33. člen ZSS

V primeru rednega napredovanja je Sodni svet pristojen za odločanje o pritožbi zoper odločbo predsednika sodišča o uvrstitvi v plačni razred ali o napredovanju v položaj svetnika. Napredovanji, o katerih odloča predsednik sodišča, sta praviloma "avtomatični." Podlaga za odločitev je ocena sodniške službe. Predsednik sodišča je nanjo vezan. Iz nobenega predpisa ne izhaja, da bi smel preverjati njeno procesno in vsebinsko pravilnost. To pa ne velja za Sodni svet ob odločanju o pritožbi zoper predsednikovo odločitev. Stališče Sodnega sveta o vezanosti na oceno sodniške službe bi pomenilo, da je sodno varstvo zoper izpodbijano odločbo, v kateri zaradi tega stališča grajane ocene ni preizkusil, pretirano omejeno. Preizkus bi bil zreduciran le na vprašanje, ali je pravilna odločitev o tožnikovem nenapredovanju glede na oceno sodniške službe, ki bi jo moral Sodni svet sprejeti kot pravilno, čeprav je srž spora ravno v njeni zatrjevani nepravilnosti in čeprav je samostojno ni mogoče izpodbijati kljub temu, da poleg ocene, da sodnik ne ustreza sodniški službi, ocena o neizpolnjevanju kriterijev za napredovanje najbolj poseže v sodnikov položaj in če je vsebinsko napačna, lahko tudi

Načela sorazmernosti izrečenih ukrepov ni mogoče uporabiti, kadar izvedeni postopek ocene sodniške službe pokaže na takšne in tolikšne pomanjkljivosti pri opravljanju sodniškega dela, zaradi katerih ocenjevani sodnik ne dosega niti minimalnih zahtevanih standardov strokovnosti. Ocena o neustrezanju sodniški službi se sprejme le izjemoma, ob posebej utemeljenih razlogih. Predstavlja skrajni ukrep, ki se uporablja restriktivno, v primerih, ko je v postopku ocenjevanja sodnika sprejet neizogiben zaključek, da sodnik ni (več) sposoben opravljanja sodniške funkcije niti v skladu z objektivno presojenim minimalnim sprejemljivim standardom. Sodni svet pri strokovni oceni sodniškega dela uživa določeno polje proste presoje, katere kriterije oceni kot pomembnejše oziroma jim da večjo težo z vidika zahtev sodniškega dela in funkcije in so pri celostnem vrednotenju večjega pomena kot drugi kriteriji ter zato pretehtajo morebitno sodnikovo ustreznost po manj pomembnem kriteriju. Presoja pravilnosti in zakonitosti akta toženke o potrditvi negativne ocene in posledični ugotovitvi prenehanja sodniške funkcije tako ne zajema presoje primernosti strokovne ocene, pač pa „zgolj“

Iz določbe prvega odstavka 31. člena (prej veljavnega) ZSS ne izhaja zakonska dolžnost, da mora upravičeni predlagatelj zahtevo za izdelavo predčasne ocene sodniške službe (pisno) obrazložiti. Ker pa gre pri taki oceni za odstop od pravila, po katerem se ocena sodniške službe izdela vsaka tri leta, mora za tako odločitev obstajati objektivni razlog. Vprašanje št. 2 izhaja iz napačne predpostavke, da so bili z izpodbijano odločitvijo Sodnega sveta vsebinsko spremenjeni zaključki iz preteklih ocen revidentkine sodniške službe. S povzemanjem načina ravnanja revidentke v preteklih obdobjih namreč v pretekle ocene ni bilo poseženo. Vprašanje št. 3 temelji na napačni predpostavki, da je Sodni svet spremenil oceno sodniške službe personalnega sveta, kar se ni zgodilo in iz izpodbijane sodbe tudi ne izhaja stališče, da bi Sodni svet to smel storiti. Vprašanje št. 4 ne nanaša na obravnavano zadevo, saj izpodbijana odločitev Sodnega sveta ne temelji le na enem izmed pri kriteriju delovne sposobnosti primeroma navedenih indikatorjev. Vprašanje št. 5 ni pomembno pravno vprašanje, saj prekluzija sama po sebi ni v neskladju z URS. Odgovor na vprašanje št. 6 izhaja iz jas

