74. člen ZSS

Sodnik, čeprav mu obveznosti in pravice, ki izhajajo iz sodniške službe, mirujejo, ne sme opravljati nobene dejavnosti prek pravno organizacijske oblike samostojni podjetnik (s.p.).

Iz zakonske določbe prvega odstavka 132. člena ZDR-1 in sodne prakse jasno izhaja, da način prenehanja delovnega razmerja z vidika upravičenosti do odpravnine ob upokojitvi ni bistven. Tako ni podlage, da bi delavcu, ki mu delovno razmerje preneha po zakonu (oziroma ker mu je kot sodniku bila izrečena disciplinska sankcija prenehanja sodniške funkcije po sklepih disciplinskega sodišča), odrekali pravico do odpravnine ob upokojitvi zaradi načina prenehanja delovnega razmerja (sodniške funkcije). Z vidika upravičenosti do te odpravnine sta določena (le) dva pogoja, da delavcu (sodniku) delovno razmerje (sodniška funkcija) preneha in da se naslednjega dne upokoji. Ta dva pogoja pa sta v primeru toženca oziroma tožnika po nasprotni tožbi izpolnjena.

Tožba na dopolnitev odločbe Sodnega sveta ne izpolnjuje pogojev za meritorno obravnavo. V upravnem sporu sodišče ni pristojno za dopolnitev ali dopolnjevanje odločbe Sodnega sveta. Pomanjkljivosti, ki jo stori upravni organ, če ne odloči o vseh vprašanjih, ki so predmet postopka, ni mogoče odpraviti z odločitvijo sodišča v upravnem sporu.

Načela sorazmernosti izrečenih ukrepov ni mogoče uporabiti, kadar izvedeni postopek ocene sodniške službe pokaže na takšne in tolikšne pomanjkljivosti pri opravljanju sodniškega dela, zaradi katerih ocenjevani sodnik ne dosega niti minimalnih zahtevanih standardov strokovnosti. Ocena o neustrezanju sodniški službi se sprejme le izjemoma, ob posebej utemeljenih razlogih. Predstavlja skrajni ukrep, ki se uporablja restriktivno, v primerih, ko je v postopku ocenjevanja sodnika sprejet neizogiben zaključek, da sodnik ni (več) sposoben opravljanja sodniške funkcije niti v skladu z objektivno presojenim minimalnim sprejemljivim standardom. Sodni svet pri strokovni oceni sodniškega dela uživa določeno polje proste presoje, katere kriterije oceni kot pomembnejše oziroma jim da večjo težo z vidika zahtev sodniškega dela in funkcije in so pri celostnem vrednotenju večjega pomena kot drugi kriteriji ter zato pretehtajo morebitno sodnikovo ustreznost po manj pomembnem kriteriju. Presoja pravilnosti in zakonitosti akta toženke o potrditvi negativne ocene in posledični ugotovitvi prenehanja sodniške funkcije tako ne zajema presoje primernosti strokovne ocene, pač pa „zgolj“

Po presoji sodišča s tem, ko se je upoštevalo začasno dodelitev tožnice na delo na Vrhovno sodišče kot razlog za njeno predčasno razrešitev s položaja predsednice volilne komisije, zakon ni bil uporabljen pravilno.

Iz zakonodajnega gradiva je razvidno, da veljavni ZVDZ do tedaj predčasnega prenehanja funkcije v DVK sploh ni urejal in da se je torej s spremembo šele vzpostavila „jasna zakonska ureditev tega vprašanja“. Vzpostavila pa se je po navedbah v gradivu tako, da so omenjeni funkcionarji razrešeni, „če to sami zahtevajo ali če ne izpolnjujejo več formalnih pogojev za imenovanje na to funkcijo“. V obrazložitvi k 35. členu je poleg tega navedeno samo, da se med razrešitvene razloge „dodajajo razlogi neizpolnjevanja pogojev za imenovanje v volilno komisijo“. Pogoj za imenovanje predsednika okrajne volilne komisije pa je po določbah 34. člena ZVDZ status sodnika, kar pomeni, da ne vzdrži trditev DVK, po kateri naj bi s spremembo ZVDZ-C zakonodajalec imel specifičen namen omejiti izvajanje predsedniške funkcije v volilnih komisijah na sodnika, ki dejansko opravljajo sodniško službo, oziroma to vsaj iz zakonodajnega gradiva ne izhaja. S tem, ko se je upoštevalo dodelitev tožnice (kot vodje in s tem kot sodnice (!) na A. kot razlog za njeno razrešitev s položaja predsednice okrajne volilne komisije, zakon ni bil uporabljen pravilno.

