Telekomunikacije

Tožnik ni izkazal pogojev za izdajo začasne odredbe, vključno s temeljnim pogojem, to je obstojem težko popravljive škode. Toženka in stranka z interesom pa sta izkazali prizadetost javne koristi ter poseg v koristi nasprotne stranke. Posledično je zato sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe kot neutemeljeno zavrnilo.

Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali je pravilna razlaga določb 192. člena ZEKom-2, po kateri mora naročnik, ki v posledici enostranske spremembe pogodbenih pogojev odstopi od naročniške pogodbe in terminalsko opremo obdrži, operaterju poleg akcijske cene, dogovorjene od sklenitvi pogodbe, plačati še dodaten znesek, tj. nadomestilo?

Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali je pravilno stališče Upravnega sodišča v okoliščinah konkretne zadeve, zlasti ob upoštevanju načela pravne in regulatorne predvidljivosti (2. člen Ustave in 1. točka prvega odstavka 198. člena ZEKom-1) ter določb iz točke 57 Priporočila 2013 v povezavi z uvodnima izjavama 66 in 67 iz Priporočila 2013, da (A) so citirane določbe iz Priporočila 2013 o predhodni objavi načrta in podrobnosti preizkusa gospodarske ponovljivosti uporabljive samo za presojo v okviru izdaje regulatorne odločbe in torej niso uporabljive v (predmetnem) postopku nadzora nad izpolnjevanjem v tej regulatorni odločbi naložene obveznosti gospodarske ponovljivosti; in da (B) je z vidika seznanjenosti z modelom preizkusa gospodarske ponovljivosti bistveno zgolj to, da se je lahko tožnica z njim oziroma njegovimi parametri seznanila pred izdajo nadzorstvene odločbe z dne 22. 7. 2021, ne pa (nujno) v času, ko je bila dolžna uveljaviti cene, ki so v skladu z obveznostjo gospodarske ponovljivosti?

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je za odločitev v zadevi podana pristojnost Agencije za komunikacijska omrežja in storitve Republike Slovenije (v nadaljevanju navedena s kratico AKOS), ki odloča v upravnem postopku, ali pa je podana pristojnost sodnega odločanja (sodišča splošne pristojnosti v gospodarskem sporu).

Ugotovitev, ali je bil Paket poškodovan med prenosom je razrešitev spora in ugotovitev odškodninskega temelja, bistvena. Toženka se do tožničinega dokaznega predloga, to je potrdila o dostavi, ki naj bi dokazoval, da je prevzela A. nepoškodovan Paket, v izpodbijani odločbi niti ne opredeli, temveč svojo dokazno oceno gradi na fotografijah, ki tega dejstva (da bi bil Paket poškodovan med prenosom pošiljke) ne dokazujejo. Ekskulpacijski razlog z vidika izvajalca poštnih storitev določen tudi v drugem odstavku 49. člena ZPSto-2 in sicer povzeto, da je odškodninsko odgovoren v primeru, če pride do škode, ker poštna pošiljka ni imela notranje zaščite vsebine v skladu z določbami iz prvega odstavka 49. člena ZPSto-2, pošiljatelj. Zmotna je zato odločitev AKOS, kot je mogoče povzeti, da bi morala zahteva po dodatni zaščiti biti določena v Splošnih pogojih, ker že zakon določa, da je v primeru nezadostne notranje zaščite, odškodninsko odgovoren pošiljatelj (49. člena ZPSto-2).

Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali je Upravno sodišče pravilno uporabilo materialno pravo določbe 146. člena ZEKom-1 (sedaj 213. člena ZEKom-2) na ugotovljeno dejansko stanje predmetne zadeve?

Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali je Upravno sodišče pravilno uporabilo materialno pravo določbe 146. člena ZEKom-1 (sedaj 213. člena ZEKom-2) na ugotovljeno dejansko stanje predmetne zadeve?

Takojšnja realizacija izpodbijane odločbe bi v primeru, da bi se kasneje tekom sodnega postopka izkazalo, da je le ta nezakonita za tožnika nedvomno pomenila ireverzibilno posledico. Tožnik namreč navaja, da če bi naročniki, ki so podvrženi njegovemu obvestilu, izkoristili odstopno upravičenje, bi to zanj pomenilo nepovratno izgubo. Ta se odraža v tem, da bi vsak naročnik, ki bi odstopil od pogodbe in bi odšel h konkurenčnemu operaterju, bil zanj "izgubljen". Tudi v primeru uspeha v tem postopku, tožnik nima "sredstva", da bi ga "prisilil" v nadaljevanje naročniškega razmerja z njim. Obvestilo tožnika naročnikom z dodatno možnostjo enostranske odpovedi pogodbe brez stroškov, tudi po presoji sodišča pomeni za tožnika poslovno tveganje, saj odpira možnost nenadne odpovedi naročnin. Takšno ravnanje bi lahko povzročilo nepopravljivo poslovno škodo. Če bi sodišče kasneje ugotovilo nezakonitost akta, prvotnega poslovnega položaja ne bi bilo mogoče več vzpostaviti, saj je odločitev uporabnikov o odpovedi enostranska in dokončna

Izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti, ker niti iz izreka niti iz obrazložitve ni razvidno, katero nepravilnost oziroma kršitev toženka tožnici kot zavezanki očita oziroma ugotavlja, s tem pa je izrek izpodbijane odločbe nejasen in nedoločen. Po mnenju sodišča bi toženka morala, da bi zadostila zahtevi iz šestega odstavka 213. člena ZUP o določnosti izreka in prvemu odstavku 224. člena ZEKom-1, v izrek navesti tudi domnevno kršitev (nepravilnost pri izvajanju ...). V obravnavani zadevi je nadzor potekal o vprašanju izpolnjevanja obveznosti iz regulatorne odločbe z dne 5. 12. 2017, torej bi toženka, kolikor je v postopku ugotovila kršitev lete oz. nepravilnost, morala v izrek navesti obstoj kršitve, saj je o tem vodila postopek. To, da je posledica postopka nadzora odločitev o ugotovitvi oziroma neugotovitvi kršitve, izhaja že iz odločitev toženke v 1. in 2. točki izreka, ko je toženka v izreku navedla v zvezi s preverjanjem skladnosti katerih dokumentov z obveznostjo iz regulatorne odločbe (3.a in 3.c regulatorne odločbe), ni našla kršitve, ter je zato postopek v tem delu ustavila. V izpodbijanih 3. in 4. točki izreka pa ugotovitev katera obveznost regulatorne od

Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali je nacionalni regulatorni organ pristojen za uveljavljanje obveznosti operaterja s pomembno tržno močjo v postopku reševanja medoperaterskegaspora?

V vlogi ali ustno ni treba jasno navesti, da gre za ugovor. Pomembno je, da nestrinjanje z neko odločitvijo ali ravnanjem operaterja izhaja iz vsebine na operaterja naslovljenega pisnega ali ustnega ugovora. Ugovarjati je potrebno zoper določeno ravnanje operaterja oziroma izdan račun in ne zgolj izražati splošno nestrinjanje. Operater mora, da bi lahko zavzel stališče do strankinih zahtev, vedeti, kaj ta od njega zahteva oziroma s katerim njegovim ravnanjem ali odločitvijo se ne strinja. Iz tega izhaja, da mora biti ugovor do te mere konkretiziran, da je to iz njega mogoče razbrati. Tožnik je dovolj jasno ugovarjal temu, da mu stranka z interesom ne zagotavlja signala na lokaciji njegove hiše in zahteval, da to zagotovi. Prav tako je jasno, da je stranka z interesom njegov ugovor tako tudi razumela, saj mu je odgovorila, da mu je na to odgovorila že v preteklosti.

