963. člen OZ

Tožnik materialnopravno zmotno meni, da je prišlo do zakonskega prenosa terjatve s tožnika na zavarovalnico. Četrti odstavek 963. člena OZ namreč določa, da ne glede na pravilo o prehodu zavarovančevih pravic na zavarovalnico te pravice ne preidejo nanjo, če je škodo povzročil delavec pri zavarovancu, razen če jo je povzročil namenoma. Ker tožniku izplačana zavarovalnina ni pokrila celotne škode, lahko preostanek zahteva od povzročitelja. Toženec mu mora tako plačati še 666,54 EUR, kolikor manj je tožnik prejel od zavarovalnice zaradi odbitne franšize, dolžan pa je tudi zamudne obresti od dne vložitve tožbe do plačila. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da tožnik v postopku ni uresničeval svojih pravic z ustrezno skrbnostjo, saj pred vložitvijo tožbe (oziroma po prejemu odgovora nanjo) ni preveril, ali mu je bil pretežni del odškodnine za škodo že povrnjen s strani zavarovalnice. Vendar pa ugotovljeno neskrbno vedenje ne daje podlage za ugotovitev, da je tožnik oziroma njegov odvetnik ravnal s ciljem, ki je v nasprotju z vestnostjo in poštenjem. Za kaznovanje udeležencev pravdnega postopka se namreč po drugem odstavku 11. člena ZPP zahteva namerno ozir

S procesnega vidika med strankama pogodbe pravnomočna ugotovitev, da je pogodba nična, neposredno učinkuje tudi na položaj tretjih oseb. Pravilno pritožba opozori na ugovorni razlog iz 8. točke 55. člena ZIZ, ko gre za razlog, ki preprečuje izvršbo, če je terjatev prenehala na podlagi dejstva, ki je nastopilo po izvršljivosti odločbe ali pred tem, toda v času, ko dolžnik tega ni mogel uveljavljati v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov. Tako vsekakor drži, da se bo v primeru ugotovitve ničnosti kreditne pogodbe v izvršbi, v kateri zavarovalnica, ki je poplačala tožnikovo obveznost do tožene stranke iz naslova kreditnega pogodbe, od tožnika na podlagi pravnomočne sodbe zahteva poplačilo, tožnik lahko v ugovoru skliceval na pravnomočno ugotovljenost ničnost kreditne pogodbe. Prvi odstavek 101. člena OZ določa, da v dvostranskih pogodbah ni nobena stranka dolžna izpolniti svoje obveznosti, če druga stranka ne izpolni ali ni pripravljena sočasno izpolniti svoje obveznosti, razen če je dogovorjeno ali z zakonom določeno kaj drugega ali če kaj drugega izhaja iz narave posla, a vendar je za uveljavljanje potreben ugovor sočasne izpolnitve.

Izterjevana terjatev je odškodninski zahtevek zavarovalnice zaradi kršitve zavarovalne pogodbe za škodo, ker je zavarovalnica sama morala kriti škodo, ki jo je povzročil zavarovanec oziroma dolžnik. Odpust obveznosti nanjo ne učinkuje.

Odgovornost prodajalca na podlagi garancije za brezhibno delovanje stvari je vrsta obligacijskega razmerja, v katerem je prodajalec, ki je prevzel zavezo, da bo stvar v določenem (garancijskem) roku brezhibno delovala, dolžan odpraviti okvaro oziroma zamenjati stvar, če stvar ne deluje brezhibno (če se v garancijskem roku pokažejo okvare stvari), kupec pa je upravičen zahtevati odpravo okvare oziroma zamenjave stvari.

Ni utemeljen očitek tožeče stranke, da bi jo moralo sodišče prve stopnje opozoriti, da bo kot edini dokazni vir glede obstoja razlogov za izlitje vode, ki po zatrjevanju tožeče stranke izvirajo iz pomivalnega stroje, štelo sodnega izvedenca. Ni dolžnost sodišča, da stranke opozarja in poziva na predložitev ustreznih dokazov; vsaka stranka je namreč sama odgovorna za uspeh dokazovanja svojih trditev.

