943. člen OZ

Sodišče prve stopnje je implicitno kot neutemeljene zavrnilo navedbe tožene stranke o vplivu tožničinega predobstoječega zdravstvenega stanja na obseg poškodb ter trajanje in intenzivnost upoštevanih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem. Glavoboli in vrtoglavica kot simptomi postkomocijskega sindroma v času približno šestih mesecev po nesreči so izključna posledica prometne nesreče. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da primerna odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem glede na ugotovljene poškodbe, trajanje in stopnjo bolečin in nevšečnosti ter potek in trajanje zdravljenja znaša približno 5 povprečnih mesečnih neto plač oziroma 7.500 EUR.

Splošni pogoj zavarovalnice določa, da zavarovalnica "ne povrne stroškov popravila, ki so posledica izboljšave ali izpopolnitve vozila (pridobitev na vrednosti)." To, posebej v razumevanju povprečnega potrošnika, ne daje podlage za to, da se od stroškov popravila, ki so posledica zavarovanega škodnega dogodka samega po sebi, odšteje stroške hipotetične (fiktivne) sanacije predhodnih "sledi oplaženja in manjših deformacij," ki se jih lastnik ni odločil sanirati, ker je avto lahko kljub temu uporabljal.

Za odločitev v zadevi je nepomembno, da je tožnik lahko že prej zaznal (0,5 do 1,2 sekunde oziroma 7,7 do 16,0 metrov), da nasproti vozeče osebno vozilo spreminja smer, saj se razvršča na prometni pas za zavijanje levo. Osebno vozilo namreč tedaj za tožnika še ni predstavljalo nevarnosti in od njega ni zahtevalo reagiranja. Do kritične situacije je namreč prišlo šele po tem, ko je osebno vozilo prečkalo sredinsko črto in tožniku zaprlo pot, kar pa je bilo le 0,2 do 0,5 sekunde pred trkom. Zaradi tega tožnik nezgode ni mogel preprečiti niti če bi bil trezen, saj to časovno ni bilo mogoče, kot je to pojasnil sodni izvedenec. Pravno podlago za valorizacijo (pred ali med pravdo) že plačanega dela odškodnine namreč predstavlja drugi odstavek 168. člena OZ. Odmera povračila škode po cenah ob izdaji sodne odločbe zagotavlja ohranitev realne vrednosti prisojene odškodnine, pri čemer je treba na enak način - to je z valorizacijo - upoštevati tudi realno vrednost že izplačane akontacije. Zakonske zamudne obresti iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo tečejo od nastanka zamude, to pa je pri navedenih terjatvah, ko gre za nečiste denarne terjatve, tedaj, ko dolžnik po upn

Pri zmanjšanju življenjskih aktivnosti v smislu odškodninskega prava gre za zmanjšanje človekovih sposobnosti na celotnem področju njegovega udejstvovanja. Tožnik ima prav, da v ta krog spadajo tako aktivnosti, ki jih oškodovanec ne more več opravljati, kot tudi aktivnosti, ki jih opravlja težje, z več napora in/ali z bolečinami. V vsakem primeru pa morajo te pomanjkljivosti, da je mogoče govoriti o pravno priznani škodi, doseči določen prag intenzivnosti. Za pravno priznano škodo gre le, če je oškodovanec pomembno prikrajšan pri izvajanju svojih poklicnih in prostočasnih aktivnosti in zaradi tega trpi duševne bolečine.

