129. člen ZEKom-UPB1

Pristojnost reševanja sporov iz premoženjskih in drugih civilnopravnih razmerij, ki se oblikujejo na področju elektronskih komunikacij med fizičnimi in pravnimi osebami glede na 1. člen ZPP, ni v pristojnosti specializiranega sodišča ali drugega organa.

Da je bilo enormno pošiljanje SMS sporočil dejansko posledica napake pri tožniku oziroma v omrežju, je toženka utemeljeno sklepala iz dejstev, da se je napaka pri posredovanju sporočila pojavila že, ko je stranka z interesom še v Sloveniji poslala dve sporočili (že tedaj se je dostava sporočil 202-krat ponovila), ponavljanje dostave tega sporočila pa se je nadaljevalo med gostovanjem na Hrvaškem. Do napak v celotnem spornem obdobju je prišlo, ko so bila sporočila dostavljena na slovenske telefonske številke, dostavljal pa jih je tožnik. Poslana SMS sporočila so nastala kot posledica napake, ki je v sferi tožnika, stranka z interesom teh storitev ni naročila oziroma jih uporabila, zato ji jih tožnik ni mogel obračunati in je odločitev o odpisu zneska za njihovo plačilo pravilna.

Tožnik želi v postopku pred toženko rešiti spor, ki izhaja iz veljavnosti oziroma vsebine naročniške pogodbe (kaj sta se tožnik in operater dogovorila). To pa presega upravno odločanje o sporu v zvezi z zaračunavanjem opravljene storitve v okviru veljavnih določb ZEKom, saj gre za spor iz civilnopravnega pogodbenega razmerja, ki se po 1. členu ZPP rešuje kot sodni spor.

Sodišče se sicer strinja s tožnikom, da je možno, da ima naročnik sklenjenih več naročniških pogodb, vendar pa je bila nova naročniška pogodba sklenjena iz razloga selitve stranke z interesom, s čimer je bil tožnik nedvomno seznanjen in bi bilo nelogično, da bi stranka z interesom želela obdržati prejšnjo pogodbo v veljavi, če na prejšnjem naslovu ni več prebivala. Tudi odsotnost prejema odpovedi v evidencah tožnika na drugačno odločitev ne more vplivati, zlasti glede na to, da je tožnik kljub sporočeni spremembi naslova dopis o še ne prejeti odpovedi naročniškega razmerja stranki z interesom poslal na njen stari naslov. Spremljanje ažurnosti plačevanja obveznosti svojih končnih uporabnikov pa ne narekuje operaterju zgolj načelo skrbnosti dobrega gospodarja, temveč tudi sama naročniška pogodba, ki mora med drugim vsebovati tudi določbo o postopkih v primeru neplačevanja storitev.

AJPES-a ni mogoče šteti kot uporabnika v smislu določbe 129. člena ZEKom. Prav tako AJPES-a ni mogoče opredeliti kot uporabnika v skladu z 42. točko 3. člena ZEKom, saj zgolj posreduje v elektronsko vročanje sodne in upravne odločbe. Obveznost posredovanja v elektronsko vročanje sodnih in upravnih odločb preko vseh ponudnikov te storitve iz ZEKom oziroma iz na njegovi podlagi izdanih predpisov ne izhaja. Zato toženka ni pristojna za rešitev tega spora med tožnico in AJPES-om.

Tožena stranka je pravilno ugotovila, da v obravnavanem primeru ne gre za uporabniški spor v smislu 92. člena ZEKom. Med strankami namreč ni sporno, da je stranka z interesom tožeči stranki nudila zahtevano storitev. Sodišče meni, da je tožena stranka iz navedb tožeče stranke v predlogu za rešitev spora z dne 1. 12. 2010 pravilno ugotovila, da je tožeča stranka ugovarjala zvišanju mesečne naročnine in zaračunavanju digitalnega dostopa na optičnem omrežju. Tožeča stranka je z nasprotovanjem spremembi cen torej po vsebini ugovarjala spremembi naročniške pogodbe. Spor iz naročniške pogodbe pa ni uporabniški spor iz 92. člena ZEKom, temveč spor iz premoženjskega oziroma civilnopravnega razmerja, ki se obravnava pred sodiščem splošne pristojnosti. Če tožena stranka ni bila pristojna za reševanje predmetnega spora, je morala tožničin predlog za rešitev spora zavreči. Ker je pristojnost procesna predpostavka, ki mora biti podana ves čas postopka, je lahko predlog zavrgla tudi, če ga je že poslala v izjasnitev stranki z interesom.

