59. člen URS

Tožena stranka (časnik) je razpolagala z gradivom, iz katerega je izhajalo, da je zemljišča, katerih namembnost je občina Ljubljana nameravala spremeniti z OPN, kupila oseba, ki je poslovno povezana s člani županove družine. Ob gradivu, ki ga je tožena stranka (časnik) imela na razpolago in ob splošno znanem dejstvu, da sprememba namembnosti zemljišča z OPN bistveno poveča njegovo vrednost ter upoštevaje dejstvo, da OPN sprejema organ, ki mu načeluje tožnik, se sama po sebi zastavljajo vprašanja, ki smejo biti (z vidika načela demokracije pa tudi morajo biti) predmet javne razprave. Drugačno načelno stališče bi nasprotovalo bistvu svobode novinarskega izražanja in z njim povezanim načelom demokracije. V nasprotju s svobodo novinarskega izražanja bi bila zahteva, da je dopustno pisati le o dejstvih, o katerih z gotovostjo vemo, da so resnična. Glede na to, da je tožnik absolutna javna oseba par excellence ter glede na to, da je tema novinarske zgodbe, ki je predmet te pravde, takšna, da zanjo velja utemeljen interes javnosti, je na dlani, da je manevrski prostor za omejitev svobode izražanja zaradi varstva tožnikove časti in dobrega imena, izrazito zožen. V bistvu je

Razžalitev je vsako dejanje, s katerim storilec nekomu neupravičeno odreka spoštovanje, mu jemlje ugled ali s katerim zoper nekoga seje sovraštvo, prezir, prepir ali ga smeši. V razmerju med svobodo tiska in častjo posameznika sta pomembni pravica javnosti do informiranosti in pravica posameznika, da ostane njegov ugled nedotaknjen, varovan. Novinarska svoboda pokriva tudi možnost pretiravanja ali provokacij, vendar pri tem ne sme prestopati določenih mej, predvsem v zvezi z dobrim imenom in pravicami drugih. Javnost ima pravico, da je obveščena o osebi, ki je politično in gospodarsko dejavna v družbi, zato se mora osebnostna pravica te osebe izjemoma ukloniti pravno upravičenemu interesu javnosti. Vendar se novinar ne bo mogel sklicevati na demokratičen interes javnosti, če tega v resnici ne uresničuje, marveč izrablja medij kot tržno dobrino, katerega namen je izključno zaslužek. Glede na kontekst in širši okvir, v katerem so bile zapisane sporne trditve, ni mogoče zaključiti, da bi bil toženkin namen odpreti resno razpravo o zadevah javnega interesa, temveč poudarjanje tožnikovih (negativnih) osebnostnih lastnosti in trditev o (nedokazanih) kaznivih dejanjih, pri tem p

Bralcu v tisku popolno reproduciranega pisemskega zapisa je prihranjena vsakršna interpretacija vsebine, nihče sporočenega pred tem ne popisuje, opisuje, vrednosti, interpretira, saj vmesnih členov med piscem in bralcem ni. Bralec v vlogi sporočevalca vidi le pisca pisma in nikogar drugega. Ker je odločitev o tem, komu bo posameznik namenil točno določene besede, komu bo torej zaupal nek opredmeteni delček svoje osebnosti, trdno zvezana s samim bistvom pravice do zasebnosti iz 35. in 37. člena URS, določitve naslovnikov pisma ni mogoče prepustiti nikomur drugemu, kot piscu samemu. (Ne)možnost odločati o lastni besedi, o neposredni odslikavi lastne osebnosti, ki sta jih pisca spornih pisem z odločitvijo za skrajno zaupen način sporočitve (osebno pismo) dodala še posebej zaupno noto, predstavlja točko, do katere domet svobode izražanja avtorice knjige ne glede na vsebino zapisanega v spornih pismih ne seže.