Regresni zahtevek zavarovalnice je odškodninski zahtevek le-te zaradi kršitve zavarovalne pogodbe za škodo, ker je zavarovalnica sama morala kriti škodo, ki jo je povzročil zavarovanec oziroma dolžnik. Zahtevek, ki temelji na kršitvi zavarovančeve oziroma dolžnikove zavarovalne pogodbe, pomeni, da ima naravo zahtevka za uveljavitev poslovne odškodninske obveznosti. Kljub temu, da gre "tehnično" za regresni zahtevek zavarovalnice in ne za neposredno terjatev oškodovanca, izjema po 5. točki drugega odstavka 408. člena ZFPPIPP za upnikovo terjatev učinkuje.

Dolžnik neutemeljeno meni, da upničina terjatev ne predstavlja izjeme od učinkovanja odpusta obveznosti zgolj zato, ker gre za terjatev iz naslova regresnega zahtevka. Povračilni zahtevki zavarovalnice oziroma upnice, ali drugače imenovani regresni zahtevki, so odškodninski zahtevek zavarovalnice zaradi kršitve zavarovalne pogodbe za škodo, ker je zavarovalnica sama morala kriti škodo, ki jo je povzročil zavarovanec oziroma dolžnik. Regresni zahtevek zavarovalnice meri na terjatev na povrnitev škode, ki je bila povzročena namerno ali iz hude malomarnosti in izvira iz istega dogodka, na podlagi katerega je zavarovalnica tudi izplačala odškodnino oškodovancu.

Izmikanje preiskavi je pravni standard, ki ga je treba presojati v vsakem konkretnem primeru posebej. Opustitev obvestila o nesreči sama po sebi še ne zadošča za zaključek, da se voznik izmika preiskavi.

Kot določa 963. člen OZ je tožnica - zavarovalnica - z izplačilom zavarovalnine svojemu zavarovancu, vstopila v zavarovančeve pravice nasproti tožencu, ki je odgovoren za škodo.

Po določilu 171. člena OZ ima oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila ta večja, kot bi bila sicer, pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine. Zakon torej možnosti sorazmernega zmanjšanja odškodnine ne predvideva le v primeru soodgovornosti oškodovanca za nastanek škode, temveč tudi kadar je oškodovančevo neskrbno ravnanje (opustitev) povečalo njen obseg. Na podlagi 142. člena ZD je dedič odgovoren za zapustnikove dolgove do višine vrednosti podedovanega premoženja.

Ker je tožeča stranka namesto toženca, kot zavarovalnica plačala obroke leasinga, je s tem pridobila pravico do regresa zoper toženca.

Ker gre za subrogacijo zavarovalnice, je obveznost zapadla z dnem, ko je tožnica (zavarovalnica) neposrednemu oškodovancu izplačala zavarovalnino.

Tožnica je kot zavarovančeva odgovornostna zavarovalnica namesto zavarovanca plačala odškodnino oškodovanki. V razmerju do toženke, ki z zavarovancem na podlagi četrtega odstavka 153. člena OZ solidarno odgovarja oškodovanki za škodo, je zavarovalnica s plačilom celotne odškodnine v skladu z 963. členom OZ vstopila v pravice svojega zavarovanca. Zato (lahko) v medsebojnem regresnem razmerju na podlagi prvega odstavka 188. člena OZ zahteva od solidarne dolžnice povrnitev tistega, kar je plačala zanjo, torej znesek, ki presega zavarovančevo odgovornost. Ker je v obravnavani zadevi zavarovalnica vstopila v položaj zavarovanca kot enega od solidarnih dolžnikov v notranjem regresnem razmerju in ker ni posebne določbe o zastaranju regresnih terjatev, je treba za določitev dolžine zastaralnega roka njene regresne terjatve uporabiti določbo 346. člena OZ, ki ureja zastaranje v splošnem petletnem roku. Vrhovno sodišče soglaša z začetkom teka zastaralnega roka, ki sta ga sodišči nižjih stopenj vpeli na trenutek, ko je zavarovalnica izplačala odškodnino oškodovanki. Šele tedaj se je namreč njen izvedeni (in izvorni speči zavarovančev) regresni zahtevek rodil oziroma tedaj je zavarova

