VSL Sodba I Cpg 413/2024

I. Tožnikova pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pritožnik sam trpi stroške s pritožbo.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, naj tožena zavarovalnica tožniku plača 13.838,28 EUR z obrestmi, in tožnika zavezalo k povrnitvi toženkinih pravdnih stroškov.

2Tožnik vlaga pritožbo, na katero toženka ni odgovorila.

3Pritožba ni utemeljena.

4Nista utemeljena očitka bistvenih kršitev postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Kriterij prve je, da sodbe ni mogoče preizkusiti, razlog za drugo pa, da sodišče napačno prepiše vsebino kakšne listine v sodbo (t. i. protispisnost). Iz pritožbe pa se vidi, da se pritožnik v resnici ne strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje. Nobenega primera protispisnosti ne navaja, edini primer, ki ga vidi kot nelogičnost pri oceni tožnikove izpovedbe, pa ni takšen, da izpodbijane sodbe ne bi bilo mogoče preizkusiti.

5Pritožbeni očitki o kršitvah pritožnikovih ustavnih pravic (z naštevanjem členov ustave) niso utemeljeni; sumarno jih je mogoče zavrniti s tem, da ZPP že zagotavlja spoštovanje ustavnih procesnih jamstev. Če ni bistvenih kršitev postopka, ni niti kršitve ustavnih procesnih jamstev.

6Pritožba ima prav, ko opozarja, da so tožnik, njegov sin A. A. (voznik tož­nikovega zglobnega prekucnika - "dumperja", iz ang. dump truck) in B. B. (delavec toženkine zavarovanke, ki je upravljal rovokopač) v bistvenem enako izpovedovali. Vsi trije so namreč povedali, da je rovokopač zadel prekucnik v njegov keson (zadnji del prekucnika za zglobom), ne pa v kabino (prednji del pred zglobom), in to z zadnjim delom svojega zgornjega, vrtljivega dela (s protiutežjo) in ne z bagrsko zajemalko na prednjem delu bagra. Zato tudi ni pomembno, ali je sodišče prve stopnje morda kaj nelogično sklepalo iz dejstva, da je bil tožnik ob nesreči od kraja dogodka oddaljen nekaj sto metrov. Vendar pa ta delno utemeljena kritika še ne pomeni, da je pritožba kot celota utemeljena.

7Izpodbijana sodba ne temelji na ugotovitvi, da se škodni dogodek ni zgodil, kot zmotno prikazuje pritožnik, temveč na zaključku, da ni zanesljivo, da se je zgodil tako, kot je pritožnik uveljavljal (iz izpodbijane sodbe izhaja, da je to počel neskladno: v tožbi je trdil, da je B. B. tožnikov prekucnik zadel z bagrsko zajemalko, in to v kabino in ne v keson, drugače od tega pa je o zavarovalnem primeru izpovedoval, kot je bilo maloprej povzeto). Nadaljnji samostojni razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka je bil, da tožnik svoje škode ni dokazal po višini (prim. na koncu 10. in 11. točke obrazložitve izpodbijane sodbe). Ničesar od tega dvojega mu s pritožbo ni uspelo izpodbiti.

8Zgoraj navedene izpovedbe pa niso bili vsi dokazi na temo nastanka škodnega primera. Postavljena sta bila tudi dva izvedenca, doc. dr. C. C. kot strokovnjak za analize prometnih nezgod in dr. D. D. kot izvedenec avtomobilske stroke (slednji tudi glede cenovne ustreznosti ponudbe za popravilo prekucnika, ki si jo je pridobil tožnik in po kateri je naravnal iztoževano zavarovalnino). Pritožbeno sodišče pritrjuje prvostopenjskemu, da iz mnenj obeh izvedencev izhaja, da zaradi nezadostne dokumentacije poteka dogodka in nastalih poškodb ni mogoče zanesljivo razjasniti oziroma da zgolj na podlagi fotografij, ki jih je sam pridobil šele drugi navedeni izvedenec, „izdelana ponudba lahko v večji meri odstopa od realne vrednosti popravila“. Odločilna dejstva je treba dokazati do stopnje zanesljivosti (prim. 215. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP), tož­niku pa to ni uspelo ne glede konkretnega poteka nezgode ne glede višine škode.

9Ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje sojenje prepustilo izvedencema. Utemeljeno jima je sledilo, ker sta opisala številne pomanjkljivosti gradiva, ki ga je priskrbel (oziroma ga ni priskrbel) tožnik (gl. maloprej navedeno določbo ZPP o dokaznem standardu zanesljivosti/prepričanja o odločilnih dejst­vih in prvi odstavek 180. člena ZPP, po katerem dokazno breme glede obstoja dejstev, iz katerih izvaja tožbeni zahtevek, nosi tožnik). Člen 8 ZPP, ki opredeljuje dolžnost sodišča pri vrednotenju dokazov (vsakega posebej in vseh skupaj), ni bil kršen. Prvostopenjska dokazna ocena je bila kot celota podana nadvse odkrito, življenjsko in prepričljivo.

