279. člen ZUP

Za presojo pravilnosti odločitve v predsodnem upravnem postopku je ključno dejstvo zatrjevane ničnosti odločbe z dne 20. 11. 2008, s katero je bil tožnik razvrščen v I. kategorijo invalidnosti s priznano pravico do invalidske pokojnine. Kot je pojasnjeno, je bila sporna odločba o razvrstitvi v I. kategorijo invalidnosti že večkrat presojana v sodnih postopkih. Sodišče se je pravilno opredelilo do vsakega pogoja, ki ga prvi odstavek 279. člena ZUP določa kot ničnostni razlog in ugotovilo, da ni podan nobeden izmed zakonsko določenih pogojev.

Uveljavljanje povrnitve neupravičeno pridobljenih sredstev iz naslova socialnih zavarovanj in povrnitve škode nosilcem teh zavarovanj je postopkovno posebej urejeno, saj drugi odstavek 7. člena ZDSS-1 izrecno določa, da je za tovrstne spore pristojno socialno sodišče v socialnem sporu. S citirano zakonsko ureditvijo je posebej urejeno ravnanje toženca v primeru neutemeljenih izplačil iz naslova nadomestila plače po krivdi zavarovancev oziroma njihovih delodajalcev. Ker zakon izrecno napotuje na neposredno uveljavljanje zahtevkov iz tega naslova v smislu uveljavljanja obligacijskih zahtevkov, je s tem izključeno upravno odločanje toženca kot javnega zavoda z javnimi pooblastili o že izplačanih denarnih zneskih iz naslova nadomestila plače oziroma iz naslova pravic iz zdravstvenega zavarovanja nasploh.

Ničnostni razlog po 3. točki 279. člena ZUP (neizvršljivost odločbe) ni podan, saj iz dokazov izhaja, da so bile ustanove pripravljene skleniti pogodbo o nadomestni hrambi, vendar ne brezplačno. Ovira za izvršitev odločbe je torej pomanjkanje finančnih sredstev na strani A. d. o. o. v stečaju, kar pomeni subjektivno in ne objektivne nezmožnosti izvršitve odločbe. Podan tudi ni ničnostni razlog po 6. točki 270. člena ZUP. ZKVČTC dovoljenje zahteva le za opravljanje določenih dejavnosti, med katere pa ne spada sklepanje pogodb o nadomestni hrambi. Zato odsotnost dovoljenja Javne agencija Republike Slovenije za zdravila in medicinske pripomočke A d.o.o. ne preprečuje sklenitve takšne pogodbe in ne predstavlja ničnostnega razloga po ZUP. Začasna odredba ni utemeljena, ker ni podana vzročna zveza med izpodbijanim upravnim aktom in zatrjevano grozečo težko popravljivo škodo ter ker predlagana začasna odredba presega okvir, ki ga nudi presoja zakonitosti izpodbijanega upravnega akta. Zatrjevana grozeča škoda uničenja vzorcev ne izvira iz upravnega akta, ki k sklenitvi pogodbe o nadomestnem hranjenju zavezuje A., d. o. o. - v stečaju, ampak iz dejstva, da trenutni posestnik

V obravnavani zadevi ni mogoče trditi, da bi organ izdal odločbo brez zahteve stranke, kajti nedvomno je tožnik zahtevo z dne 22. 2. 2023 podal in v njej navedel, katero dokumentacijo bi želel pridobiti, le da ni navedel pravne podlage za svoj zahtevek. Ta razlog za ničnost bi bil npr. podan, če prosilec sploh ne bi podal zahteve ali pa bi organ odločal o nečem drugem, kot je prosilec prosil v zahtevi. Ker je bil zahtevek nedvomno podan, pa čeprav brez navedbe pravne podlage, ni podan ničnostni razlog, kot ga navaja drugostopenjski organ v svoji odločbi.