Ustava v 1. odstavku 37. člena zagotavlja tajnost pisem in drugih občil kot posebno obliko (kategorijo) pravice zasebnosti (35. člen Ustave). Pravico je mogoče kršiti ne le v primeru, ko tretja oseba na nek nedovoljen način pride do komunikacijskega sredstva - pisma in se na ta način seznani z njegovo vsebino, temveč tudi, če se vsebina pisma brez dovoljenja javno objavi (v tisku, knjigi ali na drugačen način tako, da postane dostopna javnosti), pa to javnosti ni bilo namenjeno (npr. odprto pismo). Objava pisma načeloma ni dovoljena, če ni dovoljenja prizadete osebe. Prizadeta oseba pa je predvsem pošiljatelj, saj je predvsem on tisti, katerega osebnost se izraža skozi pisano besedo (je pa seveda tudi naslovnik, če se npr. vsebina pisma tiče njegovega zasebnega življenja ali če je njemu namenjeno pismo prišlo v roke drugi osebi). Lastništvo pisma naslovniku ne daje proste razpolage z njim tako, da z vsebino pisma seznani kogarkoli (tako da mu pokaže pismo, pove za njegovo vsebino ipd.). Tudi naslovnika veže pošiljateljeva pravica pisemske tajnosti - toliko bolj, za kolikor bolj osebno pismo gre oziroma kolikor bolj

Avtonomnost univerze je zaobsežena v njeni znanstveno-pedagoški komponenti in je omejena z določbami 3. odstavka 57. člena, 59. členom, 1., 2. in 3. odstavkom 49. člena, 44. in 75 členom Ustave RS in mora tudi na področju tako omejene avtonomnosti univerza ravnati v skladu z vsemi ustavnimi določbami. Senat fakultete oziroma senat univerze kot pristojni organ za izvolitev v naziv je torej pri odločanju o izvolitvi vezan na ustavna določila, zakonske norme in splošne akte, ki jih sprejema v okviru svoje avtonomije. Če kandidat za izvolitev v naziv izpolnjuje predpisane pogoje, ga senat v smislu odločanja po prostem preudarku lahko izvoli v zaprošen naziv. Sodišče ne sprejema razlogovanja tožene stranke o (ne)pomenu seštevka točk, ki pa tudi sicer sploh ni razvidno iz izpodbijanega sklepa, pač pa ga je tožena stranka podala v odgovoru na tožbo, zaradi česar ga ni mogoče upoštevati kot obrazložitev odločitve. Takšna utemeljitev pa je po presoji sodišča (vsaj) nejasna glede tega, ali je tožena stranka ocenila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za izvolitev, ker nima objave v mednarodno indeksiranih revijah, na kar je oprta prvostopna odločitev, ki pa jo je tožena stranka z izpodbijani

Če naj določba 157. člena ZOR doseže svoj namen, ne zadošča zgolj zahtevek na opustitev oziroma prepoved kršitve, ki še traja (glej A. Finžgar, Osebnostne pravice, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Ljubljana, 1985, str. 47 in 48 ter A. Polajnar-Pavčnik, Temeljne pravice kot osebnostne pravice, v knjigi Temeljne pravice, Cankarjeva založba Ljubljana, 1997, str. 168). Glede na naravo kršitve in nevarnost, da se bodo kršitve ponovile, je potreben tudi zahtevek na preprečitev posega, uveljavljati je torej mogoče tudi prepovedno tožbo. V 1. odstavku 15. člena Ustave je določeno, da se človekove pravice in temeljne svoboščine uresničujejo neposredno na podlagi ustave. Če torej varstva ni mogoče doseči na enega od načinov, ki jih določa zakon, ga je mogoče uveljavljati neposredno na podlagi ustave same. Zasebnost ne zajema le "ozkega notranjega kroga posameznika in družine". Od primera do primera je treba ugotavljati vsebino tega pravnega standarda. Potrebno je ločevanje članstva (ki ni javno) od združenja in njegove dejavnosti (ki sta javna). Zahteva po objavi članstva nekega združenja lahko pomeni celo kršitev pravice do združevanja (42. člen ustave,