83. člen OZ

Tožnica je k dvigu agregata sicer res pristopila voljno, z namenom, da za potrebe poslovanja trgovine zagotovi preskrbo z elektriko. Kljub temu pa je pravilno prvostopenjsko stališče, da je izhajajoč iz dogodka kot celote silo, ki je zaradi teže agregata delovala na telo tožnice ob dvigu le-tega, šteti za od njene volje in hotenja neodvisen, enkraten, nenaden zunanji dogodek v smislu prvega odstavka 5. člena SP, ki je v enaki meri kot osteoporoza prispeval k nastanku škodne posledice, to je zloma ledvenega vretenca L1, tožnica pa v takšno škodno posledico ni privolila. Če je z zavarovalno pogodbo določeno, na kakšen način vplivajo prej prisotne degenerativne spremembe na zdravstveno stanje po poškodbi in s tem na višino zavarovalnine, v skladu z načelom pogodbene svobode strank (3. člen OZ) veljajo določbe zavarovalne pogodbe. Če take določbe ni, pa to ne pomeni, da zavarovalnica ni dolžna izplačati zavarovalnine v obsegu, v katerem je prišlo do realizacije zavarovalnega primera. V tem primeru je namreč sodišče tisto, ki ugotovi, v kakšni meri je stanje zavarovanca posledica nezgode in v kakšni meri so nastale poškodbe posledica drugih dejavnikov. V kolikor bi imela

Materialnopravno zmotno je pritožničino stališče, da bi moralo prvostopenjsko sodišče upoštevati določbo 83. člena OZ, ki se uporabi za nejasne določbe (tj. podvrsta sporne določbe), ko je vsebina določbe sporna, vendar pomena določbe ni mogoče opredeliti z razlagalno metodo skupnega namena. Ker je prvostopenjsko sodišče pomen sporne določbe opredelilo že z uporabo razlagalne metode po drugem odstavku 82. člena OZ glede na skupni namen pravdnih strank, določba 83. člena OZ ne pride v poštev. Temeljno načelo obligacijskega prava je spoštovanje prevzetih obveznosti. Toženka svojih pogodbenih obveznosti ni spoštovala. Tožnica utemeljeno ni mogla pričakovati toženkine prekinitve poslovnega sodelovanja, zaradi katere je tožnici nastala škoda. Pritožbeno stališče, da je zadržanje zastaranja v času prvega in drugega vala epidemije COVID-19 pogojeno z veljavnostjo sprejetih normativnih aktov, ki so urejali tek rokov, je materialnopravno zmotno. Za uporabo 360. člena OZ je odločilen dejanski nastop nepremagljivih ovir, ne pa datum kasnejše normativne ureditve. Skladno z določbo prvega odstavka 352. člena OZ je za presojo zastaranja relevantno, kdaj je oškodovanec zvedel

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila lega igrala dogovorjena in da umestitev konkretnega igrala ni skladna s tem dogovorom. Ker tožena stranka ne nasprotuje njegovi nadaljnji ugotovitvi, da umestitev igrala v nasprotju z dogovorjeno lego predstavlja stvarno napako po 3. točki 459. člena OZ, niti ne prereka drugih predpostavk jamčevalnega zahtevka, ji je sodišče prve stopnje utemeljeno naložilo odstranitev igrala. Že iz jezikovne in sistemske razlage zakonske določbe izhaja, da se peti odstavek 16. člena ZVKSES nanaša na 1. točko četrtega odstavka istega člena in podaljšuje rok, določen v tej točki. Ob izpolnitvi pogojev iz petega odstavka 16. člena ZVKSES za presojo pravočasnosti izpolnitve obveznosti pridobitve uporabnega dovoljenja ni več odločilen rok, določen v prodajni pogodbi, temveč trenutek izdaje oziroma prejema uporabnega dovoljenja. S podaljšanjem roka za pridobitev uporabnega dovoljenja pa ni poseženo v nadaljnji petnajstdnevni rok, ki je predpisan za izpolnitev obveznosti izročitve nepremičnine v posest kupca. Takšno razumevanje potrjuje tudi namenska razlaga. Namen dodatnega roka je zagotoviti prodajalcu razumen čas, da organizira in izvede

