UPRS Sodba I U 960/2022-26

Tožba se zavrne.

Potek upravnega postopka

1Z izpodbijano odločbo in sklepom (v nadaljevanju izpodbijani akt) je toženka v 1. točki izreka ugodila tožnikovemu zahtevku, da mu je stranka z interesom dolžna v 15 dneh po vročitvi odločbe znižati znesek po postavki "Naročnina - ..." na računih od junija 2021 do aprila 2022 (z izjemo računa za november 2021), tako da bo namesto 56,00 EUR z DDV znašala 18,67 EUR z DDV in znižati znesek po postavki "Naročnina - ..." na računu za november 2021, tako da bo namesto 37,33 EUR z DDV znašala 18,67 EUR z DDV, v 2. točki izreka zavrgla tožnikov zahtevek, naj mu stranka z interesom zniža naročnino po postavki "Naročnina - ..." na računih, izdanih v obdobju od leta 2017 do maja 2021, ter izvede pobot medsebojnih finančnih obveznosti, v bodoče zagotavlja tehnično nemoteno delovanje storitev, ohrani naročniško razmerje in omogoči sklenitev aneksa k naročniški pogodbi, ki bo vseboval elemente rešitve spora, ter v 3. točki izreka zavrnila tožnikov zahtevek za povrnitev stroška kilometrine za pristop na ustno obravnavo dne 14. 10. 2021.

2Iz obrazložitve izpodbijanega akta izhaja, da so tožnikovi predlogi¹ za rešitev spora z operaterjem zaradi nedelovanja oziroma slabšega delovanja storitev delno utemeljeni. Toženka je odločila, da mora stranka z interesom na podlagi 100. člena Obligacijskega zakonika in ob upoštevanju svojih Splošnih pogojev uporabe tožniku povrniti sorazmerni del naročnine (66,67%) za mesece od junija 2021 do aprila 2022, saj tožniku v navedenih mesecih dve od treh storitev iz naročniškega paketa nista delovali skladno s pogodbo, tožnik pa je zoper navedene račune pri stranki z interesom pravočasno vlagal ugovore in jih v vednost posredoval toženki. Pri tem je toženka upoštevala, da je stranka z interesom tožniku za mesec november 2021 že izstavila dobropis v višini 50% mesečne naročnine. V tem delu je toženka tožnikovemu zahtevku ugodila (1. točka izreka). V delu, ki se nanaša na znižanje naročnine za čas od vključitve paketa ... leta 2017 do maja 2021 ter izvedbo pobota medsebojnih finančnih obveznosti, je toženka tožnikov predlog zavrgla (2. točka izreka). Zoper račune izdane v obdobju od leta 2017 do vključno maja 2021 (razen zoper račune za maj, julij, avgust, september, oktober in december 2020) tožnik pri stranki z interesom ni pravočasno vložil ugovorov, zaradi česar v tem delu niso izpolnjene procesne predpostavke za postopek pred toženko, kot jih določa 142. člen Zakona o elektronskih komunikacijah (v nadaljevanju ZEKom-1) in torej ne gre za upravno stvar, o kateri bi toženka lahko odločala. Zoper račune za maj, julij, avgust, september, oktober in december 2020 je tožnik pri stranki z interesom pravočasno vložil ugovore, a je bil, glede na osmi odstavek 142. člena ZEKom-1, prepozen njegov predlog za rešitev spora pred toženko. Posledično tožnik ni mogel uspeti niti s predlogom za pobotanje. V zvezi s tožnikovim predlogom, naj mu stranka z interesom v bodoče zagotavlja nemoteno delovanje storitev, toženka v izpodbijani odločbi in sklepu pojasnjuje, da do morebitnega bodočega nedelovanja storitev še ni prišlo, v zvezi s tem tudi ni bil sprožen ugovorni postopek pred stranko z interesom, kar je pogoj za njeno odločanje v postopku reševanja spora, zato je tožnikov predlog iz razloga, da ne gre za upravno stvar o kateri bi toženka lahko odločala, zavrgla (2. točka izreka). Prav tako je toženka, iz razloga, da se tožnikov predlog ne nanaša na pravice ali obveznosti, ki jih določajo ZEKom-1, na njegovi podlagi izdani predpisi oziroma naročniška pogodba, zaradi česar na podlagi druge alineje prvega odstavka 217. člena ZEKom-1 ni pristojna za reševanje spora, zavrgla tožnikov predlog naj stranka z interesom ohrani naročniško razmerje z njim in mu omogoči sklenitev aneksa k naročniški pogodbi, ki bo vseboval elemente rešitve spora (2. točka izreka). Tožnikov predlog, da mu stranka z interesom povrne stroške kilometrine za prihod na ustno obravnavo, je toženka zavrnila na podlagi 113. in 114. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) (3. točka izreka).

