965. člen OZ

Dejstvo je, da se viličar sicer lahko uporablja kot prevozno sredstvo ali delovni stroj, vendar je za presojo v obravnavanem primeru bistveno kakšno funkcijo je opravljalo vozilo v trenutku škodnega dogodka. Pri tem pa ni ključno, ali se je vozilo premikalo ali ne.

Zakonodajalec je dejansko razširil pojem delodajalca, kot je opredeljen v ZDR-1 (torej delodajalca, s katerim ima delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi), tudi na subjekte, navedene v drugem odstavku 2. točke 3. člena ZVZD-1. Glede "lastnih delavcev" je treba pogodbo razlagati po polici tako, da riziko lastnih delavcev ni bil izključen, pojem "lastni delavec" pa razlagati v zavarovančevo korist skladno z določbami ZDR-1 in ZVZD-1. Objektivna odgovornost je pridržana le za stvari in dejavnosti, ki so tako nevarne, da jih kljub zadostni skrbnosti ni mogoče vselej nadzorovati in pri kateri obstaja povečana nevarnost za poškodbe tudi ob redni rabi in običajni pazljivosti. V obravnavanem primeru ne gre za tak primer. Zanesljivo je ugotovljeno in obrazloženo, da bi bilo mogoče delovno nesrečo in škodo preprečiti z upoštevanjem pravil o varnem izvajanju dela s strani prve tožene stranke. Tožnik je delal na tehnično nezavarovanem delovišču. Nepravilno zavarovanje delovišča, organizacija dela in neupoštevanje pravil za varno delo, so bili po pravilnih ugotovitvah sodbe poglavitni vzrok, da se je delovni stroj prevrnil v jarek in da se je tožnik pri tem telesno poškodova

Strokovna napaka zdravnika oziroma zdravstvenega osebja je podana, kadar njihovo ravnanje ni v skladu z zahtevami zdravstvene doktrine v času škodnega dogodka. Medicinska napaka pomeni odstopanje od profesionalnih standardov strokovnega ukrepanja, skrbnosti in pazljivosti, ki ima lahko za posledico poslabšanje zdravja. Ravnanje v nasprotju s pravili stroke pomeni kršitev pogodbe o zdravstvenih storitvah s strani zdravstvenega izvajalca. Gre za ključno predpostavko odškodninske odgovornosti za zdravniško napako, ki jo mora dokazati pacient oziroma oškodovanec.

Glede na zakonsko določeno izbirno pristojnost je torej stvar avtonomije tožnikov, pri katerem krajevno pristojnem sodišču bosta vložila tožbo. Pravila 51.b člena ZPP so namreč usmerjena v varstvo šibkejše stranke, v tem primeru tožnikov kot oškodovancev. Ker je v obravnavanem primeru kot tožena stranka udeležena tudi zavarovalnica, za določitev krajevne pristojnosti ni mogoče uporabiti niti četrtega odstavka 51.b člena ZPP, za kar si prizadeva pritožba. Ta namreč določa krajevno pristojnost zgolj za primere, ko je tožen zavarovalec, zavarovanec ali upravičenec iz zavarovanja.

Kateri sistem odgovornosti je treba uporabiti, je treba ugotoviti v vsakem konkretnem primeru, s presojo okoliščin, v katerih je škoda nastala. Odgovor na vprašanje, ali pride v poštev uporaba objektivne odgovornosti, je odvisen od tolmačenja pravnega standarda "nevarna stvar oziroma nevarna dejavnost". Obravnavani primer je skladen s pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča, na katerega opozarja tudi pritožba, in po katerem za škodo, ki jo utrpi smučar pri uporabi vlečnice, odgovarja njen upravljalec objektivno, če škoda izvira iz same naprave (npr. zlom sidra, odtrganje vrvi, popustitev vrvi in pod.), sicer je njegova odgovornost krivdna. Škoda izvira iz same naprave (vlečnice) oziroma iz njenega delovanja. Če je tako, za škodo odgovarja imetnik nevarne naprave oziroma upravljalec, v obravnavanem primeru toženka. Neutemeljena je pritožbena trditev, ki meri na zaključek, da toženka ni odškodninsko odgovorna, ker je tožnica soglašala z (vsemi) tveganji, ki jih prinaša smučanje. Smučar sprejema tveganja, ki so značilna za ta šport, ki se pojavljajo pri običajnem teku te športne dejavnosti in so mu znana. Riziko, ki izvira iz delovanja žičniške naprave, ki ne omogoča takojšnj

