4. člen ZSS

Sodnik, čeprav mu obveznosti in pravice, ki izhajajo iz sodniške službe, mirujejo, ne sme opravljati nobene dejavnosti prek pravno organizacijske oblike samostojni podjetnik (s.p.).

Za oceno o povprečnosti vodenja sodišča ne zadošča pavšalna ugotovitev, da so rezultati sodišča v zadnjem obdobju povprečni, zlasti še, če je sodišče slabše rezultate doseglo po kriterijih, na katere tožnica kot predsednica sodišča praviloma niti ni mogla vplivati (trajanje postopkov v pomembnejših zadevah in delež potrjenih zadev) oziroma ne da bi bilo ugotovljeno, kako in če je k temu prispevalo njeno vodenje. Upoštevati je treba, da kriteriji in merila za ocenjevanje uspešnosti vodenja sodišča, za razliko od kriterijev za napredovanje, niso določeni in da tožnica ne kandidira za mesto predsednice sodišča, temveč da bi v nadaljevanju svoje kariere opravljala sodniško funkcijo na istem delovnem mestu v višjem sodniškem nazivu. Nenazadnje pa napredovanje sodnika ni namenjeno zgolj zagotavljanju njegove materialne neodvisnosti oziroma izboljšanju njegovega materialnega položaja, temveč tudi moralnemu priznanju sodniku za njegovo (zlasti dolgoletno) delo.

Materialna neodvisnost sodnika je lahko ogrožena predvsem s strani zakonodajne in izvršilne veje oblasti, ki z oblikovanjem plačnega sistema sodnikov in z zagotavljanjem sredstev za sodstvo pomembno vplivajo na materialni položaj sodnikov. Vendar ni mogoče izključiti možnosti, da bi bila lahko materialna neodvisnost ogrožena tudi s strani kolegov sodnikov, ki imajo pristojnosti v zvezi z izvajanjem sodne uprave. Ena od okoliščin, ki bi lahko kazale na predsednikovo neustrezno ravnanje je ugotovitev, da je šlo za ravnanje v nasprotju z veljavnimi pravili. Vendar iz tožničinih navedb v tožbi ne izhaja, da bi predsednica sodišča o nadomestilu plače odločala v nasprotju z veljavnimi pravili. Nasprotno: odločila je v skladu s stališčem vrhovne državne revizorke in Skupne notranje revizijske službe Vrhovnega sodišča RS. Tožnica meni, da bi predsednica sodišča morala kljub nevarnosti, da utegne odgovarjati za neupravičeno porabo proračunskih sredstev, ravnati v nasprotju s stališči teh strokovnih služb in obračunati višje nadomestilo plače v skladu z odločbo Višjega delovnega in socialnega sodišča Psp 259/2019 z dne 5. 12. 2019. Zgolj to, da predsednica sodišča ni ravnala v sklad

Ker gre v upravnem postopku za odločanje o tožnikovi zakonski pravici ter ob dejstvu, da se tudi dodatke na delovno dobo šteje za obvezni sestavni del plače, je to tožnikova zakonska pravica, ki mu zagotavlja njegov neodvisen položaj. Zato je tožena stranka dolžna odločati o utemeljenosti pritožbe tožnika proti odločbi o plači.

V pravno-formalnem smislu Sodni svet v postopkih v zvezi z disciplinskimi sankcijami zoper sodnika ni pristojen samo za izvršitev disciplinske sankcije, ampak mora o premestitvi sodnika izdati odločbo (25. člen ZSS). Zakonodajalec je tudi predvidel, da ima sodnik zoper odločbo o premestitvi pritožbo v roku 8 dni od prejema odločbe o premestitvi, o pritožbi pa odloča Sodni svet z dvotretjinsko večino (2. odstavek 25. člena ZSS). Ker je potrebno pravna sredstva, ki jih ima sodnik v zvezi z zatrjevanimi posegi v njegove zakonske pravice, razlagati tako, da je zagotovljeno učinkovito sodno varstvo pravic (23. člen Ustave), kar pa izključuje možnost nepotrebnega kopičenja pravnih sredstev, izpodbijani akt ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, ker tak akt še ne posega v zakonsko varovane pravne koristi oziroma pravico tožnice (v smislu 1. člena ZUS in 157. člen Ustave).

