službe (ibid. odst. 6);

- Oleksandr Volkov v. Ukraine z dne 9. 1. 2013: v tej zadevi je šlo za razrešitev vrhovnega sodnika Ukrajine, ker naj bi le-ta kršil sodniško zaprisego glede na to, da je večkrat sodil v senatu Vrhovnega sodišča Ukrajine, ko je ta odločal o pravnem sredstvu, vloženem zoper sodbo pritožbenega sodišča, v katerem je sodil brat pritožnikove žene, in zaradi zatrjevanih pomembnih procesnih kršitev v postopkih sojenja o odgovornosti delniških družb, v katerih je sodeloval pritožnik (ibid. odst. 17-18). Iz te sodbe ESČP izhaja, da sodnik v tovrstnem postopku lahko varuje tudi pravico do zasebnosti v smislu dostopa do poklica in možnosti vzpostavljanja strokovnih oziroma poslovnih vezi s kolegi znotraj sodniškega poklica in varstvo časti in ugleda kot varovanih elementov zasebnosti iz 8. člena MKVČP (ibid. odst. 165-166).

- Baka v. Hungary z dne 27. 5. 2014: razrešitev predsednika Vrhovnega sodišča Madžarske na podlagi splošnega akta;

- Mitrinovski v. the Former Yugoslav Republic of Macedonia z dne 30. 4. 2015: razrešitev višjega sodnika zaradi njegove odločitve v posamični kazenski zadevi.

(2) Consultative Council of European Judges (CCJE), Opinion no. 17 (2014) on the evaluation of judges' work, the quality of justice and respect of judicial independence, Strasbourg, 24 October 2014.

(3) Sodne odločbe Upravnega sodišča v zadevah: U 32/2002 z dne 13. 3. 2003; U 1917/2006-13 z dne 21. 12. 2006; I U 1027/2013-16 z dne 2. 12. 2014; I U 1883/2014-11 z dne 17. 3. 2015; sodne odločbe Vrhovnega sodišča v zadevah: I Up 7/2002, I Up 994/2003, X Ips 270/2007 z dne 27. 7. 2010; sodne odločbe Ustavnega sodišča v zadevah: Up-664/02 z dne 7. 1. 2003; Up-1096/06 z dne 13. 12. 2007; U-I-184/14 z dne 17. 9. 2014.

(4) To izhaja iz določila 11. člena Zakona o sodiščih (ZS, Uradni list RS št. 19/1994 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami do vključno ZS-J, Uradni list RS, št. 33/2011) in 125. člena Ustave, pri čemer mora Upravno sodišče dosedanjo upravno-sodno prakso v bistveno primerljivih zadevah upoštevati v okviru standardov spoštovanja pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave).

(5) To določilo pravi: „Upravni akt po tem zakonu je upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta.“

(6) Po določilu 1. odstavka 2. člena ZUS-1 v upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice oziroma tožnika. O zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon.

(7) Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi X Ips 270/2007 z dne 27. 7. 2010, odst. 15.

(8) Zakonodajalec je na primer izrecno določil upravni spor zoper odločitev Sodnega sveta o imenovanju na sodniško mesto (člen 2a ZSS).

(9) Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi X Ips 270/2007 z dne 27. 7. 2010, odst. 12.

(10) Enako stališče je Upravno sodišče zavzelo že v sodbi v zadevi U 1917/2006-13 z dne 21. 12. 2006.

(11) Če stranka, ki ji je na podlagi 33. člena ZSS prenehala sodniška funkcija, sproži spor glede prenehanja delovnega razmerja, se Upravno sodišče izreče za stvarno nepristojno in zadevo odstopi pristojnemu delovnemu sodišču (sklep Upravnega sodišča v zadevi III U 32/2014 z dne 24. 1. 2014). Tudi Višje delovno in socialno sodišče v Ljubljani dopušča sodno varstvo s tožbo pred Upravnim sodiščem glede zakonitosti potrditve negativne ocene sodniške službe in (tudi) sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem glede denarnega nadomestila med brezposelnostjo (sklep Pdp 696/2013 z dne 26. 9. 2013).

