49. člen URS

Tožnik je dokazal, da mu je zaradi protipravnega ravnanja toženke nastala škoda v nepremoženjski sferi. Toženka je z neustreznim razporejanjem delovnega časa kršila tožnikove pravice iz delovnega razmerja, ki mu jih je bila dolžna zagotoviti na podlagi pogodbe o zaposlitvi in zakonskih določb o najdaljšem trajanju tedenskega delovnega časa (šesti odstavek 148. člena ZDR‑1), o dnevnem počitku (155. člen ZDR‑1), o tedenskem počitku (156. člen ZDR‑1) in o varnosti in zdravju pri delu (5. člen ZVZD-1 in 45. člen ZDR-1). Ker je toženka ravnala v nasprotju s svojimi pogodbenimi obveznostmi in tudi delovnopravnimi predpisi, je pravilna odločitev o obstoju njene pogodbene in tudi nepogodbene odškodninske odgovornosti. Ni podlage za seštevanje posameznih zagotovljenih ur počitka, če zagotovljeni neprekinjeni počitek ne ustreza tedenskemu oziroma dvotedenskemu minimalnemu neprekinjenemu počitku. Prav tako kršitev pravice do neprekinjenega tedenskega počitka v enem tednu ne more biti sanirana z dvema tedenskima počitkoma v drugem tednu, ki vsak posebej trajata 35 ur, ne dosegata pa zahtevanih 59 ur. Zaradi ugotovljene intenzivnosti kršitev ter zaradi daljšega obd

Tožnik je dokazal, da mu je zaradi protipravnega ravnanja toženke nastala škoda v nepremoženjski sferi. Toženka je z neustreznim razporejanjem delovnega časa kršila tožnikove pravice iz delovnega razmerja, ki mu jih je bila dolžna zagotoviti na podlagi pogodbe o zaposlitvi in zakonskih določb o najdaljšem trajanju tedenskega delovnega časa (šesti odstavek 148. člena ZDR‑1), o dnevnem počitku (155. člen ZDR‑1), o tedenskem počitku (156. člen ZDR‑1) in o varnosti in zdravju pri delu (5. člen Zakona o varnosti in zdravju pri delu in 45. člen ZDR-1).

Sodišče prve stopnje neenake obravnave ne bi smelo utemeljiti s sklicevanjem na četrti odstavek 101. člena ZJU. Tožnik je javni zavod, zato se zanj citirana določba ne uporablja (prvi odstavek 22. člena ZJU). Tehtanje ustavnih dobrin, ki ju varujeta 49. in 51. člen URS, se v tem sporu prevesi v korist toženke. V njeno svobodo dela oziroma prosto izbiro zaposlitve bi bilo namreč v nasprotju z načelom sorazmernosti poseženo prekomerno, če bi ob upoštevanju okoliščin, ki izhajajo iz 17. točke te sodbe, morala ostati pri tožniku po opravljenem specialističnem izpitu v delovnem razmerju še dvakratno dobo trajanja specializacije (to pomeni, da bi vključno z obdobjem specializacije, v katerem je zanj samostojno že opravljala delo v ugotovljenem velikem obsegu, morala delati pri njem 18 let in 4 mesece, kar je skoraj polovica polne pokojninske dobe). Po presoji pritožbenega sodišča zato ustavnoskladna zaposlitvena vezanost toženke upoštevaje okoliščine konkretnega primera obsega enkratno dobo trajanja specializacije, določilo pogodbe o specializaciji pa je nično v delu, v katerem toženko zavezuje k dvakratni dobi zaposlitve pri tožniku.

Disciplinsko sodišče odloča samo o kršitvah, zaradi katerih je mogoče odvzeti pravico opravljati odvetniški poklic na podlagi okoliščin, ki predstavljajo podlago za presojo, ali odvetnik zaradi posledic obravnavane hujše disciplinske kršitve še izpolnjujejo pogoj za opravljanje odvetniškega poklica iz 7. točke prvega odstavka 25. člena ZOdv. Disciplinsko sodišče v takem primeru ne ugotavlja le kršitve poklicne dolžnosti, ampak tudi njen objektivni vpliv na obstoj javnega zaupanja v odvetnikovo vestno in pošteno opravljanje poklica, kar pomeni odločanje o izpolnjevanju javnopravnega pogoja za opravljanje odvetniškega poklica. S tem disciplinski organ Odvetniške zbornice Slovenije izvaja v ZOdv dano (javno) pooblastilo za oblastveno odločanje o odvetnikovi pravici iz tretjega odstavka 49. člena Ustave v zvezi z dostopnostjo vsakogar do delovnega mesta pod enakimi pogoji. Gre torej za primer, na katerega se nanaša 121. člen Ustave o javnem pooblastilu, ko je Odvetniška zbornica Slovenije z zakonom dobila javno pooblastilo za opravljanje določene naloge državne uprave. Le v navedenih disciplinskih zadevah pa je po ZOdv (za razliko od primerov odločanja disciplinske kom