Odločba št. 06152-602/2019-7 z dne 24. 3. 2020, ki je podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa o izvršbi, tožnici ni bila nikoli vročena, zato tudi niso mogle nastopiti pravne posledice, ki iz nje izhajajo, to je izvršljivost odločbe. Posledično niso bili podani pogoji za izdajo izpodbijanega sklepa o dovolitvi izvršbe in je tak sklep nezakonit. Odločba, ki ni bila vročena, sicer ne more učinkovati, vendar to ne pomeni, da je zaradi te hibe neobstoječa. Odločba je izdana in obstoji, da bo učinkovala, jo je treba le vročiti pravi stranki (tožnici). Izpodbijani sklep zato ni izdan na neobstoječi podlagi, temveč na podlagi odločbe, glede katere še niso izpolnjeni zakonski pogoji za nastop izvršljivosti. To pa je razlog za nezakonitost izpodbijanega sklepa in njegovo odpravo, ne pa ugotovitev ničnosti.

Premoženjska korist, ki jo posameznik pridobi s kaznivim dejanjem oz. kot posledico kaznivega dejanja in predstavlja protipravno pridobljeno premoženjsko korist, ni njegov dohodek v smislu določb ZDoh-2 in kot taka ni predmet obdavčitve z dohodnino. Navedeno povsem jasno izhaja iz splošne definicije dohodka v 15. členu in 18. členu ZDoh-2. Vendar ta tožnikov ugovor predstavlja ugovor zmotne uporabe materialnega prava. Kršitev materialnega prava pa ni ničnostni razlog po določbah ZUP, zato bi se lahko uporabil kot podlaga za izrek ničnosti odločbe zgolj v primeru, če bi tak razlog navedel področni zakon (npr. ZDoh-2 ali drug davčni zakon). Ker pa v materialnem predpisu kaj takega ni določeno, v konkretnem primeru ne more iti za ničnostni razlog iz 6. točke prvega odstavka 279. člena ZUP, kot to zatrjuje tožnik v predmetni zadevi. Takšna razlaga 6. točke prvega odstavka 279. člena ZUP je ustaljena v dolgoletni sodni praksi in odraža samo naravo instituta ničnosti kot izrednega pravnega sredstva, ki je - kot že omenjeno - namenjeno sanaciji najtežjih pomanjkljivosti upravne odločbe. Širša razlaga ničnostnih razlogov, za katero se zavzema tožnik, ne bi bila skladna s 158. člen

Zakonodajalec je v ZMedPri oblikoval osnovni zakonski okvir za določanje pristojbin, s tem ko je določil vrste postopkov, za katere se pristojbina plača, in zavezance za plačilo (tj. predlagatelj postopka). Ne ureja pa zakon podrobneje načina zaračunavanja pristojbine, ampak to prepušča podzakonskemu predpisu, na kar odkazuje tretji odstavek 62. člena ZMedPri, ki določa: "Višino pristojbin iz prvega in drugega odstavka tega člena določi minister." ZMedPri po navedenem daje podlago za določitev pristojbine za vpis oz. spremembo vpisa medicinskega pripomočka v register, medtem ko sta način obremenitve in višina javne dajatve določena z podzakonskim aktom. Povezava odmere pristojbin z načinom vodenja registra ni nerazumna, ampak je sistemsko povezana z registracijo in identifikacijo medicinskih pripomočkov na ravni modela. Pravilnik, ki na podlagi zakonskega pooblastila natančneje določa oziroma razdela kriterije za odmero pristojbin za vpis medicinskih pripomočkov v register tako, da pristojbino veže na vsak posamezen model medicinskega pripomočka, ni v neskladju z zakonom in posledično kršitev 153. oziroma 2. člena Ustave ni podana. Iz istih razlogov tudi ni bilo krše

Prvostopenjski organ je s tem ko je odločil o ugodnosti po Konvenciji, čeprav je tožnik zahteval odbitek v tujini plačanega davka po določbah ZDoh-2, odločil mimo tožnikovega zahtevka. Četudi se davek, ki ga je treba napovedati, po uradni dolžnosti odmeri z odmerno odločbo davčnega organa, pa je priznanje pravice do odprave dvojne obdavčitve vezano na tožnikov zahtevek, ki ga poda v sami davčni napovedi. Skladno z drugim odstavkom 207. člena ZUP se z odločbo odloči o vseh zahtevkih stranke, tudi če je postopek začet po uradni dolžnosti. Z odločbo se ne odloči o drugih zadevah, ki niso predmet postopka, niti odločitve o njih ni zahtevala stranka v postopku. Če organ odloči z odločbo še o drugih vprašanjih, pa gre za zadeve, o katerih se postopek vodi le na zahtevo stranke, gre v tem delu za prekoračitev pristojnosti in ničnostni razlog.