Zakonske ureditve 29. člena ZSS ni mogoče razlagati v pomenu, da mora biti ocena sodniške službe sestavljena ob izrecni vsebinski opredelitvi do vsakega od indikatorjev, ki so primeroma navedeni pri posameznem kriteriju. Po zakonskem besedilu je treba upoštevati (le) vse kriterije 29. člena ZSS, in ta zahteva je bila v obravnavanem primeru upoštevana. Že okoliščina, da so indikatorji pri posameznem kriteriju navedeni primeroma, kar izhaja iz besede "zlasti", po mnenju sodišča daje podlago za iskanje pomena posameznega zakonskega kriterija ob razumevanju indikatorjev kot normativnih meril, ki razlago uokvirjajo in vsebinsko usmerjajo, vendar je pomensko ne zapirajo. Vsebinsko ponderiranje je po presoji sodišča razumno, saj upošteva ustavno vlogo sodstva kot veje oblasti in naravo sodnikovega dela, kar izhaja iz utemeljevanja sodnega sveta v izpodbijani odločbi, da je ugotovljeni kršitvi kvantitativnih meril (izrazito odstopanje pri obsegu dela in kršitve rokov za izdelavo sodnih odločb) potrebno presojati tudi z vidika pravočasnosti sojenja in pravice stranke do dostopa do sodišča in posledično krnitve ugleda sodnika in sodišča.

Sodišče sprejema zaključek Sodnega sveta, da dolgotrajen vzorec dela tožnice, ki se je v obdobju izdelave tretje ocene sodniške službe ponovil, da tožnica ne spoštuje rokov za pisanje odločb in sodne odločbe izdeluje nerazumno in neopravičljivo dolgo, pomeni zadostno podlago za ugotovitev, da tožnica nima potrebnih sposobnosti za opravljanje sodniške službe. Daljše časovno obdobje, v katerem so se pojavljale enake kršitve, kljub stalnim opozorilom spet v obdobju izdelave predčasne ocene, pomeni tudi po mnenju sodišča tako hudo odstopanje od pričakovane kakovosti dela, da je ocena utemeljena.

Strožji test - test sorazmernosti - je v sporih, kot je obravnavani, potreben zaradi pomena varovanja ustavnega načela sodniške neodvisnosti in trajnosti sodniškega mandata. Prenehanje sodniške službe zaradi negativne ocene sodniške službe pomeni poseg v pravico iz 3. odstavka 49. člena Ustave, ki je dopusten, če je v skladu z načelom sorazmernosti, to pa vključuje med drugim tudi presojo, ali je ukrep nujen v tem smislu, da ni mogoče z milejšim ukrepom v enaki meri doseči isti legitimen cilj. Tudi v sodni praksi ESČP velja, da so okoliščine oziroma pogoji za prenehanje sodniške službe oziroma za odstavitev sodnika relevantne z vidika ugotavljanja, ali obstajajo zadostne garancije za sodniško neodvisnost. Dejstvo, da ta zveza izrecno ali neposredno ne izhaja iz določil 32., 33. in 29. člena ZSS, med tem ko je izrecno navedena za disciplinske postopke v 3. odstavku 80. člena ZSS, pa ne pomeni, da ni potrebno, da je vsaka ocena oziroma odločitev, da sodnik ne ustreza sodniški službi ali da ne izpolnjuje pogojev za napredovanje, obrazloženo pretehtana tudi z vidika varovanja sodniške neodvisnosti. Zakon je namreč vedno treba razlagati in uporabiti v skladu z ustavo, če pa na predme

Trditveno in dokazno breme glede obstoja pogojev za dovoljenost revizije je na strani revidenta. Revident trditvenega in dokaznega bremena v obravnavani zadevi ni izpolnil. Prenehanje sodniške funkcije na podlagi prvega odstavka 33. člena ZSS oziroma posledična izguba zaposlitve sama zase še ne pomenita zelo hudih posledic v smislu 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Prenehanje sodniške funkcije namreč ne pomeni, da revident ne more opravljati drugega dela, za katerega izvolitev v sodniško funkcijo ni potrebna.

