VSL Sodba I Cpg 448/2025

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka mora tožeči povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 466,79 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 14.603,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 10. 2023 dalje (I.) in zavrnilo tožbeni zahtevek v višini 200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 10. 2023 dalje (II.), toženi stranki pa naložilo v plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 1.985,30 EUR (III.).

2Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe (I. točka izreka) in zoper odločitev o stroških (III. točka izreka) iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne ter ponovno odloči tudi o stroških postopka. Priglaša strošek sodne takse za pritožbo.

3Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila, predlagala njeno zavrnitev, s stroškovno posledico ter priglasila stroške pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

4Tožeča stranka z odškodninskih zahtevkom uveljavlja plačilo škode v višini 14.803,91 EUR s pripadki. Škodo je utrpela v škodnem dogodku dne 5. 7. 2023, ko je voznik viličarja nanj naložil tovor - okna, ki so ob premeščanju padla na tla in se poškodovala. Podlago predstavlja zavarovalna pogodba za zavarovanje avtomobilske odgovornosti za delovno vozilo Zeppelin/ZL 80, št. VO000, sklenjena med toženo stranko in zavarovancem A. A., s. p. Slednji je imel po generalni polici na delovnih vozilih zavarovano razširjeno kritje po klavzuli KL-aod-co/22-3. Med pravdnima strankama je sporno pravno vprašanje, kakšna je bila v času škodnega dogodka funkcija delovnega vozila (viličarja) tožeče stranke - ali je bila funkcija prometna ali delovna. Tožeča stranka v zvezi s tem trdi, da je viličar v času škodnega dogodka obratoval kot delovna naprava, katere namen je dvigovanje bremena z vilicami, kot tudi prenašanje bremen iz mesta na mesto, kar je zavarovanec z viličarjem tudi počel. Tožena stranka temu nasprotuje in trdi, da se viličar lahko uporablja tako kot prometno sredstvo, kot delovni stroj in da je bila v trenutku škodnega dogodka funkcija viličarja premikanje v smislu vožnje, zato kritje po zavarovalni pogodbi ni podano. Klavzula namreč širi kritje iz zavarovanja avtomobilske odgovornosti le v primerih, ko traktorji, priklopna vozila, delovna vozila in delovni stroji funkcionalno obratujejo kot delovna naprava (delovna funkcija), ne pa tudi v primerih, ko ti obratujejo kot prevozno sredstvo (prometna funkcija).

5Svojo odločitev je sodišče prve stopnje oprlo na določbe Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki se nanašajo na zavarovalno pogodbo in možnost zavarovanca, da zahteva povrnitev škode neposredno od zavarovalnice, vendar do višine zavarovalne vsote (921. in 965. člena OZ). Nadalje je svojo odločitev oprlo na določbe zavarovalne police, sklenjene med strankama (št. police VO0000, priloga A2) in klavzulo o dodatnem zavarovanju, ki pomeni razširitev zavarovalnega kritja (Kl-aod-co/22-3, priloga A10) ter splošne pogoje za zavarovanje avtomobilske odgovornosti PG-aod/22-3, ki so del zavarovalne pogodbe, sklenjene med pravdnima strankama.

6Iz nosilnih razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se je škodni dogodek zgodil na dvorišču tožeče stranke in ne na javni cestni površini. Ugotovilo je, da je bila funkcija uporabe vozila (viličarja) v času nezgode omejena na premeščanje oken, torej dvigovanje tovora (oken), ko je vozilo mirovalo, nato pa je viličar tovor prenesel iz skladišča, kjer so bila okna naložena, na mesto kjer naj bi tovor naložil na tovornjak. Pri tem je upoštevalo funkcijo viličarja, ki je delovno vozilo in se uporablja kot delovna naprava, da dviguje bremena in jih prenaša iz enega na drugo mesto, vendar znotraj delovnega okolja (skladišča). S tem je utemeljilo, da v obravnavanem primeru ne gre za prevozno sredstvo, ki bi se vključevalo v promet. Posledično je ugotovilo, da ne gre za prometno, temveč za delovno nezgodo, ker se vozilo ni uporabljalo kot vozilo, temveč kot delovni stroj. Na podlagi teh ugotovitev je zaključilo, da je podano zavarovalno kritje iz police v kombinaciji s klavzulo v zvezi z uporabo tovornega motornega vozila. Škoda, ki je nastala v škodnem dogodku pri uporabi delovnega stroja, je bila zajeta z obveznim avtomobilskim zavarovanjem v zvezi s klavzulo, ki se razteza tudi na škodo, nastalo na obravnavani način uporabe viličarja. Pri odločanju o višini je upoštevalo pogodbeno dogovorjeno soudeležbo zavarovanca pri škodi v znesku 200,00 EUR in v tem delu zavrnilo zahtevek.

7Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje nekritično sledilo izpovedi priče - voznika viličarja v času škodnega dogodka. Trdi, da ne gre za objektivno in neodvisno pričo, zato bi moralo sodišče njeno izpoved presojati bolj kritično. Sodišče druge stopnje ne dvomi v dokazno oceno sodišča prve stopnje, saj je ta prepričljiva, življenjsko sprejemljiva ter podprta z ostalimi izvedenimi dokazi in ugotovljenim dejanskim stanjem, ki med pravdnima strankama niti ni bilo sporno. Poleg tega je ravno prvostopenjsko sodišče tisto, ki je imelo možnost neposrednega zaznavanja ob izvajanju dokaza z zaslišanjem priče. Presoja izvedenih dokazov je v rokah sodišča prve stopnje, ki na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj odloči, katera dejstva šteje za dokazana. Pri presoji izvedenih dokazov je sodišču v pomoč lastno zaznavanje verodostojnosti izpovedbe in lastno opažanje pri opravljenem zaslišanju, s čimer je v največji možni meri zadoščeno načelu neposrednosti. Odločitev sodišča v konkretnem primeru ni v nasprotju z rezultatom dokaznega postopka, temveč gre za odločitev v skladu z 8. členom ZPP.

8Pritožba sodišču prve stopnje nadalje očita nepravilno uporabo materialnega prava, saj naj bi napačno ugotovilo, da je viličar opravljal delovno in ne prevozne funkcije. Poudarja, da je viličar prevažal naložen tovor ter, da je do škodnega dogodka prišlo med vožnjo, zato je bila glavna funkcija viličarja prevozna.

9V obravnavanem primeru je bilo za viličar, pri delovanju katerega je prišlo do škodnega dogodka, sklenjeno zavarovanje po splošnih pogojih za zavarovanje avtomobilske odgovornosti, z dodatnim razširjenim kritjem za škodo zaradi uporabe tovornih vozil, traktorjev, priklopnih ter delovnih vozil in delovnih strojev, kadar funkcionalno obratujejo kot delovna naprava (izvajanje izkopov, prenašanje bremen z dvigalno napravo, ipd.). Z navedeno klavzulo je bilo v okviru avtonomne pogodbene volje strank očitno dogovorjeno širše kritje za škodo zaradi uporabe delovnih vozil oziroma strojev, kadar funkcionalno obratujejo kot delovna naprava. Namen strank je bil torej razširiti zavarovalno kritje tudi na primere, ki niso zajeti v okviru obveznega avtomobilskega zavarovanja (AO). Sklenjena dodatna klavzula o razširjeni odgovornosti predstavlja prostovoljno zavarovanje, katerega namen je ravno v interesu zavarovalca, da prenese riziko škodnega dogodka na zavarovalnico (948. člen OZ).¹ Pri presoji dogovorjene dodatne klavzule je zato treba izhajati iz pogodbene avtonomije strank in splošnih predpisov OZ.

10Pri presoji ali predstavlja konkretni škodni dogodek zavarovalni primer je glede na klavzulo treba ugotoviti, ali je škoda nastala zaradi uporabe delovnega vozila oziroma stroja torej, ali je viličar, z uporabo katerega je nastala škoda delovni stroj in ali je v času škodnega dogodka funkcionalno obratoval kot delovna naprava.²

11Viličar je delovni stroj, ki se uporablja za razkladanje, nakladanje in prevoz tovora. Namenjen je predvsem dvigovanju bremen in njihovemu prevozu na krajši razdalji. Njegova bistvena funkcija je prevoz tovora, prekladanje iz ene točke na drugo, predvsem, kadar je tovor pretežek, da bi ga premikali ročno. To nujno zajema premikanje. Običajno se uporablja v skladiščih oziroma v delovnem okolju. Takšno je funkcionalno obratovanje viličarja, kot delovne naprave. Dejstvo je, da se viličar sicer lahko uporablja kot prevozno sredstvo ali delovni stroj, vendar je za presojo v obravnavanem primeru bistveno kakšno funkcijo je opravljalo vozilo v trenutku škodnega dogodka. Pri tem pa ni ključno, ali se je vozilo premikalo ali ne.

