32. člen ZSS

Tožnica je ob prvem napredovanju na položaju višje sodnice napredovala za dva plačna razreda, kar pa ne pomeni, da je napredovala dvakrat, ampak gre za eno samo napredovanje (hitrejše napredovanje), ki zajema dva plačna razreda. Z oceno sodniške službe personalni svet ugotovi le (ne)izpolnjevanje pogojev za napredovanje oziroma, da sodnik ne ustreza sodniški službi (32. člen ZSS), ne ugotavlja oziroma ne odloča pa tudi o uvrstitvi v plačni razred na podlagi te ocene. Ker je bila tožnica že pri prvem napredovanju uvrščena v najvišji plačilni razred sodniškega mesta višji sodnik, v plačnih razredih na mestu višjega sodnika ne more več napredovati.

Po stališču Sodnega sveta je pogoj za hitrejše napredovanje v plačnih razredih po prvem napredovalnem obdobju po nastopu sodniške službe, da je sodnik v vsakem od treh let napredovalnega obdobja ocenjen z oceno, da izpolnjuje kriterije iz 28. člena ZSS na nadpovprečni ravni. Sodišče se ne strinja s stališčem Sodnega sveta, da se celotno napredovalno obdobje pri sodnikih začetnikih razdeli na tri posamezna leta in da je hitrejše napredovanje odvisno od doseganja pravnega standarda nadpovprečnega izpolnjevanja kriterijev iz 28. člena ZSS v vsakem posameznem letu; tako stališče lahko vodi do manj ugodne obravnave sodnikov začetnikov.

Sodni svet je po Ustavi eden izmed garantov sodniške neodvisnosti in opravlja pomembno vlogo pri konstituiranju sodne oblasti ter pri tem nosi tudi svoj del odgovornosti. Da bi bil lahko ta ustavni položaj Sodnega sveta spoštovan in ohranjen v sodnem sporu med sodnikom in Sodnim svetom, Vrhovno sodišče ne sme nedopustno omejevati prostora presoje, ki mu je zaupan kot posebnemu ustavnemu organu. Sodnik pridobi naziv višjega, zahtevnejšega sodniškega mesta, mimo javnega razpisa, kjer bi za pridobitev takega naziva moral izkazati najboljši rezultat v primerjavi z drugimi kandidati, ne da bi se preizkusil s sojenjem v zahtevnejših zadevah. Če se je sodna praksa na začetku nagibala k stališču, da je zahteva po strožjem standardu nadpovprečnosti pri tej obliki hitrejšega napredovanja neutemeljena, je Vrhovno sodišče prav v tej razliki prepoznalo utemeljenost stopnjevanja zahtev po odstopanju od povprečja primerljive skupine sodnikov do meje, ki omogoča uspeh v izbirnem postopku. Ko zakon za odločanje o napredovanju določa, da ima Sodni svet prosti preudarek, mu s tem v okviru zakonsko očrtanega prostora presoje, upoštevaje načelo enakosti pred zakonom, omogoča, da v primer

Toženka je oporo za svojo odločitev našla v pomanjkanju javnega interesa za napredovanje sodnikov v višji sodniški naziv, v katerega je dejansko odela svoje nestrinjanje z zakonsko ureditvijo. To ne more biti sprejemljiv razlog za izpodbijano odločitev. Ta argument je bil uveljavljan že v zadevi U 2/2021. Vrhovno sodišče ga je v sklepu z dne 24. 3. 2021 zavrnilo z obrazložitvijo, da "je javni interes pri tovrstnih predlogih za napredovanje tudi v predvidljivosti pravil o napredovanju sodnikov, ki se kaže v vnaprej določenih primerljivih okoliščinah in kriterijih, ki tako javnosti kot sodnikom pomenijo jasen okvir za napredovanje". Ker ocena sodniške službe personalnega sveta Višjega sodišča v Mariboru v konkretnem primeru ustvarja močno domnevo o utemeljenosti tožničinega hitrejšega napredovanja v višji sodniški naziv na istem sodniškem mestu, bi morala toženka svoje nestrinjanje z oceno v delu, ki zadeva sposobnost opravljanja nalog vodenja sodišča, bolj prepričljivo obrazložiti.

Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah zavzelo stališče, da je pridobitev višjega sodniškega naziva predvidena tako kot izjemna in kot hitrejša oblika napredovanja, za katero zakon ne določa posebnega, strožjega standarda nadpovprečnosti (v smislu očitne nadpovprečnosti, ki bi jo moral doseči sodnik). Z zahtevo po sodnikovi nadpovprečnosti, ki mora biti na izrazito višjem nivoju, bi bile prekoračene meje prostega preudarka. Primerjava zakonskih določb ob upoštevanju namena zakonodajalca (izkušenim sodnikom omogočiti napredovanje, da se jih zadrži na sodiščih nižjega položaja) zato ne daje podlage za stališče, da bi moral tožnik za napredovanje (po četrtem odstavku 34. a člena ZSS) izkazati višjo (očitno, izrazito) nadpovprečnost. Dejstvo, da takšno napredovanje sodniku odpre nov in bistveno širši rang plačnih razredov, samo po sebi ni zadosten razlog za strožjo obravnavo pogojev za napredovanje v višji sodniški naziv. Glede na namen zakonske določbe s tovrstnim napredovanjem tudi ne more biti ogroženo načelo enakosti pred zakonom med sodniki in ne učinkovitost sodstva. Takšna stališča Sodnega sveta namreč pomenijo oviro za uveljavitev kariernega sistema sodnikov, ki jim del

Iz izpodbijane odločbe ne izhaja, ali je DTS odsotnost tožnice z delovnega mesta in tako odsotnost z opravljanja tožilske službe v trajanju 387 dni upošteval, saj iz odločbe izhaja zgolj upoštevanje odsotnosti zaradi štiriurnega delovnega časa ocenjevane tožilke, ne pa tudi bolniška odsotnost. DTS je zgolj enemu izmed podkriterijev delovne sposobnosti podelil absolutno težo, pri tem pa ni navedel, po kakšnih kriterijih je navedeni indikator vrednotil.

V primeru rednega napredovanja je Sodni svet pristojen za odločanje o pritožbi zoper odločbo predsednika sodišča o uvrstitvi v plačni razred ali o napredovanju v položaj svetnika. Napredovanji, o katerih odloča predsednik sodišča, sta praviloma "avtomatični." Podlaga za odločitev je ocena sodniške službe. Predsednik sodišča je nanjo vezan. Iz nobenega predpisa ne izhaja, da bi smel preverjati njeno procesno in vsebinsko pravilnost. To pa ne velja za Sodni svet ob odločanju o pritožbi zoper predsednikovo odločitev. Stališče Sodnega sveta o vezanosti na oceno sodniške službe bi pomenilo, da je sodno varstvo zoper izpodbijano odločbo, v kateri zaradi tega stališča grajane ocene ni preizkusil, pretirano omejeno. Preizkus bi bil zreduciran le na vprašanje, ali je pravilna odločitev o tožnikovem nenapredovanju glede na oceno sodniške službe, ki bi jo moral Sodni svet sprejeti kot pravilno, čeprav je srž spora ravno v njeni zatrjevani nepravilnosti in čeprav je samostojno ni mogoče izpodbijati kljub temu, da poleg ocene, da sodnik ne ustreza sodniški službi, ocena o neizpolnjevanju kriterijev za napredovanje najbolj poseže v sodnikov položaj in če je vsebinsko napačna, lahko tudi

Določbo četrtega odstavka 34. a člena ZSS je treba razlagati na način, da je zgornja meja nadpovprečnosti določena z izpolnjevanjem pogojev za neposredno višje sodniško mesto, kar pomeni, da mora Sodni svet v postopku opraviti presojo primernosti kandidata za višji sodniški naziv z vidika vseh meril, ki jih določa 28. člen ZSS. Ovire za napredovanje v višji sodniški naziv pa nikakor ne sme pomeniti niti posebna narava dela (kot v obravnavanem primeru delo na triaži) niti delo na projektih, zlasti, če gre za dela, ki prispevajo k uspešnosti konkretnega sodišča ali celo sodstva kot celote. S takšno naravo dela se namreč v celoti uresničuje zakonodajalčev namen ureditve sistema napredovanj sodnikov. Sodni svet poudarja, da v postopkih odločanja o napredovanju v višji sodniški naziv sodnikovo nadpovprečnost pri presoji utemeljenosti napredovanja presoja z vidika dela skozi celotno sodniško kariero, kar pa ni niti logično niti ni smiselno. Starejše ocene dela so namreč že utemeljile napredovanje na položaj svetnika, ki pomeni enega od formalnih pogojev za napredovanje po četrtem odstavku 34. a člena ZPP, kar torej pomeni, da je bilo predhodno delo sodnika pri napredovanjih deja

