VSL Sodba I Cp 1290/2024

I. Pritožba se zavrne in se vmesna sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo razsodilo, da je tožbeni zahtevek po podlagi utemeljen (I. točka izreka), in da bo o stroških postopka odločilo s končno odločbo (II. točka izreka).

2Zoper sodbo se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Višjemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in spremeni sodbo tako, da tožbeni zahtevek zavrne; podredno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožnica očita zmotno uporabo pravila o dokaznem bremenu. Tožnica bi morala dokazati obstoj prvih treh predpostavk odškodninske odgovornosti tako, da je izključen vsak razumem dvom, torej s stopnjo prepričanja/zanesljivosti. Vendar ni, saj sodišče v več delih obrazložitve priznava nedokazanost določenih dejstev/okoliščin, kot to izhaja iz primeroma naštetih zaključkov v sodbi v tč. 46, 27, 26, 32, 36 in 37, v katerih kot pravilne sprejema ugotovitve izvedenca. Poleg tega zapiše, da ni dokaza, ki bi okraj razumnega dvoma izkazal toženčevo zadetje zaščitnega profila. Izpostavljene ugotovitve sodišča ne ustrezajo dokaznemu standardu prepričanja, ki bi moral biti uporabljen v tem postopku. Zmotno je sklicevanje sodišča na odločbo VS RS II Ips 153/2009, saj ne gre za primerljivi zadevi. V obravnavani zadevi bi moralo sodišče uporabiti in sklepati o utemeljenosti zahtevka na podlagi pravila o dokaznem bremenu, ki ga tožnica ni zmogla, saj protipravnost ter vzročna zveza nista dokazani s stopnjo zanesljivosti. Sodišče ne poda vsebinske argumentacije, zakaj bi bil nižji standard uporabljiv tudi v konkretnem primeru. Nižanje dokaznega standarda se dopušča v primerih dokazovanja neobstoja dejstev oz. negativnega dejstva, za kar pa tu ne gre.

Napačen je zaključek sodišča, da je nezgodo 2.10.2015 povzročil pravni prednik toženke, pok. A. A., in da naj bi bila podana vzročna zveza med njegovim ravnanjem in škodno posledico. Ključna priča B. B. trčenja v nadvoz ni videla in je za določen čas izgubila očesni stik z vlečnim vozilom. Priča je izpovedala, da povzročitelja ne bi prepoznala, da je lahko naredila krivico šoferju s tem, ko je poklicala policijo in povedala številko tablice vozila in da naj bi se trčenje zgodilo na vhodni strani nadvoza in ne na izhodu, kot ugotavlja sodišče s pomočjo izvedenca. Vse navedeno vzbuja dvom v pričino kredibilnost. Zato obstaja dvom, da je do škodnega dogodka prišlo na način, kot ga zatrjuje tožnica.

Ugotovitve izvedenca, da ni nujno, da je do porušitve ležišč prišlo zaradi predhodnih poškodb ležišča, so nekonkretizirane. Izvedenec je neargumentirano sugeriral, da je do porušitve prišlo zaradi trka. Izvedenčeva ocena trdnosti lastnosti obeh ležišč in obremenitve (str. 2 mnenja) je zgolj približna. Prav tako so negotove njegove ugotovitve glede lastnosti vozila - priklopnika Stehmann, ki ga je vozil pokojni toženec, saj uporaba podatkov primerljivih vozil zaradi razlik v podrobnostih ni merodajna. Ker v svoji aplikaciji ni imel podatkov o vrsti vozila Stehmann 8, je bil njegov pristop k reševanju strokovnih vprašanj nepravilen. Izvedenec ni mogel preveriti višine železniškega nadvoza, ker je bil zgrajen nov podvoz. Neodgovorjeno je ostalo vprašanje točnega mesta domnevnega toženčevega trčenja v nadvoz, iz katerega bi se dalo sklepati, ali je zaščitni profil sploh obstal na strehi priklopnika in ga je priča B. B. lahko opazila na avtobusnem postajališču. Izvedenec ni ugotovil hitrosti tovornjaka v prvem ovinku po izvozu iz podvoza in s tem povezane možnosti padca profila s strehe priklopnega vozila.

