UPRS Sodba I U 1131/2022-27

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Potek upravnega postopka

1Z izpodbijano odločbo je toženka ugodila predlogu za rešitev spora stranke z interesom A. A. tako, da je tožnici naložila odpis zneska 275,97 evrov po postavki "Sporočila SMS v tujino" na računih z dne 12. 1. 2022 in 11. 2. 2022.

2Iz obrazložitve izhaja, da je bilo z mobilnega telefona stranke z interesom v času od 6. 1. 2022 do 9. 1. 2022 poslanih 1879 sporočil, od katerih jih je tožnica zaračunala 1773. Toženka ugotavlja, da so si sporočila najprej sledila v razmaku ene sekunde, nato v razmaku nekaj sekund, potem s krajšimi nekaj minutnimi premori ter nato spet v nekaj sekundnih intervalih vse do 9. 1. 2022, ko je tožnica stranko z interesom opozorila na povečan promet in je stranka z interesom zahtevala blokado. Pojasnjuje, da so bila sporočila poslana podnevi in ponoči, izmenjaje na različne telefonske številke, tudi na eksotične destinacije po celem svetu. Ugotavlja, da stranka z interesom teh sporočil ni poslala in da je bila žrtev zlorabe. Dodaja, da tožnica nosi dokazno breme za svojo trditev, da gre lahko za posledico nastavitev aparata ali delovanja nameščenih aplikacij, in da ga ni izpolnila. Meni tudi, da tožnica ni storila dovolj, ker je stranko z interesom o povečani porabi obvestila šele, ko je bila ta presežena že več kot 19x. Odločitev je oprla na določbo drugega odstavka 146. člena Zakona o elektronskih komunikacijah (ZEKom-1) ob sklicevanju na tožničine splošne pogoje in svoja priporočila o preprečevanju izredno visokih zneskov na računih končnih uporabnikov.

Povzetek bistvenih navedb strank v upravnem sporu

3Tožnica se z odločitvijo ne strinja in zoper njo vlaga tožbo. V njej uveljavlja, da je toženka zmotno uporabila drugi odstavek 146. člena ZEKom-1 ter da je napačno obravnavala ravnanja stranke z interesom glede na zahtevano skrbnost, tožnici pa v okviru njene skrbnosti naložila nemogoče breme. Meni, da pri pošiljanju SMS sporočil ne gre za situacijo tveganja za varnost omrežja, zato niso izpolnjene predpostavke za uporabo navedene določbe ZEKom-1. Dodaja, da te določbe ni mogoče širiti na vse morebitne zlorabe s strani tretjih. Poudarja, da je šlo v tem primeru za zlorabo vsebine telekomunikacijskih storitev, ne pa za zlorabo telekomunikacijskega omrežja. Toženki očita, da ni ugotavljala relevantnih okoliščin za uporabo drugega odstavka 146. člena ZEKom-1. Trdi, da je toženkino domnevo, da naj bi zloraba nastala na njenem omrežju, izpodbila s predložitvijo CDR datoteke, iz katere izhaja, da je zgolj izvedla telekomunikacijske storitve (pošiljanje SMS sporočil), ki jih je sprožila telekomunikacijska naprava stranke z interesom. Navaja, da ni dolžna niti ne more preverjati, ali gre za pravo sporočilo. Za odločitev naj bi bile nerelevantne toženkine ugotovitve o številu sporočil, časovnih okvirjih in njihovi destinaciji, temveč je bistveno, ali so bila SMS sporočila generirana na telefonskem aparatu stranke z interesom in ali so bila posredovana skladno s pravili stroke in pogodbo. Meni, da ne more biti v njeno škodo, če je na aparatu aplikacija, ki sama generira SMS sporočila, in da za njegovo delovanje ne odgovarja. Dodaja, da toženkino stališče omogoča zlorabe s strani uporabnikov. Navaja tudi, da ji ni mogoče očitati, da ni storila ničesar v smeri odprave zlorabe oziroma preprečevanja njenih posledic. Nazadnje nasprotuje tudi ugotovitvi, da stranka z interesom ni poslala spornih SMS sporočil in dodaja, da gre očitno za posledico namestitve aplikacije ali virusa, ki je na strojni opremi povzročil nastanek spornega prometa. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in zavrne vse predloge stranke z interesom. Uveljavlja povračilo stroškov postopka.

