76. člen ZSS

Tožba na dopolnitev odločbe Sodnega sveta ne izpolnjuje pogojev za meritorno obravnavo. V upravnem sporu sodišče ni pristojno za dopolnitev ali dopolnjevanje odločbe Sodnega sveta. Pomanjkljivosti, ki jo stori upravni organ, če ne odloči o vseh vprašanjih, ki so predmet postopka, ni mogoče odpraviti z odločitvijo sodišča v upravnem sporu.

Postopek, v katerem se izreče disciplinska sankcija prenehanja sodniške funkcije, je z odločitvijo Disciplinskega sodišča druge stopnje o pritožbi pravnomočno zaključen. Za izdajo ugotovitvene odločbe, ki jo v takšnem primeru po 76. členu ZSS mora izdati Sodni svet, je pomembno ugotoviti, da je bila sodniku izrečena disciplinska sankcija prenehanja sodniške funkcije ter da je odločitev o tem pravnomočna in kdaj.

V primeru prvostopenjskega upravnega spora zoper dejanje, ki posega v ustavni položaj tožnika (4. člen ZUS-1), je glavna obravnava temeljna za ugotovitev upoštevnega dejanskega stanja tudi z vidika zahtev 23. člena Ustave. Iz 22. člena Ustave skladno z načelom pravne države (2. člen Ustave) tudi izhaja, da se lahko pravice ali obveznosti oziroma pravni položaj posameznika spremenijo samo na podlagi zakonitega posamičnega in konkretnega akta, ki je bil izdan v zakonsko predpisanem postopku. ZSS o potrditvi negativne ocene sodniške službe izrecno predvideva izdajo ugotovitvene odločbe (76. člen), ne da bi podrobneje opredelil, v katerem trenutku mora biti izdelana in določil njeno obliko. Tudi Poslovnik sodnega sveta posebnih določb o obliki odločitev v posamičnih in konkretnih zadevah ne vsebuje. Zato se morajo glede tega vprašanja smiselno uporabiti določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek (27. člen Poslovnika Sodnega sveta). Glede na potrebo po ustavno skladni razlagi razmerja med 74. in 76. členom ZSS bi po presoji Vrhovnega sodišča moral Sodni svet o potrditvi negativne ocene sodniške službe odločiti z aktom v obliki ugotovitvene odločbe ob smiseln

Z vidika presoje procesnih predpostavk za tožbo je bistveno, da je bil akt Sodnega sveta o prenehanju sodniške službe za tožnico izdan in tožnici vročen, četudi samo v obliki obvestila; ta akt pa ni imel razlogov za odločitev, poleg tega je bila napovedana naknadna izdaja „pisne odločbe“. Zoper omenjeno obvestilo, ki je akt Sodnega sveta, tožnica ni imela učinkovitega pravnega sredstva oziroma sodnega varstva. Če organi ugotovijo, da sodnik ne ustreza sodniški službi, je legitimen cilj, da čim prej po sprejetju omenjene odločitve, tak sodnik sodne oblasti ne izvaja več in najhitrejši čas učinkovanja te odločitve je z dnem odločitve na seji Sodnega sveta. Brez dvoma ureditev in konkretna odločitev, po kateri sodnik ne sme več opravljati sodniške službe že z dnem, ko je bila odločitev sprejeta na seji Sodnega sveta, lahko učinkovito uresničuje(ta) opisani legitimen cilj. Ker je tožnica dne 26. 11. 2014 vložila tožbo zoper izdano pisno in obrazloženo odločbo Sodnega sveta v zadevi I U 1883/2014 in je Upravno sodišče s sodbo z dne 17. 3. 2015 tožbo zavrnilo, sodba je postala pravnomočna dne 17. 3. 2015, revizija tožeče stranke pa je bila zavržena s sklepom Vrhovn

Potrditev ocene sodniške službe iz drugega odstavka 33. člena ZSS ni šteti zgolj za potrditev osrednjega akta v smislu določb ZUP, ampak za odločitev in s tem akt, s katerim se šele končno odloči, da je ocena Personalnih svetov pravilna in da sodnik sodniški službi ne ustreza. Sicer pa je bil v tem smislu dan tudi pravni pouk tožnici in nenazadnje tudi tožena stranka (Sodni svet RS) sama ne ogovarja položaju toženca in s tem tistega, ki o oceni sodniške službe končno odloči, oziroma ga očitno, glede na navedbe v odgovoru na tožbo, tako razume tudi sama. Čim pa je tako in je potrditev vsebinska odločitev, s katero se ocena sodniške službe ponovno pretehta, mora biti pravilno izpeljan postopek, iz odločitve oziroma njene obrazložitve pa morajo biti razvidni (tudi) vsebinski razlogi za potrditev.