(12) ESČP v sodbi v zadevi Baka v. Hungary z dne 27. 5. 2014, ki se nanaša na zahtevek zaradi predčasnega prenehanja mandata predsednika Vrhovnega sodišča Madžarske na podlagi zakonske spremembe, izpostavlja stališče mednarodnega sodišča Inter-American Court of Human Rights izraženo v zadevi Camba Campos and Others v. Ecuador (28. 8. 2013). V tej sodbi se Inter-American Court of Human Rights sklicuje na temeljna načela OZN o neodvisnosti sodstva (UN Basic Principles on the Independence of the Judiciary) in na Komentar št. 32 Odbora ZN za človekove pravice in se postavi na stališče, da načelo neodvisnosti sodstva zajema tudi subjektivno pravico sodnika, da ni odstavljen iz opravljanja sodniške službe, razen v primerih, ki so določeni z zakonom. Subjektivna pravica sodnika do neodvisnosti je v takih primerih po mnenju Inter-American court of Human Rights varovana s členom 8(1) Ameriške konvencije o človekovih pravicah (citirano po sodbi ESČP v zadevi: Baka v. Hungary, odst. 59).

(13) To določilo pravi: „Zakoni in drugi splošni predpisi morajo biti v skladu s splošno veljavnimi načeli mednarodnega prava in z mednarodnimi pogodbami, ki obvezujejo Slovenijo. Ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe se uporabljajo neposredno.“ Določilo 1. člena MKVČP pa določa naslednje: „Visoke pogodbene stranke priznavajo vsakomur, ki sodi v njihovo pristojnost, pravice in svoboščine, ki so opredeljene v prvem delu te konvencije“.

(14) Nesporno pri izpodbijanem aktu tudi ne gre za akt diskrecije v smislu 3. člena ZUS-1, zaradi česar bi bil izključen upravni spor po 1. odstavku 2. člena ZUS-1. Sodni svet namreč ni nosilec zakonodajne ali sodne veje oblasti. Sodni svet je organ sui generis, ki ni del izvršilne veje oblasti in potrditev negativne ocene sodniške službe brez dvoma tudi ne more biti akt politične diskrecije.

(15) Odločba Ustavnega sodišča v zadevi Up-134/95 z dne 14. 3. 1996 (odst. 13-14). Tudi Ustavno sodišče je v tej odločbi ugotovilo, da ZSS sodnega varstva ni izrecno predvidel in da se zato varstvo zakonitosti v konkretnem primeru uresničuje na podlagi 157. člena Ustave v upravnem sporu (ibid. odst. 14).

(16) Po določilu 2. odstavka 4. člena ZUS-1, če se v upravnem sporu izpodbijajo dejanja javne oblasti, se v postopku uporabljajo določbe tega zakona, ki se nanašajo na izpodbijanje upravnega akta.

(17) Recommendation No.R (94) 12 of the Commitee of Ministers to Member States on the independence, efficiency and role of judges, Council of Europe, Commitee of Ministers, 13 October 1994, načelo VI, točka 1/d in točka 2.

(18) V Mnenju št. 3 Posvetovalnega sveta evropskih sodnikov (v nadaljevanju: PSES) o načelih in pravilih glede odgovornosti sodnikov za strokovno, etično in nepristransko obnašanje in opravljanje sodniške službe je Slovenija skupaj s Turčijo omenjena kot slab primer, ker je zakonodajalec hotel s sedemindvajsetimi zakonsko opredeljenimi primeri disciplinskih kršitev zajeti vse možne kršitve, kar po mnenju PSES sproža vprašanja glede tehtnosti presoje in prave mere (Opinion no.3 of the Consultative Council of European Judges (CCJE) to the attention of the Committe of Ministers of the Council of Europe on the principles and rules governing judges' professional conduct, in particular ethics, imcompatible behaviour and impartiality, Strasbourg, 19 November 2002, točka B.4.c/63).