Sodni svet je s stališčem, da se za napredovanje po četrtem odstavku 34.a člena ZSS zahteva sodnikova nadpovprečnost na izrazito višjem nivoju, prekoračil meje prostega preudarka. Ker je hitrejše napredovanje v višji sodniški naziv na istem sodniškem mestu ena od (kasnejših) stopenj kariernega napredovanja sodnikov, tako napredovanje lahko pridobi le sodnik, ki je v svoji dotedanji sodniški karieri izpolnil pogoje za druge (predhodne) oblike napredovanja, ki jih predvideva ZSS, med drugim tudi napredovanje na položaj svetnika, ki pomeni enega izmed formalnih pogojev za napredovanje po četrtem odstavku 34.a člena ZSS. Zato zahteva Sodnega sveta, ki je izražena v (načelnem) stališču, da se pri napredovanju po četrtem odstavku 34.a člena ZSS upoštevajo rezultati sodnikovega dela skozi celotno sodniško kariero, ni niti logična niti smiselna in nasprotuje sistematiki napredovanja, kot jo vzpostavlja že zakon. Zakonodajalec je z uzakonjenjem določnih kriterijev v četrtem odstavku 34.a člena ZSS že sam zožil manevrski prostor za uporabo prostega preudarka. Iz tega sledi, da glede sodnika, ki izpolnjuje formalne kriterije, velja močna domneva o utemeljenosti hitrejšega napre

Načelno stališče sodnega sveta, ki zahteva izkaz očitne nadpovprečnosti tožnika, v okoliščinah konkretnega primera nasprotuje namenu zakonodajalca in ne more biti podlaga za utemeljitev neizpolnjevanja pogojev za hitrejše napredovanje.

Sodni svet ima glede na svoja ustavna in zakonska pooblastila pri odločanju določeno polje proste presoje pri uporabi vsebinskih kriterijev iz 29. člena ZSS. Zato lahko tudi strožje presoja posamezne kriterije oziroma odloči, kateri kriteriji ocenjevanja so pomembnejši oziroma imajo večjo težo z vidika zahtev sodniškega dela. Vse to posledično zamejuje obseg sodne kontrole v upravnem sporu, v katerem se presoja v vsebinskem smislu omeji na vprašanje, ali so bili kriteriji iz 29. člena ZSS uporabljeni na način, ki je primeroma naveden pri posameznem kriteriju in ali je na tej podlagi odločitev mogoče sprejeti kot razumno in zato zakonito. Stališče tožene stranke, da mora biti za hitrjše napredovanje izkazana strokovna nadpovprečnost, ki mora nedvoumno izhajati že iz ocene sodniške službe, ni nerazumna, ampak je odraz pooblastil, ki jih ima Sodni svet kot organ z vplivom na kadrovsko politiko v sodstvu. Odločitev, da sodnik izpolnjuje pogoje za hitrejše napredovanje, je tako tudi po mnenju sodišča lahko sprejeta le v primeru, ko njegovo delo odstopa od povprečja dela primerljivega sodnika, ko torej celota sodnikovega dela tako po kvaliteti kot kvantiteti izstopa od povprečja

Iz določbe prvega odstavka 31. člena (prej veljavnega) ZSS ne izhaja zakonska dolžnost, da mora upravičeni predlagatelj zahtevo za izdelavo predčasne ocene sodniške službe (pisno) obrazložiti. Ker pa gre pri taki oceni za odstop od pravila, po katerem se ocena sodniške službe izdela vsaka tri leta, mora za tako odločitev obstajati objektivni razlog. Vprašanje št. 2 izhaja iz napačne predpostavke, da so bili z izpodbijano odločitvijo Sodnega sveta vsebinsko spremenjeni zaključki iz preteklih ocen revidentkine sodniške službe. S povzemanjem načina ravnanja revidentke v preteklih obdobjih namreč v pretekle ocene ni bilo poseženo. Vprašanje št. 3 temelji na napačni predpostavki, da je Sodni svet spremenil oceno sodniške službe personalnega sveta, kar se ni zgodilo in iz izpodbijane sodbe tudi ne izhaja stališče, da bi Sodni svet to smel storiti. Vprašanje št. 4 ne nanaša na obravnavano zadevo, saj izpodbijana odločitev Sodnega sveta ne temelji le na enem izmed pri kriteriju delovne sposobnosti primeroma navedenih indikatorjev. Vprašanje št. 5 ni pomembno pravno vprašanje, saj prekluzija sama po sebi ni v neskladju z URS. Odgovor na vprašanje št. 6 izhaja iz jas

