2. člen ZVVJTO

Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je od njegove odločitve mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, pomembnem za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse (prvi odstavek 367.a člena ZPP). Vrhovno sodišče je ugotovilo, da navedeni pogoji za dopustitev revizije v zvezi z v predlogu postavljenimi vprašanji niso podani, zato je predlog predlagateljice zavrnilo (drugi odstavek 367.c člena ZPP).

Vračanje vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje je uredil ZVVJTO. Zakon je v 6. členu posebej uredil situacijo, ko je lokalna skupnost neposredno za druge (zainteresirane občane, ki so z lastnim delom in sredstvi prispevali k izgradnji objektov in naprav) sklepala pravne posle z namenom pridobitve telefonskega priključka. Lokalno skupnost je zavezal, da v določenem roku po sklenitvi pisne poravnave z državnim pravobranilstvom ali pravnomočno končanem nepravdnem postopku za določitev odškodnine objavi seznam fizičnih in pravnih oseb, ki nastopajo kot dejanski končni upravičenci (prvi odstavek) in da s predpisom, ki ga izda v roku dveh mesecev od uveljavitve zakona, podrobneje določi način sestave seznama, način ugotavljanja sorazmernih deležev vračila ter pogoje in roke vračanja teh sredstev (drugi odstavek). Višina nakazil, ki so bila na obravnavani pravni podlagi opravljena drugim dejanskim končnim upravičencem, se v izpodbijani odločbi ne ugotavlja. Brez nje pa presoje, da gre pri spornih izplačilih za zneske, ki presegajo sorazmerni delež vračila, ki pripada tožeči stranki oziroma možu tožeče stranke kot dejanskima končnima upravičencema, ni mogoče preizkusiti. Odlo

Pravočasnost predloženih pogodb utemeljuje na revizijski stopnji neizpodbijana ugotovitev v prvostopenjskem sklepu, da predlagateljica na prekluzijo ni bila izrecno opozorjena. Če je tako, predlagateljica zaradi opustitve takšnega opozorila, ob upoštevanju občutnega posega v njeno pravico do izjave, ki bi ga pomenila prekluzija, ne sme trpeti škodljivih posledic. Pri tem je nepomembno, da zakon v 286. členu ZPP ne določa izrecne obveznosti sodišča, da stranke opozori na posledice zamude. Namen novele je olajšati položaj upravičencev v dokaznem postopku, zlasti kar zadeva predhodni postopek pri Državnem pravobranilstvu, ne pa spreminjati ali kakorkoli posegati v načelo proste presoje dokazov kot metodo za ugotavljanje spodnje premice odločbe v sodnem postopku. Prosta dokazna ocena se nanaša na izbor dokazov, na metodo njihove izvedbe in oceno njihove vrednosti. To v konkretnem primeru pomeni, da lahko predlagateljica za dokazovanje obstoja pravnega posla iz 2. člena ZVVJTO predlaga katerokoli dokazno sredstvo, ki mu sodišče ne sme vnaprej odreči dokazne teže, ampak mora presojo njegove dokazne vrednosti podvreči skrbni, vestni in argumentirani dokazni oceni.

Ker je Pravilnik (oziroma njegove spremembe) podzakonski akt in ne zakon, sodišče prve stopnje utemeljeno ni vložilo zahteve za oceno njegove ustavnosti oziroma zakonitosti (primerjaj 23. člen ZustS).

Tožnikov zahtevek na povrnitev sredstev, vloženih v javno telekomunikacijsko omrežje, je utemeljen le v obsegu, ki ga določa ZVVJTO.

Pritožba tožene stranke utemeljeno izpostavlja, da je sodišče v nasprotju z določilom 4. člena ZVVJTO, ki v 2. odstavku izrecno nalaga, kako se določi višina vračila, ni upoštevalo, da je povprečen znesek priključnine in prispevka SIS za območje Krajevne skupnosti znašal 526,00 EUR.