V primeru prvostopenjskega upravnega spora zoper dejanje, ki posega v ustavni položaj tožnika (4. člen ZUS-1), je glavna obravnava temeljna za ugotovitev upoštevnega dejanskega stanja tudi z vidika zahtev 23. člena Ustave. Iz 22. člena Ustave skladno z načelom pravne države (2. člen Ustave) tudi izhaja, da se lahko pravice ali obveznosti oziroma pravni položaj posameznika spremenijo samo na podlagi zakonitega posamičnega in konkretnega akta, ki je bil izdan v zakonsko predpisanem postopku. ZSS o potrditvi negativne ocene sodniške službe izrecno predvideva izdajo ugotovitvene odločbe (76. člen), ne da bi podrobneje opredelil, v katerem trenutku mora biti izdelana in določil njeno obliko. Tudi Poslovnik sodnega sveta posebnih določb o obliki odločitev v posamičnih in konkretnih zadevah ne vsebuje. Zato se morajo glede tega vprašanja smiselno uporabiti določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek (27. člen Poslovnika Sodnega sveta). Glede na potrebo po ustavno skladni razlagi razmerja med 74. in 76. členom ZSS bi po presoji Vrhovnega sodišča moral Sodni svet o potrditvi negativne ocene sodniške službe odločiti z aktom v obliki ugotovitvene odločbe ob smiseln

Prenehanje sodniške funkcije, ki nastopi z dnem, ko Sodni svet odloči o pritožbi sodnika zoper oceno sodniškega dela, ne pomeni istočasnega prenehanja službe, temveč je treba s smiselno uporabo določb ZDR-1, zaradi zagotovitve ustavnega načela enakosti zaposlenih oseb, katerih pravice in obveznosti so (razen v delu, ki se nanaša na sodnikovo neodvisnost pri odločanju), bistveno enake oziroma podobne, šteti, da lahko sodniku na ustavno skladen način preneha sodniška služba z dnem, ko mu je vročena (obrazložena) odločba Sodnega sveta o prenehanju sodniške funkcije, ne pa za nazaj, že na dan sprejema odločitve na Sodnem svetu. ZSS nima določbe, iz katere bi izhajalo, da delodajalec oziroma službodajalec v primeru prenehanja sodniške službe sodnika razporedi na drugo ustrezno delo (pri sodiščih se kot takšno lahko izpostavi delo strokovnega sodelavca) oziroma da je dolžan preveriti, ali takšno prosto delovno mesto obstaja. Po določbi 4.a člena ZSS se glede sodnikovih pravic in dolžnosti v zvezi s sodniško službo, ki niso urejene s tem zakonom, smiselno uporabljajo določbe zakona, ki urejajo delovna razmerja. ZSS torej določa, da se smiselno uporablja ZDR-1, ne določa pa smis

Z vidika presoje procesnih predpostavk za tožbo je bistveno, da je bil akt Sodnega sveta o prenehanju sodniške službe za tožnico izdan in tožnici vročen, četudi samo v obliki obvestila; ta akt pa ni imel razlogov za odločitev, poleg tega je bila napovedana naknadna izdaja „pisne odločbe“. Zoper omenjeno obvestilo, ki je akt Sodnega sveta, tožnica ni imela učinkovitega pravnega sredstva oziroma sodnega varstva. Če organi ugotovijo, da sodnik ne ustreza sodniški službi, je legitimen cilj, da čim prej po sprejetju omenjene odločitve, tak sodnik sodne oblasti ne izvaja več in najhitrejši čas učinkovanja te odločitve je z dnem odločitve na seji Sodnega sveta. Brez dvoma ureditev in konkretna odločitev, po kateri sodnik ne sme več opravljati sodniške službe že z dnem, ko je bila odločitev sprejeta na seji Sodnega sveta, lahko učinkovito uresničuje(ta) opisani legitimen cilj. Ker je tožnica dne 26. 11. 2014 vložila tožbo zoper izdano pisno in obrazloženo odločbo Sodnega sveta v zadevi I U 1883/2014 in je Upravno sodišče s sodbo z dne 17. 3. 2015 tožbo zavrnilo, sodba je postala pravnomočna dne 17. 3. 2015, revizija tožeče stranke pa je bila zavržena s sklepom Vrhovn

