7. člen ZOZP

Izguba zavarovalnih pravic na podlagi očitka, da bi se lahko zavarovanec ob skrbnem ravnanju prepričal o obstoju nečesa, česar se ni zavedal, bi bila do zavarovanca pretirano stroga, nepravična in nepoštena. Vsekakor ne bi bila skladna z načelom zaupanja - z zavarovančevim razumnim pričakovanjem, da bo izgubil zavarovalne pravice (le) tedaj, ko bo ob polnem zavedanju (oziroma prav zaradi tega) svoje vloge povzročitelja prometne nesreče hoteno zapustil njen kraj. Zavarovalnica zato ni upravičena do uveljavljanja regresnega zahtevka.

Sodišče prve stopnje je iz celovite dokazne ocene izvedenih dokazov dovolj zanesljivo (in ne le verjetno) ugotovilo odločilna dejstva, med drugim tudi s pomočjo indičnega sklepanja preko posredno ugotovljenih okoliščin. Zaključilo je, da je A. A. kot povzročitelj škodnega dogodka zapustil mesto prometne nesreče, ne da bi oškodovancu nemudoma posredoval svoje osebne podatke in podatke o zavarovanju, in tako kršil določila Splošnih pogojev in s tem zavarovalno pogodbo, kar vodi do izgube zavarovalnih pravic iz zavarovane pogodbe oz. do pravice zavarovalnice uveljavljati povračilo odškodnine, izplačane oškodovancu.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je zavarovalnica na podlagi 8. točke tretjega odstavka 7. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu upravičena do povračila tudi v primeru, ko zavarovanec oziroma odgovorna oseba ni vedela, da je povzročila škodo, bi pa to morala in mogla vedeti.

Sodišče prve stopnje ni navedlo nobenih materialno pravnih določb, na podlagi katerih je odločalo, a vendar po drugi strani v sodbi govori o regresnem zahtevku (ki ga ima zavarovalnica po 7. členu Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu), pri čemer pa temelj med pravdnima strankama niti ni bil sporen, kar pomeni, da ga ni treba dokazovati.

Toženec ni ravnal tako, kot se je od njega v dani situaciji pričakovalo. Čeprav je glede na potek škodnega dogodka težko verjeti, da ni opazil trka, pa bi se tudi glede na ugotovljene okoliščine kot poklicni voznik moral in mogel zavedati, da je njegovo (malomarno) nedopustno ravnanje sposobno povzročiti prometno nesrečo in se po koncu prehitevanja prepričati ali in kakšne posledice je imela njegova nevarna vožnja (neopravičeno neprepoznavanje nedopustnosti dejanja in morebitnih posledic je izenačeno s položajem, ko se povzročitelj teh okoliščin zaveda). Ker jih je imela, bi moral ustaviti svoje vozilo in posredovati zahtevane podatke. Toženčevo ravnanje pred, med in po koncu prehitevanja ni bilo skladno z zahtevano skrbnostjo.

Izterjevana terjatev je odškodninski zahtevek zavarovalnice zaradi kršitve zavarovalne pogodbe za škodo, ker je zavarovalnica sama morala kriti škodo, ki jo je povzročil zavarovanec oziroma dolžnik. Odpust obveznosti nanjo ne učinkuje.

Od vsakega povprečnega udeleženca v prometu se utemeljeno pričakuje, da bo v primeru, ko se ga seznani, da je bil udeležen v prometni nesreči, naredil vse, da se vprašanje prometne nesreče razišče (drugi odstavek 110. člena ZPrCP).

Regresni zahtevek zavarovalnice je odškodninski zahtevek le-te zaradi kršitve zavarovalne pogodbe za škodo, ker je zavarovalnica sama morala kriti škodo, ki jo je povzročil zavarovanec oziroma dolžnik. Zahtevek, ki temelji na kršitvi zavarovančeve oziroma dolžnikove zavarovalne pogodbe, pomeni, da ima naravo zahtevka za uveljavitev poslovne odškodninske obveznosti. Kljub temu, da gre "tehnično" za regresni zahtevek zavarovalnice in ne za neposredno terjatev oškodovanca, izjema po 5. točki drugega odstavka 408. člena ZFPPIPP za upnikovo terjatev učinkuje.

Ni pričakovati od oškodovanca, da bi se moral pripeljati v tujino zato, da bi lahko likvidiral škodo oziroma popravil vozilo. Ker je oškodovanec prebival v Republiki Avstriji, je povsem življenjsko, da je vozilo dal popraviti pri pooblaščenem servisu vozil BMW v tej državi.

Predlog se zavrne.

Dolžnik neutemeljeno meni, da upničina terjatev ne predstavlja izjeme od učinkovanja odpusta obveznosti zgolj zato, ker gre za terjatev iz naslova regresnega zahtevka. Povračilni zahtevki zavarovalnice oziroma upnice, ali drugače imenovani regresni zahtevki, so odškodninski zahtevek zavarovalnice zaradi kršitve zavarovalne pogodbe za škodo, ker je zavarovalnica sama morala kriti škodo, ki jo je povzročil zavarovanec oziroma dolžnik. Regresni zahtevek zavarovalnice meri na terjatev na povrnitev škode, ki je bila povzročena namerno ali iz hude malomarnosti in izvira iz istega dogodka, na podlagi katerega je zavarovalnica tudi izplačala odškodnino oškodovancu.

