Sodstvo

Sodni svet mora v vsakem posameznem primeru glede na dejstva in okoliščine konkretnega primera presoditi, ali je kršitev oziroma dopustitev kršitve predpisov po svoji teži in pomenu taka, da utemeljuje izrek sankcije razrešitve. Na ta način mu je zakonodajalec prepustil določeno polje lastne presoje, da lahko ob upoštevanju vseh bistvenih okoliščin konkretnega primera odloči na najprimernejši način. Glede na navedeno je kršitev oziroma dopustitev kršitve predpisov v zvezi z dodeljevanjem zadev, ki ima za posledico razrešitev predsednika sodišča, nedoločen pravni pojem. Nedoločen pravni pojem je namreč usmerjen na opredeljevanje dejanskega stanu v pravni normi. Diskrecijski pravici se približuje, kolikor ima upravni organ pri uporabi (napolnjevanju vsebine) nedoločenega pravnega pojma določeno polje proste presoje. Po 3. točki prvega odstavka 64. člena ZS se predsednika sodišča razreši funkcije predsednika, če krši ali dopusti kršitev predpisov v zvezi z dodeljevanjem zadev. To pomeni, da se njegova odgovornost vzpostavi na podlagi ugotovljenih kršitev teh predpisov. Predsednik sodišča je namreč kot nosilec obveznosti (dolžnosti) za svoje ravnanje pravno odgovoren, saj je z

O predlogu za izločitev je odločal predsednik Vrhovnega sodišča kot poseben sodni organ najvišjega sodišča v državi (127. člen Ustave). To sodišče pa v upravnem sporu po drugem odstavku 12. člena ZUS-1 odloča o pritožbah zoper odločitve upravnega sodišča (v zvezi s prvim odstavkom 76. člena in 82. členom ZUS-1) ter o revizijah, vloženih zoper pravnomočne sodbe istega sodišča (kar izhaja iz členov 84, 93 in 94 ZUS-1) in zoper pravnomočne sklepe, s katerimi upravno sodišče ugotovi ničnost izpodbijanega upravnega akta (95. člen ZUS-1). V obeh primerih pravnih sredstev gre za devolutivni pravni sredstvi, o katerih odloča isto nadrejeno sodišče, to je Vrhovno sodišče. Zoper njegovo odločbo, torej ne glede na to, ali je sprejeta v zvezi s pritožbo ali revizijo, pa po ustaljeni sodni praksi ni mogoče vložiti nadaljnjega pravnega sredstva, to je revizije ali pritožbe, saj bi to pomenilo ponovljeno odločanje Vrhovnega sodišča o istih pravnih vprašanjih. Vrhovno sodišče odloča v upravnem sporu le o devolutivnih pravnih sredstvih, pri čemer zoper njegove odločitve (za razliko od odločb višjih sodišč v pravdnem postopku) ni mogoče vložiti rednega ali izrednega pravnega

Pooblaščenec nasprotnega udeleženca je obvestilo o pošiljki nesporno prejel 11. 8. 2025, torej med poletnim poslovanjem sodišča. Pošiljka je bila nato vržena v njegov nabiralnik, vendar pa mu ob pomanjkanju jasnih obvestil ni mogoče šteti v škodo, če je štel, da rok za vročitev med sodnimi počitnicami ni tekel. To pa pomeni, da bi moralo sodišče prve stopnje šteti, da je bila pritožba vložena pravočasno in jo po izpeljanem postopku s pritožbo (vročanje v odgovor) predložiti v odločanje sodišču druge stopnje.

Sodnikova in delavčeva disciplinska odgovornost sta primerljivi, nista pa enaki. Podobno velja glede ugotavljanja sodnikove in delavčeve disciplinske odgovornosti, ki je v obeh primerih predmet posebnega, disciplinskega postopka, s to razliko, da je v disciplinskem postopku zoper sodnika v skladu s prvim odstavkom 44. člena ZSSve določena smiselna uporaba določb ZKP, ki v disciplinskem postopku zoper delavca v 12. oddelku III. poglavja ZDR-1 ni določena. Glede na to, in ker se odvetniške storitve vrednotijo po vrstah pravnih postopkov, kot so določeni (našteti) v posebnem delu OT, se izkaže za pravilno odmera tožničinih stroškov po tar. št. 14 OT, namesto po tar. št. 10/2 OT, ki se sicer uporablja za odmero stroškov v skrajšanem kazenskem postopku.

Upravno sodišče je edino v Republiki Sloveniji stvarno pristojno sodišče za odločanje v upravnih sporih na prvi stopnji, uporaba instituta delegacije pristojnosti iz 67. člena ZPP v upravnem sporu ni mogoča, posledično pa je predlog za prenos pristojnosti po tej določbi nedovoljen. S tem stališčem Vrhovno sodišče usklajuje svojo dosedanjo neenotno prakso, saj je o tovrstnih predlogih odločalo na podlagi 67. člena ZPP, ki pa ga po novem stališču ni mogoče uporabiti v upravnem sporu.