Povzetek bistvenih navedb strank v upravnem sporu

3Tožnik s tožbo izpodbija 2. točko izreka izpodbijanega akta, glede 3. točke izreka pa navaja, naj glede na minornost pomena stroškov prihoda na ustno obravnavo sodišče presodi utemeljenost zavrnitve njegovega zahtevka za povrnitev stroška kilometrine. Navaja, da prva ugotovitev nedelovanja internetnih in TV storitev sega v leto 2014. Ta spor z operaterjem (stranko z interesom) so po mediaciji s strani toženke rešili s pobotom in aneksom k naročniški pogodbi. Tudi po novih komercialnih produktih stranke z interesom (... in ...) so ostale tehnične možnosti prenosa signalov enako slabe. Sporna in manipulativna sta naročniška pogodba iz leta 2017 in aneks iz leta 2019, ki "zlegitimirata retro oglaševane najnižje in povprečno dosegljive hitrosti, vse pa zakrije marela oglaševane hitrosti do 20 mbt/sek". Operater že pet let kot optimalne in brezhibne obračunava storitve, ki jih ne dobavi, kar je naklepna protipravna goljufija in protizakonito, kaznivo dejanje, taka podlaga v naročniški pogodbi pa nična in protizakonita. Meni, da je toženka ugotovila in dokazala spornost ravnanj in poslovanja stranke z interesom, žal pa je togost kompetenc rezultirala v odločitvi toženke o nepristojnosti in neupravnosti vsebine zadeve in spora. Želi, da sodišče ugotovi spornost in ničnost takih pogodbenih razmerij in za naklep in izsiljevanje izreče kazensko in materialno odgovornost ter sankcijo. Sodišču predlaga, da 2. točko izpodbijanega akta razveljavi in zadevo vrne toženki v ponovno odločanje in ugoditev, oziroma, da sodišče izpodbijani akt dopolni in spremeni tako, da zahtevku samo ugodi ali predlagatelju poda usmeritev glede druge pravne poti.

4Toženka v odgovoru na tožbo izpostavlja, da tožba ne vsebuje konkretnih tožbenih ugovorov in razlogov - tožnik ne pojasni v čem oziroma zakaj naj bi bila odločitev toženke nezakonita, opisuje le dosedanji potek spora in povzema težave s storitvami operaterja. Toženka se sklicuje na razloge iz izpodbijanega akta. Pripominja, da se v upravnem sporu presoja zakonitost izpodbijanega akta, tožbeni ugovori civilnopravne ali kazenskopravne narave pa se lahko uveljavljajo pred drugimi organi oziroma sodišči. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne in da zavrne tudi zahtevek za povračilo stroškov.

5Stranka z interesom na tožbo ni odgovorila.

6Sodišče je v zadevi dne 9. 7. 2024 izvedlo glavno obravnavo, ki so se je udeležili tožnik (osebno) in toženka (po pooblaščencu).

