17. člen ZUS-1

Aktivno legitimiran je samo tisti, ki je bil stranka ali stranski udeleženec, ne pa tudi oseba, ki bi tak položaj sicer lahko imela, pa ga ni imela. V obravnavanem primeru tako pride v poštev (le) obnova postopka zaradi opustitve udeležbe, predlog za obnovo postopka iz tega razloga pa je tožnica tudi (kot sama navaja) že vložila.

Republika Slovenija je lahko tožnica v upravnem sporu, če je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta (prvi odstavek 17. člena ZUS-1), in jo pri tem zastopa za to pooblaščeni organ. Enako je lahko v takem primeru tožena stranka Republika Slovenija, vendar v svoji vlogi nosilca oblasti (iure imperii), pri čemer jo zastopa organ, ki je izdal akt, s katerim je bil postopek odločanja končan, oziroma zakonito določen pooblaščenec. Tak upravni spor je, kot vsi drugi, namenjen presoji zakonitosti izpodbijanega upravnega akta in ne reševanju notranjih pravnih nesoglasij med upravnimi organi, ki bi jih bilo sploh mogoče reševati izven zakonsko predpisanih postopkov in pravnih sredstev. Od narave in okoliščin posameznega primera pa je za dopustnost sodnega varstva v upravnem sporu lahko odvisno, ali mora Republika Slovenija posebej izkazati prizadetost svojega pravnega položaja in za to podati ustrezne navedbe.

Iz izpodbijane odločbe izhaja, da tožnik v upravnem postopku dodelitve BPP ni imel ne položaja stranke ne položaja stranskega udeleženca in da je tožena stranka prosilko kar dvakrat seznanila z dejstvom, da se zadeva, v zvezi s katero prosi za BPP, ne nanaša nanjo, ampak na tožnika. Že v upravnem postopku je bilo torej nedvoumno, da je prosilka za BPP in torej stranka postopka A. A. in ne tožnik, in tudi tožba temu v ničemer ne nasprotuje.

Zaradi odsotnosti lastnoročnega podpisa zakonitega zastopnika prvega tožnika, ki je bistvena sestavina tožbe, je tožba prvega tožnika ostala nepopolna. Zato jo je sodišče na podlagi četrtega odstavka 108. člena ZPP in drugega odstavka 31. člena ZUS-1 zavrglo.

Iz izpodbijanega sklepa je razvidno, da je imel položaj stranke v obravnavanem samostojnem upravnem postopku odmere nagrade in potrebnih izdatkov odvetnik, ki je izvajalec BPP. Postopek se je začel na zahtevo odvetnika s tem, ko je pravočasno vložil napotnico s priloženim stroškovnikom. To pomeni, da tožnik v obravnavanem upravnem postopku vse do nastopa dokončnosti izpodbijanega sklepa ni imel položaja stranke, zaradi česar na tej podlagi ne more biti stranka v tem upravnem sporu. Tožnik bi moral v obravnavanem primeru za pridobitev položaja stranke v upravnem sporu najprej doseči položaj stranke ali stranskega udeleženca v upravnem postopku v skladu s 142. oziroma 229. členom ZUP. Če pa je upravni postopek že končan, obstaja možnost obnove upravnega postopka po 9. točki 260. člena ZUP. Tožnik kot upravičenec do BPP po pojasnjenem nima aktivne legitimacije za vložitev tožbe v tem upravnem sporu, saj z izpodbijanim sklepom ni bilo odločeno o kakšni njegovi pravici ali pravni koristi. Sodišče je zato tožbo na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.

Za sodišče je dovolj očitno, da tožnica uveljavlja moralno zadoščenje in povračilo za nepremoženjsko škodo zaradi posega njeno pravico do zasebnega in družinskega življenja iz 8. člena EKČP s pokojnim prvotnim tožnikom v zvezi s prvostopenjskim aktom policije z dne 30 11. 2020 in drugostopenjsko odločbo ministrstva z dne 4. 2. 2021 v smislu nadaljevanja sodnega postopka po umrlem prvotnem tožniku. Če bi na primer zavrnitev dovoljenja za prebivanja družinskemu članu, ki je državljan tretje države, in v celoti odvisen od pomoči in preživljanja državljanke EU, povzročila, da bi slednja bila prisiljena zapustiti ozemlje oziroma da ne bi mogla izvrševati bistva pravic, ki so podeljene s statusom državljana Unije, bi takšna zavrnitev bivanja bila v nasprotju z določbo člena 20(1) in (2)(a) PDEU. Prvotnemu tožniku je bila izdana odločba o vrnitvi. Zato bi brez dvoma v njegovem primeru z izdajo odločbe o vrnitvi in nezmožnostjo odstranitve prišli v poštev varovalni ukrepi iz 14. člena Direktive o vračanju 2008/115 Tudi v primeru, če vrnitev oziroma odstranitev ni možna, iz odstavka 79 sodbe v zadevi LF (Changu) izhaja, da je treba člene 1, 4 in