Upravno sodišče je edino v Republiki Sloveniji stvarno pristojno sodišče za odločanje v upravnih sporih na prvi stopnji, uporaba instituta delegacije pristojnosti iz 67. člena ZPP v upravnem sporu ni mogoča, posledično pa je predlog za prenos pristojnosti po tej določbi nedovoljen. S tem stališčem Vrhovno sodišče usklajuje svojo dosedanjo neenotno prakso, saj je o tovrstnih predlogih odločalo na podlagi 67. člena ZPP, ki pa ga po novem stališču ni mogoče uporabiti v upravnem sporu.

Tako 113.a člen ZS kot pravila ZPP, ki urejajo prekinitev postopka, se nanašajo na postopek kot celoto. Predmet postopka je z vložitvijo tožbe in postavitvijo zahtevkov opredelil tožnik. Presoja o tem, ali bo o vseh zahtevkih odločilo z eno odločbo ali o posameznih zahtevkih izdalo delno sodbo, je v domeni sodišča (314. člen ZPP). Eno izmed vodil v tej presoji je tudi načelo ekonomičnosti postopka, v skladu s katerim si mora sodišče prizadevati, da se postopek opravi brez zavlačevanja in s čim manjšimi stroški. Glede na to, da sme predhodno vprašanje postaviti tudi sodišče prve stopnje, da ga je postavilo že Vrhovno sodišče, da je v izpodbijanem sklepu ugotovljeno, da je tudi odločitev v obravnavani zadevi odvisna od že postavljenega vprašanja, in da sodba SEU zavezuje vsa sodišča države članice, je v analogni uporabi 113.a člen ZS podana tudi podlaga za prekinitev postopka, ne da bi sodišče prve stopnje tudi samo pri SEU vložilo predlog za predhodno odločanje.

Kljub obstoju sodne prakse, ki rešuje zadevno pravno vprašanje, se sme sodišče države članice obrniti na SEU, če meni, da je to primerno, okoliščina, da so bile določbe, katerih razlaga se zaproša, že razložene, pa ni ovira, da SEU ne sprejme nove odločitve. Glede na to, da sme predhodno vprašanje postaviti tudi sodišče prve stopnje, da ga je postavilo že Vrhovno sodišče, da je v izpodbijanem sklepu ugotovljeno, da je tudi odločitev v obravnavani zadevi odvisna od že postavljenega vprašanja, in da sodba SEU zavezuje vsa sodišča države članice, je v analogni uporabi 113.a člena ZS podana podlaga za prekinitev postopka, ne da bi sodišče prve stopnje tudi samo pri SEU vložilo predlog za predhodno odločanje.

Tožnica je ob prvem napredovanju na položaju višje sodnice napredovala za dva plačna razreda, kar pa ne pomeni, da je napredovala dvakrat, ampak gre za eno samo napredovanje (hitrejše napredovanje), ki zajema dva plačna razreda. Z oceno sodniške službe personalni svet ugotovi le (ne)izpolnjevanje pogojev za napredovanje oziroma, da sodnik ne ustreza sodniški službi (32. člen ZSS), ne ugotavlja oziroma ne odloča pa tudi o uvrstitvi v plačni razred na podlagi te ocene. Ker je bila tožnica že pri prvem napredovanju uvrščena v najvišji plačilni razred sodniškega mesta višji sodnik, v plačnih razredih na mestu višjega sodnika ne more več napredovati.

Sodni svet v obravnavani zadevi meja svoje diskrecije, ki jo uživa pri odločanju, ni prekoračil. Tožnica se v bistvenem ne strinja z ovrednotenjem rezultatov njenega dosedanjega dela, kar pa spada v diskrecijsko presojo toženca, ki samostojno ocenjuje izpolnjevanje pogojev za napredovanje, strokovno avtonomno z dvotretjinsko večino. Pred Vrhovnim sodiščem pravilnost uporabe diskrecije ni del presoje v upravnem sporu zoper tovrstno odločitev, temveč je to zgolj morebitna prekoračitev diskrecije oziroma njena zloraba (drugi odstavek 27. člena ZUS-1). Kot že obrazloženo, je Sodnemu svetu v okviru diskrecijske pravice, ki jo ima v postopku odločanja o napredovanju sodnika, pridržana vsebinska (lastna) presoja oziroma ovrednotenje zakonsko opredeljenih kriterijev iz prvega odstavka 28. člena ZSS (teh ni mogoče neposredno uporabiti), upoštevaje pri tem merila iz drugega odstavka istega člena, ki jih sprejme Sodni svet (prim. 4. točko prvega odstavka 23. člena ZSSve). Vrhovno sodišče presoja le, ali je bila odločba izdana v mejah pooblastila in v skladu z njegovim namenom. Tem kriterijem izpodbijana odločba zadosti.

