1. člen ZUS-1

Republika Slovenija je lahko tožnica v upravnem sporu, če je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta (prvi odstavek 17. člena ZUS-1), in jo pri tem zastopa za to pooblaščeni organ. Enako je lahko v takem primeru tožena stranka Republika Slovenija, vendar v svoji vlogi nosilca oblasti (iure imperii), pri čemer jo zastopa organ, ki je izdal akt, s katerim je bil postopek odločanja končan, oziroma zakonito določen pooblaščenec. Tak upravni spor je, kot vsi drugi, namenjen presoji zakonitosti izpodbijanega upravnega akta in ne reševanju notranjih pravnih nesoglasij med upravnimi organi, ki bi jih bilo sploh mogoče reševati izven zakonsko predpisanih postopkov in pravnih sredstev. Od narave in okoliščin posameznega primera pa je za dopustnost sodnega varstva v upravnem sporu lahko odvisno, ali mora Republika Slovenija posebej izkazati prizadetost svojega pravnega položaja in za to podati ustrezne navedbe.

Drugi tožnik ni bil stranka v postopku izdaje izpodbijanega sklepa (in niti stranski udeleženec), saj je vlogo, obravnavano z izpodbijanim sklepom, vložil prvi tožnik. Zato je treba tožbo drugega tožnika (ne glede na njegov pravni interes za izid postopka) na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavreči. Komisija je pri izdaji izpodbijanega sklepa pravilno izhajala iz procesnopravnega in materialnopravnega pomena določbe drugega odstavka 5. člena ZOPDA, kakor jo razume tudi Ustavno sodišče v odločbi U-I-21/24 (21. in 22. točka obrazložitve), tj. da lahko dedič pokojnega upravičenca le nadaljuje postopek, ki ga je z vložitvijo popolne vloge zahteve začel že upravičenec, in da le v tem primeru na dediča preide odškodninska terjatev pokojnega upravičenca. Ker pa je zakonska ureditev iz te določbe po odločbi Ustavnega sodišča U-I-21/24 ustavno neskladna, nanjo upoštevaje tretji odstavek 1. člena Zakona o ustavnem sodišču (ZUstS) ni mogoče opreti odločitve (prim. tudi sodbo in sklep Vrhovnega sodišča X Ips 49/2021 z dne 27. 8. 2025) v tej zadevi, v kateri do začetka učinkovanja navedene odločbe (z dnem objave v Uradnem listu RS, to je 27. 6. 2025) še ni bilo pravnom

ZUS-1 je specialni zakon z drugačnim naborom izrednih pravnih sredstev kot v ZPP in med njimi načrtno ni zahteve z varstvo zakonitosti.

I. Sodišču Evropske unije se predlaga sprejem predhodne odločbe glede razlage petega odstavka 3. člena Direktive 2014/61/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. maja 2014 o ukrepih za znižanje stroškov za postavitev elektronskih komunikacijskih omrežij visokih hitrosti. II. Postopek se prekine do odločitve Sodišča Evropske unije.

Predmet izpodbijanega sklepa je ureditev lastninskopravnih razmerij na spornih nepremičninah med državo in Občino Ankaran. Tovrstna pravna razmerja ne predstavljajo javnopravnih razmerij, pač pa gre za pravna razmerja zasebnopravne narave. Ob odsotnosti izrecne določbe v ZLS, da se akt iz tretjega odstavka 51.c člena ZLS izda v upravnem postopku, da gre za upravno odločbo ali drug upravni akt ipd., zlasti pa glede na vsebino razmerij, ki jih urejajo določbe 51.c člena ZLS (tj. premoženjska razmerja), ni mogoče zaključiti, da te določbe predstavljajo norme, ki bi imele javnopravni značaj, pač pa, da gre za norme zasebnopravnega značaja. Navedeno pomeni, da organ tožene lokalne skupnosti, četudi ima v drugih situacijah lahko moč oblastnega organa, ob sprejemu izpodbijanega sklepa ni nastopal oblastveno. Posledično izpodbijani sklep ne predstavlja upravnega akta, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati v upravnem sporu po prvem odstavku 157. člena Ustave oziroma po 2. členu ZUS-1 kot tudi ne akta ali dejanja, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati po drugem odstavku 157. člena Ustave oziroma po 4. členu ZUS-1.