Izpodbijana sodba temelji na konstruktu, da je bila v času nesreče nameščena reg. tablica LJ ... na drugem vozilu - priklopniku sive barve ali s ponjavo sive barve, kasneje pa nameščena nazaj na priklopno vozilo znamke Stehmann, ki mu je dejansko pripadala. Ne gre prezreti, da je priča B. B. registrsko tablico prvič opazila in si jo zapomnila šele na avtobusnem postajališču in ne prej, prav tako ni ustrezno zaznala ter identificirala vrste in barve priklopnega vozila, saj je v prekrškovnem postopku izpovedala, da je šlo za priklopnik s sivo ponjavo, v predmetnem postopku pa, da je bil priklopnik temne barve s kontejnerjem. Ob navedenem se postavlja vprašanje, kako je lahko priča ugotovila, da gre na avtobusnem postajališču za isti tovornjak, kot ga je videla pred podvozom.

Sodišče je kršilo razpravno načelo (2. člen ZPP) s tem, ko ugotovitev, da je nosilec po domnevnem trku obstal na strehi priklopnika, opira na dejstvo, da ga ni bilo mogoče nikjer najti. Argumentacija, da so policisti okolico nesreče preiskali širše iz razloga, da bi našli nosilec, ni bila predmet trditvene podlage pravdnih strank.

Ugotovitev sodišča, da je do trka prišlo pri izvozu in ne pri uvozu, je nasprotna izpovedi priče B. B. Ta je povedala, da se je trčenje zgodilo pri uvozu; pred uvozom je na tleh opazila odpadle zidake oz. ovire. S tem je sodišče zagrešilo kršitev 15. točke 2. odst. 339. člena ZPP.

Razlogovanje sodišča v 50. točki izpodbijane sodbe, da bi morala toženka dokazati neobstoj vzročne zveze, je zmotno. Dokazovanje posamezne predpostavke odškodninskega delikta, tako tudi vzročne zveze, je v domeni tožnice, ki uveljavlja plačilo odškodnine.

3Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5V obravnavani zadevi gre za regresni zahtevek zavarovalnice zoper voznika vlačilnega vozila z reg. oznako ..., s priklopnim vozilom z reg. oznako ... Tožnica zahteva odškodnino/povrnitev zneska 9.615,42 EUR (in natekle zakonske zamudne obresti od dne plačila do vložitve tožbe), ki ga je na podlagi obveznega zavarovanja plačala oškodovanki, C., zaradi nastale škode na železniški infrastrukturi oz. na kovinski zaščiti nadvoza železniške proge. Tožnica je trdila, da je pokojni toženec A. A., ki je bil zaposlen pri podjetju D., d. o. o., 2. 10. 2015 ob 6.28 vozil to vozilo od E. proti F. in da je s priklopnikom (s sprednjim delom) v izhodu iz podvoza trčil v kovinsko zaščito premostitvenega objekta nadvoza železniške proge in jo odtrgal z nosilnih stebrov. S tem je povzročil poškodbe zaščitnega profila na nadvozu v smeri F.

6Pravna podlaga zahtevka so določbe Zakona o obveznem zavarovanju v prometu (ZOZP) in Splošnih pogojev avtomobilske odgovornosti ... V postopku je bilo sporno, ali je bil toženec tisti, ki je povzročil poškodbo, torej ali mu je mogoče očitati protipravno ravnanje, saj je toženka, ki je kot dedinja vstopila v pravdo, navajala, da pokojni pri vožnji skozi podvoz iz smeri E. proti F. z vozilom ni trčil v kovinski zaščitni profil oz. kovinsko zaščitno konstrukcijo. Ker je bilo med pravdnima strankama sporno, kako in na kakšen način je do poškodbe prišlo, je sodišče prve stopnje izvedlo obsežen dokazni postopek, v katerem je zaslišalo številne priče, med njimi B. B., ki je prijavila nezgodo policiji, angažiralo je izvedenca za promet - raziskave prometnih nesreč in vpogledalo v razpoložljivo listinsko dokumentacijo, tudi v izjavo pokojnega A. A. in priče B. B. v prekrškovnem postopku.

7Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo: - da je pokojni A. A. 2. 10. 2015 ob 6.28 vozil vlečno vozilo znamke DAF FT FX, reg. oznake ..., s priklopnim voziloma z reg. oznako ... po regionalni cesti III. reda 742 izven naselja od E. proti F. pod spornim podvozom; - da je prišlo do poškodbe zaščitnega profila na nadvozu v smeri F.; - da je bilo vlečno vozilo, s katerim je bilo speto priklopno vozilo, v času prometne nesreče obvezno zavarovani pri tožnici; - da je bilo tovorno vozilo last družbe D., d. o. o., katere lastnik je bil pokojnikov brat G. A.; - da je bil izruvan zaščitni nosilec (profil HEB 240 dolžine 6 m) s privarjenima ploščama in delno ležišči nosilca na betonskih temeljih, zato najverjetneje ni prišlo do porušitve vijačnih zvez med pritrdilnima ploščama in betonskim temeljem, temveč do porušitve materiala samih ležišč; - da je bila februarja 2015 in nato 20. 9. 2015 (pred škodnim dogodkom) izvršena sanacija konstrukcije mostu, ponovna sanacija pa je bila opravljena po dogodku novembra 2015; - da je prišlo do trka v zaščitni nosilec pri izvozu iz podhoda in ne pri uvozu; - da povsem točnega mesta trka ni bilo mogoče ugotoviti; - da je bil zaščitni nosilec ob vstopu v podvoz postavljen višje kot nosilec pri izstopu iz podvoza; - da z vlečnim vozilom in k njemu pripetim priklopnik, za katerega je toženka trdila, da ga je pokojni v času nesreče vozil (Stehmann 8), ob upoštevanju višine nosilca 4 m in največje višine tovornjaka 3,90, do trka z nosilcem na način, da se sprednji del zgornje ploskve tovornjaka prisloni ob spodnji rob nosilca in ga izruvala iz temeljev, ni moglo priti; - da je do trka v zaščitni profil lahko prišlo pri drugem višjem priklopnem vozilu, ki je višji od priklopnika za zabojnike, za katerega je toženka trdila, da ga je na vlečnem vozilu peljal pokojni A. A.; - da pokojni tega dne ni vozil priklopnika z rdečim zabojnikom z reg. oznako ... (ki je dejansko pripadala priklopniku Stehmann 8), katerega je pripeljal na ogled na PPP H., temveč je vozil neznani priklopnik z zabojnikom sive/temne barve, na katerega je bila nameščena reg. oznaka ...; - da je pokojni toženec vozil drugo višje priklopno vozilo, in sicer v takšni višini, da je lahko trčilo v profil nadvoza; - da natančnega izračuna velikosti prekritja oz. trčnih pogojev ni bilo mogoče ugotoviti; - da je nosilec pod določenimi pogoji po trku pristal in obstal na strehi priklopnika; - da ni izključena možnost, da je nosilec, ki ga sicer ni bilo moč nikjer najti, med vožnjo od podvoza do avtobusne postaje obstal na strehi priklopnika; - da hitrost priklopnika na najbolj kritičnem odseku od nadvoza do avtobusne postaje najverjetneje ni presegala hitrosti 20-25 km/h; - da je pokojni ob kritičnem času vozil pod omenjeno registrsko tablico drugo višje priklopno vozilo drugačne (sive/temne) barve in ne zabojnik rdeče barve, ki je bil pripeljan na ogled na PPP H.; - da je podjetje v času škodnega dogodka imelo v lasti 13 aktivnih registriranih priklopnih vozil in 9 neaktivnih priklopnih vozil, na lokaciji podjetja pa je bilo s strani PP najdenih le 8 aktivnih priklopnih vozil, ki niso ustrezale prepričljivemu opisu priče B. B.; - da je bilo lahko udeleženo v škodnem dogodku katero od 5 aktivnih oz. 9 neaktivnih priklopnih vozil, ki niso bili najdeni, med njimi tudi s cerado sive barve oz. priklopno vozilo s sivim zabojnikom, - da do porušitve ležišč, ki sta bili šibki točki zaščitne konstrukcije, ni prišlo zaradi predhodnih poškodb.