Ničnost (in tudi izpodbojnost) je sankcija za napake v fazi sklenitve pogodbe, zato dogajanje po sklenitvi pogodbe za ničnost ni več pomembno. Če pa bi se v dokaznem postopku izkazalo, da je tožena stranka (oziroma njeni organi) vedela, da ni upravičena do vračila vlaganj v tako visokem znesku, da je prišlo do pomote, in je kljub temu sklenila Poravnavo, bi bilo njeno ravnanje v nasprotju z moralo in Poravnava nična.

Upravičenci do vračila vlaganj v telekomunikacijsko omrežje so med drugim tudi lokalne skupnosti in njihovi pravni nasledniki, ki so z namenom pridobitve telefonskega priključka za sebe ali za druge sklepale pravne posle s pravnimi predniki Telekom Slovenije, d. d., in Samoupravnimi interesnimi skupnostmi za poštni, telegrafski in telefonski promet. Pri vračanju vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje ne gre za upravno zadevo pač pa za urejanje civilnopravnih razmerij.

Namen ZVVJTO-C je bil razširiti podlago za dokazovanje obstoja pravice do vračila vlaganj in pogodbene vrednosti, saj se je izkazalo, da marsikateri subjekt ne more predložiti pogodbe kot podlage za dokazovanje obstoja pravice do vračila vlaganj. Četudi pogodba o graditvi ni bila sklenjena preliminarno, je do pravnoposlovnega odnosa zagotovo prišlo ob prevzemu zgrajenega omrežja v uporabo, saj nasprotna udeleženka izgradnje in uporabe telekomunikacijskega omrežja ne zanika.

ZVVJTO-C je omogočil poenostavitev dokazovanja upravičenosti do povrnitve vloženih sredstev in vračilo tudi v primerih, ko potencialni upravičenci ne razpolagajo z dokazili o sklenjenem pravnem poslu.

Pri vračanju vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje dejanskim končnim upravičencem, ki temelji na določbi 6. člena ZVVJTO, ne gre za odločanje o pravici, obveznosti ali pravni koristi na področju upravnega prava oziroma za upravno zadevo, prav tako pa določbe ZVVJTO ne dajejo podlage, da bi občinski upravni organ odločal v upravnem postopku ali izdal upravno odločbo. Odločba, ki je izdana v upravnem postopku, v stvari, v kateri sploh ni mogoče odločati v upravnem postopku, se lahko izreče po uradni dolžnosti za nično ves čas postopka.

Ob upoštevanju tako 6. člena ZVVJTO kot tudi 4. člena istega zakona, ki določa način izračuna vračila, je toženka s 4. členom Pravilnika o postopkih vračanja v javno telekomunikacijsko omrežje dejanskim končnim upravičencem na območju Občine Žužemberk presegla okvir, ki ji ga nalaga zakon. Toženka je namreč v tem členu določila delež 40%, ki ji pripada zaradi vlaganj njene pravne prednice, pri čemer zneska oziroma deleža vlaganj ni v ničemer izkazala. Sodišče je zato o utemeljenosti tožbe odločilo brez upoštevanja z zakonom neskladnih členov Pravilnika in ugotovilo, da toženka v ZVVJTO ni imela podlage za izračun zneska vračila, kot izhaja iz izpodbijane odločbe, torej za zadržanje 40% sicer pravilno izračunanega zneska,ki pripada tožniku.

V obravnavani zadevi ne gre za odločanje o tožnikovi pravici s področja upravnega prava, saj tožnikova pravica, ki je pravica dejanskega končnega upravičenca, v temelju izvira iz pravnega posla, ki ga je občina oz. njene pravne prednice sklenila za občane, torej v njihovem imenu in za njihov račun - s pravnimi predniki. Gre za spor iz pogodbenega, civilnopravnega razmerja, saj tožnik zahteva vračilo sredstev, ki jih je sam prispeval, Občina Straža pa v njegovem imenu prejela od Republike Slovenije. Tožnik namreč zahteva sodno varstvo, ker mu je toženka le delno priznala zahtevek za vračilo vlaganj v TK omrežje.

