81. člen ZSS

Tudi če gre pri ukrepu iz 34. člena ZSS za poseg v ustavno varovan položaj sodnika, je razvidno, da je tak poseg utemeljen na zakonu ter da sledi ustavno dopustnemu cilju. Ni videti ustavnih omejitev, da bi ukrep znižanja plače sodniku na podlagi zakona lahko izrekel tudi Sodni svet. Iz Ustave ne izhaja, da bi se lahko znižanje plače sodniku izreklo samo v disciplinskem postopku kot disciplinska sankcija. 52. člen ZSS določa pravno podlago za različne primere znižanja plače sodniku. Dejstvo, da lahko dva različna organa odločita o znižanju plače sodnika iz različnih zakonsko predpisanih razlogov in po različnih postopkih, pa samo po sebi ne kaže na to, da bi bila taka ureditev protiustavna. Gre za nastop posledic slabega ali dobrega opravljanja dela in ne krivdnega kršenja sodniških dolžnosti (81. člen ZSS). Da mora stranka dejanske ugovore izčrpati že v postopku pred toženo stranko, jasno izhaja iz določb ZUS-1, ki vzpostavljajo prekluzijo novih navedb o dejanskem stanju in novih dokazov v upravnem sporu.

Za upravno zadevo gre, kadar ima organ po javnopravnih določbah pristojnost, da kot nosilec oblasti izrazi svojo voljo o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika v konkretni upravni zadevi. Nobena od pristojnosti Komisije za etiko in integriteto pri Sodnem svetu Republike slovenije (v nadaljevanju KEI) iz 49. člena ZSSve ne pomeni enostranskega, oblastnega odločanja o pravicah posameznika na področju upravnega prava. Načelna pravna mnenja KEI ne vsebujejo normativnega elementa. To, da je v izpodbijanem načelnem mnenju KEI mogoče prepoznati, da je bila podlaga za sprejem mnenja ravnanje tožnika, nikakor ne zadošča za sklep, da gre za oblastveni, posamični akt, s katerim je bilo odločeno o materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika. Tudi morebiten vpliv sprejetega načelnega mnenja na potencialni disciplinski postopek ne zadošča za oceno, da načelno pravno mnenje ustvarja konkretni pravni učinek nasproti konkretnemu posamezniku. Pogoj posamičnosti in konkretnosti je izpolnjen, ko akt ustvari neposredne pravne učinke zoper posameznika. Z načelnimi mnenji KEI pa se konkretna ravnanja sodnikov presoja le na načelni ravni.

Disciplinski pregon zoper tožnico glede očitanih disciplinskih kršitev, ki naj bi jih storila v letih 2014, 2015 in 2016, od leta 2021 ni več dovoljen, saj so, tudi če je pravilno štetje od tistega trenutka, ko je bilo storjeno zadnje dejanje ponavljajočih se posameznih nedopustnih dejanj, pretekla štiri leta od storitve disciplinskih kršitev, o tožničini disciplinski odgovornosti pa v tem času ni bilo pravnomočno odločeno in je disciplinski pregon zato absolutno zastaral (četrti odstavek 84. člena ZSS).

Vrhovno sodišče je v času veljavnosti Odredbe zadeve, ki se vodijo na podlagi četrtega odstavka 36. člena ZSSve, obravnavalo kot nujne, čeprav tak status teh zadev ne izhaja iz izrecne zakonske ureditve. V Odredbi predsednika Vrhovnega sodišča te zadeve niso bile navedene kot zadeve, ki se ne glede na tretji odstavek 83. člena ZS ne štejejo za nujne. Vendar pa je treba ne glede na prakso Vrhovnega sodišča v zadevah, na katere se upravičeno sklicuje toženka v odgovoru na tožbo, v pripravljalni vlogi in na glavni obravnavi, in ne glede na to, da gre pri suspenzu že po naravi zadeve za nujen ukrep, glede na izredne razmere in posebne ukrepe zaradi razglašene epidemije nalezljive bolezni COVID-19 na območju Republike Slovenije v spornem obdobju ter glede na dejstvo, da tudi sicer zakon sporov o odločbah Sodnega sveta izrecno ne opredeljuje kot nujnih (in se kot take obravnavajo le na podlagi ustaljene sodne prakse), v obravnavani zadevi zaradi zaščite ustavne pravice do pravnega sredstva izjemoma šteti tožbo za pravočasno. Očitki, ki so bili podlaga za uvedbo disciplinskega postopka in posledično za suspenz tožnika, niso bili podani zato, ker bi tožnik (le) javno razkril domne