Glede na razlog za odpoved tožnik z zagovorom ne bi mogel vplivati na odločitev o odpovedi. Dejstva, da v času odpovedi ni imel veljavne habilitacije niti sklepa o dovolitvi opravljanja pedagoškega in raziskovalnega dela, ki je bilo podlaga za odpoved, ne bi moglo spremeniti tožnikovo pojasnilo, zakaj je zamudil z vlogo za habilitacijo, niti njegovo nasprotovanje neizdaji sklepa o dovolitvi opravljanja dela. Ker je veljavnost pogodb o zaposlitvi za dopolnilno delo neločljivo vezana na veljavnost pogodbe o zaposlitvi za polni delovni čas, s prenehanjem veljavnosti slednje po samem zakonu prenehajo veljati tudi pogodbe za dopolnilno delo.

Za odločitev v obravnavani zadevi je odločilno le, ali tožnica od toženca uveljavlja plačilo pogodbene kazni v skladu z 38.a. členom ZZZ-1. Dejstvo, ali je tožnica morda z drugimi diplomati sklenila drugačen dogovor kot s tožencem, ni pravno odločilno. Primerjana položaja diplomatov in drugih javnih uslužbencev sta že v osnovi različna, v bistvenem pa se razlikujeta tudi glede na predmet pravnega urejanja. V takšnem primeru ni mogoče ugotoviti neskladja s splošnim načelom enakosti pred zakonom v smislu drugega odstavka 14. člena Ustave. Pogodbena kazen, kot je določena v 38.a členu ZZZ-1, ni nesorazmerno visoka, in upošteva ekvivalentnost obveznosti in dajatev ter tudi specifiko delovnopravnih razmerij. OZ v 252. členu določa, da sodišče zmanjša na dolžnikovo zahtevo pogodbeno kazen, če spozna, da je glede na vrednost in pomen predmeta obveznosti nesorazmerno visoka. Ta določba temelji na načelu pogodbene volje strank (pogodbeno dogovorjene kazni, kjer stranki sami določita višino ali način izračuna pogodbene kazni). V obravnavani zadevi pa gre za zakonsko in ne pogodbeno določeno višino kazni, ki takšno ekvivalenco obveznosti dejansko že inherentno upošteva na ustav

Z dejanjem ko je tožena stranka odločila, da tožnik kot pooblaščeni inženir ne sme biti imenovan za vodjo projekta, je brez dvoma posegla v pravico tožnika, da opravlja delo vodenja projektne dokumentacije v primeru konkretnega projekta "D.". Ta poseg je predpisan z zakonom, kajti zakonodajalec je predpisal, če glede na namen gradnje prevladuje arhitekturna stroka, potem je prav, da je za vodenje projektne dokumentacije določen pooblaščeni arhitekt. Tako navodilo oziroma usmeritev pristojnega organa projektantski družbi oziroma investitorju tekom upravnega postopka je tudi primeren ukrep, saj je z njim mogoče doseči legitimen cilj, to pa je, da je za vodenje izdelave projektne dokumentacije za objekt "D.", določen arhitekt in ne inženir, seveda pod pogojem, da arhitekturna stroka prevladuje glede na namen gradnje "D."; gre nedvomno tudi na nujen ukrep, ki ga ni mogoče doseči z milejšim posegom v pravico inženirja opravljati vodenje izdelave projektne dokumentacije, ki bi lahko v enaki meri dosegel isti legitimen cilj. Sodišče tudi ne vidi nesorazmerja v ožjem pomenu besede med omejitvijo pravice tožnika, da opravlja delo vodje projekta v primeru "D.," in na drugi strani varstvom

