31. člen ZSS

Iz določb ZS in ZSS izrecno izhaja, da je ocena sodniške službe zaupna in ne javna. Zakonodajalec je namreč z določbo šestega odstavka 78. člena ZS izrecno določil obseg in način dostopa do s tem povezanih podatkov, s čimer je poudaril njihov pomen za nemoteno opravljanje sodniške funkcije. Poleg tega tako iz 78. člena ZS kot tudi iz 31. člena ZSS izhaja, da ima pravico do dostopa do podatkov iz centralne kadrovske evidence o sodnikih (78. člen ZS) oziroma do vpogleda v sodnikov osebni spis, v katerem so sodniške ocene (31. člen ZSS), le omejen krog upravičencev in je onemogočen prosti dostop vsakemu prosilcu. Z določitvijo kroga upravičencev do podatkov v zvezi z oceno sodniške službe je namreč zakonodajalec zaščitil uresničevanje načela neodvisnosti sodnikov kot nosilcev sodne veje oblasti. Za odločitev v obravnavani zadevi je torej ključna neodvisnost sodstva kot celote in sodnikov kot individualnih neodvisnih nosilcev sodne veje oblasti. Neodvisnost sodnikov pomeni, da lahko vsak sodnik samostojno odloča brez kakršnihkoli ovir ali pritiskov. Do te ključne okoliščine za odločitev v obravnavani zadevi pa se tožena stranka ni opredelila. Glede na določbo 78. člena Z

Po stališču Sodnega sveta je pogoj za hitrejše napredovanje v plačnih razredih po prvem napredovalnem obdobju po nastopu sodniške službe, da je sodnik v vsakem od treh let napredovalnega obdobja ocenjen z oceno, da izpolnjuje kriterije iz 28. člena ZSS na nadpovprečni ravni. Sodišče se ne strinja s stališčem Sodnega sveta, da se celotno napredovalno obdobje pri sodnikih začetnikih razdeli na tri posamezna leta in da je hitrejše napredovanje odvisno od doseganja pravnega standarda nadpovprečnega izpolnjevanja kriterijev iz 28. člena ZSS v vsakem posameznem letu; tako stališče lahko vodi do manj ugodne obravnave sodnikov začetnikov.

Napredovanje na položaj svetnika je vezano na napredovalno obdobje.

Tako iz 78. člena ZS, kot tudi iz 31. člena ZSS izhaja, da ima pravico do dostopa do podatkov iz centralne kadrovske evidence o sodnikih (78. člen ZS) oziroma pravico do osebnega spisa, v katerem se nahajajo sodniške ocene (31. člen ZSS), le omejen (določen) krog upravičencev. Navedena zakona tako ne omogočata prostega dostopa do podatkov o sodnikih v zvezi s sodniško oceno (vsakemu) prosilcu. Z restriktivno določenim krogom upravičencev do podatkov o sodnikih v zvezi z oceno je namreč zakonodajalec zaščitil uresničevanje načela neodvisnosti sodnikov kot nosilcev sodne veje oblasti, ki ga pri opravljanju sodniške funkcije zagotavlja že 125. člen Ustave RS, poleg tega še 3. člen ZS in 2. in 2.a člen ZSS. Glede na izrecne določbe 78. člena ZS, ni mogoče enačiti položaja javnih uslužbencev in položaja sodnikov. Položaj sodnikov, ki izvršujejo sodno oblast, je že v izhodišču drugačen od položaja javnih uslužbencev, zato njihov položaj tudi glede na potrebe po zaupnosti njihovih podatkov ni primerljiv.

