3. člen ZUS-1

Vrhovno sodišče je v zadevi X Ips 24/2016 s sklepom z dne 29. 8. 2018 zavzelo stališče, da je funkcionarju, ki odloča o razrešitvi določene osebe na podlagi petega odstavka 83. člena ZJU, podeljeno pravno vsebinsko neomejeno pooblastilo za sprejetje odločitve, zato po stališču Vrhovnega sodišča predstavlja akt politične diskrecije, ki glede na 3. člen ZUS-1 ni upravni akt. Upravni akti namreč niso tiste odločitve, ki jih sprejemajo nosilci izvršilne veje oblasti, in so utemeljeni na politični diskreciji, podeljeni na podlagi ustavnih in zakonskih pooblastil.

Tožnica, ki je odvetnica in je bila v kazenskem postopku postavljena kot zagovornica po uradni dolžnosti na podlagi določb ZKP, se ne strinja z odmero nagrade za storitve, opravljene v kazenskem postopku. Gre za kazensko zadevo, ki sodi v pristojnost rednih sodišč in ne za upravno zadevo. Sodno varstvo zoper (posebni) sklep o stroških kazenskega postopka, torej tudi o nagardi in potrebnih izdatkih postavljenega zagovornika, pa je urejeno v ZKP. Odločitev rednih sodišč se ne more izpodbijati s tožbo v upravnem sporu. Upravno sodišče je zato tožbo zavrglo.

Upravni spor ni namenjen nadzoru zakonitosti nad izvrševanjem oblasti na področju sodne funkcije, ki jo opravljajo sodišča splošne pristojnosti ali specializirana sodišča v delovnopravnih in socialnih sporih. Ker predstavljata sodba in sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča, s katerima je bilo odločeno o pritožbi tožeče stranke zoper sodbo in sklep Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, posamični sodni odločbi, izdani v okviru izvrševanja sodne funkcije v postopku socialnega spora, tožba v upravnem sporu zoper takšna akta, ki nista upravna akta v smislu 2. člena ZUS-1, ni dovoljena.

Odločba o imenovanju v naziv vpliva le na pravni položaj stranke z interesom, ki je javni uslužbenec - uradnik, in ki brez imenovanja v določen naziv uradniških nalog ne more opravljati. Glede na to tožnik za izpodbijanje te odločbe nima pravnega interesa, zaradi česar je sodišče tožbo zoper odločbo zavrglo. Na podlagi obrazložitve sklepa Posebne natečajne komisije ni mogoče ugotoviti, kako, zakaj oz. na podlagi česa je omenjena komisija zaključila, da ima stranka z interesom osem let delovnih izkušenj na vodstvenih mestih v javnem sektorju. To pomeni, da je v tem delu obrazložitev sklepa tako pomanjkljiva, da je sodišče ne more preizkusiti. Odprava sklepa, s katerim je bilo ugotovljeno, da stranka z interesom izpolnjuje natečajne pogoje in je primerna za položaj generalnega direktorja policije, po veljavni zakonski ureditvi nima nobenih neposrednih pravnih posledic, ki bi lahko vplivale na položaj stranke z interesom, ki je bila na položaj generalnega direktorja že imenovana z odločbo Vlade RS z dne 7. 9. 2023 (in se v njen položaj lahko poseže le v zakonsko utemeljenih razlogih), še manj pa posledic na pravni položaj tožnika. Tožnik je namreč uvrstitev v izbirni po

Sodbo PRp 328/2024 z dne 3. 4. 2024, ki jo izpodbija tožnik s tožbo v tem upravnem sporu, je izdalo Višje sodišče v Kopru v okviru svojih na podlagi Ustave Republike Slovenije (126. člen) z zakonom, to je ZS in ZP-1 določenih pristojnosti. Navedena sodba torej spada med odločitve, ki jih nosilci sodne veje oblasti sprejemajo za izvrševanje svojih ustavnih pristojnosti, kar pomeni, da ne gre za upravni akt, ki bi se glede na določbe (2. in 3. člena) ZUS-1 lahko izpodbijal v upravnem sporu.

Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo, da se odločitev rednih sodišč (konkretno sodnice posameznice in zunajobravnavnega senata), ne more izpodbijati s tožbo v upravnem sporu, saj upravno sodišče ne more in ne sme presojati pravilnosti izvedbe postopka pred rednimi sodišči ter tam sprejetih odločitev.

Tožnik se ne strinja z odmero nagrade za storitve opravljene v kazenskem postopku. Ta postopek se vodi pred rednim sodiščem, in sicer Okrožnim sodiščem v Kranju. Gre za kazensko zadevo, ki sodi v pristojnost rednih sodišč in ne za upravno zadevo. Sodno varstvo zoper (posebni) sklep o stroških kazenskega postopka, torej tudi o nagradi in potrebnih izdatkih postavljenega zagovornika, pa je urejeno v ZKP. Odločitev rednih sodišč, v obravnavani zadevi okrožne sodnice v kazenski zadevi, se zato ne more izpodbijati s tožbo v upravnem sporu, saj Upravno sodišče ne more in ne sme presojati pravilnosti izvedbe postopka pred rednimi sodišči ter tam sprejetih odločitev.