Pritožnica v svojem tožbenem zahtevku zahteva izdajo ugotovitvene sodbe, s katero bi sodišče v upravnem sporu presodilo o kršitvi njenih ustavnih pravic z dejanji tožene stranke, saj drugih zahtevkov ne podaja. Pri tem ima pritožnica prav, ko v svojih vlogah opozarja na pomembne pravne vidike položaja sodnika, ki je na podlagi izvolitve v sodniško funkcijo v službenem razmerju z Republiko Slovenijo (1. člen ZSS), kar pomeni, da njegovo razmerje do Republike Slovenije vzpostavljajo, spreminjajo in ukinjajo javnopravni akti državnih organov (Državnega zbora, Sodnega sveta, itd.). S tega vidika spori glede temeljnega razmerja med sodnikom in Republiko Slovenjo niso delovnopravnega značaja in ne temeljijo na zasebnopravnem razmerju med delodajalcem in delojemalcem. V sodni praksi je glede na jasno zakonsko določbo nesporno, da sodniku preneha sodniška funkcija po samem zakonu s potrditvijo ocene s strani Sodnega sveta, da sodnik ne ustreza sodniški službi (33. člen v povezavi s 74. členom ZSS). Vendar pa je v predmetnem sporu sporno, s kakšnim aktom je lahko navedena potrditev oziroma ugotovitev veljavno sprejeta tako, da lahko učinkuje ter se izrazi v dejanjih, s katerimi je

Ocena sodniške službe mora biti celovita in mora na podlagi drugega odstavka 29. člena ZSS vsebovati obrazložitev glede izpolnjevanja vseh kriterijev iz prvega odstavka 29. člena ZSS. Iz obrazložitve odločbe Sodnega sveta mora biti razvidna argumentacija, zakaj neizpolnjevanje določenega kriterija glede na izpolnjevanje drugih kriterijev pomeni, da tožnica ne ustreza sodniški funkciji in ji ta funkcija preneha. Akt o potrditvi prenehanja sodniške službe mora temeljiti na natančni, celoviti in pravilni ugotovitvi obstoja razlogov za prenehanje sodniške službe, ki jih predpisuje ZSS.

Po ustaljeni upravno-sodni praksi imajo sodniki/sodnice zoper akt Sodnega sveta o potrditvi ocene sodniške službe, ki ima za posledico prenehanje sodniške službe, pravico do sodnega varstva v upravnem sporu. Upravno sodišče je tožbo tožnice sprejelo v obravnavo na podlagi prvega stavka 2. člena ZUS-1. Na podlagi ocene sodniške službe je tožnici prenehala sodniška služba zaradi neizpolnjevanja enega indikatorja v zvezi s kriterijem delovne sposobnosti iz 2. točke 1. odstavka 29. člena ZSS, ki je zgolj eden izmed 9 kriterijev za oceno sodniške službe, pri čemer pa se prvih 7 od 9 kriterijev po zakonu ugotavlja prek več primeroma navedenih indikatorjev. Tožnici je sodniška služba prenehala, ker je, kljub opozorilu predsednice, v daljšem časovnem obdobju občutno zaostala za pričakovanim obsegom sodnikovega dela brez opravičenega (objektivnega) razloga in ker v večjem številu zadev ni izdala sodbe v zakonsko predpisanem maksimalnem roku 90 dni. Upravno sodišče lahko v upravnem sporu odloči samo na podlagi presoje, ali je odločitev zakonita ali ne, kar v konkretnem primeru vključuje tudi presojo, da izpodbijana odločitev ni v nasprotju z ustavno določbo iz 3. odstavka 49.

Po prvem odstavku 33. člena ZSS sodniku sodniška funkcija preneha, če iz ocene izhaja, da sodnik ne ustreza sodniški službi. Na tej podlagi sodniku sodniška funkcija preneha po zakonu. Ocena sodniške službe učinkuje, ko jo potrdi Sodni svet. Ker po navedenem sodniška funkcija preneha po samem zakonu, Sodni svet s potrditvijo negativne ocene sodniške službe nastop zakonske posledice z dnem potrditve negativne ocene le ugotovi in odločba v tem delu ni konstitutivna. Takšni zakonski ureditvi ni mogoče očitati neskladnosti s 14. in 15. členom Ustave. Ob upoštevanju predpisanega postopka, ki ocenjevanemu sodniku zagotavlja seznanjenost z oceno in pravno sredstvo – pritožbo, s katero lahko že v postopku izdelave ocene sodniške službe uveljavlja ugovore, ki se nanašajo na uporabo (materialnega in procesnega) prava, kot tudi ugovore, ki se nanašajo na dejanske ugotovitve, pa zakonska ureditev tudi ni neskladna z načelom pravne države iz 2. člena Ustave. Presoja pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega akta v upravnem sporu ne zajema presoje primernosti strokovne ocene, temveč je omejena na presojo spoštovanja meja in namena prostega preudarka, pravilnost ugotovitve dejanskega sta