Formalni status stranke v postopku izdaje odločbe sicer ni izključno merilo za priznanje aktivne legitimacije oziroma položaja stranke iz prvega odstavka 280. člena ZUP, po katerem se odločba lahko vsak čas izreče za nično po uradni dolžnosti ali na predlog stranke, državnega tožilca ali državnega pravobranilca, saj so po stališču Ustavnega sodišča RS, izraženem v odločbi št. Up-666/10 in Up-1153/10 z dne 12. 5. 2011 v smislu te določbe namreč v enakem pravnem položaju vse osebe, na katerih pravice ali pravne koristi vpliva nična odločba, ne glede na to, ali so te osebe imele formalni status stranke v postopku izdaje izpodbijane odločbe ali ne; ker se odločba za nično izreče v novem postopku izrednega pravnega sredstva, ki je ločen od postopka izdaje izpodbijanega akta, se mora zato tudi aktivna legitimacija stranke iz prvega odstavka 280. člena ZUP presojati ob vložitvi predloga za izrek ničnosti, ne pa glede na priznanje tega statusa oziroma pravni interes v že končanem prejšnjem postopku.

Ni spora o tem, da je imel v postopku izdaje odločbe tožnik formalni status stranke, saj je bilo z njo na predlog tožnika odločeno o mirovanju njegovih pravic in obveznosti iz naslova sodniške službe. Sodišče se sicer strinja s stališčem tožene stranke, da formalni status stranke v postopku izdaje odločbe ni izključno merilo za priznanje aktivne legitimacije oziroma položaja stranke iz prvega odstavka 280. člena ZUP. Po stališču Ustavnega sodišča RS (odločba št. Up-666/10 in Up-1153/10 z dne 12. 5. 2011) so namreč v smislu te določbe v enakem pravnem položaju vse osebe, na katerih pravice ali pravne koristi vpliva nična odločba, ne glede na to, ali so te osebe imele formalni status stranke v postopku izdaje izpodbijane odločbe ali ne. Odločba se izreče za nično v novem postopku izrednega pravnega sredstva, ki je ločen od postopka izdaje izpodbijanega akta in se mora zato tudi aktivna legitimacija stranke iz prvega odstavka 280. člena ZUP presojati ob vložitvi predloga za izrek ničnosti, ne pa glede na priznanje tega statusa oziroma pravni interes v že končanem prejšnjem postopku.

V primeru prvostopenjskega upravnega spora zoper dejanje, ki posega v ustavni položaj tožnika (4. člen ZUS-1), je glavna obravnava temeljna za ugotovitev upoštevnega dejanskega stanja tudi z vidika zahtev 23. člena Ustave. Iz 22. člena Ustave skladno z načelom pravne države (2. člen Ustave) tudi izhaja, da se lahko pravice ali obveznosti oziroma pravni položaj posameznika spremenijo samo na podlagi zakonitega posamičnega in konkretnega akta, ki je bil izdan v zakonsko predpisanem postopku. ZSS o potrditvi negativne ocene sodniške službe izrecno predvideva izdajo ugotovitvene odločbe (76. člen), ne da bi podrobneje opredelil, v katerem trenutku mora biti izdelana in določil njeno obliko. Tudi Poslovnik sodnega sveta posebnih določb o obliki odločitev v posamičnih in konkretnih zadevah ne vsebuje. Zato se morajo glede tega vprašanja smiselno uporabiti določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek (27. člen Poslovnika Sodnega sveta). Glede na potrebo po ustavno skladni razlagi razmerja med 74. in 76. členom ZSS bi po presoji Vrhovnega sodišča moral Sodni svet o potrditvi negativne ocene sodniške službe odločiti z aktom v obliki ugotovitvene odločbe ob smiseln