Tako iz 78. člena ZS, kot tudi iz 31. člena ZSS izhaja, da ima pravico do dostopa do podatkov iz centralne kadrovske evidence o sodnikih (78. člen ZS) oziroma pravico do osebnega spisa, v katerem se nahajajo sodniške ocene (31. člen ZSS), le omejen (določen) krog upravičencev. Navedena zakona tako ne omogočata prostega dostopa do podatkov o sodnikih v zvezi s sodniško oceno (vsakemu) prosilcu. Z restriktivno določenim krogom upravičencev do podatkov o sodnikih v zvezi z oceno je namreč zakonodajalec zaščitil uresničevanje načela neodvisnosti sodnikov kot nosilcev sodne veje oblasti. Sodišče se strinja s tožnikom, da ni mogoče enačiti položaja javnih uslužbencev in položaja sodnikov. Položaj sodnikov, ki izvršujejo sodno oblast, je že v izhodišču drugačen od položaja javnih uslužbencev, zato njihov položaj tudi glede na potrebe po zaupnosti njihovih podatkov ni primerljiv. ZS izrecno ločuje med podatki za sodnike in javne uslužbence, ko v šestem odstavku 78. člena jasno navede, da so podatki za sodnike tajni, medtem ko za javne uslužbence zakon takšne določbe ne vsebuje.

Nepristranskost sodnikov kot nosilcev sodne funkcije na posameznih sodiščih je namreč treba ocenjevati tudi po tem, kako lahko (ne)pristranskost sodnikov razumejo stranke v postopku in kako se razume v očeh javnosti. Vrhovno sodišče ob tem poudarja, da odločitev o prenosu krajevne pristojnosti izven območja sodne pristojnosti Višjega sodišča v Mariboru ne pomeni nezaupanja do dela Višjega sodišča v Mariboru in nižjih sodišč z njegovega območja, temveč, upoštevaje specifične okoliščine konkretne zadeve, prispeva k zagotavljanju (objektivnega videza) nepristranskosti sojenja v očeh obdolženca in splošne javnosti ter h krepitvi avtoritete sodstva kot celote.

Iz določbe prvega odstavka 31. člena (prej veljavnega) ZSS ne izhaja zakonska dolžnost, da mora upravičeni predlagatelj zahtevo za izdelavo predčasne ocene sodniške službe (pisno) obrazložiti. Ker pa gre pri taki oceni za odstop od pravila, po katerem se ocena sodniške službe izdela vsaka tri leta, mora za tako odločitev obstajati objektivni razlog. Vprašanje št. 2 izhaja iz napačne predpostavke, da so bili z izpodbijano odločitvijo Sodnega sveta vsebinsko spremenjeni zaključki iz preteklih ocen revidentkine sodniške službe. S povzemanjem načina ravnanja revidentke v preteklih obdobjih namreč v pretekle ocene ni bilo poseženo. Vprašanje št. 3 temelji na napačni predpostavki, da je Sodni svet spremenil oceno sodniške službe personalnega sveta, kar se ni zgodilo in iz izpodbijane sodbe tudi ne izhaja stališče, da bi Sodni svet to smel storiti. Vprašanje št. 4 ne nanaša na obravnavano zadevo, saj izpodbijana odločitev Sodnega sveta ne temelji le na enem izmed pri kriteriju delovne sposobnosti primeroma navedenih indikatorjev. Vprašanje št. 5 ni pomembno pravno vprašanje, saj prekluzija sama po sebi ni v neskladju z URS. Odgovor na vprašanje št. 6 izhaja iz jas

V obravnavani zadevi je prišlo do bistvene kršitve pravil postopka, saj je pri odločanju sodelovala oseba, ki je izpodbijani akt izdala v svojstvu predsednika DTS, četudi bi moral biti izločen iz odločanja v predmetni zadevi, ker je že predhodno med tekom ocenjevalnega obdobja v svojstvu bodisi izvedenca bodisi strokovne kvalificirane priče v smislu 1. točke 1. odstavka 35. člena ZUP izdal lastnoročno podpisani Zapisnik o strokovnem pregledu dela okrožne državne tožilke. Iz izreka izpodbijanega sklepa pod točko 2 izhaja, da se zavrne predlog za redno napredovanje tožnice v 51. plačni razred, medtem ko iz njene obrazložitve jasno izhaja, da je tožnica dejansko že napredovala v 51. plačni razred z dnem 1. 1. 2015 in je tudi pridobila pravico do plače v skladu z višjim plačnim razredom; to pa je v direktnem nasprotju z 2. točko izreka izpodbijanega sklepa tožene stranke, ki sama tega protislovja ni ugotovila, izhajajoč iz svojega zmotnega stališča o absolutni vezanosti na predlagateljev predlog za napredovanje tožilca v plačnem razredu, ki nima opore v določilih ZUP.

