VSL Sodba I Cp 1828/2024

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Toženec sam krije svoje pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo tožniku, da tožeči stranki plača 11.485,14 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi in ji povrne pravdne stroške, o višini katerih bo odločeno s sklepom po pravnomočnosti odločbe o glavni stvari.

2Toženec v pravočasni pritožbi uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku¹ (v nadaljevanju: ZPP), in predlaga spremembo sodbe tako, da se tožbeni zahtevek zavrne.

Navaja, da sodišče ni pojasnilo, zakaj izvedensko mnenje šteje za prepričljivo in izpostavlja, da izvedenec ni ugotovil, da bi bila naletna naprava tako poškodovana, da bi jo bilo treba v celoti zamenjati. Povedal je, da zaradi odmaknjenosti dogodka naletne naprave ni bilo mogoče pregledati in ugotoviti, kateri deli so bili poškodovani. Toženec meni, da na podlagi fotografij v spisu ni mogoče zanesljivo ugotoviti, ali stisnjeni mehovi še lahko opravljajo svojo funkcijo. Čeprav zato izvedenec ni mogel s stopnjo prepričanja potrditi, da bi bila potrebna menjava celotne naletne naprave, prav tako ne stroškov njenega eventualnega popravila, je sodišče v celoti sledilo izvedenskemu mnenju.

Nadalje toženec opozarja, da je sodišče prve stopnje ugodilo dokaznemu predlogu za njegovo zaslišanje, izvedba katerega je bila predvidena na naroku 9. 11. 2023. Toženec je bil takrat službeno v tujini, na naroku ga je pooblaščenka opravičila, sodišče pa je ne glede na to sklenilo, da ga zaradi odsotnosti, ki ni nenadna, ne bo zaslišalo. Toženčeva pooblaščenka je na naroku zato uveljavljala procesno kršitev. Kasneje je bil 16. 5. 2024 opravljen še en narok, na katerem je bil zaslišan izvedenec in bi lahko sodišče takrat zaslišalo tudi toženca. S takim postopanjem je bila tožencu odvzeta pravica obravnavanja pred sodiščem. Pri tem se pritožba sklicuje na sklep VSL I Cp 2395/2017.

Toženec še opozarja, da sodišče prve stopnje ni navedlo predpisov, na katere je oprlo odločitev in sodbe zato ni mogoče preizkusiti. Po prepričanju toženca tudi v obrestnem delu sodba ni obrazložena, saj ni jasno, zakaj so zakonske zamudne obresti priznane ravno od 25. 10. 2019 dalje.

3Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da šteje izvedensko mnenje za strokovno in nepristransko. Ob tem je podrobno povzelo opis poškodb naletnih naprav, ki ga je izvedenec izdelal na podlagi fotografij v spisu (4. stran mnenja v zvezi s prilogo A7). Ravno ta analiza poškodb zelo prepričljivo pokaže, da je bila poškodovana večina mehov naletne naprave; izvedenec je glede tega prepričljivo zapisal, da ni treba zamenjati le delov, ki so evidentno poškodovani, ampak tudi tiste, za katere se zgolj sumi, da so poškodovani. Ker je naletna naprava namenjena varnosti voznikov, je tak sklep povsem utemeljen. Vse to daje zadostno podlago, da se izvedensko mnenje, ki je ugotovilo, da je bilo treba menjati celotno naletno napravo, sprejme kot prepričljivo. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno pojasnilo, da so pomisleki, da je bila mogoče naletna naprava poškodovana že pred toženčevim naletom, stvar dokazovanja toženca, ki pa tega bremena ni zmogel.

6V zvezi s pritožbenim očitkom, da sodišče ni izvedlo dokaza z zaslišanjem toženca, je treba pojasniti, da 258. člen ZPP določa izjeme, kdaj lahko sodišče zasliši le eno stranko: - če se sodišče prepriča, da stranki oziroma osebi, ki jo je treba zaslišati kot stranko, niso znana sporna dejstva, - če zaslišanje te stranke ni mogoče, - če druga stranka noče izpovedati ali če se ne odzove sodnemu vabilu. Ker se tožnik neopravičeno ni odzval vabilu na zaslišanje na narok (zgolj sporočilo odvetnice, da je v tujini, ni opravičilo, opravičila pa kasneje niso predložili), je sodišče prve stopnje utemeljeno domnevalo, da ne želi biti zaslišan (prim. VSL sklep I Cp 2395/2017, na katerega se sklicuje toženec). Če bi toženec na naslednji narok prišel, bi ga sodišče kljub izostanku s prvega naroka moralo zaslišati, saj bi s tem izrazil jasno voljo, da želi biti zaslišan. Ker pa ni prišel niti na naslednji narok (pri čemer ga zaradi njegove odsotnosti s prvega naroka, ko naj bi bil zaslišan, sodišče ni bilo dolžno še enkrat vabiti na zaslišanje), pa dejstvo, da ni bil zaslišan, ne pomeni procesne kršitve. Sicer pa toženec v pritožbi tudi ni navedel, katero dejstvo bi dokazoval s svojim zaslišanjem.

7Drži sicer, da sodišče prve stopnje ni navedlo nobenih materialno pravnih določb, na podlagi katerih je odločalo, a vendar po drugi strani v sodbi govori o regresnem zahtevku (ki ga ima zavarovalnica po 7. členu Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu²), pri čemer pa temelj med pravdnima strankama niti ni bil sporen, kar pomeni, da ga ni treba dokazovati. Sodbo je bilo glede na vse te ugotovitve kljub nenavedbi pravne podlage mogoče preizkusiti, zato ne gre za procesno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

8Pritožba nasprotuje tudi teku zamudnih obresti. Sodišče je te priznalo, tako kot jih je tožeča stranka zahtevala v tožbi. Toženec razen ugovora zoper sklep o izvršbi (COVL) ni vložil nobene vloge, kar pomeni, da tudi začetku teka obresti ni nasprotoval. Končno je tožeča stranka zakonske zamudne obresti uveljavljala zgolj od vložitve tožbe (predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine), najmanj od takrat pa ji pripadajo v vsakem primeru.

9Ker niti uveljavljeni niti po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

10Toženec ni uspel s pritožbo, zato sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP).

¹ Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami.
² Uradni list RS, št. 70/1994, s spremembami.