Sodni svet je vezan na oceno sodniške službe in je ne more spreminjati, le negativna ocena iz 1. točke 32. člena ZSS je podvržena njegovi potrditvi, a tudi te ne more sam spreminjati, kar pomeni, da lahko, če ne ocene ne potrdi, kvečjemu vrne zadevo v ponovni postopek ocenjevanja sodniške službe pristojnemu personalnemu svetu, med tem ko za nobeno od drugih ocen iz 32. člena niti takega zakonskega pooblastila nima in mora pozitivno oceno upoštevati. Z akonodajalec sicer res ni postavil kakršne koli hierarhije med kriteriji iz 29. člena ZSS. Vendar pa je sodišče v upravnih sporih že večkrat zavzelo stališče, da je glede na naravo upravne ali javnopravne stvari (kadar gre npr. za strokovne odločitve tehnične ali pravno-politične narave ali za odločitve na področju ekonomske in kulturne politike) sodna presoja zadržana v tem smislu, da sodišče pristojnemu organu pušča določeno polje proste presoje in se ne spušča v strogo presojo uporabe v zakonu postavljenih materialnih kriterijev, ampak v takih primerih uporablja test t.i. očitne (ne)razumnosti. Tudi v obravnavani zadevi gre za specifično naravo javno-pravnega odločanja, kjer ima pristojni organ za izdelavo ocene sodniške službe

Sodnik nima pravice do dostopa do sodišča oziroma sodnega varstva ter pravnega sredstva zoper oceno o sodniški službi in sklep Personalnega sodišča Vrhovnega sodišča o pritožbi zoper oceno o sodniški službi, kadar je v oceni sodniške službe ugotovljeno, da sodnik ne ustreza sodniški službi. Namen določbe 6. alineje 1. odstavka 28. člena ZS ni v tem, da bi Sodni svet odločal o zatrjevani kršitvi sodnikove zakonske pravice, ki naj bi jo pred tem storil Sodni svet pri odločanju o pritožbi sodnice zaradi zatrjevanih kršitev zakonskih pravic v postopku ocenjevanja sodniške službe.

Predhodno opravljanje sodniške funkcije na okrajnem sodišču ali katerem koli drugem sodišču ni mogoče šteti za (posebno) strokovno dejavnost v pravni stroki v smislu 2. točke 1. odstavka 29. člena ZSS v zvezi z izdelavo ocene sodniške službe. Zakonodajalec sicer res ni postavil kakršne koli hierarhije med kriteriji iz 29. člena ZSS. Vendar pa je sodišče v upravnih sporih že večkrat zavzelo stališče, da je glede na naravo upravne ali javnopravne stvari, kadar gre na primer za strokovne odločitve tehnične ali pravno-politične narave ali gre za odločitve na področju ekonomske in kulturne politike, sodna presoja zadržana v tem smislu, da sodišče pristojnemu organu pušča določeno polje proste presoje in se ne spušča v strogo presojo uporabe v zakonu postavljenih materialnih kriterijev, ampak v takih primerih uporablja test t.i. očitne (ne)razumnosti. Delež vloženih pritožb je ob upoštevanju vrste (strukture) zadev povsem razumno šteti kot enega izmed pokazateljev dosežene stopnje pravilnosti in zakonitosti sodnikovega odločanja, pa tudi sposobnosti razreševanja pravnih vprašanj, poleg pokazatelja, ki izhaja iz statistike sodnih odločitev v pritožbenih postopkih. To merilo je predvide