VSRS Sodba II Ips 2/2026

• 1. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se spremeni tako,

• da se pritožbi toženca ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremeni tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL ..../2016 z dne 25. 10. 2016 razveljavi tudi v 1. in 3. odstavku izreka ter se tožbeni zahtevek zavrne, v II. točki izreka pa tako, da mora tožnica v roku 15 dni tožencu povrniti 3.560,03 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila, in

• da mora tožnica v roku 15 dni v korist proračuna Republike Slovenije, na TRR Okrožnega sodišča v Ljubljani, št. SI56 0110 0637 0421 877, s sklicem 008003705824, povrniti 465 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

• 2. Tožnica mora v roku 15 dni v korist proračuna Republike Slovenije, na TRR Okrožnega sodišča v Ljubljani, št. SI56 0110 0637 0421 877, s sklicem 00800370389225, povrniti 790,50 EUR stroškov revizijskega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje.

1. Toženec je kot voznik tovornega vozila (vlačilca s polpriklopnikom) v Nemčiji povzročil prometno nesrečo, ko je na avtocesti začel prehitevati drugo tovorno vozilo in pri tem trčil v oškodovančevo osebno vozilo, ki ga je tedaj že prehitevalo. Tožnica (zavarovalnica) je oškodovančevi zavarovalnici, s katero je imel sklenjeno kasko zavarovanje, izplačala 18.876,32 EUR. S predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine in v pravdnem postopku, izvedenem po ugovoru, je nato od toženca zahtevala plačilo limitiranega zneska izplačane odškodnine 13.560 EUR zaradi izgube zavarovalnih pravic, ker naj bi po nesreči zapustil kraj dogodka, ne da bi posredoval podatke. Toženec se je med drugim branil, da kraja dogodka ni zapustil, saj ni čutil trka, zato ni vedel, da je sploh prišlo do nesreče.

2. Spor se suče okrog vprašanja, ali je izpolnjen razlog za izključitev zavarovalnih pravic.

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL ..../2016 z dne 25. 10. 2016 ostane v 1. in 3. odstavku izreka v celoti v veljavi: glede odločitve, da je toženec dolžan plačati tožnici 13.924,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 10. 2016 dalje, in stroškov izvršilnega postopka v višini 44 EUR. Odločilo je še o stroških pravdnega postopka. Ugotovilo je, da se je toženec nenadoma odločil za prehitevanje tovornega vozila pred seboj in zapeljal na prehitevalni pas, na katerem je (približno na polovici tovornega vozila) že bilo oškodovančevo vozilo, ki je ob stiku trčilo v jekleno ograjo in nato še v toženčevo vozilo. Ocenilo je, da je toženec kršil pravila cestnega prometa, saj pred spremembo smeri ni pogledal v vzvratno ogledalo in premostil mrtvega kota ter se tako ni prepričal, ali sme varno zapeljati na prehitevalni pas, zato je v celoti odgovoren za nesrečo. Ob spremljanju prometa v vzvratnem ogledalu bi oškodovančevo vozilo lahko opazil na prehitevalnem pasu, gotovo pa bi ga lahko videl nekaj desetink pred trkom ali v trenutku trka, ko se ni nahajalo v mrtvem kotu. Na podlagi izvedenčevega zaključka, da toženec trka zaradi majhnih pospeškov zelo verjetno ni čutil, je sodišče ugotovilo, da se toženec ni zavedal, da je prišlo do trčenja. Kljub temu se toženec po oceni sodišča ne more razbremeniti odgovornosti za kršitev zavarovalne pogodbe. Pojasnilo je, da zavarovanec izgubi zavarovalne pravice tudi v primeru, ko je imel možnost zavedati se obstoja okoliščin, zaradi katerih jih izgubi. Toženec bi moral poleg tega, da se teh okoliščin ni zavedal, dokazati še, da v zvezi z možnostjo zavedanja ni bil malomaren oziroma da ni mogel vedeti, da je zapustil kraj nezgode, kar mu ni uspelo. V odnosu do zavedanja obstoja prometne nesreče je ravnal malomarno in zapustil kraj dogodka, čeprav bi moral vedeti, da so nastopile okoliščine, zaradi katerih je bil dolžan ustaviti vozilo ter posredovati svoje osebne podatke in podatke o zavarovanju.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo toženčevo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritrdilo je zaključku, da je do nesreče prišlo izključno po toženčevi krivdi. Glede na to, da je toženec po večkratnem trku vozil naprej, je nastopil razlog iz 8. točke tretjega odstavka Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP) oziroma 7. točke prvega odstavka 3. člena Splošnih pogojev, ki vodi do izgube zavarovančevih pravic. Pojasnilo je, da se lahko zavarovanec po splošnih pogojih razbremeni odgovornosti, če dokaže, da ni kriv za obstoj okoliščin. Oblika krivde ni pomembna, lahka malomarnost pa se domneva. Ker je toženec poklicni voznik, je treba njegovo ravnanje presojati ob upoštevanju skrbnosti profesionalne osebe, zato bi se očitka kršitve zavarovalne pogodbe lahko razbremenil, če bi dokazal, da ni vedel in ob vsem skrbnem prizadevanju tudi ni mogel vedeti, da je zaradi njegovega ravnanja prišlo do nesreče, kar mu ni uspelo. Toženec je bil v tem pogledu malomaren. Moral bi se zavedati, da je njegovo malomarno in nedopustno ravnanje sposobno povzročiti prometno nesrečo, in se po koncu prehitevanja prepričati, ali in kakšne posledice je imela njegova nevarna vožnja. Neopravičeno neprepoznavanje nedopustnosti dejanja in morebitnih posledic je v tem pogledu izenačeno s položajem, ko se povzročitelj teh okoliščin zaveda.

1. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 256/2025 z 1. 10. 2025 dopustilo revizijo toženca glede vprašanja: Ali je zavarovalnica na podlagi 8. točke tretjega odstavka 7. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu upravičena do povračila tudi v primeru, ko zavarovanec oziroma odgovorna oseba ni vedela, da je povzročila škodo, bi pa to morala in mogla vedeti.

1. Toženec v reviziji navaja, da je napačno stališče sodišč, po katerem za izgubo zavarovalnih pravic zadostuje, da bi zavarovanec moral vedeti, da je povzročil prometno nesrečo. Poudarja, da je treba ločiti dva dogodka, in sicer škodni dogodek in izpolnitev enega od primerov, ko lahko zavarovalnica ne glede na splošna pravila uveljavlja plačilo neposredno od zavarovanca, ki je odgovoren za nesrečo. Ker toženec ni vedel, da je povzročil prometno nesrečo, ni mogel pobegniti oziroma zapustiti kraja dogodka. Po toženčevem prepričanju je bil namen zakonodajalca v tem, da kaznuje povzročitelje nesreče, ki ne sporočijo podatkov, in ne da vzpostavi odgovornosti voznikov, pri kateri praktično ni možna razbremenitev. Dokazni postopek je pokazal, da toženec ni izkazoval namere ubežati pred odgovornostjo. Sodišči sta tako v nasprotju z zakonodajalčevim namenom skrbnost, ki bi jo toženec moral pokazati v zvezi z izgubo zavarovalnih pravic, napravili strožjo od skrbnosti, ki bi jo moral pokazati v zvezi z odgovornostjo za nastanek prometne nesreče. Pretirano je stališče, da bi moral pričakovati, da je zaradi njegovega malomarnega dejanja, ki se ga sicer ni zavedal, bi se ga pa očitno moral, lahko prišlo do prometne nesreče. Takšno tolmačenje pomeni avtomatično izgubo zavarovalnih pravic zaradi odgovornosti za škodni dogodek, čeprav odgovorna oseba do obveznosti posredovanja podatkov ne vzpostavi nikakršnega odnosa. Tretji odstavek 7. člena ZOZP kot kogentna določba takšne odgovornosti zavarovanca ne določa. Sklicuje se na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 10/2019, v kateri je zavzeto smiselno enako stališče kot v obravnavani zadevi, in sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 61/2023, po kateri vsako ravnanje voznika, ki je lahko podlaga za ugotovitev njegove krivde kot kriterija za porazdelitev odgovornosti v smislu drugega odstavka 154. člena Obligacijskega zakonika, ni nujno hkrati tudi razlog za izgubo zavarovalnih pravic v skladu s splošnimi pogoji. Odločitev v obravnavani zadevi nasprotuje stališču Vrhovnega sodišča.

