15. člen ZOZP

Izpodbijana sodba ne temelji na ugotovitvi, da se škodni dogodek ni zgodil, kot zmotno prikazuje pritožnik, temveč na zaključku, da ni zanesljivo, da se je zgodil tako, kot je pritožnik uveljavljal. Nadaljnji samostojni razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka je bil, da tožnik svoje škode ni dokazal po višini.

Sodišče prve stopnje se je v predmetni zadevi pravilno ukvarjalo s vprašanjem, ali ima tožnik položaj tretje osebe. V času škodnega dogodka je namreč bilo vozilo v posesti tožnika, ki je vozilo prevzel v popravilo, ko je nekaj dni pred škodnim dogodkom slednjega prevzel v Mariboru in ga prepeljal na dvorišče svojega podjetja, kjer ima delavnico in je tako bil v času škodnega dogodka posestnik vozila po volji lastnika in kot takšen ne more imeti položaja tretje osebe.

Oškodovanec ima pravico do izbire servisa popravil, ki mu zaupa, pri čemer mora v skladu z načelom skrbnosti ter vestnosti in poštenja ravnati gospodarno. Zato ni upravičen do povračila stroškov popravila, ki bi bili očitno pretirani. Oškodovanec ima res dolžnost zmanjševanja oziroma preprečevanja škode. Kršitev te dolžnosti pa bi mu bilo v obravnavanem primeru mogoče očitati le, če bi za popravilo svojega vozila izbral izvajalca, katerega cene očitno presegajo običajne cene primerljivih ponudnikov.

Delovni stroj je bil v času škodnega dogodka namenjen prevozu (premikanju) hlodov, premikanje vozila, pa je ena glavnih značilnosti, ki opredeljuje prometno funkcijo vozila. Ne drži, da je bil škodni dogodek neodvisen od prometne funkcije stroja. Dejstvo, da je do škodnega dogodka prišlo v zaključni fazi delovne operacije, torej pri odlaganju hloda, ko se delovni stroj ni premikal, imel pa je prižgan motor, in se je pri razkladanju hloda v navpičnem položaju veriga odpela in je hlod padel ter poškodoval tožnika, ne pomeni, da stroj ni bil uporabljen kot prevozno sredstvo, za kar se v pritožbi zavzema toženka, saj je delovna operacija zajemala tudi premike stroja z namenom izvedbe delovne operacije (nakladanje, prevažanje in razkladanje hlodovine). Delovni stroj, ki ga poganja motorna sila in s katerim je voznik prevažal, odlagal in nalagal lesene hlode (torej velika in težja bremena), nevarna stvar. Glede na organizacijo dela v obravnavanem primeru (ko se je delo opravljalo na način, da ni bilo izključeno, da sta delavec in delovni stroj na istem mestu) ni bilo nepričakovano, da lahko delavec, ki se nahaja v bližini delovnega stroja (nepričakovano) vstopi v delovno področj

Obseg pojma uporaba vozila ni omejen na prometno situacijo in je neodvisen od značilnosti zemljišča, na katerem se motorno vozilo uporablja. Pri vozilih, ki se uporabljajo kot prometna sredstva in delovni stroji, je treba ugotoviti, ali se je takšno vozilo ob nesreči uporabljalo zlasti kot prevozno sredstvo. Če je odgovor na to vprašanje pozitiven, uporaba lahko sodi pod pojem uporaba vozila. Če se je uporabljalo kot delovni stroj, pa uporaba ne more soditi pod navedeni pojem.

S harmonizirano uporabo evropskih direktiv in sodne prakse s področja obveznega zavarovanja civilnopravne odgovornosti pri uporabi motornih vozil se pojem uporabe vozila širi in pokriva rizike tudi izven prometa, vse s ciljem varstva oškodovancev pred škodami, ki jih povzročijo motorna vozila. V sfero rizika objektivno odgovornega obratovalca spadajo tudi neprevidna in nepremišljena ravnanja oškodovanca. Ker bi zavarovanec toženke prisotnost šoferja tovornjaka, na katerega se je blago nakladalo, na območju nalaganja nedvomno lahko pričakoval, pogoji za popolno oprostitev objektivne odgovornosti niso izpolnjeni.

Povedano pomeni, da zakon razlikuje med zavodi za zdravstveno, pokojninsko in invalidsko zavarovanje in ostalimi posrednimi oškodovanci (kot je tožeča stranka), ki na podlagi določb ZOZP nimajo pravice do povrnitve škode od avtomobilskih zavarovalnic.