(19) V priporočilu št. R (94) 12 so bile kot posebne varovalke za sodniško neodvisnost v postopkih odločanja o sodniških karierah določene naslednje: da morajo biti pogoji sodniške službe določeni z zakonom (načelo I, točka 2aii); da morajo odločitve o karierah sodnikov temeljiti na objektivnih merilih in da morajo izhajati iz vsebinske presoje kvalifikacij, integritete, sposobnosti in učinkovitosti sodnika in da mora odločitev o tem sprejeti neodvisni organ (načelo I, točka 2c); da morajo biti razlogi, na podlagi katerih je možno prisilno prenehanje sodniške službe natančno določeni v zakonu (Recommendation No.R (94) 12... op. cit. načelo VI, točka 2).

(20) European Charter on the statute for judges and Explanatory Memorandum, Strasbourg, 8-10 July 1998, točka 7.1.

(21) Ibid. točka 5.1.

(22) Opinion no.3 (2002)...op. cit. točka B.4/51.

(23) Opinion no.10 (2007) of the Consultative Council of European Judges (CCJE) to the attention of the Committee of Ministers of the Council of Europe on the Council for the Judiciary at the Service of Society, Strasbourg, 23 November 2007, točka V.C./63.

(24) Ibid. točka D/c. Kasnejše Mnenje PSES št. 17 iz leta 2014 o ocenjevanju sodnikovega dela je za odtenek bolj pojasnjevalno, ker pravi, da je „zaradi varovanja sodnikove neodvisnosti“ potrebno, da oceno sodniške službe izdelujejo „pretežno“ sodniki (Opinion no. 17 (2014) on the evaluation of judges' work, the quality of justice and respect for judicial independence, Consultative Council of European judges, Strasbourg, 24 October 2014). To mnenje tudi pravi, da se je treba praksi ocenjevanja sodniške službe s strani ministrstva za pravosodje ali drugih zunanjih organov izogniti, drugi strokovnjaki, ki imajo potrebno znanje in izkušnje o sodnem sistemu, lahko v procesu ocenjevanja sodelujejo kot svetovalci, ne pa kot nosilci odločitev (ibid. točka H/IV//37-38).

(25) Opinion no.10 (2007) ... op. cit. točka IV.B./39.

(26) Opinion no. 17 (2014)... op. cit. točka H//IV/d/41.

(27) Opinion no. 10 (2007) ... op. cit. točka II/8, 9 in 10. Sodni svet mora zagotavljati neodvisnost sodnikov tudi po Magni carti sodnikov iz leta 2010 (Magna Carta sodnikov, Posvetovalni svet evropskih sodnikov, Strasbourg, 19 November 2010, točki 5 in 13).

(28) Ibid. točka 2.

(29) Predmet te študije so bile naslednje države: Francija, Italija, Portugalska, Poljska, Španija, Slovaška, Švica, Romunija, Slovaška, Ukrajina, Turčija in Armenija (CCJE, Situation Report on the judiciary and judges in the different member states, Strasbourg 9 November 2011, točka F/23).

(30) Opinion no. 17 (2014) … op. cit., točka C.

(31) Ibid. točka I/46.

(32) Ibid. točka C/5-6.

(33) European Network of Councils for the Judiciary, Independence and Accountability of the Judiciary, ENCJ Report 2013-2014, Rome, 13 June 2014, str. 59.

(34) Opinion no. 17 (2014) … op. cit. točka C/6.

(35) Ibid. točka D/7, točka E/II in E/II/12.

(36) Slovenija se uvršča med tiste države, kjer ocena sodniške službe lahko vodi do prenehanje sodniške službe. Med te države pa spadajo še Makedonija, Romunija, Moldavija, Madžarska, Grčija, Poljska, Italija (ibid. točka E/V). V Franciji in Nemčiji velja prepričanje, da ocena, ki temelji zgolj na kvantitativnih indikatorjih lahko kompromitira sodniško neodvisnost. Na Norveškem in v Švici menijo, da je ocenjevanje sodnikov nepotrebno za zagotavljanje kakovosti sodnega sistema. Na Danskem, v Luksemburgu in v Švici menijo, da je individualno ocenjevanje sodnikov v nasprotju z sodniško neodvisnostjo, kar pa ne izključuje disciplinskih postopkov zaradi neustreznega obnašanja sodnika (ibid. točka F/II/22). Po podatkih iz te študije tudi v Združenem kraljestvu, na Češkem, Finskem, Islandiji in Švedski nimajo v veljavi formalnega ocenjevanja sodnikovega dela (ibid. točka E/I/11).