4Toženka v odgovoru tožbi nasprotuje in sodišču predlaga, naj jo zavrne. Med drugim opozarja na nedovoljene tožbene novote. Vztraja, da je drugi odstavek 146. člena ZEKom-1 namenjen zaščiti končnih uporabnikov pred zlorabami tretje osebe. Meni, da je bistveno, da stranka z interesom ni naročila prenosa signala, ki pomeni omogočanje SMS sporočila.

5V pripravljalni vlogi tožnica prereka toženkine navedbe v odgovoru na tožbo ter vztraja pri tožbenih navedbah in tožbenih predlogih. Tožnica in toženka sta pri svojih navedbah in stališčih vztrajali tudi na naroku za glavno obravnavo.

Dokazni postopek

6Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo v upravni spis zadeve in v vse listine v upravnem spisu.

7Dokazni predlog za zaslišanje priče B. B. ter dokazni predlog za postavitev izvedenca je sodišče zavrnilo na podlagi določb tretjega odstavka 20. člena¹ in 52. člena² Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Tožnica namreč teh dokaznih predlogov ni podala že v upravnem postopku, niti ni navedla opravičljivih razlogov, zakaj tega takrat ni mogla storiti. Tožnica je sicer navedla, da je navedena dokazna predloga podala v zvezi z ugotavljanjem dejstev, pomembnih za uporabo drugega odstavka 146. člena ZEkom-1, ter da jih prej ni mogla predlagati, ker iz toženkinih stališč med postopkom ni mogla zaznati, da bo ta pravna podlaga relevantna za odločitev.

8Sodišče sodi, da sta navedena dokazna predloga prepozna, saj je tožnica morala računati na relevantnost navedene določbe ZEKom-1 glede na vse okoliščine obravnavanega spora in je bila zato že v upravnem postopku dolžna navajati vsa s tem povezana relevantna dejstva ter predlagati dokaze. Do uporabniškega spora je namreč očitno prišlo, ker je končna uporabnica (stranka z interesom) ugovarjala neobičajno visokemu računu za operaterske storitve po postavki pošiljanja SMS sporočil v tujino. Stranka z interesom je tako v vlogi, na podlagi katere se je sploh začel postopek pred toženko, opisala frekvenco in obseg poslanih SMS sporočil in navedla, da je šlo za dogajanje, na katerega ni imela vpliva in ga do tožničinega opozorila niti ni opazila, s čimer je očitno zatrjevala zlorabo. Že te trditve laične stranke z interesom zadostujejo za presojo, da je tožnica, ki je na področju telekomunikacij strokovnjak, morala računati tudi na uporabo drugega odstavka 146. člena ZEKom-1. Poleg tega pa na toženkino stališče o relevantnosti navedene določbe kažejo tudi vprašanja, ki jih je poslala tožnici v pozivu z dne 15. 2. 2022, in sicer zlasti glede ukrepov, ki jih je izvedla za zaščito stranke z interesom pred zlorabo in nezaželenim prometom ter za spremljanje in nadzor porabe, ter glede navedb stranke z interesom, da spornih SMS poročil ni poslala in da je prišlo do vdora v telefon. Smiselno enako izhaja iz toženkinega poziva tožnici z dne 24. 5. 2022, v katerem jo poziva, naj se opredeli, do frekvence in obsega poslanih SMS sporočil.

Datum odločitve sodišča

9Sodišče je na naroku toženki naložilo predložitev tožničinih splošnih pogojev in svojih priporočil, na katere se sklicuje v izpodbijani odločbi. V soglasju s strankama je izdajo sodbe odložilo do izteka roka za izjavo tožnice in stranke z interesom glede navedenih listin, predloženih po končani glavni obravnavi.