Upoštevajoč določbo 178. člena ZPIZ-2 je bil toženec dolžan odločati o ponovni tožnikovi zahtevi po vsebini in je zmotno razlogovanje sodišča, da bi moral toženec tožnikovo zahtevo na podlagi 129. člena ZUP zavreči. Toženec z izdajo citirane odločbe ni presegel svoje pristojnosti odločanja v upravnem postopku in ni posegel v pristojnost sodišča. Podlaga za postopek in posledično za izdajo odločbe, je bila nova zahteva tožnika in tudi novo dejansko stanje.

Za odločitev o zavrženju (ponovne) zahteve tožnikov za izrek ničnosti inšpekcijske odločbe iz 1. točke izreka izpodbijanega sklepa je bistveno, da sta bili o takšnih predhodnih zahtevah tožnikov že izdani zavrnilni odločbi z dne 6. 6. 2016 in 3. 10. 2016 (ki sta tudi pravnomočni), dejansko stanje (v ponovni zahtevi kot ničnostni razlog zatrjevane okoliščine) in pravna podlaga (za odločitev o ničnosti relevantne določbe ZUP) pa se nista spremenila.

Besedilo Dovoljenja, da se tožnici "dovoli kolektivno uveljavljanje pravic na že objavljenih fonogramih", v tem primeru pojasnjuje, da lahko tožnica uveljavlja kolektivno varstvo le na javno objavljenih fonogramih in ne tudi na tistih, ki sicer obstajajo in so obstajali že pred izdajo Dovoljenja, a niso (bili) javno objavljeni. Ali so bili javno objavljeni pred ali po izdaji Dovoljenja, pa ne vpliva na tožničino pravico, da po pridobitvi Dovoljenja v času trajanja pravic (132. člen ZASP) kolektivno uveljavlja pravice ob javni priobčitvi fonogramov. Za zagotavljanje enakega obravnavanja strank, konkurenčnosti med strankami in predvidljivosti je pomembno, da se za primerljive položaje uporabi enak način določanja primernega nadomestila in v naprej določene predvidljive postavke. To je še toliko bolj pomembno v primerih, kot je obravnavani, ko je pred sodiščem več primerljivih postopkov. Zato ni primerno, da bi sodišče pri odločanju o primerni višini nadomestila in parametrih za njegovo določitev upoštevalo določila Pogodbe 2006. Po prenehanju SS2006 in Pogodbe 2006 ni primerno drugače obravnavati posameznih strank, ki so imele v preteklosti (toda ne v iztoževanem obdobju) s

Pristojnost organa za odločanje v upravnem postopku mora vselej določati zakon. Gre za oblastveno odločanje, ki ne more temeljiti zgolj na podzakonskem predpisu, saj izvršna veja oblasti sama sebi v skladu z načelom delitve oblasti ne more sama predpisovati za to potrebne pravne podlage. Če pristojnost za oblastveno odločanje upravnega organa ni določena z zakonom, upravni organ upravne odločbe ne sme izdati, saj je taka odločba nična. Ni sicer izključeno, da bi pristojnost za izdajo upravne odločbe določal neposredno učinkujoč predpis Evropske unije, na katero je Republika Slovenija prenesla del izvrševanja svoje suverenosti. Vendar pa je v primeru, da je treba izvrševanje tega predpisa urediti z nacionalnim pravom, treba spoštovati tudi pravila Ustave Republike Slovenije (URS) o določanju pristojnosti upravnih organov z zakonom, ki veljajo enako za vse upravne zadeve. V obravnavani zadevi Agencija Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja ni imela zakonske podlage za izdajo upravnih odločb o vračilu sredstev revidentki zato, ker je ta zaradi začetka stečajnega postopka prenehala opravljati naložbeno dejavnost pred potekom petih let po izplačilu sred