Nobena od strank spora, ne končni uporabnik ne operater ne zatrjujeta, da gre za spor glede dostopa do storitev, ki so predmet naročniške pogodbe, ali njihovega izvajanja oziroma njihovega zaračunavanja, zato je toženka pravilno ugotovila, da je v tem primeru sporno zaračunavanje ugodnosti, ki jo je tožnik prejel ob subvencioniranem nakupu telefonskega aparata in kar mora sedaj poravnati, ter v posledici tudi pravilno zaključila, da ni pristojna za reševanje tega spora.

V primeru ugotavljanja razumnosti predlagane cene zaključevanja klicev v postopku reševanja medoperaterskega spora ni treba postopka vpliva javnosti ter postopka sodelovanja Agencije z drugimi regulativnimi organi in Evropsko komisijo obvezno izvesti v vsakem primeru, ampak samo, kadar so za to izpolnjeni pogoji po 95. in 125. členu ZEKom.

V zadevi ni sporno, da je tožnica klice na komercialne številke opravila, ter da ji je operater te klice zaračunaval v skladu s Cenikom, zato sodišče ugotavlja, da se dejansko stanje predmetnega spora ne nanaša na dostop, izvajanje in zaračunavanje storitev, temveč na ravnanje operaterja (zapoznelo izdajanje računov), kar pomeni, da stvar, na katero se spor nanaša, ni upravna zadeva.

Procesna predpostavka za sprožitev spora med telekomunikacijskim operaterjem in uporabnikom pred Agencijo za pošto in elektronske komunikacije je pravočasno vložen ugovor zoper odločitev ali ravnanje operaterja.

ZEKom za uporabniške spore ne pozna ugotovitvenega zahtevka ene stranke do druge za priznanje neke pravice iz tega spora. V uporabniškem sporu pa tudi ne gre za ugotavljanje neke pravice, temveč za razreševanje pravnega razmerja med naročnikom in operaterjem tako, da mora stranka nekaj opraviti ali pa opustiti. Pristojnost tožene stranke je omejena na reševanje uporabniških sporov iz prvega odstavka 92. člena ZEKom, medtem ko se v preostalem spori med uporabniki in operaterji kot spori iz civilnopravnih razmerij rešujejo izključno kot sodni spori.

V ZEKom urejeni izvensodni postopek je alternativni način reševanja sporov, pri čemer je stvarna pristojnost tožene stranke omejena na reševanje uporabniških sporov iz 1. odstavka 92. člena ZEKom, medtem ko se v preostalem spori med uporabniki in operaterji kot spori iz civilnopravnih razmerij rešujejo izključno kot sodni spori. V konkretnem primeru nobena od strank ne zatrjuje, da gre za spor glede dostopa do storitev, ki so predmet naročniške pogodbe, ali njihovega izvajanja (vključno z njihovim zaračunavanjem), niti tega ne ugotavlja tožena stranka v izpodbijani odločbi (ta navaja, da gre za spor glede vprašanja, ali je končni uporabnik zaradi nestrinjanja s spremembami naročniške pogodbe skladno s 85. členom ZEKom upravičen od pogodbe odstopiti, ne da bi bil tožeči stranki dolžan plačati razliko do polne cene za TV komunikator in enkratne stroške prekinitve naročniškega razmerja, ki po vsebini predstavljata tipično sankcijo zaradi kršitve pogodbe, tj. pogodbeno kazen). To pa pomeni, da je tožena stranka s tem, ko je ta spor reševala, presegla okvir svoje stvarne pristojnosti, določen v 1. odstavku 92. členu ZEKom.

ZEKom ureja izvensodni postopek reševanja sporov med uporabniki ter operaterji elektronskih komunikacijskih omrežij, ki predstavlja po svoji naravi alternativen način reševanja sporov. Stvarna pristojnost Agencije za pošto in elektronske komunikacije RS je pri tem omejena le na reševanje uporabniških sporov iz prvega odstavka 92. člena ZEKom.