(37) Ibid. točka H/I/d/29 in točka J/49/12.

(38) Ibid. točka H/II/30 in J/49/5 in točka H/IV/e/44.

(39) Ibid. točka H//III/32-35.

(40) Izjema glede potrebe po izogibanju razvrščanja sodnikov glede na njihove ocene je primer, ko sodniki konkurirajo v postopkih napredovanj (Ibid. točka H/IV/e/42-43).

(41) Ibid. točka I/47.

(42) Ibid. točka I/48.

(43) Zakon o ratifikaciji mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah, Uradni list SFRJ, št. 7/1971, Akt o notifikaciji nasledstva konvencij OZN … Uradni list RS - MP, št. 9/92, Uradni list RS, št. 35/92.

(44) General Comment no. 32 on Article 14 of the International Covenant on Civil and Political Rights, United Nations Human Rights Committee, 23 August 2007; citirano po sodbi ESČP v zadevi Baka v. Hungary, odst. 58.

(45) Magna carta sodnikov … op. cit. točka 10.

(46) Tak je bil primer sodbe v zadevi U 450/2004 z dne 14. 6. 2006, kjer je šlo za oceno, da sodnica ne izpolnjuje pogojev za napredovanje in je bil zato uporabljen test očitne nerazumnosti pri presoji zakonitosti izpodbijanega akta.

(47) Harabin v Slovakia, odst. 130-142.

(48) Olujić v. Croatia (odst. 41-43) in Mitrinovski v. The Former Yugoslav Republik of Macedonia. Tako je na primer v zadevi Mitrinovski v. The Former Yugoslav Republik of Macedonia ESČP ugotovilo kršitev nepristranost odločanja sodnega sveta, čeprav je bila nepristranost ugotovljena samo pri enem članu Sodnega sveta od 15 članov, pri čemer jih je 8 iz sodniških vrst (ibid. odst. 38-46). V zadevi Olujić v Croatia pa je ESČP ugotovilo kršitev nepristranosti odločanja sodnega sveta, ker so trije člani sodnega sveta bili pristranski (ibid. odst. 56-68).

(49) Oleksander Volkov v. Ukraine, odst. 97-131.

(50) V zadevi Olujić v. Croatia obravnava pred sodnim svetom kljub izrecni zahtevi prizadetega sodnika ni bila javna, postopek pred Ustavnim sodiščem, ki je sledil odločitvi sodnega sveta, pa tudi ni bil javen, zato je ESČP ugotovilo kršitev pravice do javne obravnave (Ibid. odst. 69-76).

(51) Harabin v. Slovakia, odst. 143.

(52) Oleksandr Volkov v. Ukraine, odst. 125-126 in 9. točka izreka sodbe.

(53) Ibid. dost. 123.

(54) V zadevi G. v Finland je postopek tekel 4 leta in 9 mesecev in je ESČP ugotovilo kršitev pravice do sojenja v razumnem roku (G. v Finland, točka I/B).

(55) Sodba ESČP v zadevi Oleksander Volkov v. Ukraine, odst. 151.

(56) V sklepu Up-664/02 z dne 7. 1. 2003 se je ustavno sodišče tega vprašanja zgolj „dotaknilo“ v delu, kjer pravi, da pritožničin ugovor, da bi ji moralo biti zagotovljeno sodno varstvo pred potrditvijo ocene, saj ji je z dnem potrditve že prenehala sodniška funkcija, ni utemeljen /.../. Dejstvo, da ji je z dnem potrditve prenehala sodniška funkcija, ne pomeni, da sodno varstvo ni več potrebno, in da nima več smisla. Stališče, ki sta ga sprejeli sodišči v izpodbijanih sklepih, ima svojo pravno podlago v ZSS in očitno ne posega v kakšno od človekovih pravic in temeljnih svoboščin“ (ibid. odst. 6).

