125. člen URS

Družbino nadomestilo družbeniku, ki ne temelji na formalnem pravnem poslu (in na nasprotni – ekvivalentni – obveznosti družbenika), zgolj zaradi tega manka ni per se izvzeto iz kategorije prikritih izplačil dobička. Po drugi strani pa dano nadomestilo družbeniku tudi ne predpostavlja samodejno, da gre za prikrito izplačilo dobička, ki se obdavči kot dohodek iz kapitala. Če na primer družbenik za družbo opravlja še kakšna dela (recimo na podlagi pogodbe o zaposlitvi, poslovodne ali druge pogodbe) je tak dohodek po svoji vsebini lahko tudi kaj drugega (npr. dohodek iz delovnega razmerja). Zato je treba vselej ugotoviti pravo ekonomsko vsebino (podlago) nadomestila in če je tega na strani prejemnika nadomestila, ki je fizična oseba, mogoče umestiti pod dohodek iz 1. do 5. točke 18. člena ZDoh-2, tedaj obdavčitev po 6. točki 18. člena ZDoh-2 v zvezi z tretjim odstavkom 105. člena ZDoh-2 (torej kot drug dohodek) ni dopustna. Pri presoji, ali je določeno nadomestilo mogoče opredeliti kot prikrito izplačilo dobička, velja dodati, da predmet prikritih izplačil dobička ni zgolj izplačilo dobička družbe kot presežka prihodkov nad odhodki, temveč zagotovitev kakršnekoli koristi družb

Tožnica je bila v spornem primeru, ko zatrjuje odškodninsko odgovornost države na podlagi 26. člena Ustave RS zaradi sodniške napake, zoper odločitev sodišča, ki ji očita protipravnost zaradi kršitve z ustavo varovane človekove pravice, upoštevajoč okoliščine obravnavane zadeve, dolžna vložiti tudi ustavno pritožbo, da bi se izognila učinku prekinitve vzročne zveze med sodniško napako in škodo.

Uporaba določbe prvega odstavka 8. člena Pravilnika o letnem dopustu na način, da se za vsako od osebnih okoliščin - invalidnost in starost - določi po pet dodatnih dni letnega dopusta, vendar največ skupaj pet dni, učinkuje na tožnika z dvema osebnima okoliščinama manj ugodno. Ena od ustavno in zakonsko varovanih osebnih okoliščin tako ostane brez dejanskega učinka. Nelogično je, da bi bil tožnik, ki je hkrati starejši od 50 let in delovni invalid, upravičen zgolj do pet dodatnih dni letnega dopusta, enako kot delavec, ki je npr. samo starejši od 50 let, ali delavec, ki je zgolj delovni invalid, pri katerih ni podana nobena od drugih okoliščin iz 8. člena Pravilnika. Takšna razlaga vodi do neutemeljeno izenačene obravnave delavcev, ki se med seboj nahajajo v bistveno različnih položajih, in s tem do posega v pravico do enakega oziroma nediskriminacijskega obravnavanja. Ob ustavnoskladni razlagi 97.g člena ZObr in 8. člena Pravilnika je tožnik kot delavec, ki je dopolnil 50 let starosti, torej upravičen do pet dni letnega dopusta, kot delavec invalid pa še do dodatnih pet dni letnega dopusta, skupno torej do desetih dodatnih dni letnega dopusta.

Doplačilo za nadstandardni material ne more poseči v osnovno pravico zavarovanca do kritja stroškov samega posega v okviru javnih sredstev. Toženec pri tem ni dolžan povrniti dejanskih stroškov materiala, uporabljenega pri zdravljenju v tujini, temveč je dolžan povrniti strošek, ki ga za takšno storitev (vključno z materialom) priznava slovenski sistem obveznega zdravstvenega zavarovanja. Dolžan je torej povrniti znesek, ki ustreza ceni standardnega materiala, ki se uporablja v Sloveniji (povprečno cene teh storitev), medtem ko razliko oziroma t. i. plačilo za nadstandard krije zavarovanec sam. Nadstandardna leča (monofokalna leča s podaljšanim žariščem), ki je bila vstavljena tožniku na Hrvaškem, ne odpravi zgolj bolezenskega stanja (sive mrene), temveč hkrati korigira tudi astigmatizem. Vendar takšen poseg ne vpliva na obstoj osnovne pravice do zdravljenja bolezni (torej pravice do operacije sive mrene) in posledično tudi ne na pravico do povračila stroškov zdravljenja v obsegu, ki ga določa 44.c člen ZZVZZ. Nadstandardni del storitve, ki presega medicinsko zdravljenje bolezni, pa ostaja v breme zavarovanca. Do zamude zavoda z izpolnitvijo obveznost