V posebnem javnem natečaju se tako v nasprotju z navadnim javnim natečajem ne izbere najbolj strokovno usposobljen kandidat, temveč katerikoli izmed kandidatov, ki so izkazali zahtevani prag strokovne usposobljenosti pred posebno natečajno komisijo. Gre za odločitev, utemeljeno na politični diskreciji, zato odločba o imenovanju uradnika na položaju ni upravni akt, saj kandidat, ne glede na svojo strokovno usposobljenost, nima pravice do zasedbe takšnega položaja (2. in 3. člen ZUS-1), ter zato posledično zoper takšno izbiro upravni spor ni mogoč.

Vrhovno sodišče je s sklepom, X Ips 24/2016 z dne 29. 8. 2018, sprejelo stališče, da je funkcionarju, ki odloča o razrešitvi določene osebe na podlagi petega odstavka 83. člena ZJU, podeljeno pravno vsebinsko neomejeno pooblastilo za sprejetje odločitve, zato gre v primeru razrešitve položajnega uradnika za akt politične diskrecije, ki pa glede na 3. člen ZUS-1 ni upravni akt. Upravni akti namreč niso tiste odločitve, ki jih sprejemajo nosilci izvršilne veje oblasti, in so utemeljeni na politični diskreciji, podeljeni na podlagi ustavnih in zakonskih pooblastil.

Ker predstavlja sklep višjega sodišča, s katerim je to sodišče odločilo o pritožbi dolžnika zoper sklep okrajnega sodišča, izdan v izvršilnem postopku, posamično sodno odločbo, izdano v okviru izvrševanja sodne funkcije, tožba v upravnem sporu zoper takšen akt ni dovoljena. Če tožba in s tem upravni spor nista dopustna, ni dopustno vsebinsko obravnavati niti predloga za izdajo začasne odredbe.

Za odločitev o tožbi v konkretnem primeru je bistven drugi odstavek 140. člena ZNPPol, ki izrecno določa, da pritožbeni postopek ne pomeni upravne zadeve v smislu zakona, ki ureja splošni upravni postopek. Do s tem povezanih vprašanj, ki so relevantna tudi za obravnavani primer, se je že opredelilo Vrhovno sodišče, in sicer je v sklepu I Up 25/2015 z dne 6. 4. 2016 ponovilo svoje stališče iz sklepa I Up 69/2015 z dne 10. 12. 2015, da se postopek s pritožbo na podlagi ZNPPol ne zaključi z upravnim aktom (torej tudi ne z upravno odločbo, kot navaja tožnik), pač pa s posredovanjem pisnega odgovora, za katerega ZNPPol ne določa, da bi bil upravni akt. Sodišče pa ne more na podlagi 4. člena ZUS-1 obravnavati niti tistega dela tožbe, ki bi se ga lahko razumelo kot izpodbijanje samih nezakonitih ravnanj policista, saj je tožba v tem delu prepozna.

Sodišče ugotavlja, da tožnik ne zatrjuje kakšnega konkretnega dejanja ali opustitve, ki bi bilo že izvršeno, in s katerim so organi že posegli ali posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine. Dejstvo, da bo tožniku šele nastala škoda, ko mu bo onemogočeno opravljati posamezna dejanja v javnem življenju, je bodoče negotovo dejstvo, ki se še ni zgodilo. Po stališču Vrhovnega sodišča RS pa tudi uveljavljanja nezakonitosti Odlokov (da je ta v nasprotju z zakonom ali ustavo) ni mogoče šteti kot nezakonito dejanje sprejetja Odloka. Sodišče tako zaključuje, da predmetna tožba ni bila vložena zaradi nezakonitosti že izvršenih dejanj in se tudi ne nanaša na konkretna nezakonita dejanja, pač pa se nanaša neposredno na ugotovitev nezakonitosti določb splošnega podzakonskega predpisa.

Upravno sodišče ni instančno sodišče, ki bi odločalo še o zakonitosti odločitve višjega sodišča. Tožnik smiselno zatrjuje kršitev nekaterih (ustavnih) procesnih pravic, vendar sodišče pojasnjuje, da v upravnem sporu ni mogoče uveljavljati kršitve ustavnih pravic, ki naj bi se zgodile v pravdnem postopku (kot samostojni razlog za tožbo na podlagi 4. člena ZUS-1), temveč je njihovo varstvo mogoče prav tako uveljavljati le v okviru pravnih sredstev konkretnega postopka.

Z izpodbijanim sklepom je DTS zgolj ugotovil, da v postopku imenovanja vrhovnega državnega tožilca na Vrhovnem državnem tožilstvu na Oddelku za ... DTS pri ponovni obravnavi na zahtevo ministrice za pravosodje z dne 9. 10. 2020 ni odločil z dvotretjinsko večino glasov vseh članov. Pravni položaj iz tega naslova se tožniku zaradi izpodbijanega sklepa samega po sebi nikakor ne spreminja. Ker se glede na zgoraj navedeno z izpodbijanim sklepom ne odloča o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih (nikogar oziroma nobenega individualno določenega) posameznika, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta, v tem primeru ne gre za posamični (upravni) akt.