Pri premiku traktorja naprej, kljub že delno pripetem podajalniku silaže, je šlo za uporabo traktorja kot prevoznega sredstva.

Ker je šlo za izvedbo športne prireditve, za izvajanje katerih je imel najemodajalec (upravljalec objekta) registrirano ustrezno dejavnost, sama športna prireditev pa je potekala na avtomotodromu kot športnem prizorišču, ki ni del javnega cestnega omrežja, za izvedbo te prireditve po naravi stvari same ni moglo biti aktualno pridobiti še posebno "uradno dovoljenje" pristojnega upravnega organa (kot v primeru, ko gre za izvedbo športne prireditve na javni cesti), saj je šlo za izvedbo športne prireditve v sklopu opravljanja redne registrirane poslovne dejavnosti najemodajalca kot upravljalca športnega dirkališča. Pravilna je ugotovitev prvega sodišča, da tožnikov zahtevek ni utemeljen, ker je izključen iz zavarovalnega kritja.

Razlago pojma ″uporabe vozila″ v smislu člena 15 ZOZP glede na to, da je do nesreče prišlo pri vzvratni vožnji traktorja oziroma pri vzvratnem premiku traktorja na določeno mesto, je do nesreče prišlo pri uporabi traktorja, skladni z običajno prevozno funkcijo tega vozila. Premikanje vozila je namreč ena glavnih značilnosti, ki opredeljuje prometno funkcijo vozila. Pri tem pa ni pravno pomembno, ali je to premikanje posledica voznikovega voljnega ravnanja ali pa pride do njega zaradi traktoristovega napačnega upravljanja s traktorjem s priključeno kosilnico.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da sta bila traktor in nanj priklopljena nakladalka v funkciji prevoznega sredstva, kar je nenazadnje tudi običajna funkcija traktorja in torej ni šlo le za na traktor vezano proizvajanje pogonske sile. Pravilno je zato zaključilo, da je v obravnavanem škodnem dogodku šlo za uporabo vozila v smislu Direktive in da posledično obstaja zavarovalno kritje na podlagi sklenjenega obveznega zavarovanja avtomobilske odgovornosti.

Pasivna legitimacija tožene stranke v obravnavani zadevi izhaja iz s povzročiteljem škode sklenjene zavarovalne pogodbe (v skladu s 15. členom ZOZP), ta pa izvira iz obdobja (31. 12. 2011) pred sprejemom novele ZPIZ-2B. Takrat, ko je tožena stranka jamčila po pogodbi o zavarovanju avtomobilske odgovornosti v času škodnega dogodka (leta 2013), kasnejša ureditev iz novele ZPIZ-2B (začela veljati 1. 1. 2016) še ni veljala. Več let po sklenjeni zavarovalni pogodbi spremenjen obseg potencialne obveznosti odgovornostne zavarovalnice (na podlagi spremenjene zakonodaje) predstavlja vidik, ki ga stranki zavarovalne pogodbe ob njenem sklepanju nista mogli predvideti. Jamstvo za nepredvidljive obveznosti po zavarovalni pogodbi tožene stranke tako že po temelju ni podano, zato ni bistveno, kdaj je tožeča stranka zavarovancu z odločbo priznala nadomestilo za invalidnost.

Aleatornost velja za posamezno zavarovalno pogodbo le v smislu negotovosti dogodka, ki predstavlja zavarovan riziko, medtem ko se ostali vidiki glede obsega jamstva zavarovalnice (verjetnost škodnega dogodka, potencialno relevantne vrste škod, itd.) odražajo v zavarovalni premiji ter drugih pravicah in obveznosti strank take pogodbe. Več let po sklenjeni sporni zavarovalni pogodbi spremenjen obseg potencialne obveznosti tožene odgovornostne zavarovalnice predstavlja prav tak vidik, ki ga stranki zavarovalne pogodbe ob njenem sklepanju nista mogli predvideti. Jamstvo za nepredvidljive obveznosti po zavarovalni pogodbi tožene stranke tako že po temelju ni podano, zato je v konkretnem primeru pravno nepomembno, kdaj je revidentka svojemu zavarovancu z odločbo priznala nadomestilo za invalidnost ter na katera leta se nanašajo (po zavarovalni pogodbi nekriti) povračilni zahtevki.

