367.c člen ZPP

Izvršilna veja oblasti je na podlagi odločbe Ustavnega sodišča U-I-477/18, Up-93/18 sicer v ZDZdr (ZDZdr-A) dodala obveznost pristojnega ministra, da zagotovi ustrezno mrežo izvajalcev z varovanimi oddelki, vendar te obveznosti ne izpolnjuje. Kot je poudarilo sodišče prve stopnje, imamo še vedno le štiri specialne socialno varstvene zavode z verificiranimi oddelki in vsi štirje so prezasedeni. Poleg tega bi morala izvršilna veja oblasti za osebe, ki so zaradi kombinacije težav v duševnem razvoju in v duševnem zdravju posebej ogrožujoči, v verificiranih varovanih oddelkih zagotoviti posebne pogoje za uresničevanje varstvenega in terapevtskega cilja ukrepa. Kljub pozivom Ustavnega, Vrhovnega sodišča ter Varuha človekovih pravic pristojno ministrstvo ne zagotovi verificiranih varovanih oddelkov s prilagojenimi varstvenimi in terapevtskimi pogoji za osebe z različnimi težavami v duševnem razvoju in zdravju in ne izpolnjuje zakonskih obveznosti. Vrhovno sodišče je že v sklepu II Ips 51/2019 zapisalo, da ob neodzivnosti izvršilne veje oblasti sodišča prve stopnje lahko storijo le to, da upoštevajoč okoliščine posameznega primera ob ustavnopravnem vrednotenju vseh kolidirajočih pravic za nasprotnega udeleženca poiščejo najmanj slabo rešitev. Sodišči prve in druge stopnje sta to tudi naredili. Pri tem sta se oprli na izvedensko mnenje iz katerega izhaja, da so za sprejem nasprotnega udeleženca med vsemi zavodi najprimernejši specialni socialno varstveni zavodi, med temi pa predlagatelj. Predlagatelj pa v predlogu ne zatrjuje nobenih postopkovnih kršitev v zvezi z izvajanjem dokaza z izvedencem.

Vrhovno sodišče je v predlogu izpostavljene vidike problematike v postopkih nameščanja oseb v varovane oddelke socialno varstvenih zavodov brez privolitve (75. do 79. člen ZDZdr) že obravnavalo v zadevah II Ips 51/2019 z dne 25. 4. 2019 in II Ips 71/2019 z dne 27. 6. 2019. Upoštevalo je, da psihiatrične bolnišnice niso namenjene dolgoročnemu bivanju oseb, po tem, ko se njihovo zdravljenje zaključi in da bi njihovo nadaljnje zadržanje v psihiatrični bolnišnici lahko pripeljalo do prekomernega obremenjevanja slednjih. Vendar druge rešitve, ki bi v večji meri varovala človekovo dostojanstvo in varnost drugih, v dani situaciji ni našlo. Prav tako je predlagatelj v predlogu ne nakaže. Pri tem ni odveč dodati, da je Ustavno sodišče v zadevi U-I-477/18-19 (Up-93/18-37) z dne 23. 5. 2019 odločilo, da je ZDZdr v neskladju z Ustavo ter Državnemu zboru naložilo, da mora ugotovljeno protiustavnost odpraviti v roku devetih mesecev po objavi te odločbe v Uradnem listu RS, Vladi pa, da mora brez nepotrebnega odlašanja sprejeti nujne ukrepe in zagotoviti ustrezne prostorske zmogljivosti v socialno varstvenih zavodih in dovolj osebja, ki bo lahko zagotavljalo ustrezne socialnovarstvene storitve. Do dneva odločanja o predlagateljevem predlogu novela ZDZdr ter naloženi nujni ukrepi še niso bili sprejeti. Problem varstva človekovih pravic, s katerim je v obravnavani zadevi soočena celotna družba, presega sodniškopravno razlagalno ustvarjalnost. V izhodišču namreč ne gre za pravni, marveč prostorsko organizacijski problem. Zato so tudi rešitev zanj prostorsko organizacijska (in ne pravnorazlagalna) dejanja.

Toženki se revizija dopusti glede vprašanj, (1) ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da je podana aktivna legitimacija tožnice za uveljavljeno pravno varstvo za opustitveni zahtevek zaradi protipravnih posegov v radijsko frekvenco; in (2) ali ima sodba sodišča druge stopnje značilnosti sodbe presenečenja in pomeni kršitev toženkine pravice do izjave (8. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku).