85. člen ZEKom-UPB1

V obravnavanem primeru, ko se zatrjuje odstop od pogodbe iz razloga, ker je ena od pogodbenih strank kršila pogodbo s tem, da je drugi pogodbeni stranki (namerno) zaračunavala storitve, ki jih ni opravila, je materialnopravno izhodišče presoje v 106. členu OZ, po katerem upnik lahko odstopi od pogodbe, ne da bi pustil dolžniku dodatni rok za izpolnitev, če iz dolžnikovega ravnanja izhaja, da svoje obveznosti niti v dodatnem roku ne bo izpolnil.

Zakon o varstvu potrošnikov v 72. členu določa ukrep prepovedi prodaje tistega blaga oziroma storitev, pri kateri podjetje uporablja nepoštene pogodbene pogoje. Družbi se prepove prodaja (le) tistega blaga oz. storitev, v zvezi s katerimi uporablja nepoštene pogoje, zato je ukrep ožji od prepovedi opravljanja dejavnosti, ki je kot poseben ukrep določen v 34. členu ZIN. V primeru, ko je izrek nekega ukrepa obvezen, ne more priti do kršitve drugega odstavka 7. člena ZIN, po katerem inšpektor pri izbiri ukrepov ob upoštevanju teže kršitve izreče ukrep, ki je za zavezanca ugodnejši, če je s tem dosežen namen predpisa. Seznanitev s spremembami splošnih pogojev in s tem s spremembo naročniške pogodbe je bistvena, ker ima potrošnik v tem primeru pravico brez odpovednega roka in brez sankcije odstopiti od naročniške pogodbe, če se s predlaganimi spremembami ne strinja.

Sodišče se sicer strinja s tožnikom, da je možno, da ima naročnik sklenjenih več naročniških pogodb, vendar pa je bila nova naročniška pogodba sklenjena iz razloga selitve stranke z interesom, s čimer je bil tožnik nedvomno seznanjen in bi bilo nelogično, da bi stranka z interesom želela obdržati prejšnjo pogodbo v veljavi, če na prejšnjem naslovu ni več prebivala. Tudi odsotnost prejema odpovedi v evidencah tožnika na drugačno odločitev ne more vplivati, zlasti glede na to, da je tožnik kljub sporočeni spremembi naslova dopis o še ne prejeti odpovedi naročniškega razmerja stranki z interesom poslal na njen stari naslov. Spremljanje ažurnosti plačevanja obveznosti svojih končnih uporabnikov pa ne narekuje operaterju zgolj načelo skrbnosti dobrega gospodarja, temveč tudi sama naročniška pogodba, ki mora med drugim vsebovati tudi določbo o postopkih v primeru neplačevanja storitev.

S podpisom naročniške pogodbe je tožnik soglašal s priloženimi pogodbenimi pogoji – širokopasovni dostop in zagotovil, da so vsi podatki točni in resnični, ter potrdil, da je v celoti seznanjen s splošnimi pogoji za opravljanje storitev ... in splošnimi pogoji za uporabo telefonskih storitev .... V času obravnavanega spora so nedvomno veljali Splošni pogoji A. za opravljanje storitev PSTN, ISDN in ..., in pod pogoji katerih bi tožnik moral svojo reklamacijo operaterju prijaviti na tam določen način iz 35. člena. (Očitno) napačna navedba imena splošnih pogojev v pogodbi pa še ne pomeni, da za tožnika splošni pogoji sploh ne veljajo, saj so del naročniške pogodbe, njihova neveljavnost pa bi pomenila (tudi) neveljavnost sklenjene naročniške pogodbe med tožnikom in operaterjem, ker potem le-ta ne bi vsebovala vseh predpisanih obveznih vsebin iz prvega odstavka 85. člena ZEKom. Vsak končni uporabnik ima pravico do ugovora zoper odločitev ali ravnanje operaterjev v zvezi z dostopom do storitev ali njihovim izvajanjem ali zaračunavanjem na ustrezen organ ali telo, ki ga ustanovi operater. Ker takega zahtevka tožnik ni podal, je odločitev o zavrženju pravilna.

Naročnik (potrošnik) lahko ob vsaki spremembi pogojev odstopi od pogodbe, če mu sprememba ne ustreza; pri nepošteni spremembi pa je glede na kogentnost določb o varovanju potrošnikov kot šibkejše stranke nujno, da je poleg individualnega varstva zagotovljeno še varstvo v javnem interesu.