Tožnik je vedel, da zunaj sneži, lokal je poznal, saj je bil v njem reden gost. Ob vstopu na zunanjo teraso se je zato od njega kot povprečno, običajno skrbnega človeka pričakovalo, da se bo zavedal možnosti, da je terasa spolzka, ter da bo temu prilagodil način hoje in se gibal s povečano previdnostjo.

Nedopustno ni le ravnanje, ki je v nasprotju s prepovedno ali zapovedno pravno normo. Zadostuje, da je ravnanje na splošno nedopustno. Presoditi je treba, ali je nastanek škode objektivno predvidljiva posledica opustitve (zatrjevanega) dolžnega ravnanja. Vrednostno merilo je torej predvidljivost negativne posledice ravnanja. Če bi izvedba razumnih in sorazmernih ukrepov povprečnega človeka (na primer prenašanje manjše količin drv ali urejenost pohodne poti) preprečila nastanek škode ali zmanjšala možnost za njen nastanek na sprejemljivo raven, povzročitelj pa teh ukrepov ni izvedel, je njegovo ravnanje nedopustno. Dogovor o odbitni franšizi je dogovor o lastni udeležbi zavarovanca toženke pri vsakem zavarovalnem primeru. Odbitna franšiza se upošteva od končne odškodnine, za katero sodišče določi, da kot primerna pripada oškodovanki. Tožnica je po prejemu odgovora na tožbo tožbo delno umaknila. Umik ni bil posledica delne izpolnitve zahtevka. V takšnem primeru se o stroških od umaknjenega dela tožbenega zahtevka odloči po pravilu iz prvega odstavka 158. člena ZPP, od preostanka vtoževanega zneska pa se stroški odmerijo po uspehu (154. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče uvodoma pripominja, da je sodišče prve stopnje ravno zato, ker je na podlagi izvedenskega mnenja ugotovilo, da izvedenka preizkusa s poustvaritvijo takratnih dejanskih okoliščin ne more opraviti, skladno s sodno prakso ustrezno zaščitilo tožnikovo pravico do izjave, tako da je znižalo dokazni standard. O tem, ali je tožnik zmogel svoje dokazno breme za obstoj zatrjevanega zavarovalnega primera, je posledično presojalo z dokaznim standardom mejne (oziroma pretežne) verjetnosti in ne z dokaznim standardom prepričanja, ki sicer velja v pravdnih postopkih.

Ni podana objektivna odgovornost zavarovanca tožene stranke, ker vertikalna prometna signalizacija ni nevarna stvar, niti subjektivna odgovornost zavarovanca tožene stranke, ker je v konkretnih okoliščinah primera pri vzdrževanju in izvajanju svoje dejavnosti ravnal s potrebno profesionalno skrbnostjo in prometna nezgoda ni v vzročni zvezi z njegovim (protipravnim) ravnanjem, pač pa posledica nepravilnega ravnanja tretje osebe (neznanega voznika, ki je poškodoval prometno signalizacijo) in nesrečnega naključja, na katerega je naletel tožnik in ki ga zavarovanec ob ustrezni skrbnosti ni mogel preprečiti. Ustaljeno stališče sodne prakse je, da mora za opredelitev stvari kot nevarne, povečana nevarnost izhajati iz narave same stvari. Če določena stvar postane nevarna zaradi določenih okoliščin, med drugim tudi nedopustnega ravnanja tretjih oseb, ali drugih okoliščin, ki se jim ob ustrezni skrbnosti ni mogoče izogniti, je treba iskati odgovornost le pri subjektih, ki jim je mogoče pripisati krivdo za ravnanje, ki je imelo za posledico nastop teh okoliščin. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je toženka v ugotovljenih okoliščinah primera pri vzdrževanju in nadzor