Z nobeno toženkino odločbo obveznost zaračunavanja cen zaključevanja govornih klicev v fiksnih in mobilnih omrežjih na ravni Unije ne more biti določena drugače, kot izhaja iz Delegirane uredbe. Tožnik si zato v primeru uspeha s tožbo in posledično odpravo izpodbijanega upravnega akta ne more izboljšati svojega pravnega položaja, saj zanj v vsakem primeru veljajo določbe Delegirane uredbe. Regulatorna odločba je tožniku naložila izvrševanje nekaterih, v ZEKom-1 predvidenih obveznosti. In ker je toženka z izpodbijano dopolnilno odločbo razveljavila eno njih, po presoji sodišča z njo ne more biti (negativno) poseženo v tožnikov pravni položaj, saj se s tako odločitvijo obseg po ZEKom-1 naloženih obveznosti po naravi stvari lahko kvečjemu zmanjšuje.

Veljavnost novacije (sklenitev novacije) ni odvisna od dejanske izpolnitve storitev, ampak od veljavne sklenitve dogovora o novi obveznosti. Čeprav do dejanskega priklopa na novi lokaciji ni prišlo, je dogovor, kot je opredeljen v dopolnitvi pogodbe, veljaven od trenutka podpisa.

Iz tretjega odstavka 158. člena ZEKom-1 ne izhaja zahteva po tem, da je pri izvajanju osebnih trženjskih klicev potrebno predhodno soglasje naročnika oz. uporabnika, tj. soglasje, ki bi ga moral klicatelj pridobiti še pred izvedbo samega klica. Takšno zahtevo bi glede na Direktivo 2002/58/ES nacionalna zakonodaja sicer lahko vsebovala, a je po presoji sodišča ne. Obravnavana določba ZEKom-1 posledično omogoča, da klicatelj, v primeru, ko naročnik ni že vnaprej zahteval prepovedi trženjskih klicev po 150. členu ZEKom-1,4 za soglasje za trženjski klic zaprosi tudi po vzpostavitvi samega klica. Če je takšno soglasje zavrnjeno, kar mora biti za naročnika brezplačno, pa s klicem ni upravičen nadaljevati niti klicev po zavrnitvi soglasja ne sme ponavljati.

Za presojo ni relevantno, da so bila sporočila poslana s telefonskega aparata stranke z interesom. Temveč je pomembno, ali jih je stranka z interesom ustvarila in poslala sama ali pa so posledica zlorabe s strani tretjih ter ali je v zvezi s tem stranki z interesom mogoče očitati kakršnokoli obliko krivde. Toženka je ugotovila, da stranka z interesom ni sama ustvarila in poslala obravnavanih SMS sporočila. Tudi sodišče samo ugotavlja, da neprerekana frekvenca in število poslanih sporočil ter njihova destinacija kažejo na to, da SMS sporočil ni kreirala stranka z interesom, temveč so bila kvečjemu kreirana z zlonamerno programsko opremo. Do spornih stroškov je torej prišlo v posledici zlorabe, za katero stranki z interesom ni mogoče očitati nobene krivde.

Tožnica bi torej pravni interes za tožbo na spremembo izpodbijanega sklepa oziroma izpodbojno tožbo izkazovala le, če bi jo vložila še v času pred izdajo odločbe v postopku nadzora. Ob odprtem nadzornem postopku bi si namreč, če bi bila s tožbo uspešna, (še) lahko izboljšala svoj pravni položaj. Po zaključku nadzornega postopka pa bi vstop v postopek nadzora mogla uveljavljati le s predlogom toženki za obnovo tega upravnega postopka. V zvezi z navedenim sodišče ugotavlja najprej, da tudi tožnica sama glede na končan postopek nadzora pravnega interesa za vloženo tožbo v sporu polne jurisdikcije (z zahtevkom, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi ter ji samo dovoli vstop v postopek nadzora ter vpogled v spis in naj toženki naloži, naj začne postopek obnove) oziroma podrejeno, izpodbojno tožbo (z zahtevkom naj sodišče izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženki v ponovni postopek), ni (več) zatrjevala. Pri tem sodišče zgolj pripominja, da tudi ob izkazanem pravnem interesu za tožbo v sporu polne jurisdikcije in ugodilni sodbi tožnica ne bi mogla uspeti s pridruženim zahtevkom, naj sodišče toženki naloži, naj na podlagi ugodilne sodbe začne postopek obnove, v katerem bo t