Neutemeljena je pritožbena navedba, da v obravnavanem primeru ni šlo za prometno nesrečo I. kategorije. ZPrCP v 1. točki drugega odstavka 109. člena določa, da je prometna nesreča I. kategorije - prometna nesreča, pri kateri je nastala samo materialna škoda.

Načeloma za najemne pogodbe za poslovne prostore, sklenjene v času veljavnosti ZPSPP za določen čas, velja, da odpoved ni možna. Najemna pogodba za določen čas preneha s pretekom časa, pred tem pa le iz krivdnih razlogov. Sodna praksa je sicer to pravilo omilila in dopustila drugačne dogovore med strankami. Ker pa gre za izjemo od pravila, mora biti tak dogovor izrecen in soglasen.

Ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje slepo sledilo tožnici. Dokazna ocena namreč ne temelji zgolj na njeni izpovedbi, saj je sodišče v presojo vključilo tudi izpovedbo zakonite zastopnice toženke B. A., izpovedbi prič A. A. in C. C. ter vsebino predloženih dokaznih listin. Toženkini dokazi niso bili prezrti, pač pa je sodišče prve stopnje po njihovi primerjavi s tožničinimi dokazi upravičeno presodilo, da ga je tožnica prepričala. To je z razlogi, ki so po presoji pritožbenega sodišča jasni in sprejemljivi, zadostno obrazložilo. Do ocene o prepričljivosti je prišlo na podlagi osebnega vtisa ob zaslišanju, ki so ga potrdile okoliščine o vsebini poslovnega sodelovanja, o katerih je tožnica izpovedovala jasno in natančno, potrjevale pa so jih tudi predložene dokazne listine. To oceno so dodatno utrdile nedoslednosti, nejasnosti in nedoločnosti v izpovedbi A. A., ki so v obrazložitvi izpodbijane sodbe tudi izpostavljene. Presoja vsakega izvedenega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj je zato na podlagi uspeha celotnega postopka po presoji pritožbenega sodišča vodila v pravilno dokazno oceno, saj so zaključki sodišča celoviti, jasni in v bistvenem medsebojno skladni

Določila Pogodbe so jasna, zato se uporabljajo tako kot se glasijo. Tožena stranka do tega postopka ni uveljavljala, da ne bi šlo za podjemno pogodbo. Račune za predhodna obdobja je plačala.

Pri ugotavljanju pravega (pravnega) pomena objektivno nejasnega besedila se ni mogoče zadovoljiti s slovnično analizo besedila, saj celostno obravnavanje vključuje pomenski pristop k besedilu. Besedno razlago je treba preizkusiti z drugimi metodami razlage. Tipični interes pogodbenih strank, ki sklepajo najemno pogodbo, je izročitev stvari v rabo in njena nemotena raba. Nemotena raba se torej nanaša na sam predmet najema.

Pritožba sicer pravilno opozarja na določbo 87. člena OZ (in četrti odstavek 22. člena ZVPot), a ta v obravnavanem primeru ni uporabna. Določa namreč, da je v primeru, če je bila pogodba sklenjena po vnaprej natisnjeni vsebini ali je bila pogodba kako drugače pripravljena in predlagana od ene pogodbene stranke, treba nejasna določila razlagati v korist druge stranke. Pomembno je, da v obravnavani zadevi nobeno določilo pogodbe ni nejasno, pojasnilno dolžnost glede veljavnosti potnih listin pa je tožena stranka opravila. Zato seveda ni kaj razlagati v korist druge stranke (tožnic).