2. Tožnica v odgovoru na revizijo zavrača tožnikov očitek, da izpodbijana sodba vzpostavlja takšno odgovornost voznikov, pri kateri ni možne razbremenitve. To ne drži, saj do izgube zavarovalnih pravic ne pride v primeru, ko voznik v zvezi z možnostjo zavedanja povzročitve nevarnih okoliščin oziroma v zvezi z možnostjo zavedanja povzročitve prometne nesreče ni malomaren. To tolmačenje ni prestrogo, sicer bi izgubo zavarovalnih pravic lahko odvrnil že s tem, da trdil, da nič videl, nič čutil in ničesar zaznal, kar bi pomenilo korak nazaj v varnosti udeležencev cestnega prometa, saj bi odgovornosti za nastale škodne posledice razbremenili neskrbne, lahkomiselne in objestne udeležence v cestnem prometu. Poudarja, da sta bila vožnja oškodovanca in trk v vidnem polju toženca. Če toženec v zvezi z možnostjo zavedanja ne bi ravnal malomarno, bi se zavedal dejstva povzročitve prometne nesreče in bi se lahko na to primerno odzval - na kraju dogodka ustavil in posredoval podatke. Med konkretnim primerom in zadevo II Ips 61/2023 ni nobenih vzporednic. V zadevi II Cp 10/2019 je sodišče presodilo izgubo zavarovalnih pravic zaradi zapustitve kraja prometne nesreče, ob tem, ali bi dolžnik ob dolžni skrbnosti moral oziroma mogel vedeti, da je do nesreče prišlo. Kolikor je podana ta objektivna okoliščina, je izguba zavarovalnih pravic utemeljena, ne glede na voznikov drugačen subjektivni občutek. Ob nasprotnem tolmačenju bi 8. točka tretjega odstavka 7. člena ZOZP izgubila smisel in učinkovitost; vsak voznik bi se lahko skliceval na subjektivno nezaznavanje povzročitve nevarne situacije oziroma prometne nesreče, kar bi pripeljalo do številnih zlorab, ničeln bi bil tudi preventivni učinek določbe.

1. Revizija je utemeljena.

   Meje revizijskega postopka

2. Toženec je predlagal dopustitev revizije (le) glede materialnopravnega vprašanja, čemur je Vrhovno sodišče sledilo. Vrhovno sodišče zato revizijskih navedb glede procesnih kršitev, ki presegajo okvir dopuščenega vprašanja, ne povzema niti nanje ne odgovarja.

   O izjemni naravi povračilnih zahtevkov zavarovalnice

3. ZOZP v drugem odstavku 7. člena določa, da ima zavarovalnica, ki je poravnala škodo oškodovancu ali plačala odškodnino, v primerih, določenih z zakonom ali zavarovalnimi pogoji, pravico uveljavljati povračilo izplačanih zneskov skupaj z obrestmi in stroški od odgovorne osebe. V tretjem odstavku istega člena izčrpno opredeljuje primere, ko je zavarovalnica upravičena uveljavljati povračilne zahtevke. V 8. točko je umeščen primer, ko voznik po nesreči zapusti kraj dogodka, ne da bi posredoval svoje osebne podatke in podatke o zavarovanju. Zavarovalna pogodba, sklenjena med strankama postopka, vsebuje enako določilo - v 7. točki prvega odstavka 3. člena splošnih pogojev.

4. Namen obveznega avtomobilskega zavarovanja je, da ob nastopu zavarovalnega primera omogoči povrnitev škode oškodovancu od (bolj plačevite) zavarovalnice, ne da bi bilo treba zavarovancu seči v žep.¹ To je namreč zavarovanec že storil s plačilom premije, ko je zavaroval vozilo za (zavarovalni) primer prometne nesreče. Le v izjemnih, v tretjem odstavku 7. člena ZOZP izčrpno opredeljenih primerih, zavarovalnica lahko od zavarovanca zahteva povračilo. Gre za razloge, glede katerih je zakonodajalec pretehtal, da ne bi bilo pošteno, da jo zavarovanec poceni odnese.

5. V regresni pravdi je na zavarovalnici trditveno in dokazno breme, da gre za enega od položajev iz tretjega odstavka 7. člena ZOZP, ter da je izplačala odškodnino (in koliko). Pred njenim povračilnim zahtevkom se zavarovanec obrani, če trdi in dokaže, da ni ravnal v nasprotju s pogodbo.

   Posebej o zapustitvi kraja nesreče

6. Zapustitev kraja prometne nesreče predpostavlja, da se povzročitelj zaveda nesreče in se zavestno odloči peljati dalje. Zapustitev kraja nesreče torej ne more biti izvršena drugače kot z namenom. Zapustitev iz malomarnosti pojmovno ni mogoča. Zato je odveč tisti del dopuščenega vprašanja, ki se glasi "bi pa to morala in mogla vedeti".