8Na podlagi takšnih ugotovitev je sodišče prve stopnje zaključilo, da je A. A. na dan škodnega dogodka peljal vlečno vozilo s pripetim neznanim priklopnim vozilom (siva cerada ali priklopnik s sivim zabojnikom), ki je bilo višje kot vlečno vozilo, in sicer takšne višine, da je bilo prekritje med priklopnikom in nosilcem približno 3 cm ali 6 cm, na katerem je bila nameščena reg. oznaka ..., skozi podvoz proti F. Zadel je v zaščitni nosilec in ga odtrgal iz temeljev, tako da je pristal na priklopniku, nato pa nadaljeval vožnjo z nosilcem na priklopniku s hitrostjo, manjšo od 25 km/h, do avtobusnega postajališča. Tam je ustavil, pogledal priklopnik, nato pa odpeljal v neznano smer. Ob nadaljnji ugotovitvi, da je pokojni toženec kot sozavarovanec, ki se je mogel zavedati malomarnega ravnanja, zapustil mesto prometne nesreče, ne da bi oškodovancu nemudoma posredoval svoje osebne podatke in podatke o zavarovanju, je sodišče prve stopnje presodilo, da je kršil določila Splošnih pogojev in s tem zavarovalno pogodbo, kar vodi do izgube zavarovalnih pravic iz zavarovane pogodbe oz. do pravice zavarovalnice uveljavljati povračilo odškodnine, izplačane oškodovancu.

9Pritožbeni očitek o zmotni uporabi dokaznega standarda je neutemeljen. Res je trditveno in dokazno breme o obstoju odškodninske odgovornosti na tožničini strani. Ta mora dokazati protipravnost toženčevega ravnanja, škodo ter vzročno zvezo med ravnanjem in škodo (131. člen OZ). Pri vsebinskem odločanju o pravno pomembnih dejstvih/okoliščinah v pravdnem postopku je potreben dokazni standard prepričanja o relevantnih dejstvih. Sodišče prve stopnje je sicer zapisalo, da je v obravnavni zadevi uporabilo nižji dokazni standard (standard pretežne verjetnosti), nato pa pojasnilo razloge za olajšanje tožničinega dokaznega bremena.

10Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje iz celovite dokazne ocene izvedenih dokazov dovolj zanesljivo (in ne le verjetno) ugotovilo odločilna dejstva, med drugim tudi s pomočjo indičnega sklepanja preko posredno ugotovljenih okoliščin. Zato zavrača pritožbeni očitek o procesni kršitvi. Sodišče prve stopnje je sicer na več mestih zapisalo, da ni določenih konkretnih podatkov - npr. glede višine nosilca, trdnosti ležišča nosilca, hitrosti vozila - na podlagi katerih bi bilo mogoče z gotovostjo ugotoviti, ali je toženec dejansko zadel zaščitni nosilec pri vožnji skozi podvoz. Vendar je sodišče prve stopnje ob pomoči sodnega izvedenca, ki je podal številne simulacije in analize ter pojasnila, upoštevajoč različne predpostavke in pogoje, ugotovilo zanesljive ocene in podatke, v kakšnih okoliščinah je lahko prišlo do nezgode, in ali je bil pokojni toženec tisti, ki je povzročil sporni trk v nosilec/profil v podvozu. Sodišče je izvedenčeve ocene, ugotovitve in pojasnila kritično ocenilo, kar pa ne pomeni, da odločilnih dejstev v povezavi z dokazno oceno drugih izvedenih dokazov ni moglo zanesljivo ugotoviti. Nanje je kljub nezmožnosti preverjanja dejanske višine in položaja profila ter hitrosti vozila lahko sklepalo (tudi) iz izpovedi zaslišanih prič, izjav pokojnega toženca in priče B. B. v prekrškovnem postopku in listinske dokumentacije. Vse izvedene dokaze je obširno, natančno in kritično ocenilo, nato pa pojasnilo, katera izpoved ter v katerem delu je verodostojna in prepričljiva.