7Tožnik je na glavni obravnavi dodatno navedel, da je tožbo vložil zgolj zato, da je prišel na višjo instanco, ker se toženka dela nepristojno, sistem deluje nehumano in nekorektno do malih naročnikov telekomunikacijskih storitev. Toženka pri reševanju sporov deluje izredno počasi, togo in po občutku tudi v navezi z operaterji, zlasti s stranko z interesom. Računi za storitve ne glede na njihovo nedelovanje ostajajo v celotni višini. Toženka v postopkih odloča kontradiktorno, čeprav je problem ves čas identičen. Reklamacije so vse vložene pravilno in pravočasno v okviru možnosti, ki jih ima mali naročnik. Zakaj prihaja do kontradiktornega odločanja z zavrnitvami, zavrženjem ali pa ugoditvami, je zadeva, ki jo tožnik želi razjasniti na sodišču. Toženka je dokazala in potrdila operaterjevo odgovornost v primeru ugoditve določenim reklamacijam oz. zahtevkom, iz tega pa izhaja, da se zadeva v bistvu ves čas vleče, ter občutek, da toženka sledi ves čas sledi stranki z interesom. Ob poskusu spremembe operaterja noben od drugih operaterjev v Sloveniji ali ni želel, zmogel ali pa uspel opraviti medoperaterskega priklopa na obstoječi infrastrukturi. V obrazložitvah toženka svoje navedbe precej improvizira in se sklicuje predvsem na interne akte operaterja, kot ironijo pa je celo uvedla postopek inšpekcijskega nadzora, ki je tudi sedaj še v teku, in ugotovila, da operater ne krši lastnih pogojev oziroma pravil.

8Toženka je na glavni obravnavi vztrajala pri izpodbijanem aktu in pri odgovoru na tožbo. Vsi vsebinski razlogi v zvezi z nedelovanjem storitev glede na to, da tožnik izpodbija zgolj 2. točko odločbe, niso relevantni, saj je predmet tega upravnega spora glede na postavljeni tožbeni zahtevek zgolj presoja, ali je toženka zakonito zavrgla del tožnikovega predloga. Toženka zavrača trditve tožnika, da deluje v navezi z operaterji oz. stranko z interesom ter da odloča kontradiktorno - tudi z izpodbijanim aktom je v pretežnem delu tožnikovemu zahtevku ugodila. Toženka vse postopke rešuje v skladu z zakonodajo, postopkov ne zavlačuje. Glede navedb tožnika o prehodu na drugega operaterja toženka opozarja, da gre za vsebinsko povsem drugo zadevo, ki pred toženko še ni končana, zagotovo pa je izven časovnih in dejanskih okvirov tega upravnega spora. Tudi inšpekcijski postopek ni predmet tega upravnega spora, sicer pa se v inšpekcijskih nadzorih preverja skladnost operaterjevega ravnanja z zakonom in podzakonskimi predpisi, ne pa skladnost ravnanja operaterja z njegovimi internimi akti.

9Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo v listine, ki so priloga tožbe na list. št. A1, A4 - A7 ter v vse listine v upravnem spisu zadeve.

10Dokazne predloge tožnika po vpogledu v listine na list. št. A2 (odgovor na prejeto poizvedbo z dne 11. 7. 2022), A3 (dopis stranke z interesom z dne 16. 6. 2022) in A8 (obvestilo AKOS z dne 25. 7. 2022) je sodišče zavrnilo kot nedopustne. Nobena od navedenih listin ni obstajala v času izdaje izpodbijanega akta, zato so dokazni predlogi po vpogledu v te listine v skladu z 52. členom Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) nedopustni.

11Tožnik je v tožbi predlagal tudi, da se "po potrebi" uporabi arhivska dokumentacija operaterja ter opravi zaslišanje strokovnjakov oziroma izvedencev in prič. Sodišče je na glavni obravnavi tožnika pozvalo k substanciranju navedenih dokaznih predlogov ter ga opozorilo, da dokazov ne more predlagati "po potrebi", pač pa mora jasno opredeliti, katere dokaze predlaga in v potrditev katerih dejstev (prim. sodbo Vrhovnega sodišča, II Ips 13/2015 z dne 19. 5. 2016). Tožnik tako podanih dokaznih predlogov na glavni obravnavi ni substanciral, zato je sodišče te zavrnilo kot nedopustne.

