29. člen ZSS

Sodišče ocenjuje, da tako kot je Sodnemu svetu treba priznati pristojnost, da odloča, kateri kriteriji ocenjevanja iz 28. člena ZSS so pomembnejši oziroma imajo večjo težo z vidika zahtev sodniškega dela in funkcije, mu je treba priznati tudi pristojnost, da odloča, kateri indikatorji imajo večjo težo pri ocenjevanju izpolnjevanja posameznega kriterija. V obravnavanem primeru je odločilno težo pri presoji izpolnjevanja kriterija delovne uspešnosti pripisal ugotovitvi o velikem številu in dolgotrajnosti zamud inštrukcijskega 30-dnevnega roka za izdelavo sodnih odločb. Ker pa se kriterij delovne sposobnosti ugotavlja z več indikatorji, poleg pravočasnosti pisne izdelave sodnih odločb in razmerja med pričakovanim in doseženim obsegom dela, do katerih se je sodišče že opredelilo, še s strnjenostjo razpisovanja narokov in vodenja obravnav ter pravočasnostjo postopanja s pravnimi sredstvi, je treba ob pravilni uporabi materialnega prava kompleksno in v medsebojni korelaciji ovrednotiti vse indikatorje. Priporočila, kot so na primer: - razpisovanje narokov po vrstnem redu, - omejitev poravnalnih narokov na fazo pred začetkom 1. naroka, - priprava na naroke (sodnik mora vede

Za oceno o povprečnosti vodenja sodišča ne zadošča pavšalna ugotovitev, da so rezultati sodišča v zadnjem obdobju povprečni, zlasti še, če je sodišče slabše rezultate doseglo po kriterijih, na katere tožnica kot predsednica sodišča praviloma niti ni mogla vplivati (trajanje postopkov v pomembnejših zadevah in delež potrjenih zadev) oziroma ne da bi bilo ugotovljeno, kako in če je k temu prispevalo njeno vodenje. Upoštevati je treba, da kriteriji in merila za ocenjevanje uspešnosti vodenja sodišča, za razliko od kriterijev za napredovanje, niso določeni in da tožnica ne kandidira za mesto predsednice sodišča, temveč da bi v nadaljevanju svoje kariere opravljala sodniško funkcijo na istem delovnem mestu v višjem sodniškem nazivu. Nenazadnje pa napredovanje sodnika ni namenjeno zgolj zagotavljanju njegove materialne neodvisnosti oziroma izboljšanju njegovega materialnega položaja, temveč tudi moralnemu priznanju sodniku za njegovo (zlasti dolgoletno) delo.

Iz izpodbijane odločbe ne izhaja, ali je DTS odsotnost tožnice z delovnega mesta in tako odsotnost z opravljanja tožilske službe v trajanju 387 dni upošteval, saj iz odločbe izhaja zgolj upoštevanje odsotnosti zaradi štiriurnega delovnega časa ocenjevane tožilke, ne pa tudi bolniška odsotnost. DTS je zgolj enemu izmed podkriterijev delovne sposobnosti podelil absolutno težo, pri tem pa ni navedel, po kakšnih kriterijih je navedeni indikator vrednotil.

V primeru rednega napredovanja je Sodni svet pristojen za odločanje o pritožbi zoper odločbo predsednika sodišča o uvrstitvi v plačni razred ali o napredovanju v položaj svetnika. Napredovanji, o katerih odloča predsednik sodišča, sta praviloma "avtomatični." Podlaga za odločitev je ocena sodniške službe. Predsednik sodišča je nanjo vezan. Iz nobenega predpisa ne izhaja, da bi smel preverjati njeno procesno in vsebinsko pravilnost. To pa ne velja za Sodni svet ob odločanju o pritožbi zoper predsednikovo odločitev. Stališče Sodnega sveta o vezanosti na oceno sodniške službe bi pomenilo, da je sodno varstvo zoper izpodbijano odločbo, v kateri zaradi tega stališča grajane ocene ni preizkusil, pretirano omejeno. Preizkus bi bil zreduciran le na vprašanje, ali je pravilna odločitev o tožnikovem nenapredovanju glede na oceno sodniške službe, ki bi jo moral Sodni svet sprejeti kot pravilno, čeprav je srž spora ravno v njeni zatrjevani nepravilnosti in čeprav je samostojno ni mogoče izpodbijati kljub temu, da poleg ocene, da sodnik ne ustreza sodniški službi, ocena o neizpolnjevanju kriterijev za napredovanje najbolj poseže v sodnikov položaj in če je vsebinsko napačna, lahko tudi