12Skladno z navedenimi funkcijami je tožeča stranka delovni stroj uporabljala tudi v konkretnem primeru. Do škodnega dogodka je prišlo v delovnem okolju oziroma izven sfere cestnega prometa (na dvorišču oziroma skladišču tožeče stranke in ne na javni cesti ali drugi nekategorizirani cesti v smislu Zakona o cestah - ZCes-2). Nesreča, ki se je pri tem zgodila zato ne predstavlja prometne nesreče, temveč delovno nesrečo.³ Pritožba se v zvezi s tem sklicuje na stališče vrhovnega sodišča v sodbi III Ips 65/2018, da presoja prometne funkcije niti ni vezana na uporabo v cestnem prometu in na javno površino. Sodišče druge stopnje v zvezi s tem pojasnjuje, da se navedena odločba nanaša na presojo odgovornosti v okviru sklenjenega obveznega avtomobilskega zavarovanja za viličar. To področje ureja pravo Evropske unije,⁴ v okviru katerega je Slovenija sprejela Zakon o obveznem zavarovanju v prometu (ZOZP). Bistvena razlika je, da je treba nacionalno pravo na tem področju razlagati ob upoštevanju evropskega prava, katerega del so tudi odločitve SEU, ki pojem "uporaba vozila" razlaga široko.⁵ Namen zakonodajalca je namreč usmerjen v varstvo oškodovancev, ki so udeleženi v nesrečah, ki jih povzročijo vozila. Pri presoji dodatne klavzule pa gre za prostovoljno zavarovanje, zato je treba izhajati iz pogodbene avtonomije strank in iz splošnih pravil obligacijskega prava (OZ), v kar Evropsko pravo ne posega. Drži sicer, da presoja prometne funkcije ni omejena zgolj na prometno situacijo, vendar pa je ob presoji vseh okoliščin konkretnega primera sodišče dolžno ugotoviti ali je viličar v trenutku nesreče funkcionalno obratoval kot delovna naprava, pri čemer pa premikanje ni ključnega pomena, kot napačno poudarja pritožba. Ključnega pomena za odločitev ali je podano kritje iz razširjene klavzule je namreč vprašanje kakšno funkcijo je v trenutku nesreče opravljalo vozilo. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča je viličar v trenutku nesreče opravljal delovno in ne prometne funkcije. Premeščanje bremen je namreč tipična delovna funkcija viličarja.

13Da sodišče prve stopnje premikanje vozila ni štelo kot ključno, temveč je ugotavljalo funkcijo vozila v trenutku nesreče, potrjuje tudi sklicevanje sodišča na odločbi vrhovnega sodišča II Ips 120/2019 (ko je vozilo v času škodnega dogodka mirovalo) in III Ips 25/2018, ko je vrhovno sodišče zavzelo stališče, da škodni dogodek ni bil posledica premika vozila (do nesreče je sicer prišlo med premikanjem vozila, a to ni bil vzrok nesreče).⁶ Navedeno dodatno potrjuje, da je sodišče dolžno ob upoštevanju okoliščin konkretnega primera ugotavljati ali obratovanje naprave sodi v zavarovano kritje.

14Upoštevajoč vse okoliščine konkretnega primera je mogoče zaključiti, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da je viličar v času škodnega dogodka funkcionalno obratoval kot delovna naprava in se je uporabljal v skladu z njegovim namenom in funkcijami delovne naprave. Ena od bistvenih lastnosti viličarja je prav premeščanje tovora. Zato obravnavan škodni dogodek predstavlja zavarovalni primer na podlagi razširjene klavzule.

15Glede na zgornje razloge pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče je odgovorilo na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), je višje sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

16O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in s 155. členom ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi pritožbene stroške, mora pa tožeči povrniti njene stroške pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče je tožeči stranki v skladu s priglašenim stroškovnikom in Odvetniško tarifo (OT), ter ob upoštevanju vrednosti spornega predmeta 14.603,91 EUR priznalo 625 točk za odgovor na pritožbo (1. točka tar. št. 22 OT), 2% materialne stroške, vse povečano za 22% DDV, saj je pooblaščenec tožeče stranke davčni zavezanec, skupaj 466,79 EUR.

¹ Za razliko od namena obveznega avtomobilskega zavarovanja, ki je v varstvu oškodovancev prometnih nesreč (15. člen ZOZP).
² Razširjeno kritje po klavzuli KL-aod-co/00-0 določa: "Zavarovalnica povrne škodo, ki je posledica uveljavljanja odškodninskih zahtevkov tretjih oseb na podlagi civilnega prava zaradi uporabe tovornih vozil, traktorjev, priklopnih vozil ter delovnih vozil in delovnih strojev, kadar funkcionalno obratujejo kot delovna naprava (izvajanje izkopov, prenašanje bremen z dvigalno napravo, opd.), in sicer samo v primeru, da je dogovorjena razširitev zavarovalnega kritja in plačana dodatna premija za zavarovanje avtomobilske odgovornosti."
³ Pojem prometne nesreče opredeljuje Zakon o pravilih cestnega prometa, ki opredeljuje prometno nesrečo kot nesrečo na javni cesti ali nekategorizirani cesti, ki se uporablja za javni cestni promet, v kateri je bilo udeleženo vsaj eno premikajoče se vozilo in je v njej najmanj ena oseba umrla ali je bila telesno poškodovana ali je nastala materialna škoda (109. člen ZPrCP).
⁴ Direktiva Sveta 72/166/EGS ter nato direktiva 2009/103/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. septembra 2009.
⁵ V zadevi C-514/16 je SEU pojasnilo, da obseg pojma "uporaba vozila" ni omejen na prometno situacijo in je neodvisen od zemljišča, na katerem se motorno vozilo uporablja. Glede vozil, ki se uporabljajo kot prometna sredstva in kot delovni stroji je treba ugotoviti, ali se je takšno vozilo v trenutku, ko se je zgodila nesreča, uporabljalo zlasti kot prevozno sredstvo.
⁶ Tako izhaja tudi iz sodbe VSL I Cpg 365/2019.