Tožnica se v bistvenem ne strinja z ovrednotenjem (sicer nespornih) rezultatov njenega dosedanjega dela, kar pa spada v diskrecijsko presojo toženca, ki samostojno ocenjuje izpolnjevanje pogojev, strokovno avtonomno z dvotretjinsko večino. Pravilnost uporabe diskrecije ni del presoje v upravnem sporu zoper tovrstno odločitev. Kot je bilo že obrazloženo, je Sodnemu svetu v okviru diskrecijske pravice, ki jo ima v postopku odločanja o napredovanju sodnika, pridržana vsebinska (lastna) presoja oziroma ovrednotenje zakonsko opredeljenih kriterijev iz prvega odstavka 28. člena ZSS (teh ni mogoče neposredno uporabiti), upoštevaje pri tem merila iz drugega odstavka istega člena, ki jih sprejme Sodni svet (prim. 4. točko prvega odstavka 23. člena ZSSve). Vrhovno sodišče presoja le, ali je bila odločba izdana v mejah pooblastila in v skladu z njegovim namenom.

Postopek se prekine do odločitve Sodišča Evropske unije o predlogu za sprejem predhodne odločbe o razlagi členov 6(1) in 7(1) Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah v zadevi II Ips 14/2025.

Postopek se prekine do odločitve Sodišča Evropske unije o predlogu za sprejem predhodne odločbe o razlagi členov 6(1) in 7(1) Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah v zadevi II Ips 14/2025.

Na prekluzivni rok za vložitev tožbe zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, storjene v postopku stečaja, ne vpliva samo po sebi dejstvo, da je tekel zoper stečajnega upravitelja disciplinski postopek.

Tudi če gre pri ukrepu iz 34. člena ZSS za poseg v ustavno varovan položaj sodnika, je razvidno, da je tak poseg utemeljen na zakonu ter da sledi ustavno dopustnemu cilju. Ni videti ustavnih omejitev, da bi ukrep znižanja plače sodniku na podlagi zakona lahko izrekel tudi Sodni svet. Iz Ustave ne izhaja, da bi se lahko znižanje plače sodniku izreklo samo v disciplinskem postopku kot disciplinska sankcija. 52. člen ZSS določa pravno podlago za različne primere znižanja plače sodniku. Dejstvo, da lahko dva različna organa odločita o znižanju plače sodnika iz različnih zakonsko predpisanih razlogov in po različnih postopkih, pa samo po sebi ne kaže na to, da bi bila taka ureditev protiustavna. Gre za nastop posledic slabega ali dobrega opravljanja dela in ne krivdnega kršenja sodniških dolžnosti (81. člen ZSS). Da mora stranka dejanske ugovore izčrpati že v postopku pred toženo stranko, jasno izhaja iz določb ZUS-1, ki vzpostavljajo prekluzijo novih navedb o dejanskem stanju in novih dokazov v upravnem sporu.

Iz besedila četrtega odstavka 34. a člena ZSS izhaja, da Sodni svet o predlogu za navedeno napredovanje odloča po prostem preudarku. Taka razlaga te določbe ZSS je uveljavljena v sodni praksi Vrhovnega sodišča. Kadar organ odloča po prostem preudarku, se v upravnem sporu v okviru presoje zakonitosti akta presoja, ali je bil prosti preudarek uporabljen v skladu z njegovim namenom in ali so bile meje prostega preudarka prekoračene. Obseg sodnega preizkusa prostega preudarka je torej omejen in so zanj postavljeni okviri: odločba o upravni zadevi mora biti izdana v mejah pooblastila in v skladu z namenom, za katerega je organu pooblastilo dano (tretji odstavek 40. člena ZUS-1). Sodnemu svetu je z namenom uresničevanja njegove vloge kot državnega organa sui generis in v skladu z delom njegove odgovornosti za stanje v sodstvu treba priznati pristojnost, da odloči, kateri izmed kriterijev iz prvega odstavka 28. člena ZSS so pomembnejši oziroma imajo večjo težo z vidika zahtev sodniškega dela in funkcije. Ko zakon za odločanje o napredovanju določa, da ima Sodni svet prosti preudarek, mu s tem v okviru zakonsko očrtanega prostora presoje, upoštevaje načelo en

Sodni svet je v obrazložitvi korektno povzel mnenja predsednice Višjega delovnega in socialnega sodišča, predsednika Vrhovnega sodišča in ministrice za pravosodje in tudi to, da so vsi trije zaradi njenega dolgoletnega uspešnega opravljanja funkcije podpredsednice dali prednost tožnici. Obrazložil pa je tudi, zakaj je kljub navedenim skladnim mnenjem odločil drugače. Sodna presoja izbire Sodnega sveta je zaradi njegovega posebnega ustavnega položaja Sodnega sveta in posledično širokega polja proste presoje omejena na test tako imenovane očitne (ne)razumnosti. Vrhovno sodišče ocenjuje, da razlogi v izpodbijani odločbi zadoščajo za oceno, da niso nerazumni in narekujejo presojo, da Sodni svet svojih zakonskih pooblastil ni prekoračil.