11Toženka z izpostavljanjem posameznih delov izpovedi ključne priče B. B. (češ da trčenja v nadvoz ni videla, da je za določen čas izgubila kontakt z vozilom, da domnevnega povzročitelja ne bi prepoznala, da bi lahko nesrečo povzročil katerikoli drug tovornjak) neutemeljeno vztraja, da do zatrjevanega škodnega dogodka ni prišlo tako, kot ugotavlja sodišče. Toženka ponavlja določene dele izpovedi, ki jih je sodišče prve stopnje obravnavalo in se do njih opredelilo. Njeno izpoved je upoštevalo v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi in pojasnilo, zakaj določeni deli niso bistveni (glej tč. 39, 40, 41, 42 obrazložitve). Sodišče je argumentirano zavrnilo toženkine pomisleke o neprepričljivosti in nekredibilnosti izpovedbe glede določenih zaznav in opažanj poteka dogodka.

12Pritožbeno sodišče se strinja s prepričljivimi razlogi sodišča prve stopnje, na katerih je utemeljilo svoj zaključek o nastanku škodnega dogodka, upoštevajoč celotno izvedbo dokaznega postopka, tudi izpoved priče B. B.¹. Njena opažanja so bila potrjena z obširnim in dovolj natančnim ter strokovno obrazloženim mnenjem izvedenca, ki je dopustil možnost oz. ni izključil, da je pokojni toženec v ugotovljenih okoliščinah povzročil škodo na način, kot jo je zatrjevala tožnica. Sodišče je prepričljivo in podrobno pojasnilo zaključek, da je pokojni toženec tisti, ki je trčil v nadvoz in na njem povzročil škodo, pa čeprav priča B. B. trka ni videla in voznika ne bi prepoznala. Odgovorilo je na vse toženkine ugovore in pomisleke glede pričinega zaznavanja dogajanja na cesti (glej tč. 39 - 44). Z vsem tem pa se pritožba ne sooči, le ponavlja iz konteksta vzete dele izpovedi priče B. B., kar pravilnosti presoje ne omaje. Sodišče je na relevantna dejstva utemeljeno sklepalo iz indičnih ugotovitev/okoliščin, ki omogočajo zaključek, da je pokojni toženec na dan škodnega dogodka, ko je nesporno vozil iz E. v F., pri izvozu iz podvoza trčil s priklopnim vozilom v podvoz. Čeprav priča trka ni videla, kovinskega profila in ustreznega priklopnika s sivo ponjavo oz. zabojnikom pa se kljub iskanju policistov ni našlo, je imelo sodišče prve stopnje za presojo, da je bil toženec tisti, ki je povzročil nezgodo, dovolj opore v izvedenem dokaznem postopku, med drugim tudi v izvedenskem mnenju.

13Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja zanesljivo ugotovilo, kje je prišlo do trka v zaščitni nosilec. Pri tem ni storilo bistvene kršitve določbe pravdnega postopka iz 15. točke 2. odst. 339. člena ZPP, kot zmotno meni pritožba. Protispisnost je absolutna bistvena kršitev določil pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo sodišče zagreši takrat, kadar je v sodbi o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Nestrinjanje z ugotovitvijo določenega dejstva lahko predstavlja pritožbeni razlog nepopolne ali nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa ga toženka z delom izpovedi priče B. B. ne uspe omajati. Priča ni izpovedala, da se je trčenje zgodilo pri uvozu v nadvoz, saj samega trčenja ni videla, pač pa, da je vmes med uvozom in nadvozom oziroma pred uvozom na tleh opazila zidake oz. kose betona in na cesti kamenje. Navedeno pa ne omaje prepričljivega pojasnila izvedenca, zakaj do izruvanja zaščitnega nosilca pri uvozu ni moglo priti. Z razlogi, na podlagi katerih je sodišče ugotovilo mesto trka v podvoz, pa se toženka konkretno niti ne sooči.

14Neutemeljen je pritožbeni očitek o nemerodajnosti ugotovitev izvedenca pri presoji vprašanj, ki so bila relevantna v konkretni zadevi. Izvedenec pri simulacijah in analizah trkov res ni uporabil modela priklopnika Shemann 8 (ki naj bi ga po nedokazanih zatrjevanjih toženke vozil pokojni A. A. - glej tč. 29 izpodbijane sodbe), je pa uporabil primerljiv model vlačilca s priklopnikom z ustreznimi prilagoditvami, skladno s podatki o vozilih v spisu. Uporaba podatkov primerljivega vozila je bila ustrezna. V čem naj bi se vozili (ki ga omenja toženka in uporabljeni model vozila) razlikovali, toženka v pritožbi ne pojasni. Zato s pavšalno navedbo, da obstojijo razlike v podrobnostih vozil, pritožnica ne more uspeti.

15Višine železniškega nadvoza, kakršna je bila v času obravnavane nezgode, ni bilo mogoče z gotovostjo ugotoviti, saj je bil med tem časom zgrajen nov podvoz. Mogoče pa je bilo o njej sklepati iz podatka o višini zaščitnega nosilca na nadvozu, kar izhaja iz izpovedi priče I. I. in ponudbe št. 253- CC-2015, čemur toženka konkretno ne oporeka oz. ne zatrjuje, da bi bila višina drugačna. Za namen preverjanja, ali je lahko prišlo s priklopnikom, ki ga je ugotovljeno vozil pokojni toženec, do trka v nosilec, je ključen podatek oz. ocena višine zaščitnega nosilca/profila. Izvedenec je ocenil, da je lahko prišlo do trka in njegovega izruvanja. Izvedenčeva ocena o trdnostnih lastnostih ležišč in obremenitve, ki je ob porušitvi ležišč delovala med nosilcem in vozilom, je bila ustrezna, saj so bile te lastnosti ocenjene na podlagi znanih podatkov o jekleni zaščitni konstrukciji istega proizvajalca J., ki je bila uporabljena pri podvozu v času nezgode.