Tožena stranka je pravilno ugotovila, da v obravnavanem primeru ne gre za uporabniški spor v smislu 92. člena ZEKom. Med strankami namreč ni sporno, da je stranka z interesom tožeči stranki nudila zahtevano storitev. Sodišče meni, da je tožena stranka iz navedb tožeče stranke v predlogu za rešitev spora z dne 1. 12. 2010 pravilno ugotovila, da je tožeča stranka ugovarjala zvišanju mesečne naročnine in zaračunavanju digitalnega dostopa na optičnem omrežju. Tožeča stranka je z nasprotovanjem spremembi cen torej po vsebini ugovarjala spremembi naročniške pogodbe. Spor iz naročniške pogodbe pa ni uporabniški spor iz 92. člena ZEKom, temveč spor iz premoženjskega oziroma civilnopravnega razmerja, ki se obravnava pred sodiščem splošne pristojnosti. Če tožena stranka ni bila pristojna za reševanje predmetnega spora, je morala tožničin predlog za rešitev spora zavreči. Ker je pristojnost procesna predpostavka, ki mora biti podana ves čas postopka, je lahko predlog zavrgla tudi, če ga je že poslala v izjasnitev stranki z interesom.

ZEKom za uporabniške spore ne pozna ugotovitvenega zahtevka ene stranke do druge za priznanje neke pravice iz tega spora. V uporabniškem sporu pa tudi ne gre za ugotavljanje neke pravice, temveč za razreševanje pravnega razmerja med naročnikom in operaterjem tako, da mora stranka nekaj opraviti ali pa opustiti. Pristojnost tožene stranke je omejena na reševanje uporabniških sporov iz prvega odstavka 92. člena ZEKom, medtem ko se v preostalem spori med uporabniki in operaterji kot spori iz civilnopravnih razmerij rešujejo izključno kot sodni spori.

V ZEKom urejeni izvensodni postopek je alternativni način reševanja sporov, pri čemer je stvarna pristojnost tožene stranke omejena na reševanje uporabniških sporov iz 1. odstavka 92. člena ZEKom, medtem ko se v preostalem spori med uporabniki in operaterji kot spori iz civilnopravnih razmerij rešujejo izključno kot sodni spori. V konkretnem primeru nobena od strank ne zatrjuje, da gre za spor glede dostopa do storitev, ki so predmet naročniške pogodbe, ali njihovega izvajanja (vključno z njihovim zaračunavanjem), niti tega ne ugotavlja tožena stranka v izpodbijani odločbi (ta navaja, da gre za spor glede vprašanja, ali je končni uporabnik zaradi nestrinjanja s spremembami naročniške pogodbe skladno s 85. členom ZEKom upravičen od pogodbe odstopiti, ne da bi bil tožeči stranki dolžan plačati razliko do polne cene za TV komunikator in enkratne stroške prekinitve naročniškega razmerja, ki po vsebini predstavljata tipično sankcijo zaradi kršitve pogodbe, tj. pogodbeno kazen). To pa pomeni, da je tožena stranka s tem, ko je ta spor reševala, presegla okvir svoje stvarne pristojnosti, določen v 1. odstavku 92. členu ZEKom.

ZEKom ureja izvensodni postopek reševanja sporov med uporabniki ter operaterji elektronskih komunikacijskih omrežij, ki predstavlja po svoji naravi alternativen način reševanja sporov. Stvarna pristojnost Agencije za pošto in elektronske komunikacije RS je pri tem omejena le na reševanje uporabniških sporov iz prvega odstavka 92. člena ZEKom.

Operaterji lahko tekom trajanja naročniškega razmerja enostransko spreminjajo pogoje, ki so določeni v naročniški pogodbi, vendar pa morajo naročnike pred tem seznaniti s spremembami, posebej pa jih morajo pri tem opozoriti, da imajo pravico brez odpovednega roka in brez sankcij odstopiti od pogodbe, če se s predlaganimi spremembami ne strinjajo. V obravnavanem primeru je stranka z interesom - operater svoje naročnike o nameravanih spremembah pred njihovo uveljavitvijo obvestil, zato je bil nato tudi upravičen, da nameravane spremembe pogodbe uveljavi. To pomeni, da je pri izvajanju storitev in njihovem zaračunavanju ravnal pravilno.