Ker tožnik kot izvajalec javne komunikacijske storitve naročnika ni obvestil o očitno povečanem tveganju in o povečanem mednarodnem prometu na njegovem internetnem priključku, je odgovoren naročniku za povečane stroške storitve.

Operaterji lahko tekom trajanja naročniškega razmerja enostransko spreminjajo pogoje, ki so določeni v naročniški pogodbi, vendar pa morajo naročnike pred tem seznaniti s spremembami, posebej pa jih morajo pri tem opozoriti, da imajo pravico brez odpovednega roka in brez sankcij odstopiti od pogodbe, če se s predlaganimi spremembami ne strinjajo. V obravnavanem primeru je stranka z interesom - operater svoje naročnike o nameravanih spremembah pred njihovo uveljavitvijo obvestil, zato je bil nato tudi upravičen, da nameravane spremembe pogodbe uveljavi. To pomeni, da je pri izvajanju storitev in njihovem zaračunavanju ravnal pravilno.

V ZEKom urejeni izvensodni postopek je alternativni način reševanja sporov, pri čemer je stvarna pristojnost tožene stranke omejena na reševanje uporabniških sporov iz 1. odstavka 92. člena ZEKom, medtem ko se v preostalem spori med uporabniki in operaterji kot spori iz civilnopravnih razmerij rešujejo izključno kot sodni spori. V konkretnem primeru nobena od stranke ne zatrjuje, da gre za spor glede dostopa do storitev, ki so predmet naročniške pogodbe, ali njihovega izvajanja (vključno z njihovim zaračunavanjem) niti tega ne ugotavlja toženka v izpodbijani odločbi (ta navaja, da gre za spor glede vprašanja, ali ob predčasni prekinitvi naročniškega razmerja iz razlogov na strani operaterja predstavlja plačilo razlike do polne cene za prejeto blago (TV komunikator) nedovoljeno sankcijo v smislu določbe 3. odstavka 85. člena ZEKom). To pa pomeni, da je toženka s tem, ko je ta spor reševala, presegla okvir svoje stvarne pristojnosti, določen v določbi 1. odstavka 92. členu ZEKom.

Nobena od strank spora, ne končni uporabnik, ne operater ne zatrjujeta, da gre za spor glede dostopa do storitev, ki so predmet naročniške pogodbe, njihovega izvajanja ali zaračunavanja, niti tega ne ugotavlja tožena stranka v izpodbijani odločbi. To pa pomeni, da je tožena stranka s tem, ko je ta spor reševala, presegla okvir svoje stvarne pristojnosti, določen v 1. odstavku 92. členu ZEKom.

Vprašanja, ali ob predčasni prekinitvi naročniškega razmerja iz razlogov na strani operaterja predstavlja plačilo razlike med subvencionirano vrednostjo opreme in njeno polno vrednostjo nedovoljeno sankcijo v smislu tretjega odstavka 85. člena ZEKom), ni mogoče razlagati v pomenu, da gre za spor v zvezi z dostopom do storitev, ki so predmet naročniške pogodbe, njihovim zagotavljanjem ali zaračunavanjem.

Že zato, ker je tožena stranka izdala odločbo, ki je ugotovitvena, ne da bi za to imela podlago, je izpodbijana odločba nezakonita. Po presoji sodišče pa v obravnavni zadevi tudi ni šlo uporabniški spor, ki bi ga bila pristojna reševati. Pristojnost tožene stranke je namreč omejena na reševanje uporabniških sporov iz prvega odstavka 92. člena ZEKom, medtem ko se v preostalem spori med uporabniki in operaterji kot spori iz civilnopravnih razmerij rešujejo izključno kot sodni spori (1. člen Zakona o pravdnem postopku).

Tožeča stranka je tista, ki je v sporu dolžna dokazati, da je linijska povezava delovala brez napake, da bi bila izključena njena odgovornost za moteno delovanje storitev ter da bi lahko bila uspešna v zatrjevanju, da je storitve končnemu uporabniku zagotavljala tako, kot se je zavezala v naročniški pogodbi.