   Presoja konkretnega primera

7. V tej pravdi bi morala zavarovalnica v prvi vrsti trditi in dokazati, da je toženec zapustil kraj dogodka. Toženčeva trditev, da ni vedel za nesrečo, ki v sebi združuje njegovo subjektivno zaznavo in naravo negativnega dejstva, je povečala dokazni napor zavarovalnice, da bi ovrgla njegovo trditev. To ji ni uspelo.

8. Dokazni postopek je namreč pokazal, da se toženec ni zavedal prometne nesreče - ni ne čutil ne opazil trčenja. Sodišče prve stopnje je to ugotovitev zlepilo iz naslednjih drobcev: (i) izvedenčev zaključek, da je malo verjetno, da bi toženec trk čutil zaradi majhnega pospeška vlačilca kot posledica trka osebnega vozila, (ii) izpovedbe prič, da niso opazile nobenega znaka (zaviranja ali pospeševanja tovornega vozila), na podlagi katerega bi lahko sklepali, da je toženec zaznal trčenje, (iii) sklep, da na podlagi fotografiranja tovornega vozila po prometni nesreči s strani očividcev, ki ga je toženec opazil, ta ni mogel sklepati, da je bil udeležen v prometni nesreči, (iv) toženec ni imel posebnega razloga za pobeg s kraja prometne nesreče - tovorno vozilo je bilo zavarovano, njegova alkoholiziranost ni bila zatrjevana/ugotovljena in (v) toženec se je nemudoma ustavil in posredoval vse zahtevane podatke, ko je bil s signalizacijo pozvan k ustavljanju.

9. Ob takšni dejanski ugotovitvi, na katero je revizijsko sodišče vezano (drugi odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku; ZPP), je Vrhovno sodišče lahko presodilo le, da povračilni zahtevek zavarovalnice ni utemeljen.

10. Izguba zavarovalnih pravic na podlagi očitka, da bi se lahko zavarovanec ob skrbnem ravnanju prepričal o obstoju nečesa, česar se ni zavedal, bi bila do zavarovanca pretirano stroga, nepravična in nepoštena. Vsekakor ne bi bila skladna z načelom zaupanja - z zavarovančevim razumnim pričakovanjem, da bo izgubil zavarovalne pravice (le) tedaj, ko bo ob polnem zavedanju (oziroma prav zaradi tega) svoje vloge povzročitelja prometne nesreče hoteno zapustil njen kraj.

11. Odveč je v odgovoru na revizijo izražena bojazen tožnice, da bi lahko zavarovanec izgubo zavarovalnih pravic lahko odvrnil že s trditvami, da ni nič videl, nič čutil in ničesar zaznal, kar bi pomenilo korak nazaj v varnosti udeležencev cestnega prometa, saj da bi odgovornosti za nastale škodne posledice razbremenili neskrbne, lahkomiselne in objestne udeležence v cestnem prometu. Do tega bo namreč prišlo le v izjemnih, redkih primerih, ko bo dokazano, da zavarovanec ni vedel za prometno nesrečo. Prav takšen je obravnavani primer.

1. Zavarovalnica na podlagi 8. točke tretjega odstavka 7. člena ZOZP ni upravičena do povračila v primeru, ko voznik ni vedel, da je zapustil kraj prometne nesreče.

1. Vrhovno sodišče je zaradi zmotne uporabe prava reviziji ugodilo ter sodbi sodišč prve in druge stopnje spremenilo tako, da je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, kot izhaja iz izreka te sodbe (prvi odstavek 380. člena ZPP), ter odločilo o vseh stroških postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP).

2. Pri odločitvi o stroških je Vrhovno sodišče izhajalo iz načela uspeha (prvi odstavek 154. člena ZPP) in stroške odmerilo ob uporabi določb Odvetniške tarife in Zakona o sodnih taksah. Pri tem je upoštevalo, da je bila tožencu za postopek pred pritožbenim in Vrhovnim sodiščem dodeljena redna brezplačna pravna pomoč, kar vpliva na način povrnitve stroškov (46. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči).

3. Ker tožnica v postopku ni uspela, krije svoje stroške, poleg tega pa mora tožencu povrniti 3.560,03 EUR pravdnih stroškov, v korist proračuna Republike Slovenije, na TRR in po sklicih, ki izhajajo iz izreka te sodbe, pa 465 EUR pritožbenih stroškov in 790,50 EUR stroškov revizijskega postopka. Obračun stroškov je razviden iz stroškovnikov v spisu. Tako priznane stroške mora tožnica povrniti v 15 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

1. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Toženec je imel po zavarovalni pogodbi položaj sozavarovane osebe - 2. točka 1. člena Splošnih pogojev.