Nadstandardna leča (monofokalna leča s podaljšanim žariščem), ki jo je prejela tožnica na Hrvaškem, ne odpravi zgolj bolezenskega stanja (sive mrene), temveč hkrati korigira tudi astigmatizem. Vendar takšen poseg ne vpliva na obstoj osnovne pravice do zdravljenja bolezni (torej pravice do operacije sive mrene) in posledično tudi ne na pravico do povračila stroškov zdravljenja v obsegu, ki ga določa 44.c člen ZZVZZ. Nadstandardni del storitve, ki presega medicinsko zdravljenje bolezni, pa ostaja v breme zavarovanca. Do zamude zavoda pri izpolnitvi denarne obveznosti ne more priti, dokler ni izdana dokončna in izvršljiva odločba. Zavarovanec mora za priznanje pravice vložiti zahtevo, zavod pa ima na podlagi 222. člena ZUP zakonski rok dveh mesecev za odločitev. Zato v primeru, ko sodišče v sodnem postopku odpravi upravne odločbe zavoda in zavarovancu prizna pravico za nazaj, zamuda nastopi v trenutku, ko bi prvostopenjska odločba zavoda (če bi bila pravilna) postala izvršljiva. Toženec zato ni prišel v zamudo šele z vložitvijo tožbe kot je to zmotno zaključilo sodišče prve stopnje, niti ne že z vložitvijo zahteve kot trdi tožnica. Toženec je p

Tretji odstavek 5. člena Pravilnika o dodeljevanju Zoisovih štipendij oži zakonski okvir, določen v 2. alineji prvega odstavka 24. člena Zštip-1. Pri pogoju sofinanciranja iz javnih sredstev dodatno določa, da mora biti sofinanciranje izvedeno na podlagi javnega razpisa ali financiranje zagotovljeno neposredno s strani ministrstva, pristojnega za šolstvo. Ker 24. člen ZŠtip-1 ne pogojuje dodelitve sredstev oziroma sofinanciranja na podlagi javnega razpisa oziroma neposrednega financiranja s strani ministrstva, je podzakonski akt prekoračil okvir, ki je dopuščen aktu, izdanemu za izvrševanje javnih pooblastil, saj je zožil z zakonom urejeno pravico. Kadar sodnik meni, da podzakonski akt, ki bi ga moral uporabiti pri sojenju, ni v skladu z Ustavo RS in zakonom, tega akta ne sme uporabiti, saj je vezan le na Ustavo RS in zakon (125. člen Ustave RS in 3. člen Zakona o sodiščih). Pravilniki so na zakon vezani tako, da v vsebinskem smislu ne smejo določati ničesar brez zakonske podlage in zunaj vsebinskih okvirov, ki morajo biti v zakonu izrecno določeni ali iz njega vsaj z razlago ugotovljivi, zato morajo vsebovati le določbe o izvrševanju posameznih zakonskih določb.

Občinski svet Občine Divača je na seji 30. 9. 2020 sprejel Odlok 2020, katerega edina vsebina je sprememba drugega odstavka 11. člena Odloka 2017 tako, da se je faktor za obračun nadomestila za nezazidana stavbna zemljišča z 0,1 povišal na 0,2, kar, kot rečeno, pomeni dvakratno povišanje nadomestila za nezazidana stavbna zemljišča. Občina ne more NUSZ predpisovati poljubno, ampak mora biti vezana na merila iz 61. člena ZSZ/84, ter zaključuje, da zato glede na vse navedeno sporna določba drugega odstavka 11. člena Odloka, kot je bila sprejeta z Odlokom 2020, ne bi smela biti uporabljena pri izračunu NUSZ. 61. člen ZSZ/84 omogoča občinam, da poleg v njem navedenih kriterijev pri predpisovanju nadomestila določijo tudi druge kriterije, ki pa morajo biti v skladu z naravo nadomestila in njegovim namenom. Tako morajo biti kriteriji povezani z lastnostmi zemljišča in njegovimi prednostmi oziroma slabostmi oziroma z njegovo namembnostjo. Glede na povedano tožnica upravičeno opozarja, da če občina pri urejanju nadomestila določi kriterije, ki se ne tičejo stavbnega zemljišča in njegove rabe, pač pa se kot predmet dajatve upoštevajo izključno druge okoliščine, npr. višina prihodkov občin