Pri odločanju o odstranitvi objektov, ki so postavljeni bodisi brez gradbenega dovoljenja bodisi v nasprotju s prostorskimi akti gre za upravno zadevo. Tožnici namreč ni prepovedano "urejanje vrta", kot to neutemeljeno zatrjuje v tožbi, ampak ji je bila naložena odsranitev objektov. V upravnem postopku, v katerem je bila odločba izdana, pa bi lahko v pritožbi uveljavljala svoje razloge, ki jih navaja kot razloge za izrek ničnosti odločbe.

Tožnik ima v načelu prav, da premoženjska korist, ki jo posameznik pridobi s kaznivim dejanjem oziroma kot posledico kaznivega dejanja, ni njegov dohodek v smislu določb ZDoh-2 in kot taka ni predmet obdavčitve z dohodnino. Vendar gre pri navedenem za ugovor zmotne uporabe materialnega prava. Kršitev materialnega prava pa ni ničnostni razlog po določbah ZUP, kot je tožniku pravilno pojasnila že toženka, zato bi se lahko uporabil kot podlaga za izrek ničnosti odločbe zgolj v primeru, če bi tak razlog navedel področni zakon.

Inšpekcijski zavezanec, ki je s svojim protipravnim ravnanjem (npr. s kršitvijo pravil o varstvu okolja) povzročil nezakonito stanje (kot je to čezmerna obremenitev okolja), je dolžan to stanje po splošnih pravilih okoljskega prava (načelo odgovornosti povzročitelja obremenitve iz 11. člena ZVO-2) tudi sanirati, in sicer ne glede na to, ali je to stanje povzročil na svoji nepremičnini ali na nepremičnini v lasti oziroma uporabi koga drugega. Inšpekcijska odločba zgolj zaradi naložene obveznosti odprave nezakonitega stanja na tujem zemljišču ni nična. Z njeno izvršitvijo se namreč udejanja javni interes (v obravnavanem primeru interes varovanja okolja in zdravja ljudi), ki ga varujejo norme javnega prava, nad spoštovanjem katerih bdi pristojna okoljska inšpekcija. Okoljevarstveno dovoljenje, s katerim se upravljavcu dovoljuje obratovanje naprave, predstavlja upravni akt, ki njegovemu imetniku nalaga obveznosti v zvezi z delovanjem naprave, ki jih mora ta izpolniti, da se prepreči škoda na okolju in zdravju ljudi, ki bi lahko nastala zaradi delovanja naprave. Navedeno pomeni, da obveznosti, ki jih dovoljenje nalaga upravljavcu, ne morejo zavezovati tudi drugih oseb, ki

Organ je tožnici pravilno obrazložil, da je za presojo aktivne legitimacije za vložitev zahteve za odpravo oziroma razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici bistveno, ali je imel vložnik zahteve v upravnem postopku položaj stranke ali z njim izenačen položaj stranskega udeleženca (tretji odstavek 43. člena ZUP) ter da po sodni praksi ni predmet postopka ukrepanja po nadzorstveni pravici ugotavljanje, ali bi vložnik moral biti udeležen v postopku kot stranka oziroma stranski udeleženec. Kot je sodišče že navedlo, bi tožnica morala navedbe za izkaz aktivne legitimacije za vložitev zahteve za ugotovitev ničnosti izpodbijanega gradbenega dovoljenja podati v zahtevi organu. S tem bi utemeljila, da so citirani okoljski in gradbeni predpisi ter sodna praksa relevantni tudi v njenem primeru. Po stališču sodne prakse ne zadostuje le formalni obstoj navedb o pravnem interesu, ampak je pomembna tudi njihova utemeljenost. Pravni interes mora zato biti naveden določno, to je z dejstvi in z dokazi, da organu presojo utemeljenosti omogoči. Tožničina zahteva tem standardom ni zadostila. Tožnica v obravnavanem primeru izpodbija upravni akt, sklep, izdan v formaliziranem upravnem

