92. člen ZEKom-UPB1

Pristojnost reševanja sporov iz premoženjskih in drugih civilnopravnih razmerij, ki se oblikujejo na področju elektronskih komunikacij med fizičnimi in pravnimi osebami glede na 1. člen ZPP, ni v pristojnosti specializiranega sodišča ali drugega organa.

Začasen izklop pomeni le za določen čas prekinjeno dobavo elektronskih komunikacijskih storitev, pri čemer je naročniško razmerje ves čas v veljavi, medtem ko prekinitev naročniškega razmerja pomeni trajno prenehanje pogodbenega naročniškega razmerja. Ponovna vzpostavitev v primeru začasnega izklopa se vzpostavi avtomatično, brez posredovanja stranke, ko stranka poravna zapadle obveznosti. Splošni pogoji uporabe pa so del naročniške pogodbe – njen sestavni del.

Da je bilo enormno pošiljanje SMS sporočil dejansko posledica napake pri tožniku oziroma v omrežju, je toženka utemeljeno sklepala iz dejstev, da se je napaka pri posredovanju sporočila pojavila že, ko je stranka z interesom še v Sloveniji poslala dve sporočili (že tedaj se je dostava sporočil 202-krat ponovila), ponavljanje dostave tega sporočila pa se je nadaljevalo med gostovanjem na Hrvaškem. Do napak v celotnem spornem obdobju je prišlo, ko so bila sporočila dostavljena na slovenske telefonske številke, dostavljal pa jih je tožnik. Poslana SMS sporočila so nastala kot posledica napake, ki je v sferi tožnika, stranka z interesom teh storitev ni naročila oziroma jih uporabila, zato ji jih tožnik ni mogel obračunati in je odločitev o odpisu zneska za njihovo plačilo pravilna.

Tožnik je prejel zadnji odgovor od operaterja 18. 1. 2009, kar pomeni, da je bila zahteva za rešitev spora z dne 19. 1. 2012 vložena prepozno.

Tožnik želi v postopku pred toženko rešiti spor, ki izhaja iz veljavnosti oziroma vsebine naročniške pogodbe (kaj sta se tožnik in operater dogovorila). To pa presega upravno odločanje o sporu v zvezi z zaračunavanjem opravljene storitve v okviru veljavnih določb ZEKom, saj gre za spor iz civilnopravnega pogodbenega razmerja, ki se po 1. členu ZPP rešuje kot sodni spor.

Sodišče se sicer strinja s tožnikom, da je možno, da ima naročnik sklenjenih več naročniških pogodb, vendar pa je bila nova naročniška pogodba sklenjena iz razloga selitve stranke z interesom, s čimer je bil tožnik nedvomno seznanjen in bi bilo nelogično, da bi stranka z interesom želela obdržati prejšnjo pogodbo v veljavi, če na prejšnjem naslovu ni več prebivala. Tudi odsotnost prejema odpovedi v evidencah tožnika na drugačno odločitev ne more vplivati, zlasti glede na to, da je tožnik kljub sporočeni spremembi naslova dopis o še ne prejeti odpovedi naročniškega razmerja stranki z interesom poslal na njen stari naslov. Spremljanje ažurnosti plačevanja obveznosti svojih končnih uporabnikov pa ne narekuje operaterju zgolj načelo skrbnosti dobrega gospodarja, temveč tudi sama naročniška pogodba, ki mora med drugim vsebovati tudi določbo o postopkih v primeru neplačevanja storitev.

AJPES-a ni mogoče šteti kot uporabnika v smislu določbe 129. člena ZEKom. Prav tako AJPES-a ni mogoče opredeliti kot uporabnika v skladu z 42. točko 3. člena ZEKom, saj zgolj posreduje v elektronsko vročanje sodne in upravne odločbe. Obveznost posredovanja v elektronsko vročanje sodnih in upravnih odločb preko vseh ponudnikov te storitve iz ZEKom oziroma iz na njegovi podlagi izdanih predpisov ne izhaja. Zato toženka ni pristojna za rešitev tega spora med tožnico in AJPES-om.