K I. točki izreka

10Med strankami je sporno, ali je bila tožnica dolžna tožnici naložila odpis zneska 275,97 evrov po postavki "Sporočila SMS v tujino" na računih z dne 12. 1. 2022 in 11. 2. 2022. Toženka je svojo odločitev oprla na določbo drugega odstavka 146. člena ZEKom-1, tožnica pa trdi, da je s tem zmotno uporabila materialno pravo in da ni ugotovila vseh pravno relevantnih dejstev.

Relevantno materialno pravo

11ZEKom-1 med drugim ureja varnost omrežij in storitev (1. člen ZEKom-1). Eden od njegovih namenov je namreč tudi varstvo pravic uporabnikov (2. člen ZEKom-1). Operaterji morajo sprejeti ustrezne tehnične in organizacijske ukrepe za ustrezno obvladovanje tveganja za varnost omrežij in storitev, zlasti zaradi preprečevanja in zmanjševanja učinkov varnostnih incidentov na uporabnike in medsebojno povezana omrežja; sprejeti ukrepi morajo ob upoštevanju stanja zagotoviti raven varnosti, primerno predvidenemu tveganju (prvi odstavek 79. člena ZEKom-1).

12Izvajalci javnih komunikacijskih storitev morajo sprejeti ustrezne tehnične in organizacijske ukrepe za zagotovitev zavarovanja svojih storitev; če je potrebno za zagotovitev zavarovanja svojih storitev v delu, ki se nanaša na varnost omrežja, sprejmejo ustrezne tehnične in organizacijske ukrepe skupaj s ponudnikom javnega komunikacijskega omrežja (prvi odstavek 145. člena ZEKom-1). Ukrepi morajo ob upoštevanju tehnološkega razvoja in stroškov njihove izvedbe zagotoviti takšno raven varnosti in zavarovanja, ki ustreza predvidenemu tveganju; tveganje predstavlja zlasti vsako dejanje, storitev ali izdelek, ki posega v tajnost, zaupnost in varnost elektronskega komunikacijskega omrežja ali elektronske komunikacijske storitve, s tem ko spremeni dostopnost, vsebino, ceno ali kakovost storitve, in ki ga lahko operater sam ali skupaj z drugimi operaterji učinkovito onemogoči (drugi odstavek 145. člena ZEKom-1).

13Pri posebnem tveganju za varnost omrežja mora izvajalec javnih komunikacijskih storitev takoj, ko za to tveganje izve, z objavo na svojih spletnih straneh in na drug primeren način obvestiti naročnike o takem tveganju; če tveganje presega obseg ukrepov, ki jih izvajalec storitve lahko sprejme, mora hkrati obvestiti naročnike o vseh možnih sredstvih za odpravo tveganja, vključno z navedbo verjetnih stroškov, ter jim omogočiti hiter in učinkovit dostop do zaščitnih ukrepov (prvi odstavek 146. člena ZEKom-1). Pri zlorabah, ki jih storijo tretje osebe in ki niso nastale po krivdi naročnikov ali uporabnikov, izvajalci javnih komunikacijskih storitev prevzamejo stroške zagotavljanja javnih komunikacijskih storitev, ki jim nastanejo kot posledica teh zlorab; šteje se, da zloraba ni nastala po krivdi naročnika ali uporabnika, kadar je ta uporabil vse razumne ukrepe za zaščito in spoštoval navodila, o katerih ga je obvestil izvajalec javnih komunikacijskih storitev v skladu s prejšnjim odstavkom (drugi odstavek 146. člena ZEKom-1).