Ocena državnotožilske službe sama po sebi ne pomeni odločitve o pravici ali pravni koristi tožnice, pač pa gre le za strokovno oceno in se z njo še ne posega v kakšno pravico, saj je ocena državnotožilske službe šele podlaga za to, da se na podlagi te ocene odloči o predlogu za napredovanje. Ocena državnotožilske službe torej nima značaja upravnega akta, zoper katerega bi bil po določbi prvega odstavka 2. člena ZUS-1 dopusten upravni spor. Upravni spor bi bil dopusten, če bi z istim aktom tožena stranka hkrati odločila tudi o predlogu za napredovanje, saj bi šele s takim aktom bilo odločeno o pravici oziroma pravni koristi tožeče stranke.

Zakonske ureditve 29. člena ZSS ni mogoče razlagati v pomenu, da mora biti ocena sodniške službe sestavljena ob izrecni vsebinski opredelitvi do vsakega od indikatorjev, ki so primeroma navedeni pri posameznem kriteriju. Po zakonskem besedilu je treba upoštevati (le) vse kriterije 29. člena ZSS, in ta zahteva je bila v obravnavanem primeru upoštevana. Že okoliščina, da so indikatorji pri posameznem kriteriju navedeni primeroma, kar izhaja iz besede "zlasti", po mnenju sodišča daje podlago za iskanje pomena posameznega zakonskega kriterija ob razumevanju indikatorjev kot normativnih meril, ki razlago uokvirjajo in vsebinsko usmerjajo, vendar je pomensko ne zapirajo. Vsebinsko ponderiranje je po presoji sodišča razumno, saj upošteva ustavno vlogo sodstva kot veje oblasti in naravo sodnikovega dela, kar izhaja iz utemeljevanja sodnega sveta v izpodbijani odločbi, da je ugotovljeni kršitvi kvantitativnih meril (izrazito odstopanje pri obsegu dela in kršitve rokov za izdelavo sodnih odločb) potrebno presojati tudi z vidika pravočasnosti sojenja in pravice stranke do dostopa do sodišča in posledično krnitve ugleda sodnika in sodišča.

Strožji test - test sorazmernosti - je v sporih, kot je obravnavani, potreben zaradi pomena varovanja ustavnega načela sodniške neodvisnosti in trajnosti sodniškega mandata. Prenehanje sodniške službe zaradi negativne ocene sodniške službe pomeni poseg v pravico iz 3. odstavka 49. člena Ustave, ki je dopusten, če je v skladu z načelom sorazmernosti, to pa vključuje med drugim tudi presojo, ali je ukrep nujen v tem smislu, da ni mogoče z milejšim ukrepom v enaki meri doseči isti legitimen cilj. Tudi v sodni praksi ESČP velja, da so okoliščine oziroma pogoji za prenehanje sodniške službe oziroma za odstavitev sodnika relevantne z vidika ugotavljanja, ali obstajajo zadostne garancije za sodniško neodvisnost. Dejstvo, da ta zveza izrecno ali neposredno ne izhaja iz določil 32., 33. in 29. člena ZSS, med tem ko je izrecno navedena za disciplinske postopke v 3. odstavku 80. člena ZSS, pa ne pomeni, da ni potrebno, da je vsaka ocena oziroma odločitev, da sodnik ne ustreza sodniški službi ali da ne izpolnjuje pogojev za napredovanje, obrazloženo pretehtana tudi z vidika varovanja sodniške neodvisnosti. Zakon je namreč vedno treba razlagati in uporabiti v skladu z ustavo, če pa na predme