Z zahtevo po predčasni oceni sodniške službe predsednica okrožnega sodišča kot predlagateljica v okviru sodne uprave in izvajanja nadzora nad njenim izvajanjem, ni posegla v neodvisen položaj sodnice pri odločanju v zadevah, ki so ji dodeljene v reševanje, kar sicer izrecno prepoveduje drugi odstavek 60. člena ZS. Med bistvenimi ugovori, ki jih tožnica uveljavlja v tožbi, je tudi ta, da zamuda pri izdelavi sodb ni posledica neizpolnjevanja kriterijev delovne sposobnosti iz tedaj veljavne 2. točke 29. člena ZSS oziroma ugleda sodnika in sodišča iz 5. točke 29. člena ZSS, pač pa njene bolezenske nesposobnosti oziroma začasne nezmožnosti za delo. Potrebno je namreč razlikovati med zdravstvenimi omejitvami in nesposobnostjo za opravljanje dela. Tako razlikovanje je predvidel že zakonodajalec, ko je kot možna razloga za prenehanje sodniške službe po 74. členu ZSS predvidel tako izgubo zdravstvene zmožnosti, kot tudi negativno oceno sodniške službe. Vprašanje ali je Sodni svet in pred njo Personalni svet bolezensko stanje tožnice (če to obstoja) enačil z nesposobnostjo opravljanja sodniške službe in kot posledično nepravilno potrdil negativno oceno po 1. točki prvega odstavka

Prenehanje sodniške funkcije, ki nastopi z dnem, ko Sodni svet odloči o pritožbi sodnika zoper oceno sodniškega dela, ne pomeni istočasnega prenehanja službe, temveč je treba s smiselno uporabo določb ZDR-1, zaradi zagotovitve ustavnega načela enakosti zaposlenih oseb, katerih pravice in obveznosti so (razen v delu, ki se nanaša na sodnikovo neodvisnost pri odločanju), bistveno enake oziroma podobne, šteti, da lahko sodniku na ustavno skladen način preneha sodniška služba z dnem, ko mu je vročena (obrazložena) odločba Sodnega sveta o prenehanju sodniške funkcije, ne pa za nazaj, že na dan sprejema odločitve na Sodnem svetu. ZSS nima določbe, iz katere bi izhajalo, da delodajalec oziroma službodajalec v primeru prenehanja sodniške službe sodnika razporedi na drugo ustrezno delo (pri sodiščih se kot takšno lahko izpostavi delo strokovnega sodelavca) oziroma da je dolžan preveriti, ali takšno prosto delovno mesto obstaja. Po določbi 4.a člena ZSS se glede sodnikovih pravic in dolžnosti v zvezi s sodniško službo, ki niso urejene s tem zakonom, smiselno uporabljajo določbe zakona, ki urejajo delovna razmerja. ZSS torej določa, da se smiselno uporablja ZDR-1, ne določa pa smis

Ocena sodniške službe, ki jo izdela personalni svet, je strokovno opravilo. Zato pritožba zoper oceno, kljub takemu poimenovanju, ne pomeni pravnega sredstva zoper sprejeto oblastveno odločitev, ampak za sredstvo uresničevanja strankine pravice, da se že v fazi dokončnega oblikovanja strokovnega mnenja o njenem delu (in še preden bo na podlagi ocene izdana odločba) opredeli do ugotovitev personalnega sveta, s katerimi se ne strinja, in do vrednotenja teh ugotovitev, ki mu nasprotuje. Ker torej v zakonu predvidena posledica (prenehanje sodniške funkcije) nastopi šele s potrditvijo ocene, pomeni, da je šele s to odločitvijo lahko poseženo v sodnikov pravni položaj. Zato je zoper odločbo sodnega sveta kot zunanjem izrazu te odločitve dopustno sodno varstvo (prvi odstavek 2. člena ZUS-1). Iz tega tudi izhaja, da ocena sodniške službe sama zase, četudi potrjena s strani personalnega sveta Vrhovnega sodišča, ni upravni akt v smislu drugega odstavka 2. člena ZUS-1. Sodni svet mora preizkusiti, ali so bili pri izdelavi ocene upoštevani vsi zakonski kriteriji tako, da so bila ugotovljena dejstva in okoliščine, na katere primeroma napotuje 29. člen ZSS v okviru posameznega od