Sodni svet mora odločati v taki sestavi, da ne obstajajo nikakršne okoliščine, ki bi vzbujale dvom o videzu nepristranskosti.

Načela sorazmernosti izrečenih ukrepov ni mogoče uporabiti, kadar izvedeni postopek ocene sodniške službe pokaže na takšne in tolikšne pomanjkljivosti pri opravljanju sodniškega dela, zaradi katerih ocenjevani sodnik ne dosega niti minimalnih zahtevanih standardov strokovnosti. Ocena o neustrezanju sodniški službi se sprejme le izjemoma, ob posebej utemeljenih razlogih. Predstavlja skrajni ukrep, ki se uporablja restriktivno, v primerih, ko je v postopku ocenjevanja sodnika sprejet neizogiben zaključek, da sodnik ni (več) sposoben opravljanja sodniške funkcije niti v skladu z objektivno presojenim minimalnim sprejemljivim standardom. Sodni svet pri strokovni oceni sodniškega dela uživa določeno polje proste presoje, katere kriterije oceni kot pomembnejše oziroma jim da večjo težo z vidika zahtev sodniškega dela in funkcije in so pri celostnem vrednotenju večjega pomena kot drugi kriteriji ter zato pretehtajo morebitno sodnikovo ustreznost po manj pomembnem kriteriju. Presoja pravilnosti in zakonitosti akta toženke o potrditvi negativne ocene in posledični ugotovitvi prenehanja sodniške funkcije tako ne zajema presoje primernosti strokovne ocene, pač pa „zgolj“

Sodni svet ima glede na svoja ustavna in zakonska pooblastila pri odločanju določeno polje proste presoje pri uporabi vsebinskih kriterijev iz 29. člena ZSS. Zato lahko tudi strožje presoja posamezne kriterije oziroma odloči, kateri kriteriji ocenjevanja so pomembnejši oziroma imajo večjo težo z vidika zahtev sodniškega dela. Vse to posledično zamejuje obseg sodne kontrole v upravnem sporu, v katerem se presoja v vsebinskem smislu omeji na vprašanje, ali so bili kriteriji iz 29. člena ZSS uporabljeni na način, ki je primeroma naveden pri posameznem kriteriju in ali je na tej podlagi odločitev mogoče sprejeti kot razumno in zato zakonito. Stališče tožene stranke, da mora biti za hitrjše napredovanje izkazana strokovna nadpovprečnost, ki mora nedvoumno izhajati že iz ocene sodniške službe, ni nerazumna, ampak je odraz pooblastil, ki jih ima Sodni svet kot organ z vplivom na kadrovsko politiko v sodstvu. Odločitev, da sodnik izpolnjuje pogoje za hitrejše napredovanje, je tako tudi po mnenju sodišča lahko sprejeta le v primeru, ko njegovo delo odstopa od povprečja dela primerljivega sodnika, ko torej celota sodnikovega dela tako po kvaliteti kot kvantiteti izstopa od povprečja