Okoliščine primera zavarovalnega primera so bile atipične, saj je šlo za novo in nepoznano dejavnost (rudarjenje kriptovalut), ki je upravičevala daljši čas, da se je toženka seznanila z vsemi okoliščinami primera in ugotovila obstoj svoje obveznosti. Vendar je toženka za to imela dovolj časa od 19. 2. 2019, ko je prejela od tožnice dodatna pojasnila, do 4. 6. 2019, ko je drugič odklonila zahtevek. Ker je v drugi odklonitvi kot razlog navedla sporno lastništvo opreme in ne še kakšnih drugih podatkov, ki bi ji manjkali za ugotavljanje zneska njene obveznosti (kot na primer šele v tej pravdi prerekano število računalnikov, istovetnost njihovih komponent, poraba električne energije ipd.), je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da se je lahko z obveznostjo seznanila šele tekom pravde in zato zamudne obresti tečejo od vložitve tožbe. Ker je tožnica dokaze o lastništvu opreme podala nemudoma po odklonitvi zahtevka, se toženka z vložitvijo tožbe ni seznanila s kakšnimi novimi dejstvi, ki jih ne bi vedela od prej in s katerimi je pred pričetkom postopka opravičevala svojo zavrnitev zahtevka. V obravnavanem primeru je predmet zavarovanja predstavljala celotna računalniška oprema,

Uvodoma pritožbeno sodišče ponavlja, da je glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti po 14. členu ZPP vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku. To pomeni, da v pravdi ne more biti dvoma o škodnem dogodku in odgovornosti povzročitelja, toženca. Zanj je bilo namreč v kazenskem postopku pravnomočno ugotovljeno, da je odgovoren za kaznivo dejanje iz katerega je nastala škodna posledica, ki je predmet obravnavanja v tej pravdi. O odgovornosti toženca se zato sodišče v pravdi ne more več spraševati. Seveda pa lahko sodišče ugotavlja prispevek drugega udeleženca k škodi, a ne v primeru, če gre za situacijo iz četrtega odstavka 154. člena OZ, ki določa, da je v primeru, če za škodo, ki jo utrpijo drugi v celoti ali deloma odgovarjata dva imetnika motornih vozil, njuna odgovornost solidarna. V obravnavnem primeru so ti pogoji izpolnjeni. Tožnica ni udeleženka prometne nesreče, zato jo moramo v smislu zakonske določbe šteti za "drugo". Končno uveljavlja škodo, ki jo je utrpela ona, pri tem pa ne igra nobene vloge, da je njen pokojni oče eden od udeležencev nesreče. Kot drugo izvira škoda, katere povrnitev zahteva tožnica, iz prometne nesreče,

Ne samo od uveljavitve OZ (1.1.2002) temveč že v času veljavnosti ZOR (1.10.1978) je bil sprejet koncept samostojnosti pravno priznanih oblik nepremoženjskih škod. Temu so prilagojene tudi procesne zahteve glede oblikovanja tožbenih zahtevkov, kar pomeni, da mora praviloma (so tudi izjeme, vendar ne v tem primeru) vsaka oblika (vrsta) nepremoženjske škode imeti svoj konkreten dejanski stan, ki se podreja posamezni obliki (pravici ali upravičenju) materialnega prava.

Ob pravilni uporabi materialnega prava ter upoštevaje načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine, gre tožnici višino odškodnine za nepremoženjsko škodo odmeriti na 23.000,00 EUR, kar predstavlja višino 16,4 povprečnih slovenskih neto plač. Pritožbeno sodišče ob tem pripominja, da v sodni praksi zaradi raznolikosti posledic ni našlo povsem identičnih življenjskih primerov, je pa v okviru objektivizacije višine odškodnine (umestitve znotraj okvira v sodni praksi že odmerjenih odškodnin) upoštevalo opise podobnih poškodb in utrpelih posledic, ki so z v tej pravdi ugotovljenimi (glede obeh tožnikov) primerljive, hujše oziroma lažje.

Tožnik stroškov bolnišničnega zdravljenja ni plačal in torej zanje, ne glede na zatrjevani poziv bolnišnice za plačilo računa, ni bil oškodovan. Ker mu zatjrevana škoda ni nastala, ni upravičen do zavarovalnine po zavarovalni pogodbi.