12Na glavni obravnavi je tožnik podal dodaten dokazni predlog po zaslišanju predstavnika operaterja A., ki bi lahko izpovedal o stanju infrastrukture, in sicer v zvezi z možnostjo prehoda na storitve drugega operaterja. Tožnik navedenega dokaznega predloga v postopku pred izdajo izpodbijanega akta ni predlagal, predlaganja tega dokaza šele v upravnem sporu pa ni z ničemer upravičil, zato je sodišče ta dokazni predlog zavrnilo kot nedopusten (52. člen ZUS-1). Ker z navedenim dokaznim predlogom dokazuje dejstva, ki za odločitev v zadevi niso relevantna (zamenjava operaterja ni predmet izpodbijanega akta), je navedeni dokazni predlog tudi nerelevanten.

13Na vprašanje sodnika tožnik na glavni obravnavi zavrnitvi navedenih dokaznih predlogov ni ugovarjal.

K izreku:

14Tožba ni utemeljena.

15V zadevi je spor glede zakonitosti 2. točke izreka izpodbijanega akta, s katerim je toženka v uporabniškem sporu po 142. členu ZEKom-1 zavrgla tožnikove zahtevke, ki jim ni ugodila s 1. točko izreka izpodbijanega akta. Smiselno je mogoče razumeti, da tožnik izpodbija tudi 3. točko izreka izpodbijanega akta, s katero je bilo odločeno o stroških postopka pred toženko.

16ZEKom-1 (ki ga je treba glede na datum izdaje izpodbijanega akta uporabiti kot materialnopravno podlago odločanja v predmetni zadevi) je v prvem odstavku 142. členu določal, da ima vsak končni uporabnik pravico do ugovora zoper odločitev ali ravnanje operaterja v zvezi s pravicami in obveznostmi, ki jih določajo ta zakon in na njegovi podlagi izdani predpisi, ter pogodbe o zagotavljanju elektronskih komunikacijskih omrežij oziroma storitev na ustrezen organ ali telo, ki ga ustanovi operater. V četrtem odstavku istega člena je ZEKom-1 določal, da mora ugovor končni uporabnik vložiti v 15 dneh od dneva, ko je izvedel za izpodbijano odločitev ali ravnanje iz prvega odstavka tega člena, vendar najpozneje v 60 dneh od izdaje računa ali od dne, ko se je zgodil sporni dogodek, ki je predmet ugovora, pri čemer se šteje, da je ugovor pravočasen tudi, če je vložen zadnji dan pritožbenega roka priporočeno po pošti. Če bi se rok iztekel na soboto, nedeljo, praznik ali dela prost dan, je ugovor pravočasen, če je vložen prvi naslednji delovni dan. Skladno z osmim odstavkom 142. člena ZEKom-1 lahko v primeru, če operater v 15 dneh po vložitvi ugovora temu ne ugodi, končni uporabnik v 15 dneh po vročitvi odločitve vloži predlog za rešitev spora na agencijo (toženko - op. sodišča). Če operater v 15 dneh od vložitve ugovora o njem ne odloči, pa lahko končni uporabnik vloži predlog za rešitev spora v 30 dneh po vložitvi ugovora pri operaterju (deveti odstavek istega člena). Agencija s sklepom zavrže predlog za rešitev spora, če predlog ni vložen v rokih iz osmega, devetega, desetega ali enajstega odstavka tega člena (dvanajsti odstavek istega člena).