V končanem upravnem postopku je tožnica nesporno izvrševala svoje naloge v okviru podeljenega javnega pooblastila, izpodbijana odločba tožene stranke ne pomeni odločitve o tožničini lastni pravici ali pravnem interesu, ki bi ji jo podeljeval predpis, ampak odločitev na področju njenega delovanja oz. izvajanja v zakonu podeljenih pooblastil. Varstva teh pa ji upravni spor ne zagotavlja, zaradi česar tožnica ne more utemeljiti svoje aktivne legitimacije s sklicevanjem na svojo obveznost (pravilnega) izvrševanja javnega pooblastila. Ker torej tožnica kot prvostopenjski organ na podlagi izrecne določbe četrtega odstavka 17. člena ZUS-1 ne more biti tožnik v upravnem sporu in ker tožnica v svoji tožbi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi, je sodišče tožbo zavrglo na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.

Predmet spora je pravica samostojnega kulturnega delavca do plačila prispevkov za socialno varnost iz državnega proračuna. Ker je upravni spor dopusten le, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, za spore glede socialnih prejemkov pa je sodno varstvo zagotovljeno pri socialnem sodišču, upravno sodišče ni stvarno pristojno za odločitev v konkretnem sporu, ampak je podana pristojnost socialnega sodišča.

Ob dejstvu, da je službeno stanovanje namenjeno za oddajo zaradi zadovoljevanja službenih potreb in da imajo pravico kandidirati na razpisu, ki ga objavi delodajalec, le njegovi zaposleni, gre za spor o pravici iz delovnega razmerja v smislu točke b) prvega odstavka 5. člena ZDSS-1, za katerega je stvarno pristojno delovno sodišče. Izpodbijani akti ne predstavljajo upravne odločbe niti drugega akta, ki je lahko predmet izpodbijanja v upravnem sporu. Tožena stranka izpodbijanih aktov ni izdala v okviru izvrševanja upravne funkcije. Ne gre niti za oblastvene akte, saj ji ni izdala v izvrševanju svoje oblastvene funkcije, temveč kot delodajalec v razmerju do tožnika kot svojega zaposlenega.

Sklepa, s katerima je Občinski svet potrdil razlastitveni elaborat in ugotovil obstoj javnega interesa za uvedbo razlastitvenega postopka, nista upravna akta v smislu 2. člena ZUS-1, saj ne vsebujeta odločitve o pritožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi, ampak bo na njuni podlagi tožena stranka kot razlastitvena upravičenka šele predlagala uvedbo razlastitvenega postopka, v katerem bo pristojna upravna enota odločila o utemeljenosti predloga (obstoju javne koristi, nujnosti razlastitve in sorazmernostjo med javno koristjo in posegom v lastninsko pravico). Izpodbijana sklepa tudi nista akta v smislu četrtega odstavka 5. člena ZUS-1, saj ej na tej podlagi Upravno sodišče pristojno odločati v upravnem sporu le tedaj, ko akt izpolnjuje pogoje za upravni akt, vendar je izdan v obliki predpisa.

Tožnik s tožbo v upravnem sporu izpodbija Obvestilo o vzpostavitvi prejšnjega stanja, ki ga je izdal izvršitelj v izvršilni zadevi, ki se vodi pred okrajnim sodiščem. Obravnavano obvestilo izvršitelja in zatrjevane nepravilnosti izvršitelja pri opravi izvršbe lahko tožnik izpodbija v izvršilnem postopku. Torej gre za izvršilno zadevo, za katero je skladno s 5. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju stvarno pristojno okrajno sodišče. Upravno sodišče je zato sklenilo, da ni stvarno pristojno za odločanje v tej zadevi ter je odločilo, da se po pravnomočnosti tega sklepa zadeva odstopi okrajnemu sodišču.