Z začetkom postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je bila tožnica seznanjena že 20. 10. 2021, ko ji je bil vročen sklep o prepovedi opravljanja dela. V slednjem ji je toženec predočil, da ji je 11. 10. 2021 priporočeno s povratnico po pošti poslal pisno seznanitev z očitano kršitvijo iz 2. in 4. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 in vabilom na zagovor pred izredno odpovedjo. Očitano ravnanje je bilo v sklepu o prepovedi opravljanja dela opisano podobno kot nato v odpovedi. Upoštevaje te okoliščine, s katerimi je bila tožnica seznanjena že pred 29. 10. 2021, je pravilno prvostopenjsko razlogovanje, da dejanski prejem vabila na zagovor za tožnico ni mogel predstavljati presenečenja (že od 20. 10. 2021 dalje ga je morala pričakovati). Glede na vse ugotovljene okoliščine v izpodbijani sodbi in upoštevaje stališče, da nespoštovanje roka samo po sebi nima za posledico nezakonitosti odpovedi. Tožnica je imela na voljo razumen čas za pripravo na zagovor.

Glede na to, da 24. člen ZŠtip-1 ne pogojuje dodelitve sredstev oziroma sofinanciranja na podlagi javnega razpisa oziroma neposrednega financiranja s strani ministrstva, je podzakonski akt prekoračil okvir, ki je dopuščen aktu, izdanemu za izvrševanje javnih pooblastil, saj je zožil z zakonom urejeno pravico.

Druga alineja 3. člena Odloka uveljavlja dodatni pogoj za uveljavljanje pravice do nadomestila, saj pomeni, da oseba, ki ima za več kot 50,00 EUR neporavnanih obveznosti do države, nima pravice do nadomestila, četudi torej izpolnjuje pogoje, ki jih za to določa zakon (8. člen ZUOPDCE). Ker navedena določba Odloka presega zakonski okvir pooblastila iz sedmega odstavka 8. člena ZUOPDCE, je pri odločanju ni dopustno uporabiti (exceptio illegalis)

Sodna odločba mora biti glede ustavnopravnih ugovorov obrazložena, če so ti konkretno in argumentirano podani. Sodišča sicer niso dolžna odgovarjati na pavšalne ali neargumentirane ustavnopravne razloge strank, morajo pa se opredeliti do njihovih nosilnih, argumentiranih in relevantnih pravnih stališč. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do ugovorov o zatrjevani neustavnosti zakonske ureditve. Kljub izčrpni argumentaciji tožnika zakaj meni, da zakonska ureditev ni v skladu z Ustavo in podanem predlogu, da se vloži zahteva za oceno ustavnosti, je namreč umanjkala presoja sodišče prve stopnje o teh navedbah. Ker se sodišče prve stopnje niti z besedo ni vsebinsko opredelilo do tožnikovih ugovorov o protiustavnosti, je podana absolutna bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Uredba o kriterijih za določitev višine položajnega dodatka za javne uslužbence je v nasprotju z ZSPJS zožila krog upravičencev do položajnega dodatka. V tretjem odstavku 24. člena ZSPJS je bilo Vladi RS dano pooblastilo, da določi kriterije za višino dodatka z uredbo. To pooblastilo je Vlada RS presegla, saj je v tretjem odstavku 3. člena Uredbe določila dodaten pogoj za pridobitev pravice do dodatka. V citirani določbi Uredbe je brez zakonske podlage zožen krog upravičencev do položajnega dodatka v primerjavi z opredelitvijo te pravice v prvem odstavku 24. člena ZSPJS. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno odklonilo uporabo tretjega odstavka 3. člena Uredbe (exceptio illegalis), saj je pri odločanju vezano le na ustavo in zakon.