Namen drugega odstavka 146. člena ZEKom-1

14Sodišče, enako kot v zadevah I U 445/2021, I U 1053/2021 in I U 1297/2021, uvodoma pojasnjuje, da pravilo drugega odstavka 146. člena ZEKom-1 ni novost v naši pravni ureditvi. Že predhodni predpis, Zakon o komunikacijskih storitvah (ZEKom), je imel primerljivo določbo (četrti odstavek 102. člena ZEKom). Člen je bil naslovljen "Zaščitni ukrepi" in umeščen v X. poglavje, naslovljeno: "Zaščita tajnosti, zaupnosti in varnosti elektronskih komunikacij ter hramba podatkov o prometu elektronskih komunikacij." Ob njegovem sprejemu je zakonodajalec navedel, da morajo operaterji ukrepati tako, da zagotovijo varnost svojega omrežja oziroma svojih storitev.³

15V Predlogu ZEKom-1⁴ je glede geneze obravnavanega pravila pojasnjeno, da se je oblikovalo na poslansko pobudo, kot odziv na zlorabe s programi za samodejno klicanje. Šlo je za tako imenovane klicalnike ("dialer"); neznane storilce, ki so v nekaterih primerih povzročili naročnikom izjemno visoke račune. Drugi odstavek 146. člena ZEKom-1 je uredil take položaje. V določenih okoliščinah je škodo (stroške zagotavljanja javnih komunikacijskih storitev, ki so bili posledica teh zlorab) kril operater. Zakonodajalec je upošteval, da je operater praviloma močnejša, prava in tehnike vešča stranka in mu je zato lažje prevzeti stroške zlorabe ter se spustiti v morebitni sodni spor s tretjo osebo. To je bil namen tega pravila. Pri tem je postavil domnevo, da do zlorabe ni prišlo po krivdi naročnika ali uporabnika, kadar je ta uporabil vse razumne ukrepe za zaščito in spoštoval navodila izvajalca javnih komunikacijskih storitev. Določba 146. člena ZEKom-1 z naslovom "Dolžnost obveščanja pri posebnem tveganju za varnost omrežja" je uvrščena v XII. poglavje tega zakona, naslovljeno: "Obdelava osebnih podatkov in varstvo zasebnosti elektronskih komunikacij".

16Trenutno veljavni Zakon o elektronskih komunikacijah (ZEKom-2) je ohranil opisano ureditev (drugi odstavek 213. člena ZEKom-2). Besedilo je enako. Nekoliko se je spremenil le naziv člena in poglavja.⁵

17Navedeno kaže, da je zakonodajalec obdržal zakonski režim varstva naročnikov oziroma uporabnikov pred nezakrivljenimi zlorabami.

18Vrhovno sodišče je o drugem odstavku 146. člena ZEKom-1 zavzelo stališče v sodbi X Ips 113/2020 z dne 1. 9. 2021. Opredelilo je pojem elektronske komunikacijske storitve. Operater je po citiranem pravilu odgovoren za stroške zagotavljanja javnih komunikacijskih storitev. Med slednje sodi tudi prenos elektronskih sporočil v tehničnem smislu (to je prenos signalov).⁶ Odgovornosti izvajalca javnih komunikacijskih storitev ni mogoče širiti preko varnosti omrežja oziroma telekomunikacijskih storitev v tehničnem smislu.⁷

19V sodbi X Ips 10 /2023 z dne 10. 5. 2023 se je Vrhovno sodišče ponovno ukvarjalo z drugim odstavkom 146. člena ZEKom-1, in sicer z obsegom odgovornosti operaterja.⁸ Zapisalo je, da zakonodajalec odgovornosti operaterjev za stroške zaradi zlorabe "ni omejil na posebne primere varnostnih tveganj oziroma napadov na varnost omrežja iz prvega odstavka 146. člena ZEKom-1", ter nadaljevalo, da lahko ti stroški izvirajo iz nezadostnih ukrepov operaterja ali pa iz novih, nepredvidljivih oblik zlorab telekomunikacijskih storitev oziroma omrežij. Prevzem stroškov, ki nastanejo zaradi teh zlorab, določa drugi odstavek 146. člena ZEKom-1.⁹ Tako je Vrhovno sodišče oblikovalo jasno stališče, po katerem odgovornost operaterjev ni omejena (zgolj) na posebne primere varnostnih tveganj omrežja.¹⁰

20Sodišče tako meni, da namenska, jezikovna, logična in zgodovinska razlaga te določbe kažejo, da je drugi odstavek 146. člena ZEKom-1 uredil (tudi) zlorabo elektronskih komunikacijskih storitev v tehničnem pomenu.