Drugi tožnik ni bil stranka v postopku izdaje izpodbijanega sklepa (in niti stranski udeleženec), saj je vlogo, obravnavano z izpodbijanim sklepom, vložil prvi tožnik. Zato je treba tožbo drugega tožnika (ne glede na njegov pravni interes za izid postopka) na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavreči. Komisija je pri izdaji izpodbijanega sklepa pravilno izhajala iz procesnopravnega in materialnopravnega pomena določbe drugega odstavka 5. člena ZOPDA, kakor jo razume tudi Ustavno sodišče v odločbi U-I-21/24 (21. in 22. točka obrazložitve), tj. da lahko dedič pokojnega upravičenca le nadaljuje postopek, ki ga je z vložitvijo popolne vloge zahteve začel že upravičenec, in da le v tem primeru na dediča preide odškodninska terjatev pokojnega upravičenca. Ker pa je zakonska ureditev iz te določbe po odločbi Ustavnega sodišča U-I-21/24 ustavno neskladna, nanjo upoštevaje tretji odstavek 1. člena Zakona o ustavnem sodišču (ZUstS) ni mogoče opreti odločitve (prim. tudi sodbo in sklep Vrhovnega sodišča X Ips 49/2021 z dne 27. 8. 2025) v tej zadevi, v kateri do začetka učinkovanja navedene odločbe (z dnem objave v Uradnem listu RS, to je 27. 6. 2025) še ni bilo pravnom

Pritožnik ni bil stranka ali stranski udeleženec v postopku, v katerem je bilo izdano izpodbijano uporabno dovoljenje. Glede na to ni izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 17. člena ZUS-1, ki določa, da je v upravnem sporu tožnik oseba, ki je bila stranka ali stranska udeleženka v postopku izdaje upravnega akta.

ZBPP jasno loči položaj države, Republike Slovenije, od položaja organa, pristojnega za BPP. Po izrecnih določbah ZBPP terjatev iz naslova stroškov postopka do predpisane višine preide od upravičenca na državo, Republiko Slovenijo. OŽKP pa tudi po formalnem kriteriju ni bil stranka postopka pred prvostopenjskim davčnim organom, saj to ne izhaja niti iz uvoda izpodbijanega sklepa, posledično tudi ni prišlo do obravnave pritožbe OŽKP. OŽKP posledično tudi nima aktivne legitimacije v tem upravnem sporu, saj je najprej treba doseči položaj stranke (ali stranskega udeleženca) v upravnem postopku. Za terjatve Republike Slovenije kot upnika na podlagi zakonite cesije po določbah 46 ZBPP do dolžnika iz naslova stroškov postopka zaradi neuspeha v tem postopku je treba uporabiti določbe o zastaranju, ki jih določa OZ.

Ne drži, da si pritožnica s tožbo v upravnem sporu zoper sklep z dne 9. 3. 2021 pravnega položaja ne bi mogla (več) izboljšati. Če bi Upravno sodišče njeni tožbi ugodilo, bi moralo po presoji Vrhovnega sodišča zaradi varstva njene ustavne pravice do učinkovitega sodnega varstva o udeležbi v postopku odločiti v sporu polne jurisdikcije (prvi odstavek 7. člena ZUS-1). Če bi ji v tem primeru pravico do stranske udeležbe v spornem nadzornem postopku priznalo, pa bi ji morala toženka odločbo in sklep z dne 23. 11. 2020, s katerima je ta nadzorni postopek zaključila, vročiti in ji omogočiti vpogled v upravni spis zadeve. To bi ji narekovala (smiselna) uporaba določbe četrtega odstavka 142. člena ZUP, po kateri mora oseba, ki med postopkom vstopi vanj kot stranka, postopek sprejeti v tistem stanju, v katerem je ob njenem vstopu. Ker bi bil torej enostopenjski upravni postopek v trenutku pritožničinega vstopa že zaključen z odločbo in sklepom, bi mogla kot edina posledica slediti vročitev teh aktov pritožnici. S tem bi slednja zoper upravni akt, izdan v spornem nadzornem postopku, pridobila možnost vložitve tožbe v upravnem sporu (prvi odstavek 17. člena ZUS-1).