(57) Oleksandr Volkov v. Ukraine, odst. 205.

(58) Ibid. odst. 177-181.

(59) Olujić v. Croatia, odst. 77-81.

(60) Ibid. odst. 138-139.

(61) Ibid. dost. 182-183. ESČP se pri tem sklicuje na točko 5.1. European Charter on the statute for judges.

(62) Oleksandr Volkov v. Ukraine, odst. 82.

(63) Deisinger, Mitja, 2002, 132. člen Ustave, v: Šturm, L., (ur.), Komentar Ustave Republike Slovenije, fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, str. 924.

(64) Odločba Ustavnega sodišča v zadevi Up-1096/06 z dne 13. 12. 2007, odst. 7.

(65) Tudi ta določba je v funkciji varovanja sodnikove neodvisnosti, kajti PSES pravi, da „ocenjevanje sodnikovega dela ne sme potekati preveč pogosto iz razloga, da se prepreči vtis kontinuiranega nadzora, ki po svoji naravi lahko ogrozi neodvisnost sodnika“ (Mnenje št. 17 PSES … op. cit. točka H/IV/c/40).

(66) Tudi disciplinski postopek bi namreč v pravno relevantnem času lahko uvedel predsednik sodišča (1. odst. 80. člena ZSS) in bi ga lahko uvedel zaradi nerednega opravljanja sodniške službe tožnice (81. člen ZSS v zvezi z 3. in 8. točko 2. odstavka 81. člena ZSS in 3. odstavka 81. člena ZSS). Pomembna razlika med prenehanjem sodniške službe iz razloga nedoseganja pričakovanih rezultatov dela na podlagi izdelane ocene sodniške službe ali na podlagi izvedbe disciplinskega postopka je bila v relevantnem obdobju v tem, da je v prvem primeru (bila) potrebna potrditev ocene s strani sodnega sveta, med tem ko v drugem primeru Sodni svet ne potrjuje odločitve disciplinskega organa (6. odstavek 83. člena ZSS).

(67) Odločbi Ustavnega sodišča v zadevah: Up-134/95 z dne 14. 3. 1996 (odst. 21., 23 in 25) in Up-132/96 z dne 24. 10. 1996 (odst. 21).

(68) Odločba PSVRS z dne 11. 2. 2013, 7. odst. na strani 2.

(69) Iz izpodbijanega akta in ocene sodniške službe ni razvidno, katera merila so upoštevali personalni sveti in Sodni svet, zato Upravno sodišče sklepa, da gre za Merila za kakovost dela sodnikov za oceno sodniške službe nova št. 4/2010-1/2, stara št. 472/010-13 z dne 16. 12. 2010 (v nadaljevanju: Merila).

(70) Ta izraz uporablja tudi zakonodajalec v 8. točki 2. odstavka 81. člena ZSS.

(71) Odločba Ustavnega sodišča v zadevi Up-1096/06 z dne 13. 12. 2007 (odst. 7). V tej odločbi je Ustavno sodišče povzelo ugotovitev iz leta 1996, da velike razlike, do katerih je pri uporabi ZSS prišlo med interpretacijami Sodnega sveta, Vrhovnega sodišča in Ustavnega sodišča, pa tudi znotraj Ustavnega sodišča, kažejo, da je zakon preveč nejasen in pomanjkljiv in da je vprašljiv, ali sedanja zakonska ureditev sploh zagotavlja na eni strani uresničevanje ustavno določene vloge Sodnega sveta in na drugi strani spoštovanje ustavnih pravic kandidatov. Ustavno sodišče je v odločbi iz leta 2007 ponovno ugotovilo, da zakonodajalec določil ZSS v delih, ki so relevantni tudi za ta postopek, ni spremenil po izdaji navedene odločbe Ustavnega sodišča, tako da ZSS ni določen in povsem nedvoumen Ibid. odst. 7).