Po drugem odstavku 29. člena ZSS mora ocena sodniške službe vsebovati izpolnjevanje vseh kriterijev, to pa po presoji sodišča lahko pomeni le, da mora sodnik, da bi ne prišlo do ocene, da ne ustreza sodniški službi, vsaj na minimalni ravni izpolnjevati vsakega od teh kriterijev, brez izjeme. Negativno oceno mora zaradi njene zakonsko določene posledice potrditi tudi Sodni svet, zoper odločbo katerega je zagotovljeno sodno varstvo, zato ne gre za postopek po delavnopravni zakonodaji, kljub temu pa so sodniku v njem zagotovljene vse ustavne pravice. Ne gre namreč za odpoved pogodbe o zaposlitvi, temveč za prenehanje funkcije po samem zakonu, zato uporaba zakona, ki ureja delovna razmerja, ne prihaja v poštev, čeprav sicer na njegovo smiselno uporabo ZSS odkazuje v 4.a členu.

Zakonodajalec ni postavil kakršnekoli hierarhije med kriteriji iz 29. člena ZSS, vendar je glede na naravo upravne in javno-pravne stvari, kadar gre na primer za strokovne odločitve tehnične ali pravno-politične narave, ali gre za odločitve na področju ekonomske in kulturne politike, sodna presoja zadržana v tem smislu, da sodišče pristojnemu organu pušča določeno polje proste presoje in se ne spušča v strogo presojo uporabe v zakonu postavljenih materialnih kriterijev, ampak uporablja test tako imenovane očitne (ne)razumnosti. Tudi v predmetni zadevi gre pri oceni sodniške službe za določeno polje proste presoje, kateremu od zakonskih kriterijev bo glede na aktualne potrebe v sodstvu dala večjo težo. Gre namreč za strokovno ocenjevanje sodniškega dela. To pa ne pomeni, da je ocenjevanje lahko arbitrarno, saj toženo stranko vežejo smiselna uporaba določil ZUP in splošna pravna načela; v takšnih zadevah zato pride v obzir zlasti omenjeni standard presoje, da argumentacija tožene stranke ni očitno nerazumna. Kumulativno morajo biti izpolnjeni vsi kriteriji iz 1. odstavka 29. člena ZSS na vsaj minimalno zahtevanem nivoju, če naj se ocena sodniške službe ne glasi, kot do

Sodnik nima pravice do dostopa do sodišča oziroma sodnega varstva ter pravnega sredstva zoper oceno o sodniški službi in sklep Personalnega sodišča Vrhovnega sodišča o pritožbi zoper oceno o sodniški službi, kadar je v oceni sodniške službe ugotovljeno, da sodnik ne ustreza sodniški službi. Namen določbe 6. alineje 1. odstavka 28. člena ZS ni v tem, da bi Sodni svet odločal o zatrjevani kršitvi sodnikove zakonske pravice, ki naj bi jo pred tem storil Sodni svet pri odločanju o pritožbi sodnice zaradi zatrjevanih kršitev zakonskih pravic v postopku ocenjevanja sodniške službe.

Potrditev negativne ocene sodniške službe ni vsebinska odločitev Sodnega sveta in zato v njegovi odločbi ni treba napisati vsebinskih razlogov za potrditev take ocene, ki pomeni hkrati tudi prenehanje sodniške funkcije. Vsebinska odločitev je v pristojnosti personalnega sveta, s potrditvijo take ocene pa Sodni svet presodi zakonitost sprejema te ocene.

Zoper sklep, s katerim je bilo odločeno o ugovoru zoper oceno sodniške službe, ki jo je podal personalni svet, sodnik v upravnem sporu nima samostojnega varstva.

Potrditev ocene sodniške službe iz drugega odstavka 33. člena ZSS ni šteti zgolj za potrditev osrednjega akta v smislu določb ZUP, ampak za odločitev in s tem akt, s katerim se šele končno odloči, da je ocena Personalnih svetov pravilna in da sodnik sodniški službi ne ustreza. Sicer pa je bil v tem smislu dan tudi pravni pouk tožnici in nenazadnje tudi tožena stranka (Sodni svet RS) sama ne ogovarja položaju toženca in s tem tistega, ki o oceni sodniške službe končno odloči, oziroma ga očitno, glede na navedbe v odgovoru na tožbo, tako razume tudi sama. Čim pa je tako in je potrditev vsebinska odločitev, s katero se ocena sodniške službe ponovno pretehta, mora biti pravilno izpeljan postopek, iz odločitve oziroma njene obrazložitve pa morajo biti razvidni (tudi) vsebinski razlogi za potrditev.