Tožeča stranka je z izvajalcem del sklenila dogovor za odpravo škode, ki jo je izvajalec povzročil pri opravljanju svoje dejavnosti. Stroški te sanacije pomenijo škodo, ki je nastala tožeči stranki. V kritnem razmerju med toženo stranko in izvajalcem del, ki je imel pri toženi stranki sklenjeno zavarovanje odgovornosti, se je tožena stranka zavezala, da krije škodo, ki nastane tretjim osebam. Z vidika kritnega razmerja je tožeča stranka tretja oseba, saj iz zavarovalnega kritja ni bila izključena. Posledično je aktivno legitimirana za vložitev direktne tožbe po prvem odstavku 965. člena Obligacijskega zakonika (OZ) zoper zavarovalnico, pri kateri je imel povzročitelj škode sklenjeno zavarovanje odgovornosti.

Sodišče je pravilno opozorilo na objektivno odgovornost za nevarno stvar in ugotovilo dodatno neskrbno ravnanje voznika (nepravilno manevriranje vozila z odprtimi vrati), ki je omogočilo nadaljevanje tožnikovega premalo skrbnega ravnanja - vstop v vozilo. Porazdelitev odgovornosti med imetnika nevarne stvari (70 %) in oškodovanca, ki je zaradi nepremišljenega svojega ravnanja sam prispeval k nastanku škode (30 %), je pravilna.

Sporočilo izpodbijane sodbe pri presoji protipravnosti torej ni v tem, da je protipravno že samo dejstvo mokrih in spolzkih neosušenih tal v delovnih prostorih, kot to skuša neutemeljeno prikazati toženka v pritožbi, pač pa v tem, da je zaradi tega, ker je v konkretnem primeru prišlo do zamude in posledično do neosušenih tal, toženkin zavarovanec kriv za protipravno opustitev, ker svojim delavcem za tak primer ni dal nobenih navodil glede čiščenja oziroma jim je v celoti prepustil organizacijo tega opravila.

Dolžnik bi moral trditve o omejitvi in črpanju zavarovalne vsote, kar mu je bilo nedvomno znano, navesti najpozneje do zaključka glavne obravnave pred sodišče prve stopnje v pravdi. Sodišči prve in druge stopnje pa sta z ravnanji v nasprotju z načelom stroge formalne legalitete iz prvega odstavka 17. člena ZIZ zagrešili bistveno kršitev določb izvršilnega postopka iz 8. točke prvega odstavka 55 člena ZIZ v zvezi s 17. členom ZIZ.

Pri presoji, ali je zavarovalno kritje izključeno ali ne, tako ni odločilen čas učinkovanja, kot zmotno meni druga toženka v pritožbi, ampak vzrok zamakanja. V konkretnem primeru vzrok zamakanja oziroma škode ni bila povečana vlaga ali pa morebiti padavine, ampak izlitje vode iz neustrezno položene in neustrezno vzdrževane vodovodne cevi. Kot izhaja iz točke 19 obrazložitve izpodbijane sodbe, sodišče prve stopnje ugotavlja, da je izvedenec gradbene stroke pojasnil, da vzrok vlaženja niso zaledne vode, saj sta na razdalji cca 5 m od hiše dva točkovna požiralnika, ki naj bi pobirala površinsko zaledno vodo (obstajalo je tudi prečrpališče), prav tako pa bi se vlaga v objektu, ki stoji že od leta 1979, kot posledica zalednih vod, pojavila mnogo prej. Ugotovljena dejstva se ne podrejajo 5. točki tretjega odstavka 3. člena Splošnih pogojev, in sicer da je škoda posledica "počasnega škodljivega učinkovanja".

