VSL Sklep II Cpg 512/2025

I. Pritožbi se ugodi, sodna odločba sodišča prve stopnje v izpodbijanih I. in III. točki izreka se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodno odločbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni plačati tožeči stranki znesek 170,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 15. 6. 2023 dalje do dne plačila (I. točka izreka). Sklenilo je, da se glede preostanka tožbenega zahtevka postopek ustavi zaradi delnega umika tožbe (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki vse njene potrebne pravdne stroške (III. točka izreka).

2Zoper I. in III. točko izreka izpodbijane sodne odločbe se zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni, oziroma podredno, da razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, vse s stroškovno posledico.

3Tožeča stranka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo v celoti zavrne, potrdi prvostopenjsko sodbo in toženi stranki naloži, da je tožeči stranki v roku 8 dni od prejema sodbe dolžna povrniti vse stroške v zvezi s tem pritožbenim postopkom, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

4Pritožba je utemeljena.

5Ker se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, teče ta gospodarski spor skladno s prvim odstavkom 495. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) po določbah postopka v sporih majhne vrednosti. O pritožbi je na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica. Sodba in sklep, s katerim je končan spor v postopku v sporih majhne vrednosti, se smeta izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena tega zakona in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Ne glede na določbo prejšnjega odstavka tega člena sodišče druge stopnje razveljavi sodbo oziroma sklep sodišča prve stopnje in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, če ugotovi, da je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno (drugi odstavek 458. člena ZPP).

6Iz dejanskih ugotovitev izpodbijane sodne odločbe izhaja, da je imel zavarovanec A. A. v času škodnega dogodka s toženo stranko (Zavarovalnica B d. d.) sklenjeno zavarovalno pogodbo za avtomobilski kasko za vozilo Ford Transit, reg. št. ... Temelj vtoževane terjatve je zavarovalna polica št. ... z dne 18. 7. 2022, iz katere je razvidna tudi sklenitev delnega avtomobilskega kaska za steklo ter svetlobna telesa in ogledala. Vozilo je bilo dne 11. 10. 2022 poškodovano v prometni nesreči, in sicer so nastale poškodbe na ogledalih in steklu. Vozilo je bilo popravljeno na servisu (pri tožeči stranki), ki ni pogodbeni servis zavarovalnice (tožene stranke). Zavarovanec je svojo terjatev proti toženi stranki iz naslova zavarovalnine za predmetni škodni dogodek dne 2. 11. 2022 prenesel na tožečo stranko na podlagi pogodb o odstopu terjatve. Tožena stranka je bila seznanjena z odstopom terjatve tožeči stranki.

7Sodišče prve stopnje je presodilo, da tožena stranka ne more omejevati oškodovanca pri izbiri avtoservisnih storitev in zahtevati, da se popravilo izvede pri njenem pogodbenem serviserju, prav tako tožena stranka nima pravice po lastni presoji omejiti višine stroškov popravila, ki jih je pripravljena plačati. Omejitev oškodovanca v tej zvezi pa je po presoji sodišča prve stopnje v tem, da pri izbiri servisa ne sme ravnati očitno nerazumno na način, da bi izbral bistveno dražji servis od primerljivih ponudnikov, pri čemer se mora presoja upravičenosti zahtevka omejiti na očitno pretiranost stroškov v zvezi s popravilom kot celoto. Ugotovilo je, da je obračunana urna postavka 82,96 EUR skupaj z DDV v okviru običajnih cen primerljivih servisnih delavnic s širšega območja Ljubljane, in presodilo, da oškodovanec ne more biti dolžan izbrati le servisa, ki nudi popust na nabavljen material. Zato je zaključilo, da je tožena stranka dolžna plačati celotne stroške popravila, in tožbenemu zahtevku ugodilo.

8V obravnavani zadevi tožeča stranka uveljavlja terjatev zavarovanca za plačilo zavarovalnine na podlagi zavarovalne pogodbe za zavarovanje avtomobilskega kaska. Sodišče prve stopnje je zavzelo napačna materialnopravna stališča, da ima zavarovanec skladno s pravnim redom in načelom popolne odškodnine pravico do izbire servisa, ki mu zaupa, zavarovalnica pa ne sme omejevati zavarovanca pri izbiri avtoservisnih storitev in zahtevati, da zavarovanec popravilo izvede pri njenem pogodbenem serviserju, oziroma omejiti višine stroškov popravila, ki jih je pripravljena plačati, na višino stroškov popravila, kot bi znašali pri pogodbenih serviserjih, temveč je edina omejitev zavarovanca v tem, da pri izbiri servisa ne sme ravnati očitno nerazumno, presoja upravičenosti zahtevka pa se mora omejiti na očitno pretiranost stroškov popravila. Sodišče prve stopnje se sklicuje na sodno prakso (VSL Sodba II Cpg 456/2023 z dne 17. 10. 2023, VSK Sklep I Cp 219/2021 z dne 2. 6. 2021 in VSK Sodba I Cp 268/2020 z dne 19. 10. 2020), iz katere pa takšno načelno materialnopravno stališče, kot ga je zavzelo sodišče prve stopnje, ne izhaja, temveč so bila v citirani sodni praksi stališča zavzeta ob upoštevanju konkretnega dejanskega stanja v posamezni zadevi.