Sodišče po svoji presoji izvede dokaz z izvedencem, če je za ugotovitev ali za razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga (243. člen ZPP). Dejstvo, da je sodišče prve stopnje izvedlo dokaz z izvedencem strojne stroke, torej samo po sebi ne predstavlja kršitve pravil pravdnega postopka. S pritožbenimi očitki, da je izvedenec na obseg poškodb sklepal brez (primernega) dokaza, pritožnik v bistvu graja dokazno oceno, kar pa v sporu majhne vrednosti ni dovoljen pritožbeni razlog.

Tožena stranka je pred sodiščem prve stopnje res trdila, da osebna vozila v del logističnega centra, kjer je prišlo do nezgode, nikoli ne vozijo, vendar s to trditvijo ni zadostila standardu nepričakovanosti dejanja oškodovanca in nepreprečljivosti posledic dejanja oškodovanca, ki bi lahko predstavljalo oprostitveni razlog za izključno oprostitev odgovornosti tožene stranke na podlagi drugega odstavka 153. člena OZ. Sodišče prve stopnje je ustrezno ovrednotilo pomen rizika povečane nevarnosti, ki izvira iz uporabe nevarne stvari (vzvratne vožnje viličarja), in stopnjo nepazljivosti voznice vozila Peugeot tip 308, ki je osebno vozilo parkirala na dostavni poti, ki ni namenjena parkiranju osebnih vozil, ter po presoji pritožbenega sodišča pravilno zaključilo, da prispevek voznice vozila, zavarovanega pri tožeči stranki, znaša 50 %.

Pravica naročnika zahtevati povrnitev refleksne škode se presoja na podlagi splošnih pravil o odškodninski odgovornosti iz Obligacijskega zakonika (peti odstavek 639. člena OZ v zvezi s tretjim odstavkom 468. člena OZ). To pa pomeni, da za povrnitev refleksne škode ni treba, da bi bile izpolnjene posebne predpostavke podjemnikove odgovornosti za napake opravljenega dela, kar velja tudi za sodno uveljavljanje zahtevka v enoletnem prekluzivnem roku iz določila prvega odstavka 635. člena OZ. Podjemnik nosi odgovornost za rizike, ki izhajajo iz njegove notranje sfere. V podjemnikovo notranjo sfero, torej sfero, ki jo mora obvladovati (oziroma nositi tveganja, ki iz te sfere izvirajo), spadajo tudi ravnanja dobaviteljev, ki podjemniku dobavljajo material za izdelavo stvari, ki so predmet njegove obveznosti do naročnika, če je vzrok za napako opravljenega posla napaka materiala. Z nedopustnim ravnanjem oškodovanca oziroma zavarovanca tožnice je bila pretrgana vzročna zveza med ravnanjem toženca kot podjemnika in nastalo posredno škodo in oškodovanec je tako v prvi vrsti v celoti sam odgovoren zanjo.

Predlog se zavrne.

Revizija se dopusti glede vprašanj: - Ali in na kakšni pravni podlagi sta toženka in zavarovalnica glede na okoliščine obravnavane zadeve solidarni dolžnici? - Ali so glede na določbo 963. člena Obligacijskega zakonika z izplačilom odškodnine iz zavarovanja na zavarovalnico prešle vse zavarovančeve pravice nasproti toženki? - Ali je glede na pravdo P 1631/2012 nastopil intervencijski učinek? - Ali in na kakšni pravni podlagi je terjatev zavarovalnice proti toženki v obravnavani zadevi zastarala?