S podpisom naročniške pogodbe je tožnik soglašal s priloženimi pogodbenimi pogoji – širokopasovni dostop in zagotovil, da so vsi podatki točni in resnični, ter potrdil, da je v celoti seznanjen s splošnimi pogoji za opravljanje storitev ... in splošnimi pogoji za uporabo telefonskih storitev .... V času obravnavanega spora so nedvomno veljali Splošni pogoji A. za opravljanje storitev PSTN, ISDN in ..., in pod pogoji katerih bi tožnik moral svojo reklamacijo operaterju prijaviti na tam določen način iz 35. člena. (Očitno) napačna navedba imena splošnih pogojev v pogodbi pa še ne pomeni, da za tožnika splošni pogoji sploh ne veljajo, saj so del naročniške pogodbe, njihova neveljavnost pa bi pomenila (tudi) neveljavnost sklenjene naročniške pogodbe med tožnikom in operaterjem, ker potem le-ta ne bi vsebovala vseh predpisanih obveznih vsebin iz prvega odstavka 85. člena ZEKom. Vsak končni uporabnik ima pravico do ugovora zoper odločitev ali ravnanje operaterjev v zvezi z dostopom do storitev ali njihovim izvajanjem ali zaračunavanjem na ustrezen organ ali telo, ki ga ustanovi operater. Ker takega zahtevka tožnik ni podal, je odločitev o zavrženju pravilna.

Sodišče sodi, da pri vprašanju dolžnosti obveščanja uporabnika s strani operaterja o prekoračitvi pogodbeno zagotovljenega prenosa podatkov, kar je v tej zadevi sporno, ne gre za vprašanje dostopa do storitev oziroma vprašanje izvajanja storitev ali zaračunavanja le-teh. Iz tega pa sledi, da tožena stranka ni pristojna za obravnavanje oziroma reševanje tega spora in je ravnala pravilno, ko je z izpodbijanim sklepom na podlagi določbe 1. točke prvega odstavka 129. člena ZUP predlog tožeče stranke zavrgla.

Tožena stranka je pravilno ugotovila, da v obravnavanem primeru ne gre za uporabniški spor v smislu 92. člena ZEKom. Med strankami namreč ni sporno, da je stranka z interesom tožeči stranki nudila zahtevano storitev. Sodišče meni, da je tožena stranka iz navedb tožeče stranke v predlogu za rešitev spora z dne 1. 12. 2010 pravilno ugotovila, da je tožeča stranka ugovarjala zvišanju mesečne naročnine in zaračunavanju digitalnega dostopa na optičnem omrežju. Tožeča stranka je z nasprotovanjem spremembi cen torej po vsebini ugovarjala spremembi naročniške pogodbe. Spor iz naročniške pogodbe pa ni uporabniški spor iz 92. člena ZEKom, temveč spor iz premoženjskega oziroma civilnopravnega razmerja, ki se obravnava pred sodiščem splošne pristojnosti. Če tožena stranka ni bila pristojna za reševanje predmetnega spora, je morala tožničin predlog za rešitev spora zavreči. Ker je pristojnost procesna predpostavka, ki mora biti podana ves čas postopka, je lahko predlog zavrgla tudi, če ga je že poslala v izjasnitev stranki z interesom.

Nobena od strank spora, ne končni uporabnik ne operater ne zatrjujeta, da gre za spor glede dostopa do storitev, ki so predmet naročniške pogodbe, ali njihovega izvajanja oziroma njihovega zaračunavanja, zato je toženka pravilno ugotovila, da je v tem primeru sporno zaračunavanje ugodnosti, ki jo je tožnik prejel ob subvencioniranem nakupu telefonskega aparata in kar mora sedaj poravnati, ter v posledici tudi pravilno zaključila, da ni pristojna za reševanje tega spora.

V zadevi ni sporno, da je tožnica klice na komercialne številke opravila, ter da ji je operater te klice zaračunaval v skladu s Cenikom, zato sodišče ugotavlja, da se dejansko stanje predmetnega spora ne nanaša na dostop, izvajanje in zaračunavanje storitev, temveč na ravnanje operaterja (zapoznelo izdajanje računov), kar pomeni, da stvar, na katero se spor nanaša, ni upravna zadeva.

Procesna predpostavka za sprožitev spora med telekomunikacijskim operaterjem in uporabnikom pred Agencijo za pošto in elektronske komunikacije je pravočasno vložen ugovor zoper odločitev ali ravnanje operaterja.

Ker operater tožnika ni poučil, v kakšnem roku lahko sproži postopek pred agencijo, bi ga pa po izrecni zakonski določbi moral, tožena stranka ni pravilno uporabila procesne določbe o prepozni vlogi, ko je tožnikov predlog za reševanje spora iz tega razloga zavrgla. Takemu postopanju tožnik utemeljeno ugovarja.