Nepravilno je pritožbeno zatrjevanje, da izpovedba tožnika, kot jo ta poda ob izvedbi dokaza z njegovim zaslišanjem, predstavlja del tožnikove trditvene podlage oziroma se lahko z izpovedbo tožnika dopolnjuje sicer pomanjkljiva trditvena podlaga tožnika.

Pravilne so pritožbene trditve tožnika o tem, kako sodna praksa razlaga določilo drugega odstavka 943. člena OZ in zakaj v izpostavljenih okoliščinah konkretnega primera ne gre za takšne izjemne okoliščine, kot jih določa drugi odstavek 943. člena OZ.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbe materialnega prava (tč. 12., 13., 27., 28. obrazložitve), in sicer Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) o zavarovalnih pogodbah, zavarovalni pogodbi in splošnih pogojih, kot sestavni del pogodbe, ki v drugem odstavku 7. člena določa: "Če je zavarovalec namenoma dal netočno prijavo ali namenoma zamolčal kakšno okoliščino take narave, da zavarovalnica ne bi sklenila pogodbe, če bi vedela za resnično stanje stvari, lahko v času trajanja zavarovanja zahteva razveljavitev pogodbe oziroma odkloni izplačilo zavarovalne vsote." Zavarovalnica mora v tem sporu trditi in ponuditi dokaze, da je zavarovanec kršil zgoraj citirano določilo splošnih pogojev.

V skladu s 27. členom ZDoh-2 se od odškodnine za nepremoženjsko škodo dohodnina ne plačuje, kar pa ne velja za odškodnino za premoženjsko škodo zaradi izgubljenega zaslužka. Za povrnitev premoženjske škode se uporablja načelo popolne odškodnine (primerjaj 169. člen OZ), ki veleva, da se z izplačilom odškodnin na premoženjskem področju oškodovanca vzpostavi premoženjski položaj, kakršen bi bil, če ne bi bilo škodljivega dejanja ali opustitve. To pomeni, da mora odgovorna oseba poleg odškodnine, ki jo oškodovanec dejansko prejme v svoje razpolaganje, v imenu in v dobro oškodovanca ter v svoje breme plačati tudi davčne in druge javnopravne obveznosti, če za izplačano vrsto odškodnine obstaja dolžnost njihovega plačila. Davčna obveznost nastane šele v trenutku izplačila dohodka. To pomeni, da obveznost plačila davčnega odtegljaja nastane šele, ko dolžnik v korist upnika dejansko izvrši plačilo na podlagi izvršljive sodbe, s katero je prisojen obdavčljiv dohodek in to glede na predpis, ki ureja obremenitev takega dohodka z davki in prispevki, ki velja v času izplačila. V času sodnega odločanja o odškodnini obveznost obračuna in izplačila davčnega odtegljaja v zvezi z odškodnino

Med pravdnima strankama je bilo dogovorjeno, da je izbira izvajalca in načina popravila vozila prepuščena zavarovalnici. Določba o izbiri je jasna. Toženka je tista, ki ima pravico izbrati izvajalca, ki bo popravil škodo, h katere povrnitvi se je zavezala z zavarovalno pogodbo. Zaradi določbe o izbiri tožnik ni bil povsem svoboden in prost pri izbiri izvajalca in načina odprave škode, ampak je moral v tem delu slediti navodilom toženke. Tožnik je uveljavljal strošek novih originalnih delov. Skladno z dokaznim bremenom, bi moral tožnik takšen strošek tudi izkazati. Kadar sta sporna tako temelj odškodninske odgovornosti kot tudi višina škode in se izvajajo dokazi v zvezi s temeljem in višino zahtevka, sodna praksa v določenih primerih upošteva uspeh strank glede na aritmetično sredino. Vendar je takšna metoda izračuna uporabljiva le v izjemnih primerih.

Sodišče prve stopnje je pri odločanju pravilno uporabilo merila iz 179. in 182. člena OZ, in sicer načeli individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine. V skladu s prvim načelom je treba upoštevati konkretne okoliščine posameznega oškodovanca.