V obravnavani zadevi je prišlo do bistvene kršitve pravil postopka, saj je pri odločanju sodelovala oseba, ki je izpodbijani akt izdala v svojstvu predsednika DTS, četudi bi moral biti izločen iz odločanja v predmetni zadevi, ker je že predhodno med tekom ocenjevalnega obdobja v svojstvu bodisi izvedenca bodisi strokovne kvalificirane priče v smislu 1. točke 1. odstavka 35. člena ZUP izdal lastnoročno podpisani Zapisnik o strokovnem pregledu dela okrožne državne tožilke. Iz izreka izpodbijanega sklepa pod točko 2 izhaja, da se zavrne predlog za redno napredovanje tožnice v 51. plačni razred, medtem ko iz njene obrazložitve jasno izhaja, da je tožnica dejansko že napredovala v 51. plačni razred z dnem 1. 1. 2015 in je tudi pridobila pravico do plače v skladu z višjim plačnim razredom; to pa je v direktnem nasprotju z 2. točko izreka izpodbijanega sklepa tožene stranke, ki sama tega protislovja ni ugotovila, izhajajoč iz svojega zmotnega stališča o absolutni vezanosti na predlagateljev predlog za napredovanje tožilca v plačnem razredu, ki nima opore v določilih ZUP.

Zakonske ureditve 29. člena ZSS ni mogoče razlagati v pomenu, da mora biti ocena sodniške službe sestavljena ob izrecni vsebinski opredelitvi do vsakega od indikatorjev, ki so primeroma navedeni pri posameznem kriteriju. Po zakonskem besedilu je treba upoštevati (le) vse kriterije 29. člena ZSS, in ta zahteva je bila v obravnavanem primeru upoštevana. Že okoliščina, da so indikatorji pri posameznem kriteriju navedeni primeroma, kar izhaja iz besede "zlasti", po mnenju sodišča daje podlago za iskanje pomena posameznega zakonskega kriterija ob razumevanju indikatorjev kot normativnih meril, ki razlago uokvirjajo in vsebinsko usmerjajo, vendar je pomensko ne zapirajo. Vsebinsko ponderiranje je po presoji sodišča razumno, saj upošteva ustavno vlogo sodstva kot veje oblasti in naravo sodnikovega dela, kar izhaja iz utemeljevanja sodnega sveta v izpodbijani odločbi, da je ugotovljeni kršitvi kvantitativnih meril (izrazito odstopanje pri obsegu dela in kršitve rokov za izdelavo sodnih odločb) potrebno presojati tudi z vidika pravočasnosti sojenja in pravice stranke do dostopa do sodišča in posledično krnitve ugleda sodnika in sodišča.

Sodišče sprejema zaključek Sodnega sveta, da dolgotrajen vzorec dela tožnice, ki se je v obdobju izdelave tretje ocene sodniške službe ponovil, da tožnica ne spoštuje rokov za pisanje odločb in sodne odločbe izdeluje nerazumno in neopravičljivo dolgo, pomeni zadostno podlago za ugotovitev, da tožnica nima potrebnih sposobnosti za opravljanje sodniške službe. Daljše časovno obdobje, v katerem so se pojavljale enake kršitve, kljub stalnim opozorilom spet v obdobju izdelave predčasne ocene, pomeni tudi po mnenju sodišča tako hudo odstopanje od pričakovane kakovosti dela, da je ocena utemeljena.

Strožji test - test sorazmernosti - je v sporih, kot je obravnavani, potreben zaradi pomena varovanja ustavnega načela sodniške neodvisnosti in trajnosti sodniškega mandata. Prenehanje sodniške službe zaradi negativne ocene sodniške službe pomeni poseg v pravico iz 3. odstavka 49. člena Ustave, ki je dopusten, če je v skladu z načelom sorazmernosti, to pa vključuje med drugim tudi presojo, ali je ukrep nujen v tem smislu, da ni mogoče z milejšim ukrepom v enaki meri doseči isti legitimen cilj. Tudi v sodni praksi ESČP velja, da so okoliščine oziroma pogoji za prenehanje sodniške službe oziroma za odstavitev sodnika relevantne z vidika ugotavljanja, ali obstajajo zadostne garancije za sodniško neodvisnost. Dejstvo, da ta zveza izrecno ali neposredno ne izhaja iz določil 32., 33. in 29. člena ZSS, med tem ko je izrecno navedena za disciplinske postopke v 3. odstavku 80. člena ZSS, pa ne pomeni, da ni potrebno, da je vsaka ocena oziroma odločitev, da sodnik ne ustreza sodniški službi ali da ne izpolnjuje pogojev za napredovanje, obrazloženo pretehtana tudi z vidika varovanja sodniške neodvisnosti. Zakon je namreč vedno treba razlagati in uporabiti v skladu z ustavo, če pa na predme