V obravnavani zadevi ni šlo za odločanje o tožnikovi pravici s področja upravnega prava, saj tožnikova pravica, ki je pravica dejanskega končnega upravičenca, v temelju izvira iz pravnega posla, ki so ga občina oziroma njene pravne prednice sklenile za občane – torej v njihovem imenu in za njihov račun – s pravnimi predniki B. in SIS. V obravnavanem primeru gre zato za spor iz pogodbenega, civilnopravnega razmerja, saj tožnik zahteva vračilo sredstev, ki jih je najprej prispeval, občina pa nato v njegovem imenu prejela od Republike Slovenije.

V obravnavani zadevi ni šlo za odločanje o tožnikovi pravici s področja upravnega prava, saj tožničina pravica, ki je pravica dejanskega končnega upravičenca, v temelju izvira iz pravnega posla, ki so ga občina oziroma njene pravne prednice sklenile za občane – torej v njihovem imenu in za njihov račun – s pravnimi predniki A. in SIS. V obravnavanem primeru gre zato za spor iz pogodbenega, civilnopravnega razmerja, saj tožnica zahteva vračilo sredstev, ki jih je sama prispevala, občina pa v njenem imenu prejela od Republike Slovenije.

V obravnavni zadevi ni šlo za odločanje o tožnikovi pravici s področja upravnega prava, saj njegova pravica, ki je pravica dejanskega končnega upravičenca, v temelju izvira iz pravnega posla, ki ga je občina oziroma njene pravne prednice sklenila za občane - torej v njihovem imenu in za njihov račun - s pravnimi predniki B. in SIS. V obravnavanem primeru gre zato za spor iz pogodbenega, civilnopravnega razmerja, saj tožnik zahteva vračilo sredstev, ki jih je sam prispeval, občina pa v njegovem imenu prejela od Republike Slovenije.

Sodišče prve stopnje je ZVVJTO uporabilo pravilno. Sprejem predpisa, ki ureja postopek razdelitve sredstev med končne upravičence, je po zakonu obligatoren, poravnava med toženo stranko in državo glede na jasne zakonske določbe ne more predstavljati neposredne podlage za izplačilo vlaganj končnim upravičencem.

Višina vračila temelji na ugotovitvi, da znesek iz poravnave ne zadošča za vračilo dejanskih zneskov vlaganj posameznih upravičencev ter sklepu Krajevne skupnosti, da se sredstva iz poravnave razdelijo med vse vlagatelje, ki so na seznamu, v enaki višini. Ker tako določena višina vračila, ki dejanskih vlaganj upravičencev sploh ne upošteva, ni v skladu z določbo 3. odstavka 6. člena ZVVJTO ter 1. odstavkom 6. člena Pravilnika, je potrebno odločbo tožene stranke v delu, ki se nanaša na tožnico, odpraviti.

Tožnik drugih dokazil o večji količina dela Občini do izdaje izpodbijane odločbe ni predložil, zato je ravnala zakonito, ko je za količino vloženega dela tožnika kot osnovo za poravnavo vzela količino, ki izhaja iz sporazuma z dne 11. 4. 1985. V kolikor bi tožnik hotel, da se mu prizna večja količina dela, kot izhaja iz sporazuma, bi moral Občini Šentjernej o tem pravočasno predložiti dokaze, česar pa ni storil.

Tožeča stranka ni izkazala oziroma dokazala, da bi kot delničar prispevala svoj vložek v obliki stvarnega vložka ali stvarnega prevzema. Stvarni vložek mora torej biti nedenaren, vnaprej predviden, gotov in zanesljiv, neobremenjen z razveznim rokom ali pogojem. Plačilo, ki ga je tožeča stranka opravila na podlagi Pogodbe s PTT, ne zadosti nobenemu od navedenih zahtev.