Z vidika presoje procesnih predpostavk za tožbo je bistveno, da je bil akt Sodnega sveta o prenehanju sodniške službe za tožnico izdan in tožnici vročen, četudi samo v obliki obvestila; ta akt pa ni imel razlogov za odločitev, poleg tega je bila napovedana naknadna izdaja „pisne odločbe“. Zoper omenjeno obvestilo, ki je akt Sodnega sveta, tožnica ni imela učinkovitega pravnega sredstva oziroma sodnega varstva. Če organi ugotovijo, da sodnik ne ustreza sodniški službi, je legitimen cilj, da čim prej po sprejetju omenjene odločitve, tak sodnik sodne oblasti ne izvaja več in najhitrejši čas učinkovanja te odločitve je z dnem odločitve na seji Sodnega sveta. Brez dvoma ureditev in konkretna odločitev, po kateri sodnik ne sme več opravljati sodniške službe že z dnem, ko je bila odločitev sprejeta na seji Sodnega sveta, lahko učinkovito uresničuje(ta) opisani legitimen cilj. Ker je tožnica dne 26. 11. 2014 vložila tožbo zoper izdano pisno in obrazloženo odločbo Sodnega sveta v zadevi I U 1883/2014 in je Upravno sodišče s sodbo z dne 17. 3. 2015 tožbo zavrnilo, sodba je postala pravnomočna dne 17. 3. 2015, revizija tožeče stranke pa je bila zavržena s sklepom Vrhovn

Pritožnica v svojem tožbenem zahtevku zahteva izdajo ugotovitvene sodbe, s katero bi sodišče v upravnem sporu presodilo o kršitvi njenih ustavnih pravic z dejanji tožene stranke, saj drugih zahtevkov ne podaja. Pri tem ima pritožnica prav, ko v svojih vlogah opozarja na pomembne pravne vidike položaja sodnika, ki je na podlagi izvolitve v sodniško funkcijo v službenem razmerju z Republiko Slovenijo (1. člen ZSS), kar pomeni, da njegovo razmerje do Republike Slovenije vzpostavljajo, spreminjajo in ukinjajo javnopravni akti državnih organov (Državnega zbora, Sodnega sveta, itd.). S tega vidika spori glede temeljnega razmerja med sodnikom in Republiko Slovenjo niso delovnopravnega značaja in ne temeljijo na zasebnopravnem razmerju med delodajalcem in delojemalcem. V sodni praksi je glede na jasno zakonsko določbo nesporno, da sodniku preneha sodniška funkcija po samem zakonu s potrditvijo ocene s strani Sodnega sveta, da sodnik ne ustreza sodniški službi (33. člen v povezavi s 74. členom ZSS). Vendar pa je v predmetnem sporu sporno, s kakšnim aktom je lahko navedena potrditev oziroma ugotovitev veljavno sprejeta tako, da lahko učinkuje ter se izrazi v dejanjih, s katerimi je

Ocena sodniške službe mora biti celovita in mora na podlagi drugega odstavka 29. člena ZSS vsebovati obrazložitev glede izpolnjevanja vseh kriterijev iz prvega odstavka 29. člena ZSS. Iz obrazložitve odločbe Sodnega sveta mora biti razvidna argumentacija, zakaj neizpolnjevanje določenega kriterija glede na izpolnjevanje drugih kriterijev pomeni, da tožnica ne ustreza sodniški funkciji in ji ta funkcija preneha. Akt o potrditvi prenehanja sodniške službe mora temeljiti na natančni, celoviti in pravilni ugotovitvi obstoja razlogov za prenehanje sodniške službe, ki jih predpisuje ZSS.

Po ustaljeni upravno-sodni praksi imajo sodniki/sodnice zoper akt Sodnega sveta o potrditvi ocene sodniške službe, ki ima za posledico prenehanje sodniške službe, pravico do sodnega varstva v upravnem sporu. Upravno sodišče je tožbo tožnice sprejelo v obravnavo na podlagi prvega stavka 2. člena ZUS-1. Na podlagi ocene sodniške službe je tožnici prenehala sodniška služba zaradi neizpolnjevanja enega indikatorja v zvezi s kriterijem delovne sposobnosti iz 2. točke 1. odstavka 29. člena ZSS, ki je zgolj eden izmed 9 kriterijev za oceno sodniške službe, pri čemer pa se prvih 7 od 9 kriterijev po zakonu ugotavlja prek več primeroma navedenih indikatorjev. Tožnici je sodniška služba prenehala, ker je, kljub opozorilu predsednice, v daljšem časovnem obdobju občutno zaostala za pričakovanim obsegom sodnikovega dela brez opravičenega (objektivnega) razloga in ker v večjem številu zadev ni izdala sodbe v zakonsko predpisanem maksimalnem roku 90 dni. Upravno sodišče lahko v upravnem sporu odloči samo na podlagi presoje, ali je odločitev zakonita ali ne, kar v konkretnem primeru vključuje tudi presojo, da izpodbijana odločitev ni v nasprotju z ustavno določbo iz 3. odstavka 49.