Presoja v obravnavani zadevi

21V tej zadevi so sporni stroški za 1773 SMS sporočila, ki so bila v obdobju od 6. 1. 2022 do 9. 1. 2022 poslana v tujino.

22Toženka ju ugotovila, da so si SMS sporočila najprej sledila v razmaku ene sekunde, nato v razmaku nekaj sekund, potem s krajšimi nekaj minutnimi premori ter nato spet v nekaj sekundnih intervalih vse do 9. 1. 2022. Poslana so bila podnevi in ponoči, izmenjaje na različne telefonske številke, tudi na eksotične destinacije po celem svetu. Tožnica sama v svoji vlogi, ki jo je podala v upravnem postopku in jo je toženka prejela 21. 3. 2022, navaja, da so bila sporočila med drugim poslana v Rusijo, Tongo, Belgijo, Ukrajino, na Nizozemsko, Švedsko in Poljsko. Toženka še ugotavlja, da stranka z interesom teh sporočil ni poslala in da je tožnica stranko z interesom o povečani porabi obvestila šele, ko je bila ta presežena že za več kot 19x.

23Tožnica navedenih dejstev ne prereka. Konkretizirano ne nasprotuje niti ugotovitvi, da stranka z interesom teh SMS sporočil ni sama ustvarila in poslala. V bistvu se zavzema za drugačno razlago drugega odstavka 146. člena ZEKom-1, po kateri bi bila odgovorna le v primeru tveganja za varnost omrežja, ne pa tudi za morebitne zlorabe s strani tretjih. Da takšna razlaga navedene določbe ZEKom-1 ni pravilna, je sodišče v tej sodbi že pojasnilo.¹¹

24Za presojo v tej zadevi je (glede na pojasnjeno razlago drugega odstavka 146. člena ZEKom-1) bistveno, da stranka z interesom spornih SMS sporočil ni ustvarila in poslala sama, temveč so posledica nezakrivljene zlorabe s strani tretjih. Na to, kot pravilno ugotavlja toženka, očitno kažejo že neprerekana frekvenca in število poslanih sporočil ter njihova destinacija. Tudi po presoji sodišča namreč ni mogoče, da bi kdorkoli v ugotovljenih kratkih časovnih intervalih, nočnem in dnevnem času, pošiljal sporočila na številne različne številke po celem svetu. Glede na navedeno, zlasti upoštevaje, da so bila sporočila v roku dveh dni, poslana na take eksotične destinacije, kot je Tongo v polinezijskem otočju, drugačne presoje ne more upravičiti niti tožničina navedba, da je veliko število SMS sporočil lahko posledica uporabe šumnikov in omejitve znakov. Ni logično, da bi (na primer) stranka z interesom sredi noči v isti minuti (vse ob 00:39) poslala osem SMS sporočil v Veliko Britanijo in enega v Rusijo.¹² ali pa prav tako v isti minuti (vse ob 13:59) deset SMS sporočil na različne telefonske številke v Evropi in Aziji.¹³ Tako število sporočil na tako različne destinacije ne more biti zgolj posledica uporabe šumnikov ali pa omejitve znakov.

25Neutemeljen je očitek, da je toženka dokazno breme nepravilno prevalila na tožnico. Dokaz, na katerega se je stranka z interesom opirala v svoji vlogi, je specifikacija računa, iz katerega izhajajo frekvenca in število poslanih SMS sporočil v tujino in njihova destinacija. Tega je toženka pravilno dokazno ocenila tako, da je na njegovi podlagi ugotovila obstoj nezakrivljene zlorabe, s čimer (kot izhaja iz prejšnjega odstavka) se strinja tudi sodišče.