Tožnik s prepovednim zahtevkom izpodbija ravnanje javne oblasti oz. nasprotuje določbam odloka kot podzakonskega predpisa. Po značaju gre za javnopravni spor. Pritožbeno sodišče je seznanjeno s prakso Vrhovnega sodišča RS I Up 81/2022 z dne 13. 7. 2022, da ravnanje šole v podobnem primeru (zahteva trikrat tedenskega testiranja) ne presega narave opozorila oziroma obvestila o tem, kaj odlok zahteva od naslovnikov, in zato pri navodilih osnovne šole, tudi če so razumljena kot celota njenih dejanj in navodil, ne gre za oblastveni akt ali dejanje. Vendar pa je prav takšna vsebinska presoja stvar upravnega spora in ne pravdnega postopka in zato zadeva sodi v pristojnost upravnega in ne pravdnega sodišča.

Za odločitev o tožbenem zahtevku bi sodišče moralo uporabiti določbo petega odstavka 93. člena ZEKom-1 in presojati, ali je podan kateri izmed razlogov za zavrnitev dostopa do fizične infrastrukture infrastrukturnega operaterja. To pa je skladno s sedmim odstavkom omenjenega člena v pristojnosti Agencije za komunikacijska omrežja in storitve Republike Slovenije, ki je v zvezi z izvajanjem pristojnosti po 93. členu ZEKom-1 izdala tudi Splošni akt, ki med drugim podrobneje opisuje tudi razloge za zavrnitev prošnje. Agencija glede na navedena odstavka v primeru odločanja o medoperaterskem sporu glede dostopa do obstoječe fizične infrastrukture tako nastopa kot oblastni organ, saj odloča o pogojih za zavrnitev dostopa oziroma določi ceno dostopa. Glede na navedeno in ob upoštevanju, da gre v primeru določb ZEKom-1 za določbe upravne narave, med strankama pa ni nastalo nikakršno obligacijsko-pravno razmerje, so utemeljene pritožbene navedbe, da gre v obravnavanem primeru za upravno zadevo, ki ne spada pristojnost pravdnega sodišča v skladu s 1. členom ZPP.

Spornega Odloka o načinu izpolnjevanja pogoja prebolevnosti, cepljenja in testiranja za zajezitev širjenja okužb z virusom SARS-COV-2 (vključno z 11. členom, ki določa za pritožnico sporno nošenje mask) ni mogoče opredeliti drugače, kot da gre za splošen akt z neposrednim učinkom na pravice in obveznosti naslovnikov.

Ustavno sodišče je pristojno za presojo ustavnosti in zakonitosti predpisov. Pristojnost rednega sodišča je omejena na to, da podzakonskega predpisa, za katerega oceni, da je v neskladju z Ustavo in/ali z zakonom, v konkretnem pravnem razmerju, o katerem odloča, ne uporabi. Druga toženka izvaja osnovnošolsko izobraževanje kot javno službo in v tem okviru skrbi za uresničitev tožnikove pravice do izobraževanja. Ta pravica ni osebnostna pravica civilnega prava. Za odločanje v sporih iz javnopravnih razmerij je primarno pristojno upravno sodišče, pritožnik pa ni z nobenim argumentom izkazal, da mu tam sodno varstvo ne bi bilo zagotovljeno.

Tudi iz tožbenih navedb izhaja, da tožnik zahteva pravno varstvo zaradi ravnanja prvo toženke, ki je sprejela protizakonite in nepotrebne oblastne akte (ukrepe), zoper drugo toženko pa iz razloga, ker te ukrepe izvaja in ker tožniku ne zagotavlja ustreznega šolanja (izobraževanja) od doma, kar vse posledično predstavlja nedopusten poseg v njegove ustavne pravice, kar dopušča vrednostno sintezo, da pravovarstveni nedenarni zahtevek nima civilnopravnega značaja. Prva toženka in posredno druga toženka sta s predpisi, za katere tožnik zatrjuje, da so nezakoniti, uresničevali javni interes (ex iure imperii). V sporno razmerje sta vstopili kot oblastna organa, zato se to razmerje ne ureja po pravilih obligacijskega prava. Zakon o upravnem sporu daje učinkovito sodno varstvo za ureditev pravnega razmerja, kot ga uveljavlja tožnik, s tem, ko zatrjuje, da je zaradi (oblastnega) delovanja nosilcev oblasti prišlo do kršitev njegovih pravic v procesu osnovnošolskega izobraževanja po ZOsn. Sodišče v pravdnem postopku ne odloča o zakonitosti predpisov oziroma aktov državnih organov in jih tudi ne odpravlja. Delovno področje pravdnega sodišča v konkretnem primeru je presoja odškodn