Po prvem odstavku 33. člena ZSS sodniku sodniška funkcija preneha, če iz ocene izhaja, da sodnik ne ustreza sodniški službi. Na tej podlagi sodniku sodniška funkcija preneha po zakonu. Ocena sodniške službe učinkuje, ko jo potrdi Sodni svet. Ker po navedenem sodniška funkcija preneha po samem zakonu, Sodni svet s potrditvijo negativne ocene sodniške službe nastop zakonske posledice z dnem potrditve negativne ocene le ugotovi in odločba v tem delu ni konstitutivna. Takšni zakonski ureditvi ni mogoče očitati neskladnosti s 14. in 15. členom Ustave. Ob upoštevanju predpisanega postopka, ki ocenjevanemu sodniku zagotavlja seznanjenost z oceno in pravno sredstvo – pritožbo, s katero lahko že v postopku izdelave ocene sodniške službe uveljavlja ugovore, ki se nanašajo na uporabo (materialnega in procesnega) prava, kot tudi ugovore, ki se nanašajo na dejanske ugotovitve, pa zakonska ureditev tudi ni neskladna z načelom pravne države iz 2. člena Ustave. Presoja pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega akta v upravnem sporu ne zajema presoje primernosti strokovne ocene, temveč je omejena na presojo spoštovanja meja in namena prostega preudarka, pravilnost ugotovitve dejanskega sta

Ne v 40. členu ZSS, ki določa razloge za mirovanje sodniške funkcije, ne v drugih določbah ZSS in tudi ne v ZS ni določeno, da bi odločanje o mirovanju sodniške funkcije predstavljalo upravno (javnopravno) zadevo (o kateri odloča sodni svet), zato tožnica neutemeljeno ugovarja neizdaji odločbe. Delo pravnika lingvista v prevajalskem in redakcijskem oddelku Sodišča EU ni primerljivo z delom oseb, navedenimi v 40. členu ZSS.

Zakonodajalec ni postavil kakršnekoli hierarhije med kriteriji iz 29. člena ZSS, vendar je glede na naravo upravne in javno-pravne stvari, kadar gre na primer za strokovne odločitve tehnične ali pravno-politične narave, ali gre za odločitve na področju ekonomske in kulturne politike, sodna presoja zadržana v tem smislu, da sodišče pristojnemu organu pušča določeno polje proste presoje in se ne spušča v strogo presojo uporabe v zakonu postavljenih materialnih kriterijev, ampak uporablja test tako imenovane očitne (ne)razumnosti. Tudi v predmetni zadevi gre pri oceni sodniške službe za določeno polje proste presoje, kateremu od zakonskih kriterijev bo glede na aktualne potrebe v sodstvu dala večjo težo. Gre namreč za strokovno ocenjevanje sodniškega dela. To pa ne pomeni, da je ocenjevanje lahko arbitrarno, saj toženo stranko vežejo smiselna uporaba določil ZUP in splošna pravna načela; v takšnih zadevah zato pride v obzir zlasti omenjeni standard presoje, da argumentacija tožene stranke ni očitno nerazumna. Kumulativno morajo biti izpolnjeni vsi kriteriji iz 1. odstavka 29. člena ZSS na vsaj minimalno zahtevanem nivoju, če naj se ocena sodniške službe ne glasi, kot do

Sodnik nima pravice do dostopa do sodišča oziroma sodnega varstva ter pravnega sredstva zoper oceno o sodniški službi in sklep Personalnega sodišča Vrhovnega sodišča o pritožbi zoper oceno o sodniški službi, kadar je v oceni sodniške službe ugotovljeno, da sodnik ne ustreza sodniški službi. Namen določbe 6. alineje 1. odstavka 28. člena ZS ni v tem, da bi Sodni svet odločal o zatrjevani kršitvi sodnikove zakonske pravice, ki naj bi jo pred tem storil Sodni svet pri odločanju o pritožbi sodnice zaradi zatrjevanih kršitev zakonskih pravic v postopku ocenjevanja sodniške službe.