Iz določbe prvega odstavka 31. člena (prej veljavnega) ZSS ne izhaja zakonska dolžnost, da mora upravičeni predlagatelj zahtevo za izdelavo predčasne ocene sodniške službe (pisno) obrazložiti. Ker pa gre pri taki oceni za odstop od pravila, po katerem se ocena sodniške službe izdela vsaka tri leta, mora za tako odločitev obstajati objektivni razlog. Vprašanje št. 2 izhaja iz napačne predpostavke, da so bili z izpodbijano odločitvijo Sodnega sveta vsebinsko spremenjeni zaključki iz preteklih ocen revidentkine sodniške službe. S povzemanjem načina ravnanja revidentke v preteklih obdobjih namreč v pretekle ocene ni bilo poseženo. Vprašanje št. 3 temelji na napačni predpostavki, da je Sodni svet spremenil oceno sodniške službe personalnega sveta, kar se ni zgodilo in iz izpodbijane sodbe tudi ne izhaja stališče, da bi Sodni svet to smel storiti. Vprašanje št. 4 ne nanaša na obravnavano zadevo, saj izpodbijana odločitev Sodnega sveta ne temelji le na enem izmed pri kriteriju delovne sposobnosti primeroma navedenih indikatorjev. Vprašanje št. 5 ni pomembno pravno vprašanje, saj prekluzija sama po sebi ni v neskladju z URS. Odgovor na vprašanje št. 6 izhaja iz jas

Zakonske ureditve 29. člena ZSS ni mogoče razlagati v pomenu, da mora biti ocena sodniške službe sestavljena ob izrecni vsebinski opredelitvi do vsakega od indikatorjev, ki so primeroma navedeni pri posameznem kriteriju. Po zakonskem besedilu je treba upoštevati (le) vse kriterije 29. člena ZSS, in ta zahteva je bila v obravnavanem primeru upoštevana. Že okoliščina, da so indikatorji pri posameznem kriteriju navedeni primeroma, kar izhaja iz besede "zlasti", po mnenju sodišča daje podlago za iskanje pomena posameznega zakonskega kriterija ob razumevanju indikatorjev kot normativnih meril, ki razlago uokvirjajo in vsebinsko usmerjajo, vendar je pomensko ne zapirajo. Vsebinsko ponderiranje je po presoji sodišča razumno, saj upošteva ustavno vlogo sodstva kot veje oblasti in naravo sodnikovega dela, kar izhaja iz utemeljevanja sodnega sveta v izpodbijani odločbi, da je ugotovljeni kršitvi kvantitativnih meril (izrazito odstopanje pri obsegu dela in kršitve rokov za izdelavo sodnih odločb) potrebno presojati tudi z vidika pravočasnosti sojenja in pravice stranke do dostopa do sodišča in posledično krnitve ugleda sodnika in sodišča.

Strožji test - test sorazmernosti - je v sporih, kot je obravnavani, potreben zaradi pomena varovanja ustavnega načela sodniške neodvisnosti in trajnosti sodniškega mandata. Prenehanje sodniške službe zaradi negativne ocene sodniške službe pomeni poseg v pravico iz 3. odstavka 49. člena Ustave, ki je dopusten, če je v skladu z načelom sorazmernosti, to pa vključuje med drugim tudi presojo, ali je ukrep nujen v tem smislu, da ni mogoče z milejšim ukrepom v enaki meri doseči isti legitimen cilj. Tudi v sodni praksi ESČP velja, da so okoliščine oziroma pogoji za prenehanje sodniške službe oziroma za odstavitev sodnika relevantne z vidika ugotavljanja, ali obstajajo zadostne garancije za sodniško neodvisnost. Dejstvo, da ta zveza izrecno ali neposredno ne izhaja iz določil 32., 33. in 29. člena ZSS, med tem ko je izrecno navedena za disciplinske postopke v 3. odstavku 80. člena ZSS, pa ne pomeni, da ni potrebno, da je vsaka ocena oziroma odločitev, da sodnik ne ustreza sodniški službi ali da ne izpolnjuje pogojev za napredovanje, obrazloženo pretehtana tudi z vidika varovanja sodniške neodvisnosti. Zakon je namreč vedno treba razlagati in uporabiti v skladu z ustavo, če pa na predme