Na dan vložitve tožbe je bil B. B. že polnoleten, kar pomeni, da bi moral tožbo kot tožnik vložiti sam.

Po določbi prvega odstavka 37.a člena ZTuj-2 lahko prošnjo za izdajo enotnega dovoljenja vloži tujec ali njegov delodajalec. Če prošnjo vloži delodajalec, lahko ta opravlja tudi druga dejanja v postopku v skladu s pooblastilom tujca, ne more pa se mu vročiti izdanega enotnega dovoljenja. Prva tožnica zgolj s tem, da je vložila prošnjo za drugega tožnika kot njegova delodajalka, ni pridobila statusa stranke (ali stranskega udeleženca) v upravnem postopku. Delodajalcu je namreč z določbo 37.a člena ZTuj-2 dana le procesna legitimacija, ki nima podlage v stvarni materialno-pravni legitimaciji (pravici do prebivanja), glede nadaljnjih procesnih dejanj pa lahko delodajalec nastopa le kot pooblaščenec tujca (prim. sklepa Upravnega sodišča III U 138/2021 z dne 2. 11. 2021 in I U 153/2015 z dne 15. 5. 2015 ter sodbo in sklep III U 226/2012 z dne 3. 9. 2013).

Ker poseg v pravni položaj, pravico ali pravno korist ni procesna predpostavka za dopustnost tožbe, ki jo vloži tožnik, ki je zastopnik javnega interesa, Upravno sodišče v tem primeru pritožničine tožbe ne bi smelo zavreči iz razloga po 6. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Izpodbijano dovoljenje namreč v pritožničino pravico ali v njeno neposredno, na zakon oprto osebno korist, nikoli ni posegalo, tak poseg pa za dopustnost njene tožbe v skladu z objektivnim konceptom tega upravnega spora tudi ni (bil) potreben.

Položaj tožnika v upravnem sporu ni mogoče priznati na podlagi določb ZUP ali na podlagi določb materialnih predpisov, ki določajo, kdaj ima oseba pravni interes za udeležbo v upravnem postopku. Po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča je lahko aktivno legitimirana v upravnem sporu samo oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje izpodbijanega upravnega akta, ne pa tudi oseba, ki bi tak položaj sicer lahko imela, pa ga ni imela.

Postopek odmere odvetniških stroškov v okviru instituta brezplačne pravne pomoči (BPP) je upravni postopek, ki se začne na zahtevo izvajalca BPP (z oddajo napotnice), zaradi česar je ta stranka postopka. Ni pa stranka upravičenec do BPP, saj postopek odmere ne teče na njegovo zahtevo niti zoper njega, poleg tega se ne odloča o njegovi pravici, obveznosti ali pravni koristi. Upravičenec do BPP je lahko le stranski udeleženec.

Ko pravna oseba postane kolektivna organizacija, njeno upravljanje ureja ZKUASP oziroma njen status, ki mora biti v skladu z ZKUASP. Upravljanje pravne osebe s statusom kolektivne organizacije je v ZKUASP urejeno drugače kot v ZZ. ZKUASP za čas, ko je pravna oseba kolektivna organizacija, ustanoviteljem v zvezi z upravljanjem kolektivne organizacije ne zagotavlja nobenih posebnih pravic. Nasprotno, v 12. točki drugega odstavka 13. člena ZKUASP je kot pogoj za pridobitev dovoljenja za kolektivno upravljanje določeno, da so se ustanovitelji odpovedali upravljavskim pravicam v pravni osebi v korist članov kolektivne organizacije. To pomeni, da ustanovitelji ex lege izgubijo posebne pravice upravljanja zavoda ali druge pravne osebe (če jih imajo po zakonu) v trenutku, ko je (prvo) dovoljenje za kolektivno upravljanje dokončno oziroma pravnomočno. Od tedaj dalje sodelujejo pri upravljanju kolektivne organizacije le, če so člani kolektivne organizacije, člani poslovodstva ali člani nadzornega odbora, saj so se po citirani določbi zakona posebnim ustanoviteljskim pravicam odpovedali še preden je bila kolektivna organizacija ustanovljena, kar je bil pogoj za njeno ustanovitev.