Ne drži navedba stranke z interesom, da bi morala tožnica poleg izpodbijane odločbe nujno izpodbijati tudi odločbo o imenovanju druge kandidatke na sodniško mesto višjega sodnika, četudi sta bili obe odločbi izdani na podlagi istega razpisa za dve prosti sodniški mesti. Iz 36. člena ZSSve, ki predstavlja osnovni okvir spora, in tudi iz drugih za odločitev relevantnih določb ne izhaja zahteva po izpodbijanju celotnega razpisnega postopka. Da je treba izpodbijati obe odločbi, ni mogoče izpeljati niti iz pravnega pouka v obvestilu o neizbiri, da je zoper odločbi dopusten upravni spor. Tožnica je kot neizbrani kandidat svoje sodno varstvo dopustno omejila na izpodbijanje le ene odločbe, medtem ko je druga odločba postala dokončna in pravnomočna. Predmet tovrstnih sporov ni preverjanje, ali je vlagatelj tožbe po katerem od kriterijev ali po vseh kriterijih iz 28. člena ZSS uspešnejši od izbranega kandidata. Prav tako diskrecijska presoja Sodnega sveta ne more biti predmet preverjanja v dokaznem postopku pred sodiščem.

Vrhovno sodišče se načelno strinja, da je treba v postopkih imenovanja sodnikov in predsednikov sodišč stremeti k temu, da se v čim večji meri udejanji načelo neposrednosti. Kakovostno odločanje se namreč najbolje zagotavlja tako, da se člani Sodnega sveta ne samo seznanijo z razpoložljivim procesnim gradivom, ampak so navzoči tudi pri razgovoru s kandidatom. Kljub temu očitana kršitev ni podana: iz Poslovnika Sodnega sveta in ZSSve ne izhaja, da bi o imenovanju predsednika sodišča lahko odločali le člani, ki so sodelovali v vseh predhodnih fazah postopka, kot tudi ne obveznost člana Sodnega sveta, da glasuje o vseh zadevah, ki se obravnavajo na posamezni seji. Neodvisnost Sodnega sveta se neločljivo povezuje z njegovo odgovornostjo -­ zaupanje javnosti in njeno podporo mora graditi s preglednim delom in odgovornostjo. Kot poudarja Posvetovalni svet evropskih sodnikov (CCJE), noben sodni svet ni nad zakonom. Nekatere odločitve sveta vplivajo na pravice, ki jih varuje Evropsko sodišče za človekove pravice, na primer v zvezi s kariero sodnikov, zato morajo biti obrazložene, sodniki pa morajo imeti pravico do sodnega varstva. Kadar pravilnost sklepa sveta preizkusi neodvisno

Tožnik je izpolnil pogoje za hitrejše napredovanje s 4. 7. 2022 in bi s tem dnem lahko napredoval za dva plačna razreda, vendar je razpon plačnih razredov za okrajne sodnike v prilogi 3 ZSPJS oziroma ZSPJS-AA jasen in sega od 47. do 51. plačnega razreda, od 1. 4. 2023 dalje pa od 48. do 52. plačnega razreda. Tožnik lahko kot okrajni sodnik, ki je že uvrščen v 50. plačni razred, s 4. 7. 2022 napreduje največ v 51. plačni razred, ob upoštevanju novele ZSPJS-AA pa s 1. 4. 2023 v 52. plačni razred, pa čeprav izpolnjuje pogoje za hitrejše napredovanje. Zakonska ureditev (oziroma zakonsko določen najvišji plačni razred, ki ga okrajni sodnik lahko doseže) torej ne omogoča Sodnemu svetu niti Vrhovnemu sodišču, da bi tožnika kljub izpolnjevanju pogojev za hitrejše napredovanje uvrstila za dva plačna razreda višje od že doseženega. Z odločbo Ustavnega sodišča U‑I‑8/24 določen način izvršitve odločbe U‑I-772/21 ne pomeni določanja plač sodnikov v smislu določanja višine plačila, ki naj pripada sodnikom za opravljanje sodniške službe, za urejanje česar je poklican zakonodajalec. Ustavno sodišče ima za izdajo odločbe U‑I‑8/24 z vsebino, kot je bila izdana, podlago v drugem odstav