ZSS za izdelavo ocene sodniške službe ne predvideva nobenega posebnega postopka niti ne predvideva izdaje odločbe o oceni, sama ocena sodniške službe pa tudi ne pomeni posebne odločitve o kakršnikoli pravici ali pravni koristi tožeče stranke; vsebuje le strokovno oceno in za tožečo stranko neposredno ne povzroča nobenih pravnih posledic niti ji ne posega v kakšno pravico, saj jo je za učinkovanje potrebno najprej uporabiti pri odločanju o napredovanju in v posledici tega izdati sklep o (rednem) napredovanju, ki ga izda predsednik sodišča ali sklep o (izrednem) napredovanju, ki ga izda sodni svet. Posledično to pomeni, da sama ocena sodniške službe nima značaja upravnega akta, zoper katerega bi bil po določbi prvega odstavka 2. člena ZUS-1 dopusten upravni spor. Ker o izrednem napredovanju odloči Sodni svet na predlog sodnika ali predsednika sodišča, to pomeni, da tožeča stranka, ki na podlagi izdelane ocene sodniške službe izpolnjuje pogoje za redno napredovanje, lahko po izčrpanju poti preko pritožbenega personalnega sveta zahteva tudi od Sodnega sveta, da odloči o njenem morebitnem predlogu za hitrejše ali izredno napredovanje ali napredovanje v višji sodniški naziv. Sod

Toženka utemeljeno izpostavi svoj položaj avtonomnega in neodvisnega organa, ki ima pomembno vlogo pri spodbujanju kakovosti dela državnih tožilcev. Kot taka ima toženka tudi ključno vlogo pri podrobnejšem urejanju zakonskih kriterijev za oceno tožilskega dela ter pri oblikovanju standardov dela tožilstev oziroma tožilcev. Opisana vloga toženke se izraža skozi njeno zakonsko pristojnost, da sprejema merila za kakovost dela državnih tožilcev za oceno državnotožilske službe (prvi odstavek 102. člena ZDT-1). Odraža se tudi pri njenem odločanju o ocenah državnotožilske službe in napredovanju tožilcev, kjer ima toženka tudi po mnenju sodišča določeno polje proste presoje, ko gre za presojo izpolnjevanja predpisanih kriterijev oziroma tehtanje pomena posameznih indikatorjev znotraj posameznega kriterija. Toženka je v razlogih izpodbijanega sklepa izčrpno obrazložila, da je tožnica v večini pregledanih zadev prekoračila pričakovani oziroma najdaljši dopustni čas reševanja in za koliko ga je prekoračila. Ob primerjavi njenega dela z delom ostalih tožilcev na PO je ugotovila, da tožnica sicer v tem smislu od drugih dveh tožilcev na PO ni negativno odstopala (glede števila nerešenih

Z zahtevo po predčasni oceni sodniške službe predsednica okrožnega sodišča kot predlagateljica v okviru sodne uprave in izvajanja nadzora nad njenim izvajanjem, ni posegla v neodvisen položaj sodnice pri odločanju v zadevah, ki so ji dodeljene v reševanje, kar sicer izrecno prepoveduje drugi odstavek 60. člena ZS. Med bistvenimi ugovori, ki jih tožnica uveljavlja v tožbi, je tudi ta, da zamuda pri izdelavi sodb ni posledica neizpolnjevanja kriterijev delovne sposobnosti iz tedaj veljavne 2. točke 29. člena ZSS oziroma ugleda sodnika in sodišča iz 5. točke 29. člena ZSS, pač pa njene bolezenske nesposobnosti oziroma začasne nezmožnosti za delo. Potrebno je namreč razlikovati med zdravstvenimi omejitvami in nesposobnostjo za opravljanje dela. Tako razlikovanje je predvidel že zakonodajalec, ko je kot možna razloga za prenehanje sodniške službe po 74. členu ZSS predvidel tako izgubo zdravstvene zmožnosti, kot tudi negativno oceno sodniške službe. Vprašanje ali je Sodni svet in pred njo Personalni svet bolezensko stanje tožnice (če to obstoja) enačil z nesposobnostjo opravljanja sodniške službe in kot posledično nepravilno potrdil negativno oceno po 1. točki prvega odstavka