144. člen ZEKom-UPB1

V postopku nadzora se preverja pravilnost ravnanja fizične ali pravne osebe pri izvajanju (med drugim) posamičnih aktov, ki jih je izdala Agencija v svoji pristojnosti. V obravnavani zadevi je torej Agencija v postopku nadzora preverjala, ali je stranka z interesom (zavezanec) ravnala v skladu z naloženimi obveznostmi iz regulatornih odločb. Revidentova pobuda, ki je bila sicer povod za uvedbo obravnavanega postopka nadzora, glede na 24. člen ZIN sama po sebi še ne predstavlja revidentovega pravnega interesa za vstop v postopek nadzora. Iz določb ZEKom pa po presoji Vrhovnega sodišča tudi ne izhaja, da bi imel drug operater v postopku nadzora nad izpolnjevanjem obveznosti iz regulatorne odločbe zoper zavezanca – OPTM po samem zakonu položaj stranke oziroma stranskega udeleženca, ampak je treba njegov pravni interes presojati glede na določbe 43. in 142. člena ZUP. Tega pa revident v obravnavani zadevi s svojimi navedbami tudi po presoji Vrhovnega sodišča ni izkazal.

V postopku izdaje sklepa o ustavitvi postopka nadzora zoper A. d.d. nad izpolnjevanjem obveznosti enakega obravnavanja, tožnik ni bil stranka niti stranski udeleženec postopka. Tožnik je sicer podal pobudo za uvedbo z izpodbijanim sklepom ustavljenega postopka nadzora, kar pa mu tudi ne daje položaja stranke oziroma stranskega udeleženca, saj ima v takem postopku položaj stranke zavezanec, vlagateljica oziroma vlagatelj pobude, prijave, sporočila ali druge vloge pa položaja stranke nima. Če ni imel zahtevanega položaja v upravnem postopku, tudi nima procesne legitimacije za sprožitev upravnega spora zoper v tem postopku izdani sklep.

Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije je na revidentu. Po presoji Vrhovnega sodišča zatrjevani odstop od sodne prakse ni podan, saj gre v obravnavani zadevi za drugačno dejansko in pravno situacijo kot v sodbah sodišča prve stopnje U 2638/2008 in U 2121/2008 ter sodbi Vrhovnega sodišča I Up 348/2010. V obravnavani zadevi namreč ne gre za vprašanje, ali je revidentu bila naložena obveznost zagotavljanja storitve dostopa z bitnim tokom na nivoju IP/MPLS omrežja, ampak ali je revident pri dostopu z bitnim tokom drugim operaterjem omogočil takšno funkcionalnost operaterskega (veleprodajnega) dostopa do svojega omrežja, ki je potreben za dostop z bitnim tokom, da pri tem ni kršil obveznosti enakega obravnavanja. Torej takšno, kot jo zagotavlja sam sebi. Revident s svojimi navedbami obstoja zelo hudih posledic ni izkazal, saj zgolj sklicevanje na pravdni postopek pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani zaradi odškodninske tožbe (vložene v letu 2007, torej pred izdajo odločbe Agencije z dne 3. 8. 2009) proti revidentu kot tožencu, samo po sebi še ne pomeni zelo hudih posledic v smislu 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

Dejstvo, da je tožnica tekom postopka nadzora spremenila cenik, ki je predmet regulatorne odločbe, ni pravno relevantno dejstvo v postopku nadzora nad izvajanjem obveznosti. Sporni cenik 1. 6. 2010 je namreč podlaga za oblikovanje cen storitev, ki jih je nudila na trgu tožnica v različnih (mnogih) pogodbenih razmerjih, v katere je stopila v obdobju njegove časovne veljavnosti. Ta pogodbena razmerja pa so lahko predmet presoje po različnih obligacijskih podlagah.