26Glede na pojasnjen domet drugega odstavka 146. člena ZEKom-1 za presojo ni relevantno, da so bila sporočila poslana s telefonskega aparata stranke z interesom, kar tožnica dokazuje s sklicevanjem na CDR datoteko. Temveč je pomembno, ali jih je stranka z interesom ustvarila in poslala sama ali pa so posledica zlorabe s strani tretjih ter ali je v zvezi s tem stranki z interesom mogoče očitati kakršnokoli obliko krivde. Kot rečeno, je toženka ugotovila, da stranka z interesom ni sama ustvarila in poslala obravnavanih SMS sporočila. Tudi sodišče samo ugotavlja, da neprerekana frekvenca in število poslanih sporočil ter njihova destinacija kažejo na to, da SMS sporočil ni kreirala stranka z interesom, temveč so bila kvečjemu kreirana z zlonamerno programsko opremo. Tudi iz toženkinih trditev v bistvu izhaja, da sporna SMS sporočila najverjetneje izvirajo iz aplikacije, ki je bila nameščena na telefonskem aparatu, oziroma iz zlonamerne kode v njej. Namestitev različnih aplikacij na telefonski aparat pa je, kot je splošno znano, povsem običajna uporaba telefonskega aparata. Do spornih stroškov je torej prišlo v posledici zlorabe, za katero stranki z interesom ni mogoče očitati nobene krivde. Tožnica zato ne more uspeti z očitkom, da toženka ni pravilno upoštevala, da mora uporabnik ravnati kot dober gospodar.

27Tožnica tudi neutemeljeno trdi, da gre v tem primeru za zlorabo vsebine telekomunikacijskih storitev, ne pa za zlorabo telekomunikacijskega omrežja. Pri tem se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v zadevi X Ips 113/2020, v kateri je šlo za povsem drugačno dejansko situacijo. V navedenem primeru je namreč zloraba dejansko izvirala iz vsebine SMS sporočila, ki ga je prejel uporabnik in ki mu je obljubljal določeno materialno nagrado, če pokliče na določeno številko. Klicatelji, ki so "podlegli" prevari, so zaman čakali na prostega operaterja, čakanje pa se jim je zaračunalo po tarifi za komercialne številke 090. Obravnavani primer je glede na doslej opisano bistveno drugačen. Sporni strošek izvira iz poslanih SMS sporočil, ki jih ni ustvarila in poslala stranka z interesom, temveč jih kreirala zlonamerna programska oprema. Ne gre torej za vsebino telekomunikacijske storitve, temveč (kot trdi tudi toženka) za tehnični del elektronske komunikacijske storitve.

28Nenazadnje navedeno potrjujejo tudi tožničine navedbe, po katerih v domet drugega odstavka 146. člena ZEKom-1 spada tudi vsiljena elektronska pošta, ki vsebuje viruse. Ta se, kot je na vprašanje sodišča pojasnila tožnica, od situacije, ko viruse vsebuje aplikacija, ki si jo uporabnik sam naloži na svoj aparat, razlikujejo le po tem, da jih tretje osebe namestijo z vdorom v operacijski sitem operaterja in se nato te zlorabe razširijo iz operacijskega sistema operaterja nasproti končnim uporabnikom. Ne gre torej za vsebino elektronske komunikacijske storitve, temveč za njen tehnični del. Okoliščina, ali zloraba izvira iz vdora v operacijski sistem operaterja in vpliva na delovanje tega sistema ali pa je zloraba omejena na končnega uporabnika, ki si nevede¹⁴ namesti aplikacijo z zlonamerno kodo, pa po pojasnjenem¹⁵ za uporabo drugega odstavka 146. člena ZEKom-1 ni bistvena. Zato za zakonitost izpodbijane odločitve niti ni pomembno, kako je zlonamerna oprema prišla na telefonski aparat stranke z interesom, z namestitvijo aplikacije z zlonamerno kodo, z vsiljeno elektronsko pošto, ki je vsebovala virus, ali kako drugače.