Manjkajoče trditvene podlage ne more nadomestiti izvedba nobenega dokaza, tako tudi ne postavitev izvedenca ustrezne stroke. To velja ne glede na toženkino trditev, da se sama poteka nesreče ne spomni. Za pretrganje zastaranja je pomembna upnikova aktivnost, ne pa dejstvo, kdaj je dolžniku vročena tožba. Za tek obresti je pomemben trenutek vložitve tožbe (predloga za izvršbo) in ne trenutek njene vročitve toženki.

Tožeča zavarovalnica zoper toženca kot mladega voznika uveljavlja regresni zahtevek na podlagi pogodbenega avtomobilskega zavarovanja, ker je z neprilagojeno vožnjo prispeval k nastanku prometne nesreče. Zahteva povračilo dela odškodnine, ki jo je izplačala sopotnici toženca. Lastnik vozila namreč ni sklenil dodatnega zavarovanja za povečano nevarnost, če vozilo upravlja voznik z manj kot tremi leti vozniških izkušenj. Po 7. členu ZOZP ima zavarovalnica v tem primeru pravico zahtevati povračilo izplačane odškodnine v sorazmerju med plačano premijo in premijo, ki bi morala biti plačana zaradi povečane nevarnosti. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku delno ugodilo. Tožencu je naložilo plačilo 20.581 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, solidarno z lastnikom vozila, o čigar obveznosti je bilo odločeno v drugem pravdnem postopku. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženca zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Vrhovno sodišče je ocenilo, da zahteve iz določbe prvega odstavka 367.a člena ZPP za dopustitev revizije niso izpolnjene in je predlog toženca zavrnilo.

Prvostopenjsko sodišče je pravilno presodilo, da bi toženka ob potrebni skrbnosti lahko tehnično neustrezno stanje pnevmatike v času pred prometno nesrečo zaznala in ga odpravila. Če bi poskrbela, da bi bile pnevmatike redno pregledane ter bi jih (še posebej v primerih vidno zaznanih poškodb) dajala v redne preglede strokovnjakom, ki bi ugotovili, ali so primerne za nadaljnjo uporabo, potem v obravnavanem primeru ne bi prišlo do vožnje z obremenjenim tovornim vozilom s tako poškodovano pnevmatiko, kar je povzročilo prometno nesrečo. To velja še posebej ob upoštevanju dejstva, da se toženka ukvarja z zbiranjem in odvozom nenevarnih odpadkov, kjer se zaradi narave dela upravičeno pričakuje še višja skrbnost pri pregledih in vzdrževanju tovornih vozil. Glavni vzrok za nastanek škodnega dogodka je tako treba pripisati toženkini opustitvi ustreznega preverjanja stanja pnevmatik.

Tožnica tožbeni zahtevek utemeljuje na podlagi četrtega odstavka 7. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (v nadaljevanju: ZOZP) police avtomobilskega zavarovanja št. VO44400487358 z dne 7. 10. 2014 in pripadajočih Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti št. PG-aod/11-7. ZOZP določa, da če je z zavarovalnimi pogoji za povečano nevarnost določena dodatna premija, pa ta ni bila plačana, ima zavarovalnica pravico uveljavljati povračilo izplačanih zneskov, skupaj z obrestmi in stroški od zavarovanca oziroma odgovorne osebe.

Vsako ravnanje voznika, ki je lahko podlaga za ugotovitev njegove krivde kot kriterija za porazdelitev odgovornosti v smislu drugega dostavka 154. člena OZ, ni nujno hkrati tudi razlog za izgubo zavarovalnih pravic v skladu s Splošnimi pogoji. Pri presoji toženčeve dolžne skrbnosti kot nepoklicnega voznika traktorja je treba izhajati iz okoliščin konkretne vožnje izven ceste oziroma dela na polju. Toženec se je, potem ko je ob priklopu izposojene prikolice preveril delovanje pozicijskih luči na njej, pripeljal na zbirno mesto na polju, kjer je traktor s pripeto prikolico nekaj časa stal, da so nanjo naložili koruzo. Takoj zatem je spet zapeljal na regionalno cesto. Kakršnekoli posebnosti oziroma dodatne podrobnosti o vožnji po polju, poteku dela ter ravnanju s prikolico v tem času niso bile ugotovljene. Iz dejanskih ugotovitev tako ne izhajajo okoliščine, na podlagi katerih bi večina razumnih ljudi, ki se z vožnjo traktorja ne ukvarja profesionalno, lahko sklepala, da v razmeroma kratkem časovnem razdobju po predhodnem pregledu njihovega delovanja, pozicijske luči traktorske prikolice morda ne delujejo več. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja

Ni mogoče slediti očitku toženke, da vozilo oziroma priklopnik tožnice ni bil tehnično brezhiben, če je imel opravljen tehničen pregled, tožnici pa ni mogoče očitati, da bi za ugotovljeno pomanjkljivost vedela ali morala vedeti.

Zaradi kršitve zavarovalne pogodbe je toženec izgubil svoje zavarovalne pravice, zato gre pri vprašanju, ali lahko ohrani svoje zavarovalne pravice, torej pri izpodbijanju domneve med alkoholiziranostjo in nastalo škodo, izključno za vprašanje, ali je škoda posledica zunanjega, od zavarovanca neodvisnega vzroka (npr. ravnanje drugega, okvare vozila ipd.). Sodna praksa se je že večkrat izrekla, da tako vzpostavljene domneve zavarovanec (toženec) ne more izpodbiti s primerjavo, ali je v okoliščinah konkretnega primera ravnal enako kot (nealkoholizirani) povprečni voznik ali celo s sklicevanjem na nepravilno ravnanje drugega udeleženca.