ZSS za izdelavo ocene sodniške službe ne predvideva nobenega posebnega postopka niti ne predvideva izdaje odločbe o oceni, sama ocena sodniške službe pa tudi ne pomeni posebne odločitve o kakršnikoli pravici ali pravni koristi tožeče stranke; vsebuje le strokovno oceno in za tožečo stranko neposredno ne povzroča nobenih pravnih posledic niti ji ne posega v kakšno pravico, saj jo je za učinkovanje potrebno najprej uporabiti pri odločanju o napredovanju in v posledici tega izdati sklep o (rednem) napredovanju, ki ga izda predsednik sodišča ali sklep o (izrednem) napredovanju, ki ga izda sodni svet. Posledično to pomeni, da sama ocena sodniške službe nima značaja upravnega akta, zoper katerega bi bil po določbi prvega odstavka 2. člena ZUS-1 dopusten upravni spor. Ker o izrednem napredovanju odloči Sodni svet na predlog sodnika ali predsednika sodišča, to pomeni, da tožeča stranka, ki na podlagi izdelane ocene sodniške službe izpolnjuje pogoje za redno napredovanje, lahko po izčrpanju poti preko pritožbenega personalnega sveta zahteva tudi od Sodnega sveta, da odloči o njenem morebitnem predlogu za hitrejše ali izredno napredovanje ali napredovanje v višji sodniški naziv. Sod

Toženka utemeljeno izpostavi svoj položaj avtonomnega in neodvisnega organa, ki ima pomembno vlogo pri spodbujanju kakovosti dela državnih tožilcev. Kot taka ima toženka tudi ključno vlogo pri podrobnejšem urejanju zakonskih kriterijev za oceno tožilskega dela ter pri oblikovanju standardov dela tožilstev oziroma tožilcev. Opisana vloga toženke se izraža skozi njeno zakonsko pristojnost, da sprejema merila za kakovost dela državnih tožilcev za oceno državnotožilske službe (prvi odstavek 102. člena ZDT-1). Odraža se tudi pri njenem odločanju o ocenah državnotožilske službe in napredovanju tožilcev, kjer ima toženka tudi po mnenju sodišča določeno polje proste presoje, ko gre za presojo izpolnjevanja predpisanih kriterijev oziroma tehtanje pomena posameznih indikatorjev znotraj posameznega kriterija. Toženka je v razlogih izpodbijanega sklepa izčrpno obrazložila, da je tožnica v večini pregledanih zadev prekoračila pričakovani oziroma najdaljši dopustni čas reševanja in za koliko ga je prekoračila. Ob primerjavi njenega dela z delom ostalih tožilcev na PO je ugotovila, da tožnica sicer v tem smislu od drugih dveh tožilcev na PO ni negativno odstopala (glede števila nerešenih

Po presoji sodišča mora biti v vsakem primeru, brez izjem, ocena sodniške službe podana za vsak posamezni kriterij iz 1. odstavka 29. člena ZSS, prav tako pa tudi kot celota in sicer tako, da mora predstavljati celovito oceno. Po presoji sodišča iz obrazložitve ocen PSVS niti PSVSRS ni razvidna presoja glede zakonskih kriterijev iz 7., 8. in 9. točke 1. odstavka 29. člena ZSS, česar pa tožena stranka ni ugotovila, ampak je v izpodbijani odločbi (vsaj) preuranjeno zaključila, da se je „PSVS v oceni opredelil prav do vseh kriterijev“. Zato so v povezavi s kriteriji iz 1. do 9. točke 1. odstavka 29. člena ZSS pristojni organi nepravilno uporabili materialno pravo in je ostalo posledično nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Po presoji sodišča ni dopustno, da bi bila ocena iz 1. točke prvega odstavka 32. člena ZSS izdelana samo na podlagi negativne ugotovitve o posameznem izmed kriterijev iz 1. odstavka 29. člena ZSS, ne da bi to pristojni organi upoštevali v korelaciji s preostalimi zakonskimi kriteriji. Poleg same vsebine določbe 1. odstavka 29. člena ZSS takšna razlaga ocene sodniške službe izhaja tudi iz narave ocenjevanja sodniškega dela. Zato mora biti ocena sodniške službe