Po ZUS-1 je le Državno odvetništvo aktivno legitimirano za vložitev tožbe v primeru, ko je z upravnim aktom domnevno kršen zakon v škodo javnega interesa. V upravnem sporu sicer lahko v javnem interesu kot tožniki nastopajo tudi drugi subjekti (npr. nevladne organizacije glede varstva okolja), vendar aktivno legitimacijo (ob pogoju, da so sodelovali v postopku izdaje izpodbijanega akta) tem subjektom dajejo materialnopravni predpisi (npr. Zakon o varstvu okolja). Po presoji Vrhovnega sodišča takega upravičenja za vložitev tožbe v upravnem sporu ZSSve disciplinski tožilki ne daje. Določba 43. člena tega zakona predstavlja le splošno podlago za uveljavljanje sodnega varstva zoper odločitev disciplinskega sodišča. Čeprav nobene od strank disciplinskega postopka pri tem ne izključuje, pa - upoštevaje navedeno opredelitev tožnika po ZUS-1 - disciplinskemu tožilcu, kot stranki disciplinskega postopka, ki varuje javni interes, tudi ne daje izrecnega pooblastila za vložitev tožbe v upravnem sporu v primeru nestrinjanja z odločitvijo disciplinskega sodišča. Po presoji Vrhovnega sodišča bi zato razlaga, po kateri bi bil disciplinski tožilec kljub temu aktivno legitimiran za vložitev

Po ustaljeni upravno-sodni praksi imajo sodniki/sodnice zoper akt Sodnega sveta o potrditvi ocene sodniške službe, ki ima za posledico prenehanje sodniške službe, pravico do sodnega varstva v upravnem sporu. Upravno sodišče je tožbo tožnice sprejelo v obravnavo na podlagi prvega stavka 2. člena ZUS-1. Na podlagi ocene sodniške službe je tožnici prenehala sodniška služba zaradi neizpolnjevanja enega indikatorja v zvezi s kriterijem delovne sposobnosti iz 2. točke 1. odstavka 29. člena ZSS, ki je zgolj eden izmed 9 kriterijev za oceno sodniške službe, pri čemer pa se prvih 7 od 9 kriterijev po zakonu ugotavlja prek več primeroma navedenih indikatorjev. Tožnici je sodniška služba prenehala, ker je, kljub opozorilu predsednice, v daljšem časovnem obdobju občutno zaostala za pričakovanim obsegom sodnikovega dela brez opravičenega (objektivnega) razloga in ker v večjem številu zadev ni izdala sodbe v zakonsko predpisanem maksimalnem roku 90 dni. Upravno sodišče lahko v upravnem sporu odloči samo na podlagi presoje, ali je odločitev zakonita ali ne, kar v konkretnem primeru vključuje tudi presojo, da izpodbijana odločitev ni v nasprotju z ustavno določbo iz 3. odstavka 49.

Temeljni namen delegacije pristojnosti po 68. členu ZPP je smotrnost. Očitno morajo biti izkazani razlogi, zaradi katerih bi bilo konkretni postopek lažje opraviti pred drugim sodiščem. Gre tedaj za postopek, ki se bo lažje opravil pred drugim sodiščem in ne drugim sodnikom. Razlogi za delegacijo po 68. členu ZPP se tedaj nanašajo na celotno sodišče in ne na posameznega sodnika. Vsak sodnik se mora vselej vesti tako, da varuje nepristranskost in neodvisnost sojenja, sodniški ugled in samostojnost sodne oblasti (37. člen Zakona o sodniški službi, Uradni list RS, št. 19/94.. 24/98 v nadaljevanju ZSS). Tudi z nevestnim delom in z neutemeljenim zavlačevanjem postopka lahko sodnik prekrši navedeno zakonsko določbo. Proti sodniku, ki krši sodniške dolžnosti oziroma neredno opravlja sodniško službo, je mogoče uvesti disciplinski postopek (80. in 81. člen ZSS).