Sklep Občinskega sveta toženke ni upravni akt s pravnimi učinki v smislu ZCes-1. Z njim tudi ni bilo odločeno o dovoljenosti gradnje. O tem bo odločil pristojen organ v postopku izdaje gradbenega dovoljenja. Občinski svet je z izpodbijanim sklepom podal le svoje stališče glede odmika nove gradnje od občinske ceste. Z njim ni odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnice. Izpodbijani sklep Občinskega sveta ni bil sprejet v izvrševanju upravne funkcije, kar je eden od kumulativnih pogojev za upravni akt po drugem odstavku 2. člena ZUS-1. Po svoji pravni naravi je le eden od vidikov, ki ga bo občinska uprava lahko upoštevala pri pripravi mnenja k projektni dokumentaciji po 31. členu GZ. Glede na vsebino je (lahko) zgolj akt upravljanja z javnim premoženjem oziroma usmeritev občinski upravi za izdajo prej navedenega mnenja. Izpodbijana določitev torej tudi ne pomeni oblastnega ravnanja, temveč ravnanja tožene stranke kot vsakega drugega lastnika. Tudi zato ne vsebuje vsebinske določitve o materialno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi pritožnice, ampak predstavlja le odločitev lastnika (lokalne skupnosti), glede upravljanja z njenim (javnim) premoženjem.

Sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča ni niti upravni akt, niti akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Izpodbijana sodba je akt sodne veje oblasti, proti kateri je zagotovljeno drugo sodno varstvo v sodnih postopkih, ki vključujejo tudi varstvo ustavnih pravic.

Tožeča stranka nasprotuje sklepu višjega sodišča, s katerim je bila njena pritožba zoper sklep okrajnega sodišča, ki je bil izdan v izvršilnem postopku, zavrnjena. Izpodbijani sklep, ki ga je sodišče izdalo v okviru svojih pristojnosti po določbah ZIZ, po 3. členu v zvezi s prvim odstavkom 2. člena ZUS-1 ne predstavlja upravnega akta niti posamičnega akta v smislu 4. člena ZUS-1, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati v upravnem sporu. Odločitev rednih sodišč se ne more in ne sme izpodbijati s tožbo v upravnem sporu, saj upravno sodišče ne more in ne sme presojati pravilnosti izvedbe postopka pred rednimi sodišči ter tam sprejetih odločitev. Zoper odločitve rednih sodišč tako tožba v upravnem sporu zaradi varstva ustavnih pravic ni mogoča.

Program opremljanja stavbnih zemljišč, ki ga sprejme občinski svet, je splošen pravni akt oziroma predpis, ki ga občina izda v okviru svojih pristojnosti, zato Odloka o programu opremljanja stavbnih zemljišč za območje občinskega podrobnega prostorskega načrta (OPPN) kot splošnega pravnega akta ni mogoče izpodbijati v upravnem sporu. Ker izpodbijani Odlok o programu opremljanja stavbnih zemljišč ne ureja tožnikovega posamičnega razmerja, ga tudi na podlagi tega v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati neposredno.

Izpodbijana sodba in plačilni nalogi, na katere se v tožbi sklicuje tožnik, ne predstavljajo upravnih aktov v smislu 2. člena ZUS-1, ki bi se lahko izpodbijali v upravnem sporu. Sodba namreč predstavlja odločitev, ki jo je sprejelo sodišče kot nosilec sodne veje oblasti za izvrševanje svojih ustavnih pristojnosti (3. člen ZUS-1), plačilni nalogi pa so bili izdani v postopku o prekršku na podlagi določb ZP-1, in ne na upravnem področju v okviru izvrševanja upravne funkcije. Glede plačilnih nalogov, izdanih v prekrškovnem postopku, in sodbe okrajnega sodišča, ima tožnik zagotovljeno drugo sodno varstvo in to v prekrškovnem postopku.

Tožeča stranka izpodbija sklep o odmeri stroškov za nagrado in potrebnih izdatkov zagovornika v kazensko preiskovalni zadevi. Navedeno pomeni, da izpodbijani sklep sodišča predstavlja odločitev sodne veje oblasti v smislu 3. člena ZUS-1 in torej ni upravni akt, ki ga je v skladu z 2. členom ZUS-1 mogoče izpodbijati v upravnem sporu. Gre za akt, izdan v okviru izvajanja ustavnih pristojnosti sodne veje oblasti, zoper katerega pa je zagotovljeno sodno varstvo v postopkih pred sodišči splošne pristojnosti. Prav tako izpodbijani sklep ni drugi akt iz prvega odstavka 2. člena ZUS-1, saj noben zakon ne določa, da je zoper odločitev sodišč splošne pristojnosti zagotovljeno sodno varstvo v upravnem sporu.