Po 6. točki četrtega odstavka 13. člena Splošnih pogojev za zavarovanje splošne civilne odgovornosti 0-01/14 obsega zavarovanje tudi odgovornost za škode, ki jo utrpijo člani društva pri izvajanju ali v zvezi z izvajanjem dejavnosti društva samo, če je to v zavarovalni pogodbi posebej dogovorjeno in obračunana dodatna premija. Tožnik, ki mu je kot članu prostovoljnega gasilskega društva nastala škoda med gasilsko intervencijo, ni niti zatrjeval (in še manj dokazal), da bi bila posebej zavarovana tudi odgovornost za tako škodo in obračunana dodatna premija. Njegova tožba je zato nesklepčna.

Da je prvi toženec vstopil v projekt šele po pozitivnem mnenju strokovnih služb, so potrdile tudi zaslišane priče in izhaja iz listinske dokumentacije. Ocenili so, da so sposobni izpeljati navedeni projekt, samo odločitev o vstopu v projekt pa je sprejel prvo toženi kot takratni zakoniti zastopnik tožnika. Da strokovne službe ne bi ustrezno pregledale in presodile vstopa v projekt (pogodb) tožeča stranka niti ni zatrjevala, prvi toženec pa takrat tudi ni imel nobenega razloga za dvom v pozitivno stališče (soglasje) družbenika in pozitivno mnenje strokovnih služb k navedenemu projektu.

Načelo zaupanja, po katerem sme udeleženec cestnega prometa pričakovati, da bodo vsi udeleženci ravnali v skladu s predpisi o pravilih cestnega prometa, je vedno omejeno z načelom prepovedi povzročanja škode. Ugotovljene cestne in prometne okoliščine so v obravnavanem primeru tudi od tožnika terjale večjo pozornost in skrbnost pri vožnji (vključno s počasnejšo vožnjo, s katero bi škodo - nesrečo lahko preprečil). Glede na težo kršitev cestnoprometnih predpisov zavarovanke tožene stranke (sprememba smeri in premik z vozilom ter vožnja na križišču) in tožnika (prepoved prehitevanja vozila, ki je nakazalo spremembo smeri) ter njegove možnosti za preprečitev škode ob večji skrbnosti in pazljivosti pri vožnji, ter ob upoštevanju večje stopnje nevarnosti obratovanja motornega vozila zavarovanke tožene stranke (osebno vozilo) v primerjavi z motornim vozilom tožnika (motorno kolo), je sprejeta odločitev o porazdelitvi odgovornosti med oba imetnika motornih vozil (30 % za tožnika in 70 % za zavarovanko tožene stranke) pravilna.

Tako je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da delodajalec tožnika ni poskrbel za ustrezno varnost, s čimer je podano nedopustno ravnanje druge toženke za škodo.

Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da toženkin zavarovanec v konkretnem primeru ni ravnal s skrbnostjo povprečno skrbnega strokovnjaka. Toženka v pritožbi vztraja, da je neživljenjsko pričakovati, da bi moral nekdo ves čas čistiti mokroto in rešetke ves čas ohranjal suhe. V zvezi s tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da iz izpodbijane sodbe takšna naložena dolžna skrbnost ne izhaja. Sodišče prve stopnje je po ugotovitvi zgoraj izpostavljenih okoliščin konkretnega škodnega dogodka zgolj zaključilo, da toženka ni dokazala, da je njen zavarovanec v zadostni meri poskrbel za očiščenost rešetke (ali nameščenost protizdrsne preproge), saj v zvezi s tožnikovimi trditvami o neustrezni in nepravočasni očiščenosti rešetk od nanošene snežne brozge glede samega čiščenja rešetke ni izkazala (niti ni konkretno zatrjevala) načina in dinamike čiščenja (v kakšnih časovnih terminih se je opravljalo čiščenje, npr. da se je čiščenje opravljalo zjutraj vsak dan ali pa dvakrat na dan itd.).

Morebitne pomanjkljivosti v izvedenčevem izvidu odpravlja sodišče z zaslišanjem izvedenca, kar spada v fazo dokazovanja.