Pri presoji ocene sodniške službe je tožena stranka vezana na kriterije, ki so navedeni od točke 1 do 8 prvega odstavka 29. člena ZSS. Na podlagi določbe drugega odstavka 29. člena ZSS mora ocena vsebovati presojo izpolnjevanja vseh kriterijev. To pomeni, da mora sodnik, da ne prejme negativne ocene sodniške funkcije, vsaj na minimalni ravni izpolnjevati vsakega od taksativno navedenih kriterijev v prvem odstavku 29. člena ZSS. To izhaja tudi iz narave teh kriterijev, ki jih ZSS v 29. členu opredeljuje kot odločilne za ugotovitev, ali ima sodnik strokovno znanje in sposobnosti za opravljanje sodniške službe. Ti kriteriji obvezujejo tudi personalne svete. Ob ugotovitvi, da ocenjevani sodnik ne izpolnjuje nekaterih od teh kriterijev, morebitno izpolnjevanje preostalih kriterijev tudi po presoji sodišča ne more vplivati na ugotovitev, da takšen sodnik ne ustreza sodniški službi. Po drugi strani pa mora biti ocena kriterijev podana za vsak posamezni kriterij posebej in tudi kot celota. Tako mora predstavljati celovito oceno.

Z zahtevo po predčasni oceni sodniške službe predsednica okrožnega sodišča kot predlagateljica v okviru sodne uprave in izvajanja nadzora nad njenim izvajanjem, ni posegla v neodvisen položaj sodnice pri odločanju v zadevah, ki so ji dodeljene v reševanje, kar sicer izrecno prepoveduje drugi odstavek 60. člena ZS. Med bistvenimi ugovori, ki jih tožnica uveljavlja v tožbi, je tudi ta, da zamuda pri izdelavi sodb ni posledica neizpolnjevanja kriterijev delovne sposobnosti iz tedaj veljavne 2. točke 29. člena ZSS oziroma ugleda sodnika in sodišča iz 5. točke 29. člena ZSS, pač pa njene bolezenske nesposobnosti oziroma začasne nezmožnosti za delo. Potrebno je namreč razlikovati med zdravstvenimi omejitvami in nesposobnostjo za opravljanje dela. Tako razlikovanje je predvidel že zakonodajalec, ko je kot možna razloga za prenehanje sodniške službe po 74. členu ZSS predvidel tako izgubo zdravstvene zmožnosti, kot tudi negativno oceno sodniške službe. Vprašanje ali je Sodni svet in pred njo Personalni svet bolezensko stanje tožnice (če to obstoja) enačil z nesposobnostjo opravljanja sodniške službe in kot posledično nepravilno potrdil negativno oceno po 1. točki prvega odstavka