V ZEKom urejeni izvensodni postopek je alternativni način reševanja sporov, pri čemer je stvarna pristojnost tožene stranke omejena na reševanje uporabniških sporov iz 1. odstavka 92. člena ZEKom, medtem ko se v preostalem spori med uporabniki in operaterji kot spori iz civilnopravnih razmerij rešujejo izključno kot sodni spori. V konkretnem primeru nobena od stranke ne zatrjuje, da gre za spor glede dostopa do storitev, ki so predmet naročniške pogodbe, ali njihovega izvajanja (vključno z njihovim zaračunavanjem) niti tega ne ugotavlja toženka v izpodbijani odločbi (ta navaja, da gre za spor glede vprašanja, ali ob predčasni prekinitvi naročniškega razmerja iz razlogov na strani operaterja predstavlja plačilo razlike do polne cene za prejeto blago (TV komunikator) nedovoljeno sankcijo v smislu določbe 3. odstavka 85. člena ZEKom). To pa pomeni, da je toženka s tem, ko je ta spor reševala, presegla okvir svoje stvarne pristojnosti, določen v določbi 1. odstavka 92. členu ZEKom.

Nobena od strank spora, ne končni uporabnik, ne operater ne zatrjujeta, da gre za spor glede dostopa do storitev, ki so predmet naročniške pogodbe, njihovega izvajanja ali zaračunavanja, niti tega ne ugotavlja tožena stranka v izpodbijani odločbi. To pa pomeni, da je tožena stranka s tem, ko je ta spor reševala, presegla okvir svoje stvarne pristojnosti, določen v 1. odstavku 92. členu ZEKom.

Vprašanja, ali ob predčasni prekinitvi naročniškega razmerja iz razlogov na strani operaterja predstavlja plačilo razlike med subvencionirano vrednostjo opreme in njeno polno vrednostjo nedovoljeno sankcijo v smislu tretjega odstavka 85. člena ZEKom), ni mogoče razlagati v pomenu, da gre za spor v zvezi z dostopom do storitev, ki so predmet naročniške pogodbe, njihovim zagotavljanjem ali zaračunavanjem.

Že zato, ker je tožena stranka izdala odločbo, ki je ugotovitvena, ne da bi za to imela podlago, je izpodbijana odločba nezakonita. Po presoji sodišče pa v obravnavni zadevi tudi ni šlo uporabniški spor, ki bi ga bila pristojna reševati. Pristojnost tožene stranke je namreč omejena na reševanje uporabniških sporov iz prvega odstavka 92. člena ZEKom, medtem ko se v preostalem spori med uporabniki in operaterji kot spori iz civilnopravnih razmerij rešujejo izključno kot sodni spori (1. člen Zakona o pravdnem postopku).

Nobena od strank spora ne zatrjuje, da gre v tej zadevi za spor glede dostopa do storitev, ki so predmet naročniške pogodbe, ali njihovega izvajanja (vključno z njihovim zaračunavanjem), niti tega ne ugotavlja tožena stranka v izpodbijani odločbi. Ta navaja, da gre za spor glede vprašanja, ali ob predčasni prekinitvi naročniškega razmerja iz razlogov na strani operaterja predstavlja plačilo polne cene za prejeto blago oziroma plačilo preostalih obrokov v enkratnem znesku nedovoljeno sankcijo v smislu 3. odstavka 85. člena ZEKom. To pa pomeni, da je tožena stranka s tem, ko je ta spor reševala, presegla okvir svoje stvarne pristojnosti, določen v 1. odstavku 92. členu ZEKom.

Ker v obravnavanem primeru ne gre za predlog za rešitev spora v zvezi z dostopom do storitev oziroma izvajanjem (kot tudi ne zaračunavanjem), pač pa za spor, ki se nanaša na sklenjeno pogodbo med tožnikom in stranko z interesom (veljavnost splošnih pogojev, pravičnost ...), torej za tipično civilnopravno razmerje, je tožena stranka s tem, ko je odločala o tožnikovem predlogu, da mu stranka z interesom naročene storitve še naprej zaračunava po ceni, ki je veljala od sklenitvi naročniškega razmerja, in presojala, kateri splošni pogoji za tožnika veljajo, presegla okvir določbe 92. člena ZEKom, ki njeno pristojnost za reševanje sporov med končnim uporabnikom in operaterjem določa.