9V zadevi II Cpg 456/2023 je šlo za direktno tožbo zoper zavarovalnico na podlagi zavarovanja odgovornosti v prometu. Šlo je torej za odškodninsko terjatev na podlagi neposlovne odškodninske odgovornosti in ne za terjatev na podlagi zavarovalne pogodbe za zavarovanje avtomobilskega kaska, zato stališča iz citirane sodbe niso uporabljiva za tu obravnavan primer. Ker v citirani zadevi ni šlo za pogodbeno razmerje med oškodovancem in zavarovalnico, je višje sodišče pojasnilo, da zavarovalnica ne more postavljati enostranskih omejitev v zvezi z izbiro servisov ali obvezno predhodno predložitvijo ponudb s strani izbranih servisov, presoja upravičenosti zahtevka pa se mora omejiti na očitno pretiranost stroškov v zvezi s popravilom kot celoto. V zadevi I Cp 219/2021 je šlo za zavarovalno pogodbo za kasko zavarovanje vozila, višje sodišče pa je presodilo, da bi bili zavarovanci na račun škodnega dogodka lahko obogateni le v primeru, ko bi njihov zahtevek za povračilo škode bistveno presegal razumno povprečje oziroma ko bi za popravilo vozila izbrali izvajalca, katerega cena kleparskih in ličarskih del bi bistveno odstopala od cen drugih primerljivih izvajalcev popravil vozil, vendar pa je bilo v citirani zadevi ugotovljeno, da po polici kasko zavarovanja in splošnih pogojih popravilo vozila pri pogodbenem servisu in pošiljanje ponudb izbranega servisa zavarovalnici v potrditev pred popravilom vozila ni bilo opredeljeno kot pogodbena obveznost zavarovancev. Zato takšni pogoji, ki jih je zavarovalnica enostransko določila šele ob ogledu vozila v zapisniku o ogledu, za zavarovance niso mogli biti zavezujoči. V zadevi I Cp 268/2020 je šlo za zavarovalno pogodbo za kasko zavarovanje vozila, v splošnih pogojih je bilo določeno, da ima zavarovanec obveznost popravilo zavarovanega poškodovanega vozila opraviti v napotenem servisu s strani zavarovalnice in da ima zavarovanec možnost, da za popravilo svojega vozila izbere drug servis, zavarovalnica pa ima v takem primeru dolžnost zavarovancu povrniti stroške popravila vozila le do višine, kot bi ti znašali na napotenem servisu. V citirani zadevi je višje sodišče toženkine ugovore glede višine ocenilo za neutemeljene, ker je za določitev najvišjega zneska toženkine obveznosti na podlagi relevantne določbe splošnih pogojev odločilna končna (skupna) cena popravila zavarovanega vozila pri pogodbenem servisu in ne posamezne cene materiala in urne postavke dela v okviru celotne storitve popravila zavarovanega vozila pri tem servisu, tožena stranka pa v citirani zadevi ni predložila nobenega izračuna stroškov popravila tožnikovega vozila pri napotenem (pogodbenem) servisu, iz katerega bi izhajalo, da bi bili skupni stroški popravila tožnikovega vozila pri tem servisu drugačni oziroma nižji od tistih, ki jih je tožniku zaračunal drug izbrani servis.