V obravnavani zadevi je sporno, ali je bila tožeči stranki kot operaterju s pomembno tržno močjo z izpodbijano odločbo, izdano v postopku nadzora izpolnjevanja obveznosti enakopravnega obravnavanja, pravilno in v skladu z regulatorno odločbo naložena obveznost, da v okviru širokopasovnega dostopa z bitnim tokom zagotovi takšno funkcionalnost IP/MPLS omrežja, kot jo za potrebe zagotavljanja storitve povezovanja v navidezna zasebna omrežja (VPN-IP/MPLS) svojim končnim uporabnikom na maloprodajnem trgu omogoča sama sebi. Tožena stranka v izreku regulatorne odločbe ni bila dolžna eksplicitno našteti, katere konkretne operaterske dostope do omrežja tožeče stranke je le-ta dolžna zagotoviti, temveč je jasno in določno navedeno, da mora zagotoviti operaterske dostope do svojega omrežja v enakovrednih okoliščinah, z uporabo enakovrednih pogojev dostopa do omrežja. To pomeni, da mora pri zagotavljanju storitve dostopa z bitnim tokom drugim operaterjem, ki zagotavljajo širokopasovne storitve končnim uporabnikom, zagotoviti takšne dostope do svojega omrežja (torej v takšnih okoliščinah in pod takšnimi pogoji, storitve enake kakovosti ter enako kakovostne in istočasne informacije), ki

Tožena stranka je v nadzornem postopku preverjala izpolnjevanje odločbe z dne 11. 10. 2007, s katero je tožečo stranko določila za operaterja s pomembno tržno močjo na upoštevnem trgu in ji naložila določene obveznosti. Ravnanje, ki ni bilo skladno s to odločbo, je tožeči stranki prepovedala z odločbo z dne 4. 9. 2008 in ji naložila odpravo nepravilnosti. Ker tožeča stranka nepravilnosti ni odpravila, pa je izdala izpodbijano odločbo. Če se v nadzornem postopku ugotovi kršitev že prej naložene obveznosti, je zmotno stališče tožeče stranke, da se ji z odločbo, izdano v tem postopku, nalaga nova obveznost (v storitvi ali opustitvi) za nazaj in zato odločba ni izvršljiva. Po vsebini se z nadzorno odločbo ugotavlja kršitev (ta ugotovitev je vključena v izrečeni ukrep) in izreka ukrep za odpravo nepravilnosti. Ta ukrep se po logiki stvari nanaša na čas od ugotovljene kršitve. Zato sodišče kot neutemeljen zavrača tožbeni ugovor, da odločbe ni mogoče izvršiti, ker cen za nazaj ni mogoče spreminjati.

Ker tožeči stranki z regulatorno odločbo tožene stranke obveznost zagotavljanja golega bitnega toka ni bila naložena, je tožena stranka v izpodbijani odločbi nezakonito ugotovila, da je tožeča stranka kršila obveznost enakega obravnavanja po 3. točki regulatorne odločbe, ker bitnega toka ni zagotavljala na način, ki ni zahteval hkratnega obstoja naročniškega razmerja za PSTN/ISDN priključek. Tožena stranka tako ni imela podlage za sprejem naloženih ukrepov za odpravo nepravilnosti po drugem odstavku 144. člena ZEKom, zato je sodišče prve stopnje izpodbijano nadzorstveno odločbo tožene stranke utemeljeno razveljavilo.

Operater je dolžan dokazati, da so cene stroškovno naravnane, agencija pa lahko pri preverjanju te obveznosti uporabi metode stroškovnega računovodstva, ki so neodvisne od metode operaterja. Pri presojanju cen tožeče stranke je agencija ugotovila, da opis sistema stroškovnega računovodstva ne omogoča preveritve modela, ker v opisu niso natančno predstavljeni vsi ključi in razporeditveni faktorji, iz kalkulacije cen pa ni bila razvidna vzročnost, objektivnost, doslednost, učinkovitost in transparentnost celotnega postopka izračuna cen. V skladu s 5. odstavkom 27. člena ZEKom je bila glede na navedeno agencija pristojna, da uporabi lasten model LRIC, oblikovan od spodaj navzgor (bottom-up), ki je pokazal, da so izračunane cene tožeče stranke višje za med 52 in 113%, zaradi česar je bila agencija tudi po presoji sodišča upravičena izdati odločbo, s katero je odredila, da mora na upoštevnem trgu uveljaviti tam navedene stroškovno oblikovane cene.