Toženka jedokazala, da je pri drugih delodajalcih preverila, ali lahko ponudijo tožnici ustrezno delo (prvi odstavek 40. člena ZZRZI). Noben predpis delodajalcu (in sodišču v sodnem postopku) ne nalaga obveznosti, da bi moral z izvedencem medicine dela pri drugi družbi preveriti, ali je dejansko imela ali ne na razpolago ustrezno delovno mesto za delavca, kateremu je delodajalec nameraval odpovedati pogodbo o zaposlitvi zaradi invalidnosti. Tudi za družbe, ki so med seboj povezane, takšna obveznost ni predpisana. Določbo 196. člena ZDR-1, na podlagi katere mora delodajalec delavcu, pri katerem je ugotovljena preostala delovna zmožnost, v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju zagotoviti opravljanje drugega dela, ustreznega preostali delovni zmožnosti, je treba razlagati v luči Direktive Sveta 2000/78/ES z dne 27. 11. 2000 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu. Ta v 5. členu z namenom zagotovitve skladnosti z načelom enakega obravnavanja, kar zadeva hendikepirane osebe, zahteva zagotovitev razumnih prilagoditev; delodajalce obvezuje k sprejemu ustreznih ukrepov glede na potrebe v konkretni situaciji, da se hendikepirani osebi

Znanja in izkušnje, ki jih je toženec pridobil s tem, ko je pri tožnici sodeloval pri razvoju tehničnih rešitev, mehanskih nadgradnjah in dopolnitvah naprave za stranke, lahko uporablja tudi pri novem delodajalcu, ko ta za svoje stranke razvija rešitve in prilagoditve.

V primeru odškodninske odgovornosti države protipravnosti ni mogoče enačiti s protipravnostjo, kot se zahteva pri splošni odškodninski odgovornosti, saj ima v primeru odškodninske odgovornosti države standard protipravnosti drugačno vsebino: za izkazano protipravnost se zahteva zavestna, namerna in očitna t.i. kvalificirana stopnja napačnosti. Sem spadajo tudi grobo kršenje pravil postopka in napake, ki so povsem zunaj okvira pravno še dopustnega dejanja v smislu arbitrarnosti oziroma izdaje odločbe zunaj z zakonom predvidenega postopka. Šteje se, da je protipravnost nastala tudi tedaj, ko je nosilec oblasti toliko presegel svoj okvir zakonitega delovanja, da tega ni mogoče upravičiti oziroma utemeljiti v skladu z značilnostmi samega pravnega sistema. Za zakonodajno (normativno) protipravnost, kamor se uvrščajo opustitve pri izdaji predpisov in neskladnost s hierarhično višjimi predpisi, te opustitve in neskladnost same po sebi ne zadoščajo, temveč lahko odškodninsko odgovornost utemeljijo le najhujše kršitve ustavnih določb oziroma kršitve temeljnih civilizacijskih standardov. Ustava v 74. členu določa, da je gospodarska pobuda svobodna, v drugem odstavku tega člena pa, d

S sklicevanjem na stališča iz judikata Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 153/2016 je pravilno utemeljilo, da tega dejstva (obstoja že sklenjene pogodbe o zaposlitvi) ne more spremeniti okoliščina, da je tožnik v vtoževanem obdobju dejansko opravljal delo drugega delovnega mesta. Posledično je prvostopenjsko sodišče utemeljeno zavrnilo zahtevek za izstavitev pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto višji kriminalistični inšpektor - forenzični izvedenec. Kot je Vrhovno sodišče RS obrazložilo v citirani zadevi in velja tudi za ta spor, ima na podlagi 17. člena ZDR-1 delavec pravico zahtevati izstavitev pogodbe o zaposlitvi, če pisna pogodba ni sklenjena in se opravlja delo brez nje, ne pa tudi v primeru, ko je pisna pogodba sklenjena, dejansko pa delavec opravlja drugo delo. Sodno varstvo za izstavitev drugačne pogodbe o zaposlitvi od obstoječe ni predvideno. To sicer ne pomeni, da formalna ureditev dejanskega statusa javnega uslužbenca ni možna. Javnega uslužbenca je na primer mogoče, če so za to podani pogoji, premestiti na drugo delovno mesto na podlagi 147. člena ZJU (s soglasjem ali brez), vendar se tudi v tem primeru, razen, če gre za premestitev k drugemu delodajalcu, nova pogodba

V tej zadevi se odpira vprašanje preživninskih zmožnosti. Poudarjeno je, da je treba najprej ugotoviti (obstoječe) materialne zmožnosti. Četudi je ugotovitev posredna, mora biti jasno, da gre za dejansko ugotovitev, ne pa zgolj nakazovati, da se preživninski zavezanec očitno že znajde. Drugi poudarek je, da je treba pri presoji o (potencialnih) pridobitnih zmožnosti upoštevati, da načelo najvišje koristi otroka ni nadustavno ali celo zunajpravno načelo. Nasprotno, izhaja iz Ustave (zlasti iz 54. in 56. člena), se nahaja znotraj prava ter je zato tudi predmet pravnega vrednotenja. Ker je tako, ima svoje vsebinske meje. Te meje so začrtane z ustavnim položajem preživninskega zavezanca.

Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da toženka ni bila dolžna preložiti zagovora na kasnejši datum, saj ZDR-1 v drugem odstavku 109. člena določa kratek rok za podajo izredne odpovedi (30 dni od ugotovitve razloga za odpoved in šest mesecev od nastanka razloga) in bi toženka s preložitvijo zagovora lahko tvegala, da bi ta rok (predvsem subjektivni 30 dnevni rok) zamudila. V obvestilu o tožničini hospitalizaciji, na katerega se je tožnica sklicevala, je namreč navedeno, da je tožnica oskrbovana na oddelku Psihiatrične klinike od 28. 5. 2021 do nadaljnjega. Ne drži pritožbena navedba, da je splošno znano, da so tovrstne hospitalizacije kratke in trajajo zgolj od dva do tri tedne. Ker torej ni bilo gotovo, kdaj se bo tožnici izboljšalo zdravstveno stanje, so bile podane okoliščine, zaradi katerih bi bilo od toženke neupravičeno pričakovati, da tožnici omogoči kasnejši zagovor. Tožnici pravica do zagovora torej ni bila kršena. Obvestitev delodajalca o odsotnosti z dela ne terja intelektualnega napora; tožnica bi to zmogla tudi ob njenem siceršnjem negativnem razpoloženju, kar je jasno potrdila sodna izvedenka. Nenazadnje je tožnica, kot tudi sama poudarja, toženko o

Ni pravne podlage za priznanje lastnosti zavarovanca za čas prejemanja nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule. Določba drugega odstavka 6. člena ZPIZ-2 določa, da zavarovalno razmerje nastane na podlagi zakona z vzpostavitvijo pravnega razmerja, ki je podlaga za obvezno zavarovanje. Zakon o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZMEPIZ-1) zavarovalno razmerje opredeljuje kot razmerje med fizično osebo, ki se vključi v obvezno zavarovanje na podlagi predpisov o pokojninskem in invalidskem zavarovanju in zavodom (74. člen ZMEPIZ-1)

Tožnica je poleg ključka priložila tudi večino listin, ki so bile na tem nosilcu (A 21 do A 29), in se nanašajo na medicinska vprašanja, povezana z virusom SARS-CoV-2, te pa je sodišče prve stopnje dokazno ocenilo. Sodišče prve stopnje pa ni odločalo o medicinskem vprašanju, zato pritožba zmotno meni, da je izostala vsebinska presoja dokazov. Sodišče prve stopnje je upoštevalo pravilo o oblikovanju dokazne ocene iz 8. člena ZPP, saj je metodološki napotek za oblikovanje dokazne ocene bistveno kršen le, kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene. Tega dokazni oceni sodišča prve stopnje ni mogoče očitati.

Po 4. členu ZUS-1 je mogoče o zakonitosti posamičnih dejanj in aktov, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, presojati v upravnem sporu le, če so ta posamična dejanja oziroma ti posamični akti že nastali in če lahko povzročajo učinke v razmerju do pravnega položaja tožnika. To izhaja tako iz same narave upravnega spora, kot tudi iz izrecnega zakonskega besedila in možnih tožbenih zahtevkov (drugi odstavek 33. člena ZUS-1).

Toženkinega ravnanja, da po pogodbi o zaposlitvi ni vztrajala v delovnem razmerju pri toženki vsaj 12 mesecev, ni mogoče šteti za konkludenten odstop od pogodbe o štipendiranju s posledico vrnitve štipendij po 111. členu OZ. Tožnik ji je bil skladno s pogodbama o štipendiranju dolžan ponuditi zaposlitev v enem mesecu po končanem izobraževanju na medicinski fakulteti; gre za bistveno sestavino pogodbe o štipendiranju (104. člen OZ). Ker tega ni storil, je bila toženka svoje obveznosti prosta, njena sklenitev pogodbe o zaposlitvi (tudi če jo je tožnik sprejel kot izpolnitev njene obveznosti iz pogodbe o štipendiranju) na podlagi objave prostega delovnega mesta zdravnika brez specializacije pa ni bila posledica njenih obveznosti po pogodbi o štipendiranju, temveč izraz njene avtonomije volje in svobodne izbire zaposlitve, enako velja za odpoved. Zaradi odpovedi mimo štipendijskega razmerja sklenjene pogodbe o zaposlitvi pred potekom 12 mesecev zaposlitve pri tožniku pogodba o štipendiranju ni bila razvezana. Glede na to tudi drugi odstavek 111. člena OZ (po katerem ima stranka, ki je popolnoma ali deloma izpolnila razvezano pogodbo, pravico do vrnitve tistega, kar je dala) v zadevi