Ena od zahtev formalno popolnega predloga je konkretna navedba spornega pravnega vprašanja, kar pomeni, da mora predlagatelj pri njegovem oblikovanju izhajati iz stališč izpodbijane sodbe o tem vprašanju in tudi kratko utemeljiti, zakaj je stališče napačno. Obravnavani predlog temu ne zadosti v celoti. Pavšalne navedbe o tem, da je "sodišče v izpodbijani sodbi materialno pravo razložilo in uporabilo očitno napačno, saj razlaga, ki je bila podlaga stališč v tem delu izpodbijane sodbe, ni mogoča niti na podlagi jezikovne razlage niti na podlagi katere druge ustaljene metode razlage prava" same zase brez dodatne argumentacije ne predstavljajo kratke obrazložitve nasprotnega stališča. Predmet revizijske presoje in s tem tudi predmet predloga za dopustitev revizije pa je sodba Upravnega sodišča ter argumenti in pravna stališča, ki jih v sodbi navede Upravno sodišče. Navedbe in z njimi povezana vprašanja, s katerimi predlagatelji de facto grajajo le upravni postopek in razloge upravnih aktov, ki se ne nanašajo na pravna stališča Upravnega sodišča, zato ne ustrezajo kriterijem iz četrtega odstavka 367.b člena ZPP.

Glede na to, da je tožnik toženki podatek o višini prihodkov iz naslova televizijske dejavnosti sporočil po njenem pozivu v svoji izjasnitvi z dne 12. 7. 2022 (res da po pretečenem roku, danem za izjasnitev, vendar pred izdajo izpodbijane odločbe), bi toženka morala ta podatek uporabiti kot podlago za odmero plačila. In ker tako ni ravnala, je že iz tega razloga izpodbijana odločba nezakonita, kar terja njeno odpravo. Sodišče se sicer strinja s toženko, da vsebina tretjega odstavka 38. člena ZAvMS ne dopušča izjem, ki bi preprečile uporabo procesne sankcije, ki jo ta določba predvideva (tj. odmero plačila od celotnih prihodkov), vendar pa to po presoji sodišča velja le za primer, ko je pozvana stranka neaktivna, kar pa se v tem primeru ni zgodilo.

Pogoj, da Agencija v upravnem postopku rešuje spore med operaterji in uporabniki njihovih storitev je ta, da uporabnik najprej vloži ugovor zoper operaterjevo ravnanje pri operaterju. Šele, če operater temu ugovoru ne ugodi, lahko zahteva, da spor reši toženka. To ne vpliva na pravice uporabnikov, da premoženjskopravne spore z operaterjem rešujejo pred pristojnim sodiščem v pravdnem postopku.

Ne glede na dejstvo, da je toženka v izpodbijanem aktu tožniku v splošnem sicer pritrdila v njegovem zatrjevanju, da mu stranka z interesom že daljše obdobje storitev ne zagotavlja v kakovosti, dogovorjeni s pogodbo, je okvir toženkinih pristojnosti reševanja uporabniških sporov določen s citiranim 142. členom ZEKom-1. V kolikor pogoji iz navedene zakonske določbe niso izpolnjeni (zaradi nevložitve ugovora pri operaterju ali pa zaradi nepravočasne sprožitve spora pred toženko, kot je bilo to v konkretnem primeru), toženka (v tem obsegu) nima podlage za odločanje o sporu, operaterju pa tako tudi ne more naložiti kakršnihkoli obveznosti.