Nestrinjanje z odločitvami prvostopenjskega organa, kot tudi nepravilnosti, zagrešene med postopkom (ki so jih tožniki tudi uveljavljali v pritožbi in jih je drugostopenjski organ presojal), niso razlog za izločitev uradne osebe po 37. členu ZUP. Tako stališče izhaja tudi iz ustaljene sodne prakse. V ZUP ni najti določbe, ki bi narekovala dokončnost odločitve o izločitvi uradne osebe, ki vodi postopek, pred izdajo odločbe o glavni stvari (kar bi moralo biti izrecno določeno (peti odstavek 258. člena ZUP)), še zlasti, ker ni nobene omejitve, da bi stranka tega pritožbenega razloga ne mogla uveljavljati tudi v pritožbi zoper odločbo, izdano v upravni zadevi, oziroma v tožbi zoper dokončno odločbo v upravnem sporu, česar so se tožniki tudi poslužili.

Toženka ni obravnavala tožnikovega predloga za ničnost odločbe in je kot predlog za izrek ničnosti upoštevala le kasnejši predlog. Pristojni organ mora zahtevo stranke obravnavati in na podlagi dejstev, ugotovljenih v postopku, izdati odločbo o zadevi, ki je predmet postopka. To velja tudi pri presoji predloga stranke, naj se odločba izreče za nično na predlog stranke, ki ga mora organ obravnavati in izdati odločbo, s katero se odločba izreče za nično ali pa zavrniti takšen predlog stranke, naj se odločba izreče za nično.

Besedilo Dovoljenja, da se tožeči stranki "dovoli kolektivno uveljavljanje pravic na že objavljenih fonogramih" v tem primeru le pojasnjuje, da lahko tožeča stranka uveljavlja kolektivno varstvo le na javno objavljenih fonogramih in ne tudi na tistih, ki sicer obstajajo in so obstajali že pred izdajo Dovoljenja, a niso (bili) javno objavljeni. Pri tem okoliščina, kdaj so bili fonogrami javno objavljeni, pred ali po izdaji Dovoljenja, ne vpliva na pravico tožeče stranke, da po pridobitvi Dovoljenja v času trajanja pravic (132. člen ZASP) kolektivno uveljavlja pravice ob javni priobčitvi fonogramov, vključno z javnim prenašanjem in radijsko retransmisijo. Za zagotavljanje enakega obravnavanja strank, konkurenčnosti med strankami in predvidljivosti, je pomembno, da se za primerljive položaje uporabi enak način določanja primernega nadomestila in v naprej določene predvidljive postavke. To je še toliko bolj pomembno v primerih, kot je obravnavani, ko je pred sodiščem več primerljivih postopkov. Zato ni primerno, da bi sodišče pri odločanju o primerni višini nadomestila in parametrih za njegovo določitev upoštevalo določila Pogodbe 2006. Po prenehanju SS 2006 in Pogodbe 2006 ni

Z izpodbijano odločbo tožniku ni bilo prepovedano opravljanje dejavnosti ali opravljanje dela na črno niti mu ni bila naložena kakšna druga obveznost s tega področja. Odločba vsebuje zgolj dejanske ugotovitve opravljenega postopka nadzora, ki jih vsebuje že zapisnik o nadzoru nad zaposlovanjem na črno pri delodajalcu z dne 12. 5. 2021, in na podlagi katerih je organ izdan plačilni nalog v ločenem prekrškovnem postopku. Z izpodbijano odločbo tako ni bilo odločeno o tožnikovih pravicah ali obveznostih s področja upravnega prava (2. člen ZUP), temveč se samo ugotavljajo okoliščine, pomembne za drug (prekrškovni) postopek, to pa je stvar, v kateri se ne more z dispozitivom samostojno odločati v upravnem postopku.