Ker tožeča stranka na podlagi devetega odstavka 80. člena GZ-1 nima pravice kot stranka sodelovati v postopku izdaje uporabnega dovoljenja, tudi nima aktivne legitimacije za vložitev tožbe v tem upravnem sporu.

Toženec je lahko le država, lokalna skupnost oziroma druga pravna oseba, ki je izdala upravni akt, s katerim je bil postopek odločanja končan. Zadostna sredstva za preživljanje morajo biti zagotovljena tudi za mesec odločanja o prošnji oziroma v primeru, kadar jih tujec dokazuje z dobičkom iz dejavnosti samostojnega podjetnega posameznika, celo za obdobje enega leta pred letom odločanja o prošnji. Tožnik ni izpolnil dokaznega bremena o privarčevanih sredstvih, s katerimi naj bi razpolagal v času izdaje odl0čbe organa prve stopnje. Neizkazana okoliščina o zagotovljenih zadostnih sredstvih je bila ključnega pomena za odločitev o prošnji, saj ni sporno, da tožnikova žena A. A. ni imela lastnih prihodkov, da tožnik v času izdaje odločbe organa prve stopnje ni bil več zaposlen in da ni opravljal samostojne dejavnosti. Torej sredstev za preživljanje iz teh naslovov ni prejemal. Pogoju glede zadostnih sredstev za preživljanje bi torej lahko zadostil (le) tako, da bi izkazal, da ima skladno s tretjim odstavkom 33. člena ZTuj-2 zadosti privarčevanih sredstev, vendar tega ni storil. Navedeno pa po prvi alineji prvega odstavka 55. člena ZTuj-2 predstavlja razlog za zavrnitev iz

Iz izpodbijanega sklepa je razvidno, da je imela položaj stranke v obravnavanem samostojnem upravnem postopku odmere nagrade in potrebnih izdatkov odvetnica, ki je izvajalka BPP. Postopek se je začel na zahtevo odvetnice s tem, ko je pravočasno vložila napotnico s priloženim stroškovnikom, kar med strankami ni sporno. To pomeni, da tožnik v obravnavanem upravnem postopku vse do nastopa dokončnosti izpodbijanega sklepa ni imel položaja stranke, zaradi česar na tej podlagi ne more biti stranka v tem upravnem sporu. Tožnik bi torej moral v obravnavanem primeru za pridobitev položaja stranke v upravnem sporu najprej doseči položaj stranke ali stranskega udeleženca v upravnem postopku v skladu s 142. oziroma 229. členom ZUP, če pa je upravni postopek že končan, pa ima možnost obnove upravnega postopka po 9. členu 260. člena ZUP. Sodišče še ugotavlja, da četudi bi tožnik v upravnem postopku imel položaj stranskega udeleženca, bi moralo sodišče njegovo tožbo zavreči, saj tožnik po vsebini ugovarja le zavrnilnemu delu izpodbijanega sklepa, za kar pa nima pravnega interesa.

V skladu z ZBPP je stranka v postopku odmere nagrade in stroškov lahko samo izvajalec BPP, ki pristojni službi za BPP predloži izpolnjeno napotnico s stroškovnikom. Bistveno je, da se zakonska določba 40. člena ZBPP nanaša na izvajalca BPP. Stranka v postopku odmere stroškov zastopanja na podlagi odločbe BPP je tako lahko le izvajalec BPP, saj je z izdajo sklepa o odmeri stroškov odločeno o njegovem upravičenju, to je o pravici do priznanja nagrade in potrebnih izdatkov za izvajanje BPP. V obravnavanem primeru bi tožnica kot upravičenka do BPP lahko imela aktivno legitimacijo za vložitev tožbe v tem upravnem sporu le, če bi imela v postopku odmere stroškov zastopanja položaj stranskega udeleženca4, česar pa v tožbi ne zatrjuje in ne izkazuje. Omenjeno dejstvo ne izhaja niti iz upravnega spisa.