10V obravnavani zadevi je med postopkom pred sodiščem prve stopnje tožena stranka trdila, da je bil zavarovanec skladno z 28. členom splošnih pogojev (Splošni pogoji za kasko zavarovanje vozil 01-AKA-01/20) ob priliki ogleda poškodovanega vozila napoten, da popravilo izvede na enem izmed pogodbenih servisov tožene stranke, in obveščen, da nosi sam višje stroške popravila, če se bo odločil, da vozila ne bo popravljal na pogodbenem servisu zavarovalnice. Nadalje je trdila, da zavarovancu ne odreka pravice izbrati katerikoli servis, omejuje pa plačilo zavarovalnine do višine stroška popravila, kot bi znašal na pogodbenem servisu, za razliko nad izplačano zavarovalnino pa je skladno z drugim odstavkom 28. člena splošnih pogojev v zavezi zavarovanec sam. Podala je tudi trditve in dokazne predloge v zvezi z urno postavko in popustom pri zamenjanih delih, kot je dogovorjeno s pogodbenimi servisi zavarovalnice, ter v zvezi s potrebnim številom ur za popravilo. Sklicevala se je tudi na predložene kalkulacije, iz katerih izhaja skupni strošek popravila pri pogodbenih servisih (povprečje in najdražji pogodbeni nepooblaščeni serviser). Tožeča stranka je priznavala, da del pogodbene podlage predstavljajo toženkini splošni pogoji, skladno s katerimi lahko tožena stranka višino zavarovalnine omeji na višino stroškov popravila, kolikor bi ti znašali pri njenem pogodbenem partnerju, na katerega je bil zavarovanec napoten, vendar je trdila, da ne drži, da je bil zavarovanec napoten, da popravilo izvede na enem izmed toženkinih pogodbenih servisov, saj se na spletnem naslovu, navedenem na zapisnikih o poškodbi vozila, ne nahaja niti seznam pogodbenikov niti neposredna povezava na takšen seznam. Podredno je trdila, da so toženkini pogodbeni servisi javno objavljeni in da je bil glede na to, da tožena stranka zavarovanca ni napotila na konkretnega pogodbenega partnerja, ampak se je na splošno sklicevala na svoj seznam pogodbenih partnerjev, zavarovanec upravičen svoje vozilo popravljati tudi pri pogodbenem partnerju, pri katerem bi bili stroški popravila na zadevnem območju najvišji.

11Temelj vtoževane terjatve je pogodbeni, in sicer zahtevek temelji na zavarovalni pogodbi za zavarovanje avtomobilskega kaska. Na pogodbenem področju velja načelo pogodbene svobode, pri čemer ni nedopustna pogodbena ureditev (kakršna je bila zatrjevana tudi v konkretnem primeru), da stranki zavarovalne pogodbe izbiro izvajalca popravila poškodovanega zavarovanega vozila prepustita zavarovalnici in za primer, da zavarovanec po lastni izbiri za izvedbo popravila izbere drugega izvajalca, določita omejitev višine izplačane zavarovalnine na višino stroškov popravila, kot bi znašali pri napotenem servisu. Sodišče prve stopnje je pri odločanju o utemeljenosti tožbenega zahtevka izhajalo iz napačnega materialnopravnega izhodišča, da v primeru zavarovalne pogodbe za zavarovanje avtomobilskega kaska vedno (torej ne glede na morebiten drugačen dogovor med strankama zavarovalne pogodbe) velja, da ima zavarovanec pravico do izbire servisa po lastni presoji, pri čemer se mora presoja upravičenosti zahtevka po višini omejiti zgolj na očitno pretiranost stroškov. Zato se ni opredelilo do trditev strank v zvezi z vsebino splošnih pogojev (28. člen), napotitvijo na seznam pogodbenih servisov in višino stroškov popravila vozila pri pogodbenih servisih zavarovalnice, ker je zaradi zmotne materialnopravne presoje zadeve menilo, da ta zatrjevana dejstva niso pravno pomembna.

12Ker je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo, sodno odločbo sodišča prve stopnje v izpodbijanih I. in III. točki izreka razveljavilo in v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 458. člena ZPP). Drugi odstavek 458. člen ZPP določa, da sodišče druge stopnje razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, če ugotovi, da je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. V sporih majhne vrednosti pritožbeno sodišče v primeru nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki je posledica zmotne uporabe materialnega prava, nima reformatoričnih pooblastil, temveč ima na podlagi specialne določbe drugega odstavka 458. člena ZPP samo kasatorična pooblastila, sodbo sodišča prve stopnje sme torej razveljaviti (ne pa spremeniti) in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.¹

13V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti relevantno vsebino pogodbenega razmerja (28. člen splošnih pogojev). Nato bo moralo upoštevaje trditveno in dokazno podlago pravdnih strank ugotoviti, ali se je tožena stranka poslužila zatrjevane možnosti iz 28. člena splošnih pogojev in zavarovanca napotila na določen ali več alternativno določenih pogodbenih servisov. Če bo ugotovilo, da je prišlo do napotitve, pa bo moralo glede na ugotovljeno vsebino pogodbenega razmerja obravnavati tudi trditve in dokazne predloge strank v zvezi z višino stroškov popravila pri napotenem oziroma napotenih servisih, pri čemer se je tožena stranka v zvezi s tem sklicevala na poslovno skrivnost, obe stranki pa sta predlagali različne ukrepe glede razkritja in varstva poslovne skrivnosti v pravdnem postopku (8. člen Zakona o poslovni skrivnosti in 219.b člen ZPP).

14Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

¹ Sklep VS RS II Ips 380/2007 z dne 5. 6. 2008.