Temeljni pojmovni okvir civilnopravnega razmerja je v prirejenosti in enakopravnosti, avtonomiji in pravni svobodi pravnih subjektov, ki vzpostavljajo ta razmerja. Določeno razmerje ima civilnopravni značaj, če je nastalo med strankami na ravni prirejenosti, če so torej stranke stale nasproti ob ustanovitvi razmerja kot enakopravni udeleženci razmerja. Če pa so pravice in dolžnosti strank posledica podrejenosti pod javno oblast, če je javni organ nastopal nasproti strankam avtoritativno z zapovedjo oziroma prepovedjo, potem ima tako razmerje značaj upravnega razmerja ali upravne zadeve. Upravni spor je postopek, kjer se odloča o zakonitosti predpisov državnih organov, hkrati pa tudi o zakonitosti in odpravi posamičnih dejanj, s katerimi se po mnenju tožnika onemogoča oziroma neutemeljeno otežuje njegov dostop do osnovnošolskega izobraževanja. Delovno področje pravdnega sodišča v konkretnem primeru je presoja odškodnine, delavno področje upravnega sodišča pa odločanje o zakonitosti predpisov in ureditev razmerja, s tem, da mora upravno sodišče pri ureditvi razmerja, če ugotovi nezakonitost akta, upoštevati javni interes, kar pa pomeni, da lahko uredi razmerje tudi na

Ker tožena stranka ni oblastveni organ, ni podana pristojnost Upravnega sodišča RS. ZVOP-1 je s tretjim odstavkom 34. člena vzpostavil poseben upravni spor, ki po svoji vsebini pomeni nadgradnjo varstva po ZUS-1, saj zagotavlja učinkovito sodno varstvo takrat, kadar gre za oblastveno delovanje nosilcev oblasti v primeru kršitev pravic, ki jih zagotavlja ZVOP-1.

Državna univerza je avtonomna institucija na vseh področjih, razen na dveh: v svojem ravnanju na tistem področju oziroma v tistih primerih, ko ravnanje univerze pomeni kolizijo s katero drugo ustavno določbo na isti ravni ustavno-pravnega varstva in drugič glede financiranja, ker naj bi po določilu drugega odstavka 58. člena Ustave RS to področje urejal zakon. Na podlagi vsega navedenega sodišče zaključuje, da so vprašanja oblikovanja Rektorske konference in članstva v njej vprašanja internega delovanja znotraj univerz(e) ter gre torej za področje, na katerem univerze delujejo samostojno, po načelu avtonomije.

Tožba v upravnem sporu zoper sklep predsednika Vrhovnega sodišča, s katerim je zavrnjen rokovni predlog, ni dopustna, ker ne gre za upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu na podlagi 2. člena ZUS-1.1 Z njim namreč ni odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke s področja upravnega prava, ampak gre za posebno pravno sredstvo za pospešitev sojenja (v okviru katerega predsednik sodišča glede na merila iz 4. člena ZVPSBNO ugotavlja, ali sodišče nepotrebno odlaša z odločanjem v določeni zadevi). Prav tako ZVPSBNO, kot poseben zakon, ne določa, da bi bilo sodno varstvo zoper zavrnitev rokovnega predloga po tem zakonu zagotovljeno v upravnem sporu. Iz ureditve odločanja o rokovnem predlogu izhaja, da o rokovnih predlogih odločajo višja sodišča od tistih, kjer se zadeve rešujejo, kar pomeni, da ima rokovni predlog funkcijo pravnega sredstva zoper odločitev o zavrnitvi nadzorstvene pritožbe. To potrjuje tudi predlog ZVPSBNO, ki rokovni predlog označuje kot sredstvo, ki istočasno vsebuje tako elemente sodnega varstva kot elemente pravnega sredstva. Glede na navedeno je torej sodno varstvo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja zagotovlje