Le če bi bila operaterju obveznost naložena z regulatorno odločbo tako, da bi bila v odločbi določena z jasno in določno vsebino, ki ne bi dopuščala različnih razlag, bi glede te obveznosti odločba imela materialnopravne učinke ter bi bilo v postopku nadzora njenega izvajanja mogoče ugotavljati, ali je naloženo obveznost operater kršil. Ker sodišče razlogov za to, da bi ne moglo odločati v sporu polne jurisdikcije, ni našlo, je v okviru tožbenega zahtevka spremenilo odločitev tožene stranke v izpodbijani odločbi tako, da je izpodbijano odločbo razveljavilo, s čemer je zaradi take narave stvari o stvari (hkrati) tudi odločilo. Po določbi 1. odstavka 65. člena ZUS-1 sicer sodišče izpodbijani upravni akt odpravi ter samo odloči o stvari; tak je tudi tožbeni zahtevek. Vendar pa je sodišče, ker bi odprava izpodbijane odločbe terjala odpravo pravnih posledic, ki so iz nje nastale, s čemer bi se glede na povedano ob (tudi pravno zapletenem) poseganju v obstoječa pogodbena razmerja poseglo v pravice ali pravne koristi tretjih oseb, poleg alternativnih operaterjev tudi končnih uporabnikov, presodilo, da so (ne glede na škodo, ki jo v zvezi z izvrševanjem izpodbijane odločbe zatrjuj

Sodišče soglaša z razlogi tožene stranke, da ker ne gre z vidika uporabnika in ne z vidika operaterja, ki storitev naroča na veleprodajnem trgu za drugačno storitev, kot je ..., pojmovno ni mogoče opraviti testa zamenljivosti v obsegu kot se ga lahko v primeru različnosti storitev ali proizvodov. Namreč le v primeru, da so proizvodi in storitve med seboj zamenljivi na strani ponudbe kot povpraševanja, tako ugotovljeno dejstvo upravičuje določitev upoštevnega trga. V obravnavanem primeru pa je tudi ob upoštevanju tehnoloških specifik sistema ..., v primerjavi s storitvami, ki so po definiciji uvrščene na upoštevni trg „Širokopasovni dostop (medoperaterski trg)“ ugotoviti, da je sistem ... po osnovnih tehnoloških rešitvah primerljiv s storitvami s tega upoštevnega trga. Ker torej tudi po mnenju sodišča ne gre za posebno storitev, temveč za storitev dostopa z bitnim tokom, bi jo tožeča stranka morala uvrstiti v vzorčno ponudbo kot ostale storitve, ki jih na podlagi bitnega toka ponuja, saj tehnološke specifike sistema ... niso razlikovalne v taki meri, da bi upravičevale izvzetje iz trga „Širokopasovni dostop (medoperaterski trg)“.

Ko gre za postopek nadzora, katerega rezultat je odločba z, ki nalaga odpravo kršitev, pa je določenost oziroma konkretizacija izreka še zlasti pomembna, saj mora zavezanec natančno vedeti, katere ''druge določbe, ki se uporabljajo kot nerazumni pogoji pri omogočanju operaterskega dostopa'' so tiste, s katerimi po mnenju toženke tožnik krši z zgoraj citiranimi regulatornimi odločbami določene obveznosti, in na kakšen način naj ugotovljeno kršitev odpravi.

Organ je glede na nesporno ugotovljeno dejansko stanje, vključno z izdajo odločbe o določitvi operaterja s pomembno tržno močjo in neizpolnitvijo s to odločbo naložene obveznosti, pravilno uvedel postopek nadzora po določbi 144. člena ZEKom. Zgolj vzpostavljena tehnična povezava med omrežjema pa tudi še ne zagotavlja operaterskega dostopa.