29Tožnica ne more uspeti s trditvijo, da toženkino stališče (ki mu po povedanem pritrjuje tudi sodišče) omogoča zlorabe s strani uporabnikov. Za situacijo iz drugega odstavka 146. člena ZEKom-1 gre namreč le v primeru nepredvidljivih in nezakrivljenih zlorab telekomunikacijskih storitev ali omrežij s strani tretjih oseb.¹⁶ Da je obravnavani primer takšen, je sodišče že pojasnilo.

30Na odločitev ne vpliva niti tožbeni očitek, da je tožnici v okviru njene skrbnosti naloženo breme, ki ga ni mogoče obvladati. Kot že rečeno, gre namreč za to, da je zakonodajalec ob sprejemu ZEKom-1 izrazil namen drugega odstavka 146. člena ZEKom-1: prevzem stroškov nezakrivljene zlorabe s strani močnejše, prava in tehnike vešče stranke. Tudi Vrhovno sodišče je, kot že izpostavljeno, zavzelo stališče, da po drugem odstavku 146. člena ZEKom-1 operaterji nosijo stroške, ki so nastali zaradi nepredvidljivih, nezakrivljenih zlorab telekomunikacijskih storitev ali omrežij.¹⁷ Zato za odločitev niti ni bistveno, ali bi tožnica stranko z interesom že prej lahko opozorila na neobičajno uporabo in tako zmanjšala sporni strošek.

Sklepno

31Glede na navedeno tožba ni utemeljena. Sodišče jo je zato na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

K II. točki izreka

32Ker je sodišče tožbo zavrnilo, skladno s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

¹ V upravnem sporu stranke ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta.
² V tožbi lahko tožnik navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta; nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta.
³ Poročevalec Državnega zbora Republike Slovenije 26/2004 z 12. 3. 2004, stran 91.
⁴ Predl0g zakona o elektronskih komunikacijah, EVA 2012-3330-0058 s 17. 9. 2012, stran 269-270.
⁵ Ta je naslovljen "Dolžnost obveščanja naročnikov pri posebnem tveganju za varnost omrežja", poglavje pa "Obdelava osebnih podatkov in varstvo zasebnosti elektronskih komunikacij".
⁶ Glej 19. in 20. točko obrazložitve te sodbe.
⁷ Vrhovno sodišče Republike Slovenije v 24. točki obrazložitve navaja: "Iz navedenih razlogov po presoji revizijskega sodišča drugega odstavka 146. člena ZEKom-1 ni mogoče razlagati tako, da bi širil odgovornost operaterja onkraj varnosti omrežja oziroma telekomunikacijskih storitev v tehničnem smislu, saj bi to smiselno pomenilo širitev njegove odgovornosti na vsebino komunikacije." Primerjaj sodbo X Ips 10/2023 z 10. 5. 2023, 14. točka.
⁸ Sodba X Ips 10 /2023 z 10. 5. 2023, 13. točka.
⁹ Sodba X Ips 10 /2023 z 10. 5. 2023, 17. točka.
¹⁰ Prav tam.
¹¹ Gl. 14. do 20. točko obrazložitve te sodbe, kakor tudi sodbe tega sodišča v zadevah I U 445/2021, I U 1053/2021 in I U 1297/2021.
¹² Gl. npr. prve postavke na izpisu opravljenih storitev v specifikaciji k računu z dne 11. 2. 2022.
¹³ Prav tam na 5. strani navedene specifikacije.
¹⁴ Ni namreč logično, da bi si kdorkoli zavestno ali celo namenoma namestil virus.
¹⁵ Gl. 14. do 20. točko obrazložitve te sodbe, kakor tudi sodbe tega sodišča v zadevah I U 445/2021, I U 1053/2021 in I U 1297/2021.
¹⁶ Sodba X Ips 10 /2023 z 10. 5. 2023, 17. točka.
¹⁷ Sodba X Ips 10 /2023 z 10. 5. 2023, 17. točka.