ZSS za izdelavo ocene sodniške službe ne predvideva nobenega posebnega postopka niti ne predvideva izdaje odločbe o oceni, sama ocena sodniške službe pa tudi ne pomeni posebne odločitve o kakršnikoli pravici ali pravni koristi tožeče stranke; vsebuje le strokovno oceno in za tožečo stranko neposredno ne povzroča nobenih pravnih posledic niti ji ne posega v kakšno pravico, saj jo je za učinkovanje potrebno najprej uporabiti pri odločanju o napredovanju in v posledici tega izdati sklep o (rednem) napredovanju, ki ga izda predsednik sodišča ali sklep o (izrednem) napredovanju, ki ga izda sodni svet. Posledično to pomeni, da sama ocena sodniške službe nima značaja upravnega akta, zoper katerega bi bil po določbi prvega odstavka 2. člena ZUS-1 dopusten upravni spor. Ker o izrednem napredovanju odloči Sodni svet na predlog sodnika ali predsednika sodišča, to pomeni, da tožeča stranka, ki na podlagi izdelane ocene sodniške službe izpolnjuje pogoje za redno napredovanje, lahko po izčrpanju poti preko pritožbenega personalnega sveta zahteva tudi od Sodnega sveta, da odloči o njenem morebitnem predlogu za hitrejše ali izredno napredovanje ali napredovanje v višji sodniški naziv. Sod

Ocena sodniške službe mora biti celovita in mora na podlagi drugega odstavka 29. člena ZSS vsebovati obrazložitev glede izpolnjevanja vseh kriterijev iz prvega odstavka 29. člena ZSS. Iz obrazložitve odločbe Sodnega sveta mora biti razvidna argumentacija, zakaj neizpolnjevanje določenega kriterija glede na izpolnjevanje drugih kriterijev pomeni, da tožnica ne ustreza sodniški funkciji in ji ta funkcija preneha. Akt o potrditvi prenehanja sodniške službe mora temeljiti na natančni, celoviti in pravilni ugotovitvi obstoja razlogov za prenehanje sodniške službe, ki jih predpisuje ZSS.

Po ustaljeni upravno-sodni praksi imajo sodniki/sodnice zoper akt Sodnega sveta o potrditvi ocene sodniške službe, ki ima za posledico prenehanje sodniške službe, pravico do sodnega varstva v upravnem sporu. Upravno sodišče je tožbo tožnice sprejelo v obravnavo na podlagi prvega stavka 2. člena ZUS-1. Na podlagi ocene sodniške službe je tožnici prenehala sodniška služba zaradi neizpolnjevanja enega indikatorja v zvezi s kriterijem delovne sposobnosti iz 2. točke 1. odstavka 29. člena ZSS, ki je zgolj eden izmed 9 kriterijev za oceno sodniške službe, pri čemer pa se prvih 7 od 9 kriterijev po zakonu ugotavlja prek več primeroma navedenih indikatorjev. Tožnici je sodniška služba prenehala, ker je, kljub opozorilu predsednice, v daljšem časovnem obdobju občutno zaostala za pričakovanim obsegom sodnikovega dela brez opravičenega (objektivnega) razloga in ker v večjem številu zadev ni izdala sodbe v zakonsko predpisanem maksimalnem roku 90 dni. Upravno sodišče lahko v upravnem sporu odloči samo na podlagi presoje, ali je odločitev zakonita ali ne, kar v konkretnem primeru vključuje tudi presojo, da izpodbijana odločitev ni v nasprotju z ustavno določbo iz 3. odstavka 49.