10Pritožnik poudarja posamezne izseke iz mnenja izvedenca C. C., do katerih pa se sodišče prve stopnje ni moralo v vsakem primeru izrecno opredeliti. Povsem dovolj je bilo, da je med drugim sprejelo izvedenčevo mnenje, da je mogoč tak potek nezgode, da je zajemalka rovokopača zadela kabino prekucnika, kot tudi, da je zadnji del vrtljivega zgornjega dela rovokopača zadel keson prekucnika - kar že samo po sebi pomeni, da potek nezgode ostaja neznan (kar je tesno povezano s tem, kakšne poškodbe so na prekucniku nastale, in to kot posledica ravno ravnanja toženkine zavarovanke, in koliko bi stalo njihovo popravilo). Pritožbeno sodišče še pripominja, da pritožnik poudarja verzijo nezgode, o kateri je izpovedoval ob zaslišanju (udarec protiuteži na zadnjem delu rovokopača v zadnji del prekucnika), medtem ko je izvedenec ob upoštevanju dr. tudi skic obeh voznikov ob prijavi škode (glej str. 5-6 in 8 mnenja) za verjetnejši potek štel tistega, da je zajemalka s prednjega dela rovokopača udarila v prednji del prekucnika.

11Enak je pritožnikov pristop glede izvedenca D. D. Del, ki ga citira (da „je mogoče slediti in kot primerno oceniti poškodbe ter jih tudi primerjati s potrebnimi popravili in zamenjavami, razvidnimi iz predračuna“ in da gre za „nekakšno neskladje med poškodbami in skico tožnika“), je nepomemben in povsem zbledi nasproti tistemu, na katerega se je opiralo sodišče prve stopnje, da zgolj s petih fotografij („kjer so približno [!] razvidne poškodbe“, kot iz izvedenskega mnenja zdaj še dodatno citira pritožbeno sodišče) in v odsotnosti običajnega pregleda poškodovanega vozila v naravi s strani strokovnjaka, ki nato pripravi ponudbo (izvedenec, kot še dodaja pritožbeno sodišče, je sam stopil v stik s pripravljalcem ponudbe za popravilo E. E., ki pa vozila nikdar ni videl v naravi) izvedenčeva ocena lahko v večji meri odstopa od realne vrednosti popravila. To pomeni, da velikost škode ni zanesljivo dokazana. Ker tudi to dokazno bremeni tožnika, tudi iz tega razloga s tožbenim zahtevkom ni mogel uspeti.

12Pritožbeno stališče, da iz dogajanja po škodnem dogodku ni mogoče sklepati na potek škodnega dogodka, je logično pravilno. Je pa tudi irelevantno. Sodišče prve stopnje je utemeljeno sledilo izvedencema, ki sta oba poudarjala odsotnost (običajnih) dokazil iz časa neposredno po spornem dogodku (dr. D. D.: „V praksi je načelo, da se poškodovano vozilo pogleda v naravi, fotografira se poškodbe, kar naredi strokovnjak, ki nato na osnovi tega pripravi ponudbo. Npr. zavarovalnico se o tem obvesti, da lahko tudi njihov strokovnjak preveri realnost in odobri popravilo na stroške zavarovalnice. Poleg tega je tudi praksa, da se poškodovane dele predoči plačniku popravila oz. se ga o tem obvesti; in če nima interesa, da si jih ogleda, se jih uniči.“ Dr. C. C.: „Podatki v spisu so zelo pomanjkljivi […] Ni natančnih in podrobnih opisov dogodkov in ravnanj, situacijskih skic, popisov poškodb in škode na vozilih in nobenih fotografij. […] Policija ni bila poklicana na kraj nezgode in ni policijskega zapisnika, skice in fotografij.“). Skratka, ker po škodnem dogodku o njegovem nastanku in poteku niso bila ustvarjena kakovostna dokazila, škode v tej pravdi ni bilo mogoče dokazati.

13Pritožbeno sodišče končno zavrača očitek, da je nesprejemljivo, intelektualno nepošteno in logično zmotno ravnanje sodišča prve stopnje, da je tožniku očitalo podajanje navedb v smeri premikanja bagra tudi z gosenicami (tj. ne le z zgornjim delom vozila okoli svoje navpične osi), čeprav tega ni štelo za pravno odločilno. Očitek ni samo neutemeljen, ampak je nekorekten. Sodišče prve stopnje je bilo pozorno in je opozorilo na tožnikovo prikrojevanje trditev toženkini obrambi, da obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti velja samo, če se vozilo vozi. Z vidika tega ugovora bi morda lahko bilo pomembno, ali se je rovokopač njene zavarovanke obračal samo s svojim zgornjim delom ali pa se je sočasno tudi premikal z gosenicami (se je vozil). Gre za dileme, izšle iz znane sodbe Sodišča EU C-162/13 z dne 4. 9. 2014 v zadevi Damijan Vnuk proti Zavarovalnici Triglav, d. d. (te sodbe in evolucije sodne prakse na njeni podlagi tu ni treba podrobneje predstavljati). Če bi tožnik dokazal, kako je škodni dogodek nastal in kakšna škoda mu je zaradi njega nastala, bi ta obramba lahko bila pomembna. Ker nazadnje ni bilo tako, pa ne pomeni, da je sodišče prve stopnje opisalo, kako si je v njegovih očeh tožnik s spreminjanjem navedb zapravil nekaj svoje verodostojnosti. To je pravzaprav skladno s tistim delom 8. člena ZPP, ki sodišču pri zaključku o dokazanosti odločilnih dejstev nalaga, da je pozorno tudi na strankino obnašanje med samim postopkom (tudi to namreč spada k tam navedenemu "uspehu celot­nega postopka"), in je bilo v tej zadevi pokazatelj skrbne in odkrite dokazne ocene sodišča prve stopnje.

14Ker pritožbeni očitki niso utemeljeni in ker je izpodbijana sodba brez napak, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

15Ker ni uspel, trpi stroške s pritožbo pritožnik sam (prvi odstavek 165. člena, prvi odstavek 154. člena ZPP).