Ni utemeljeno pritožbeno zavzemanje, da je s Pravilnikom o dodeljevanju Zoisovih štipendij določena le konkretnejša opredelitev zakonske določbe skladno s pooblastilom iz petega odstavka 24. člena ZŠtip-1. Določilo tretjega odstavka 5. člena Pravilnika oži zakonski okvir, določen v 2. alineji prvega odstavka 24. člena ZŠtip-1, saj pri opredeljenosti pogoja "sofinanciranju iz javnih sredstev" dodatno določa, da mora biti sofinanciranje izvedeno na podlagi javnega razpisa ali neposredno s strani ministrstva, pristojnega za šolstvo. Kadar sodnik meni, da podzakonski predpis, ki bi ga moral uporabiti pri sojenju, ni v skladu z ustavo ali zakonom, tega akta ne sme uporabiti (exceptio illegalis), saj je vezan le na ustavo in zakon (125. člen Ustave in 3. člen Zakona o sodiščih). Upoštevajoč navedeno je sodišče prve stopnje na podlagi insituta exceptio illegalis utemeljeno odklonilo uporabo 5. člena Pravilnika, saj se z njegovo uporabo krši ustavno načelo legalitete iz drugega odstavka 120. člena Ustave.

Nesporno je, da je tožnica pri operaciji sive mrene prejela nadstandardno lečo, s katero je bila poleg odprave sive mrene, opravljena še korekcija starostne daljnovidnosti, ki po mnenju sodne izvedenke ni bolezensko stanje, temveč refrakcijska napaka, ki se lahko korigira z očali ali kontaktnimi lečami. Ker je bila tožnica na podlagi veljavne napotnice upravičena do operacije sive mrene na Hrvaškem, je upoštevajoč 44. c člen ZZVZZ, pri presoji tožničine upravičenosti do povrnitve stroškov zdravljenja na Hrvaškem, ključen odgovor na vprašanje, koliko bi za operacijo sive mrene z vstavitvijo standardne leče, prejel socialno zavarovani pacient v Republiki Sloveniji. Do tega zneska je upravičena tudi tožnica. Na ta način tudi ne bo prišlo do neenake obravnave med tožnikom in socialno zavarovanim pacientom v Republiki Sloveniji.

Tretji odstavek 5. člena Pravilnika o dodeljevanju Zoisovih štipendij oži zakonski okvir, določen v 2. alineji prvega odstavka 24. člena ZŠtip-1, saj pri pogoju sofinanciranja iz javnih sredstev dodatno določa opredelilno lastnost sofinanciranja, tj. "na podlagi javnega razpisa ali neposredno s strani ministrstva, pristojnega za šolstvo". Zakonska določba ZŠtip-1 sofinanciranja iz javnih sredstev ne pogojuje z dodelitvijo sredstev na podlagi javnega razpisa oziroma neposrednega financiranja s strani ministrstva, zato je citirano določilo Pravilnika prekoračilo okvir, ki je dopuščen aktu, izdanemu za izvrševanje javnih pooblastil. Podzakonski akti smejo zakonsko normo razčleniti le do te mere, da s tem ne opredeljujejo izvirnih pravic in obveznosti oziroma da z zakonom urejenih pravic ne zožujejo. Ker dodatni pogoj v 5. členu Pravilnika oži pravico do štipendije, ki gre štipendistu po ZŠtip-1, je sodišče prve stopnje utemeljeno odklonilo uporabo 5. člena Pravilnika.

Tudi če gre pri ukrepu iz 34. člena ZSS za poseg v ustavno varovan položaj sodnika, je razvidno, da je tak poseg utemeljen na zakonu ter da sledi ustavno dopustnemu cilju. Ni videti ustavnih omejitev, da bi ukrep znižanja plače sodniku na podlagi zakona lahko izrekel tudi Sodni svet. Iz Ustave ne izhaja, da bi se lahko znižanje plače sodniku izreklo samo v disciplinskem postopku kot disciplinska sankcija. 52. člen ZSS določa pravno podlago za različne primere znižanja plače sodniku. Dejstvo, da lahko dva različna organa odločita o znižanju plače sodnika iz različnih zakonsko predpisanih razlogov in po različnih postopkih, pa samo po sebi ne kaže na to, da bi bila taka ureditev protiustavna. Gre za nastop posledic slabega ali dobrega opravljanja dela in ne krivdnega kršenja sodniških dolžnosti (81. člen ZSS). Da mora stranka dejanske ugovore izčrpati že v postopku pred toženo stranko, jasno izhaja iz določb ZUS-1, ki vzpostavljajo prekluzijo novih navedb o dejanskem stanju in novih dokazov v upravnem sporu.

Zaposleni pri pravni osebi zasebnega prava ne ravna protipravno, če upošteva veljaven prisilni podzakonski predpis, tudi če bi bilo pozneje presojeno, da je bil predpis protiustaven.