Izmikanje preiskavi je pravni standard, ki ga je treba presojati v vsakem konkretnem primeru posebej. Opustitev obvestila o nesreči sama po sebi še ne zadošča za zaključek, da se voznik izmika preiskavi.

Po 6. točki četrtega odstavka 13. člena Splošnih pogojev za zavarovanje splošne civilne odgovornosti 0-01/14 obsega zavarovanje tudi odgovornost za škode, ki jo utrpijo člani društva pri izvajanju ali v zvezi z izvajanjem dejavnosti društva samo, če je to v zavarovalni pogodbi posebej dogovorjeno in obračunana dodatna premija. Tožnik, ki mu je kot članu prostovoljnega gasilskega društva nastala škoda med gasilsko intervencijo, ni niti zatrjeval (in še manj dokazal), da bi bila posebej zavarovana tudi odgovornost za tako škodo in obračunana dodatna premija. Njegova tožba je zato nesklepčna.

Med pravdnima strankama spor o pomenu povzetega določila Splošnih pogojev v delu, ki govori o "stvari, ki je predmet popravila", še ne pomeni, da je določilo dvoumno in nejasno in bi ga bilo zato treba razlagati skladno s 83. členom OZ. Določilo govori o stvari in ne o njenih sestavinah. Stvar, ki je predmet popravila, je zato ob upoštevanju besedila Splošnih pogojev lahko le stvar z vsemi svojimi sestavnimi deli.

Spremembe oziroma spremenjene okoliščine, ki otežujejo izpolnitev obveznosti ene stranke oziroma zaradi katerih se ne da doseči namena pogodbe, v obeh primerih v tolikšni meri, da pogodba očitno ne ustreza več pričakovanjem pogodbenih strank in bi jo bilo po splošnem mnenju nepravično ohraniti v veljavi (112. člen OZ), morajo že po sami naravi vplivati na bistvene sestavine pogodbenega dogovora. Ker pri plačanem znesku ni šlo za najemnino, tožeča stranka njegovega znižanja ne more doseči na podlagi odgovornosti najemodajalca za napake na predmetu najema (592 - 599. člen OZ), kot tudi ne na podlagi instituta znižanja najemnine zaradi delnega uničenja predmeta najema (617. člena OZ). Besedilo 617. člena OZ ne ureja primerov, ko bi stvar zaradi (delnega) uničenja ali poškodovanja postala neuporabna za konkretnega najemnika, pač pa se nanaša samo na morebitno objektivno zmanjšano uporabnost predmeta najema.

Po določbi prvega odstavka 39. člena ZDR-1 je poudarek na dejanskem opravljanju dejavnosti in ne na dejavnosti, ki jo ima poslovni subjekt vpisano v registru, kar pomeni, da za presojo konkurenčne prepovedi ni odločilen datum registracije dejavnosti. Utemeljeno toženec v pritožbi opozarja na neutemeljenost tožbenega zahtevka za povrnitev škode zaradi predpriprave pregleda cistern. Iz cenika tožeče stranke za preglede vozil in cistern izhaja, da pripravo cisterne na pregled izvede samostojni podjetnik in ne tožeča stranka. Da zato tožeči stranki zaradi predpriprave pregleda ni nastala škoda, je toženec izpostavil v pripravljalni vlogi. Teh trditev tožeča stranka ni prerekala niti ni npr. zatrjevala, da bi del plačila za predpripravo pregleda cistern pripadal samostojnemu podjetniku, preostali del pa tožeči stranki. Zato je treba v ugotovljenih okoliščinah šteti, da tožeča stranka ni bila prikrajšana zaradi kršitve konkurenčne prepovedi in ji iz tega naslova ne pripada odškodnina v obliki izgubljenega dobička. Pri ugotavljanju vzročne zveze med kršitvijo konkurenčne klavzule in škodo v obliki izgubljenega dobička gre za rekonstrukcijo oškodovančevega poslovanja, ki bi

Določila pogodbe se uporabljajo tako, kot se glasijo.