16Sodišče je ugotovilo, da je prišlo do trka šele pri izvozu iz podhoda in ne pri uvozu. S pomočjo izvedenca, ki je ob različnih predpostavkah (glede na položaj nosilca, hitrost vozila, itd.) opravil več analiz in simulacij glede položaja in možnosti obstoja nosilca na priklopniku, in na podlagi zaslišanj prič, je zanesljivo sklepalo, da je zaščitni profil, ki ga je priča B. B. opazila na avtobusnem postajališču, po trku lahko ostal na priklopniku. Čeprav točnega mesta trčenja, kot je že odgovorilo sodišče v izpodbijani sodbi (v tč. 32. in 33), ni bilo mogoče ugotoviti. Vendar je sodišče na podlagi pojasnil izvedenca, da je bilo glede na razpoložljive podatke možno simulirati različne pogoje ob trku, te možnosti ustrezno presodilo. Ugotovitev sodišča, da je nosilec lahko pristal na strehi priklopnika in tam obstal, ima oporo v izvedenskem mnenju. Tega pritožba niti ne izpodbija. Ob dodatni ugotovitvi, da je na postajališču priča B. B. profil opazila na strehi priklopnika, je bilo pravilno sklepanje sodišča, da je zaščitni profil pod ugotovljenimi pogoji (konfiguracija cestišča, hitrost vožnje id.) ostal na strehi priklopnika tovornjaka. Ugotovitve izvedenca glede možnosti za obstanek izruvanega zaščitnega profila na strehi priklopnega vozila niso bile dvoumne. Čeprav ni bilo sledov vožnje tovornega vozila, je lahko izvedenec dovolj zanesljivo in konkretno ugotovil ter pojasnil, kdaj lahko nosilec pade z vozila/priklopnika. Sodišče prve stopnje je ob analizi več kombinacij prišlo do zaključka, da je nosilec obstal na strehi priklopnika ob hitrosti, ki ni presegala prib. 20-25 km/h. Nato je ob dodatno ugotovljenih okoliščinah nesreče, ki kažejo, da je voznik z nosilcem na priklopniku pripeljal do avtobusne postaje in se tam ustavil, da bi pogledal priklopnik, pravilno zaključilo, da je pokojni toženec s priklopnim vozilom s temnim/sivim zabojnikom, ki je bil višji od priklopnika z rdečim zabojnikom, ki ga je pripeljal popoldne na ogled na PP, trčil v zaščitni profil podvoza tako, da se je odtrgal iz temeljev in pristal na priklopniku.

17Neutemeljen je pritožbeni očitek o kršitvi razpravnega načela. V trditveni podlagi tožnica ni navedla, da so policisti preiskali širše okoliško območje, kar so sicer izpovedali v zaslišanju. Je pa zatrdila, da policisti kovinske konstrukcije niso našli. To so potrdili tudi zaslišani policisti. V ta okvir sodi argumentacija sodišča o preiskavi območja. Gre le za dodatno potrditev že sprejete ocene, oprte na izpoved priče B. B. in izvedensko mnenje, da je bil nosilec opažen na strehi priklopnika in da je tam (pod ugotovljenimi pogoji) lahko obstal.

18Pritožba neutemeljeno izpodbija razlogovanje sodišča iz 50. točke izpodbijane sodbe, da bi morala toženka dokazati, da ne obstaja vzročna zveza. Toženka je podala ugovore o več drugih vzrokih za nastanek škodnega dogodka oz. o prekinitvi vzročne zveze in dokazno breme glede teh ugovorov je na njej. Ugovori so bili pravilno zavrnjeni z ugotovitvami izvedenca, ki so bile dovolj konkretizirane. Izvedenec je pojasnil, zakaj do porušitve ležišč ni (nujno) prišlo zaradi morebitnih predhodnih poškodb. Pritožnica pri tem prezre, da je bila pred nesrečo v mesecu septembru (20.9.) opravljena sanacija; ne trdi pa konkretizirano, da bi prišlo v vmesnem času treh tednov do poškodovanja podvoza. Podaja le domneve glede na preteklo dogajanje, ko je bil podvoz v istem letu dvakrat saniran. To pa ne zadošča za zaključek, da je zaščitno konstrukcijo poškodoval nekdo drug in ne pokojni toženec A. A., kot je to zanesljivo - tudi preko posredno ugotovljenih dejstev - presodilo sodišče prve stopnje.

19Pritožba ni utemeljena. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in izpodbijano vmesno sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

20Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

¹ ... ki je med drugim izpovedovala, da je videla vlečno vozilo s priklopnikom pred podvozom, njegovega trka v podvozje nadvoza sicer ne, je pa videla, ko se je pripeljala do podvoza, vmes med uvozom in izvozom kamenje, zaradi katerega je postala pozorna, in potem je videla "nakladalno roko" (oz. nosilec) na priklopnem vozilu, katerega registrsko številko si je zapomnila in jo dvakrat posredovala državnim organom, stalo je na osvetljenem avtobusnem postajališču, kjer se je voznik, ko je izstopil iz vozila, začel vzpenjati na prikolico in si svetil z mobilnim telefonom, in ga je povezala s kamni, …..