Ocena sodniške službe, ki jo izdela personalni svet, je strokovno opravilo. Zato pritožba zoper oceno, kljub takemu poimenovanju, ne pomeni pravnega sredstva zoper sprejeto oblastveno odločitev, ampak za sredstvo uresničevanja strankine pravice, da se že v fazi dokončnega oblikovanja strokovnega mnenja o njenem delu (in še preden bo na podlagi ocene izdana odločba) opredeli do ugotovitev personalnega sveta, s katerimi se ne strinja, in do vrednotenja teh ugotovitev, ki mu nasprotuje. Ker torej v zakonu predvidena posledica (prenehanje sodniške funkcije) nastopi šele s potrditvijo ocene, pomeni, da je šele s to odločitvijo lahko poseženo v sodnikov pravni položaj. Zato je zoper odločbo sodnega sveta kot zunanjem izrazu te odločitve dopustno sodno varstvo (prvi odstavek 2. člena ZUS-1). Iz tega tudi izhaja, da ocena sodniške službe sama zase, četudi potrjena s strani personalnega sveta Vrhovnega sodišča, ni upravni akt v smislu drugega odstavka 2. člena ZUS-1. Sodni svet mora preizkusiti, ali so bili pri izdelavi ocene upoštevani vsi zakonski kriteriji tako, da so bila ugotovljena dejstva in okoliščine, na katere primeroma napotuje 29. člen ZSS v okviru posameznega od

Obvestilo Sodnega sveta o neizbiri kandidata na sodniško mesto ni upravni akt, ki bi se lahko izpodbijal v upravnem sporu. Da lahko sodišče opravi presojo zakonitosti odločbe, izdane po prostem preudarku, mora obrazložitev vsebovati dovolj natančno ugotovljeno konkretno dejansko stanje in razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo v izreku odločbe navedeno obrazložitev.

Ocena sodniške službe mora biti celovita in mora na podlagi drugega odstavka 29. člena ZSS vsebovati obrazložitev glede izpolnjevanja vseh kriterijev iz prvega odstavka 29. člena ZSS. Iz obrazložitve odločbe Sodnega sveta mora biti razvidna argumentacija, zakaj neizpolnjevanje določenega kriterija glede na izpolnjevanje drugih kriterijev pomeni, da tožnica ne ustreza sodniški funkciji in ji ta funkcija preneha. Akt o potrditvi prenehanja sodniške službe mora temeljiti na natančni, celoviti in pravilni ugotovitvi obstoja razlogov za prenehanje sodniške službe, ki jih predpisuje ZSS.

Po ustaljeni upravno-sodni praksi imajo sodniki/sodnice zoper akt Sodnega sveta o potrditvi ocene sodniške službe, ki ima za posledico prenehanje sodniške službe, pravico do sodnega varstva v upravnem sporu. Upravno sodišče je tožbo tožnice sprejelo v obravnavo na podlagi prvega stavka 2. člena ZUS-1. Na podlagi ocene sodniške službe je tožnici prenehala sodniška služba zaradi neizpolnjevanja enega indikatorja v zvezi s kriterijem delovne sposobnosti iz 2. točke 1. odstavka 29. člena ZSS, ki je zgolj eden izmed 9 kriterijev za oceno sodniške službe, pri čemer pa se prvih 7 od 9 kriterijev po zakonu ugotavlja prek več primeroma navedenih indikatorjev. Tožnici je sodniška služba prenehala, ker je, kljub opozorilu predsednice, v daljšem časovnem obdobju občutno zaostala za pričakovanim obsegom sodnikovega dela brez opravičenega (objektivnega) razloga in ker v večjem številu zadev ni izdala sodbe v zakonsko predpisanem maksimalnem roku 90 dni. Upravno sodišče lahko v upravnem sporu odloči samo na podlagi presoje, ali je odločitev zakonita ali ne, kar v konkretnem primeru vključuje tudi presojo, da izpodbijana odločitev ni v nasprotju z ustavno določbo iz 3. odstavka 49.

Sodni svet pri izbiri ni vezan na mnenje predsednika sodišča o ustreznosti kandidata in tudi ni dolžan izbrati kandidata, ki sicer izpolnjuje formalne pogoje za razpisano sodniško mesto. Odločitev je torej stvar njegove presoje, ta pa mora biti sprejeta po z zakonom določenem postopku in na podlagi z zakonom določenih kriterijev, pri tem pa ne sme biti očitno nerazumna in ne sme kršiti temeljnih človekovih pravic kandidatov, torej ne sme biti diskriminatorna ali arbitrarana.