Po prvem odstavku 33. člena ZSS sodniku sodniška funkcija preneha, če iz ocene izhaja, da sodnik ne ustreza sodniški službi. Na tej podlagi sodniku sodniška funkcija preneha po zakonu. Ocena sodniške službe učinkuje, ko jo potrdi Sodni svet. Ker po navedenem sodniška funkcija preneha po samem zakonu, Sodni svet s potrditvijo negativne ocene sodniške službe nastop zakonske posledice z dnem potrditve negativne ocene le ugotovi in odločba v tem delu ni konstitutivna. Takšni zakonski ureditvi ni mogoče očitati neskladnosti s 14. in 15. členom Ustave. Ob upoštevanju predpisanega postopka, ki ocenjevanemu sodniku zagotavlja seznanjenost z oceno in pravno sredstvo – pritožbo, s katero lahko že v postopku izdelave ocene sodniške službe uveljavlja ugovore, ki se nanašajo na uporabo (materialnega in procesnega) prava, kot tudi ugovore, ki se nanašajo na dejanske ugotovitve, pa zakonska ureditev tudi ni neskladna z načelom pravne države iz 2. člena Ustave. Presoja pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega akta v upravnem sporu ne zajema presoje primernosti strokovne ocene, temveč je omejena na presojo spoštovanja meja in namena prostega preudarka, pravilnost ugotovitve dejanskega sta

Nevezanost Sodnega sveta na oceno sodniške službe sicer res pomeni, da Sodni svet v postopku odločanja ni vezan na oceno Personalnega sveta in da je v skladu z 28. členom ZSS dolžan tudi sam preveriti izpolnjevanje zakonsko določenih pogojev po kriterijih, ki so določeni v 29. členu ZSS. Vendar pa tako iz zakonske ureditve kot iz upravnosodne prakse izhaja, da mora pri tem upoštevati tudi oceno Personalnega sveta, ki ima naravo strokovnega mnenja o sodnikovem delu.

Za izdajo oziroma izdelavo ocene sodniške službe ni predvideno niti vodenje upravnega postopka niti izdaja upravne odločbe. Z oceno sodniške službe se samo po sebi (še) ne posega v kakšno pravico ali pravno korist tožeče stranke. Oceno sodniške službe izdela Personalni svet na podlagi prvega odstavka 31. člena Zakona o sodniški službi (ZSS) kot poseben organ sodne veje oblasti v smislu določil 30. do 35. člena Zakona o sodiščih (ZS) in torej ni izdana v okviru izvrševanja upravne funkcije. Pravilen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da izpodbijana odločba tudi ni mogla biti izdana v upravno pravnem razmerju, zaradi česar ne uživa sodnega varstva v upravnem sporu. Pri izdelavi ocene sodniške službe gre za dejavnost strokovne narave, ki se izvaja po pravilih stroke in v skladu s kriteriji, ki jih taksativno določa prvi odstavek 29. člena ZSS, tako da na podlagi ugotovljenih dejanskih podatkov obsega strokovne ugotovitve.

Za izdajo oziroma izdelavo ocene sodniške službe ni predvideno niti vodenje upravnega postopka niti izdaja upravne odločbe, poleg tega se z oceno sodniške službe samo po sebi (še) ne posega v kakšno pravico ali pravno korist tožeče stranke. Oceno izdela personalni svet kot poseben organ sodne veje oblasti in torej ni izdana v okviru izvrševanja upravne funkcije. Zato ne uživa sodnega varstva v upravnem sporu. Ker z oceno sodniške službe še ni odločeno o kakšni pravici ali svoboščini, je tudi ni mogoče šteti kot akt, ki bi ga bilo mogoče na tej podlagi izpodbijati v upravnem sporu.

Pri tožeči stranki niso izpolnjeni pogoji za napredovanje po 1. odstavku 50. člena Zakona o sodniški službi (ZSS), saj gre pri tem za napredovanje sodnika po merilu sojenja, česar pa tožeča stranka ne opravlja. Na to pa ne vpliva primerjava z vodstvenimi sposobnostmi tožeče stranke pri opravljanju funkcije predsednika okrožnega sodišča, saj tožeča stranka dejansko ni izkazala sojenja.

Zakonitost arbitražne odločbe presoja tisto sodišče, ki bi bilo sicer pristojno odločati o sporu, če ne bi o njem odločilo samoupravno sodišče (arbitraža).