Pojem ″uporaba vozila‶ v 15. členu ZOZP ni opredeljen, vendar se v skladu s sodbo SEU v zadevi C-162/3 kot uporaba vozila šteje premikanje motornega vozila zaradi lastne moči oziroma delovanja motorja oziroma uporaba motornega vozila kot prevoznega sredstva običajno prometno funkcijo takšnega vozila. Z zavarovanjem po ZOZP so kriti zahtevki, ki so posledica uporabe vozila, pri čemer pa uporaba vozila v prometu ni odločilni element, ki opredeljuje pojem uporabe vozila. Pojem uporabe vozila je širši. V zadevi C-514/16 pa je SEU pojasnilo, da obseg pojma ″uporaba vozila‶ ni omejen na prometno situacijo in je neodvisen od značilnosti zemljišča, na katerem se motorno vozilo uporablja. Sicer pa je premikanje vozila ena glavnih značilnosti, ki opredeljuje prometno funkcijo vozila, tipičen primer njegove prometne funkcije pa je tudi takrat, ko se ta uporablja kot prevozno sredstvo.

Traktor v škodnem dogodku ni bil v uporabi kot vozilo, ampak kot delovni stroj za poganjanje traktorskega priključka - hidravličnega cepilnika, pri delu s katerim se je tožnik poškodoval. S klavzulo KL 2505 ("Jamstvo za razširitev zavarovalnega kritja za škode, ki izvirajo iz dejavnosti delovnih vozil") je bilo očitno dogovorjeno širše kritje, kot ga nudi obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti. Pri dodatni klavzuli gre za prostovoljno zavarovanje, v kar Evropsko pravo ne posega. Pri presoji dogovorjene dodatne klavzule je treba izhajati iz pogodbene avtonomije strank (3. člen OZ in za zavarovalno pogodbo specialni 924. člen OZ) in splošnih predpisov obligacijskega prava (OZ). Traktor je motorno vozilo, konstruirano tako, da vozi, vleče ali potiska traktorske priključke in se uporablja za njihov pogon ali za vleko priklopnega vozila. Razlaga zavarovalne klavzule na način, kot ga ponuja tožeča stranka, se izkaže za povsem mogočo in tudi logično prepričljivo. Če je škoda, ki nastane zaradi uporabe traktorja kot (delovnega) vozila, zajeta z obveznim avtomobilskim zavarovanjem, se mora razširitvena klavzula raztezati na škodo, nastalo na nek drugačen način uporabe

Iz tega razloga tudi po oceni pritožbenega sodišča velja zaključek sodišča prve stopnje, da če bi sodišče tožencu naložilo odškodninsko obveznost tudi za nadomestila za invalidnost na podlagi njegovega statusa iz pogodbenih razmerij, sklenjenih pred 1.1.2016, bi to pomenilo poseg v toženčev pravni položaj, ki ga je vzpostavil s sklenitvijo zavarovalnih pogodb zgolj na podlagi tedaj veljavnih določb ZOZP. Takrat pa ni mogel predvideti, da se bo njegova odgovornost iz teh pogodb raztezala tudi na škodo iz nadomestila za invalidnost. Zato bi tudi po oceni pritožbenega sodišča uporaba ZPIZ-2B v obravnavanem primeru ustvarila prepovedan položaj iz 155. člena Ustave Republike Slovenije.

V prvem odstavku 171. člena Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ) ureja predpostavke, pod katerimi je mogoče odstopiti od načela popolne odškodnine zaradi oškodovančevega prispevka k škodi. Vendar vsako ravnanje oškodovanca, ki je objektivno prispevalo k nastanku škodnega dogodka oziroma škode, še nima značilnosti ravnanja, ki je razlog za (delno) razbremenitev odškodninske odgovornosti odškodninsko odgovorne osebe. Takšno ravnanje mora imeti znake neskrbnega ravnanja. V čem pa naj bi bilo tožničino ravnanje neskrbno oziroma premalo skrbno, toženka ni zatrjevala.

Tožniku je škoda nastala pri običajni rabi traktorja kot prevoznega sredstva. Traktorjevo delovanje, v posledici katerega je prišlo do tožnikovega poškodovanja, je bilo namreč premikanje, torej opravljanje funkcije prevoznega sredstva, saj se je s premikom traktorja zagotovila (omogočila) vleka (prevoz) hlodovine, ko te sam gozdarski vitel s svojim delovanjem ni zmogel.