Pritrditi je pritožbi tožnika, da je sodišče prve stopnje napačno odločilo o njegovem soprispevku k nastali nezgodi v višini 40,00 %. Merila za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo so določena v 179. členu in v 182. členu OZ. Temeljni načeli za odmero te odškodnine, vsebovani v zakonu, sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine.

Zgolj zato, ker se tožeča stranka naroka za glavno obravnavo brez opravičila ni udeležila, sodišče v zakonu (ZPP) nima podlage za zavrnitev njenih dokaznih predlogov. Zgolj v primeru, da bi na kakem od prejšnjih narokov že izvedlo dokaze (takega naroka ni bilo, saj je bil opravljen le narok z dne 3.7.2022) in bi bilo dejansko stanje dovolj pojasnjeno, bi lahko odločilo glede na stanje spisa (primerjaj drugi odstavek 282. člena ZPP). Izostanek z naroka ima lahko stroškovne posledice (primerjaj npr. prvi odstavek 282. člena in 156. člen ZPP), ne pa tudi takih posledic za predlagane dokaze. Tožeča stranka res ne nasprotuje dejstvu, da je bilo vozilo vrnjeno, vendar pa bi do neupravičene pridobitve lahko prišlo le, če bi leasingodajalec tožeči stranki tudi že poplačal vse, tudi negativno vrednost. Zavarovalnica pa zavarovancu ne more odreči izplačila zavarovalnine oziroma povračila škode, četudi bi se lahko poplačal tudi od zavarovalca. Zavarovanec je tisti, ki ima pravico izbrati, od koga bo zahteval izplačilo škode, edino on je tudi oseba, ki sme zahtevati izplačilo zavarovalnine ali odškodnine. Le če bi zavarovalnica dokazala, da je leasingodajalcu leasingojemalec pop

Zavarovalnica ima pravico, da se spornim zahtevkom oškodovancev upira. Če se jim upira neutemeljeno, kot v navedenem primeru, ko je tožnik v omenjeni pravdi uspel, je sankcija za njeno ravnanje v zamudi s plačilom denarne terjatve in posledičnem teku zakonskih zamudnih obresti. Ni pa mogoče takšnega ravnanja že samega po sebi kvalificirati kot protipravno ravnanje, saj gre le za izvrševanje njene pravice, da nasprotuje zahtevkom oškodovancev, ki so sporni. Protipravno bi bilo lahko le ravnanje zavarovalnice, ki bi pomenilo zlorabo omenjene pravice. Takšnega ravnanja toženke pa tožnik v tej pravdi ni zatrjeval.

Škodni dogodek - poškodba ahilove tetive. Pravni temelj obveznosti med tožnico in zavarovancem toženke je pogodba. Ta pogodba je bila sklenjena dne 19.10.2014 in gre za vrsto (podtip) gostinske pogodbe, ki je kot izpolnitveno ravnanje vsebovala tudi izvedbo koncerta. V okoliščinah konkretnega primera je zavarovanec toženke bil dolžan zagotoviti varnost njegovih gostov. vsebina pogodbene obveznosti zavarovanca toženke je bila prepoved uporabe steklenic (izročanje gostom pijače v steklenicah) na prireditvenem prostoru. Sodišče druge stopnje ureditev v OZ, določbe o poslovni odškodninski obveznosti, razlaga tako, da je v okoliščinah konkretnega primera, ko je kršitev pogodbene obveznosti zavarovanca toženke, povzročena po osebi, za katero odgovarja, pomenila poseg v telesno integriteto tožnice (v telo in zdravje) in so nastale tudi t.i. sekundarne posledice, ki so urejene kot pravno priznane vrste nepremoženjskih škod, odločanje o denarni odškodnini za nepremoženjsko škodo, v skladu z 246. členom OZ, dopustno. Ravnanje oškodovanca (upnika) se načeloma presoja po enakih predpostavkah, kot ravnanje povzročitelja (dolžnika). Ker pa ne obstaja pravilo, ki bi za lastna