Po ugotovitvah sodišča prve stopnje med pravdnima strankama namreč ni bilo sporno, da je bila predmetna prodaja letala obdavčena z DDV ter da je bila v skladu z ZDDV-1 tožnica kot prodajalec zavezana plačati DDV. Sporna je bilo namreč le vprašanje, ali sta se pravdni stranki v Prodajni pogodbi dogovorile, da nosi stroške plačila DDV toženka. To vprašanje pa se ne more presojati na podlagi določil ZDDV-1, ki ureja sistem in uvaja obveznost plačevanja DDV na ozemlju Republike Slovenije (1. člen ZDDV-1), ampak na podlagi avtonomnega pogodbenega prava pogodbenih strank, v predmetnem primeru na podlagi Prodajne pogodbe.

Pogodbena določila so v smislu 82. člena OZ sporna, samo če glede na besedilo, včasih pa tudi kontekst, v katerem so izoblikovana, objektivno vzeto omogočajo več različnih razlag: zgolj subjektivno dojemanje strank ne igra vloge. 83. člen OZ ni uporabljiv takrat, kadar sta se bodoča pogodbenika prosto dogovarjala o vsebini pogodbe, le zapisal pa je doseženi dogovor nujno eden od njiju. Nanaša se zlasti na primere formularnih, adhezijskih in njim podobnih pogodb, v katerih je nasprotna, navadno šibkejša stran (ekonomsko ali informacijsko) soočena z izbiro vnaprej pripravljene pogodbe po principu „vzemi ali pusti“.

Za presojo aktivne legitimacije upnika je pomembno stanje verjetno izkazane terjatve, s katero upnik izkazuje svojo aktivno legitimacijo, to dejstvo pa mora obstajati ves čas postopka. Če dolžnik po vložitvi predloga terjatev plača, upnik ne izgubi aktivne legitimacije, če verjetno izkaže tudi druge terjatve do dolžnika, in to ne glede na to, ali so te terjatve dospele pozneje. Za presojo je ključen / presečen trenutek zaključek naroka za obravnavo upnikovega predloga za začetek stečaja nad dolžnikom, to pa pomeni, da je ključno vprašanje, ali so ob zaključku naroka za obravnavo upnikovega predloga za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom izpolnjeni zakonski pogoji, torej verjetno izkazana terjatev ter zamuda s plačilom te terjatve več kot dva meseca.

Kdor zatrjuje, da je lastnik nepremičnine, pri kateri je v zemljiški knjigi kot lastnik vpisan nekdo drug (npr. originarna pridobitev lastninske pravice, pa tudi primer, kot je tu obravnavani, ko tožniki zatrjujejo, da se je toženec brez pravne podlage vknjižil na delu nepremičnin, ki dejansko pripada njim), svojo pravico varuje z ugotovitveno tožbo, kar je v sodni praksi utrjeno in nesporno. Pri izdaji gradbenega dovoljenja se presojajo predvsem upravni, javnopravni vidiki gradnje, ne pa vprašanje stvarnih pravic. Postopek vzpostavitve etažne lastnine po ZVEtL-1 ni namenjen dokončnemu ugotavljanju lastninske in drugih stvarnih pravic na posameznih delih stavbe v etažni lastnini, temveč je njegov bistveni namen, da se (doslej pravno neobstoječa, nevknjižena) etažna lastnina formalno vzpostavi, s čimer se (med drugim) izboljša pravna varnost etažnih lastnikov in olajša pravni promet. Postopek vzpostavitve etažne lastnine po ZVEtL-1 je poenostavljen, temelji na številnih domnevah in dokaznih pravilih, zato je že zakonodajalec izrecno predvidel (prvi odstavek 35. člena ZVEtL-1), da odločitev sodišča v postopku za vzpostavitev etažne lastnine ni ovira za ponovno odločanj