ZEKom za uporabniške spore ne pozna ugotovitvenega zahtevka ene stranke do druge za priznanje neke pravice iz tega spora. V uporabniškem sporu pa tudi ne gre za ugotavljanje neke pravice, temveč za razreševanje pravnega razmerja med naročnikom in operaterjem tako, da mora stranka nekaj opraviti ali pa opustiti. Pristojnost tožene stranke je omejena na reševanje uporabniških sporov iz prvega odstavka 92. člena ZEKom, medtem ko se v preostalem spori med uporabniki in operaterji kot spori iz civilnopravnih razmerij rešujejo izključno kot sodni spori.

V ZEKom urejeni izvensodni postopek je alternativni način reševanja sporov, pri čemer je stvarna pristojnost tožene stranke omejena na reševanje uporabniških sporov iz 1. odstavka 92. člena ZEKom, medtem ko se v preostalem spori med uporabniki in operaterji kot spori iz civilnopravnih razmerij rešujejo izključno kot sodni spori. V konkretnem primeru nobena od strank ne zatrjuje, da gre za spor glede dostopa do storitev, ki so predmet naročniške pogodbe, ali njihovega izvajanja (vključno z njihovim zaračunavanjem), niti tega ne ugotavlja tožena stranka v izpodbijani odločbi (ta navaja, da gre za spor glede vprašanja, ali je končni uporabnik zaradi nestrinjanja s spremembami naročniške pogodbe skladno s 85. členom ZEKom upravičen od pogodbe odstopiti, ne da bi bil tožeči stranki dolžan plačati razliko do polne cene za TV komunikator in enkratne stroške prekinitve naročniškega razmerja, ki po vsebini predstavljata tipično sankcijo zaradi kršitve pogodbe, tj. pogodbeno kazen). To pa pomeni, da je tožena stranka s tem, ko je ta spor reševala, presegla okvir svoje stvarne pristojnosti, določen v 1. odstavku 92. členu ZEKom.

ZEKom ureja izvensodni postopek reševanja sporov med uporabniki ter operaterji elektronskih komunikacijskih omrežij, ki predstavlja po svoji naravi alternativen način reševanja sporov. Stvarna pristojnost Agencije za pošto in elektronske komunikacije RS je pri tem omejena le na reševanje uporabniških sporov iz prvega odstavka 92. člena ZEKom.

Ker tožnik kot izvajalec javne komunikacijske storitve naročnika ni obvestil o očitno povečanem tveganju in o povečanem mednarodnem prometu na njegovem internetnem priključku, je odgovoren naročniku za povečane stroške storitve.

Operaterji lahko tekom trajanja naročniškega razmerja enostransko spreminjajo pogoje, ki so določeni v naročniški pogodbi, vendar pa morajo naročnike pred tem seznaniti s spremembami, posebej pa jih morajo pri tem opozoriti, da imajo pravico brez odpovednega roka in brez sankcij odstopiti od pogodbe, če se s predlaganimi spremembami ne strinjajo. V obravnavanem primeru je stranka z interesom - operater svoje naročnike o nameravanih spremembah pred njihovo uveljavitvijo obvestil, zato je bil nato tudi upravičen, da nameravane spremembe pogodbe uveljavi. To pomeni, da je pri izvajanju storitev in njihovem zaračunavanju ravnal pravilno.

V ZEKom urejeni izvensodni postopek je alternativni način reševanja sporov, pri čemer je stvarna pristojnost tožene stranke omejena na reševanje uporabniških sporov iz 1. odstavka 92. člena ZEKom, medtem ko se v preostalem spori med uporabniki in operaterji kot spori iz civilnopravnih razmerij rešujejo izključno kot sodni spori. V konkretnem primeru nobena od stranke ne zatrjuje, da gre za spor glede dostopa do storitev, ki so predmet naročniške pogodbe, ali njihovega izvajanja (vključno z njihovim zaračunavanjem) niti tega ne ugotavlja toženka v izpodbijani odločbi (ta navaja, da gre za spor glede vprašanja, ali ob predčasni prekinitvi naročniškega razmerja iz razlogov na strani operaterja predstavlja plačilo razlike do polne cene za prejeto blago (TV komunikator) nedovoljeno sankcijo v smislu določbe 3. odstavka 85. člena ZEKom). To pa pomeni, da je toženka s tem, ko je ta spor reševala, presegla okvir svoje stvarne pristojnosti, določen v določbi 1. odstavka 92. členu ZEKom.