17Toženka je (kot pojasnjeno že uvodoma) tožnikov zahtevek za znižanje naročnine po postavki "Naročnina - ..." na računih, izdanih v obdobju od leta 2017 do vključno maja 2021 (razen na računih za maj, julij, avgust, september, oktober in december 2020), zavrgla na podlagi ugotovljenega dejstva, da tožnik pri stranki z interesom ni pravočasno vložil ugovorov zoper navedene račune, zaradi česar v tem delu niso izpolnjene procesne predpostavke za postopek pred toženko, kot jih določa 142. člen ZEKom-1 in torej ne gre za upravno stvar, o kateri bi toženka lahko odločala. Zahtevek za znižanje naročnine po isti postavki na računih za maj, julij, avgust, september, oktober in december 2020 je toženka zavrgla na podlagi ugotovljenega dejstva, da je tožnik, glede na osmi odstavek 142. člena ZEKom-1, predlog za rešitev spora pred toženko vložil prepozno. Posledično tožnik ni mogel uspeti niti s predlogom za pobotanje.

18Tožnik v tožbi povzema dosedanji potek spora in težave z operaterjem oziroma njegovimi storitvami, izpostavlja spornost oglaševanja drugačnih storitev, kot se nato dejansko zagotavljajo, izpostavlja toge kompetence toženke, itd., s čemer pa za odločitev v zadevi relevantnih ugotovitev toženke o tem, da v zvezi z nekaterimi računi ni vložil ugovora pred stranko z interesom, v zvezi z drugimi pa ne pravočasno predloga za rešitev spora pred toženko, dejansko z ničemer ne prereka. Ta dejstva sodišče posledično šteje za nesporna, na njihovi podlagi pa pritrjuje tudi stališču toženke, da je bilo tožnikove zahtevke, ki temeljijo na navedenih računih, ob upoštevanju 142. člena ZEKom-1 (četrti ter dvanajsti odstavek) treba zavreči. Ob tem sodišče ne more slediti tožnikovim očitkom, da je izpodbijani akt kontradiktoren zaradi različnega odločanja o zahtevkih (zavrženje, zavrnitev, ugoditev). Ne glede na dejstvo, da je toženka v izpodbijanem aktu tožniku v splošnem sicer pritrdila v njegovem zatrjevanju, da mu stranka z interesom že daljše obdobje storitev ne zagotavlja v kakovosti, dogovorjeni s pogodbo, je okvir toženkinih pristojnosti reševanja uporabniških sporov določen s citiranim 142. členom ZEKom-1. V kolikor pogoji iz navedene zakonske določbe niso izpolnjeni (zaradi nevložitve ugovora pri operaterju ali pa zaradi nepravočasne sprožitve spora pred toženko, kot je bilo to v konkretnem primeru), toženka (v tem obsegu) nima podlage za odločanje o sporu, operaterju pa tako tudi ne more naložiti kakršnihkoli obveznosti. Toženka je navedenemu sledila in je v delu, kjer pogoji za njeno reševanje spora niso bili izpolnjeni, tožnikove zahtevke (kot že pojasnjeno) pravilno in zakonito zavrgla, v delu, kjer so ti bili izpolnjeni, pa je o njih vsebinsko odločila tako, da jim je ugodila. Razlogi za takšne odločitve so v izpodbijanem aktu jasno navedeni, izpodbijani akt pa s tega vidika ni v ničemer kontradiktoren.

19Sodišče toženki pritrjuje tudi glede zavrženja tožnikovih zahtevkov po tem, naj se stranki z interesom naloži, da tožniku v bodoče zagotavlja tehnično nemoteno delovanje storitev, ohrani naročniško razmerje z njim in mu omogoči sklenitev aneksa k naročniški pogodbi, ki bo vseboval elemente rešitve spora. Niti ZEKom-1 niti na njegovi podlagi sprejeti predpisi toženki ne dajejo podlage, da bi lahko v postopkih reševanja uporabniških sporov operaterju naložila obveznosti, kot jih predlaga tožnik, in ki se ne nanašajo na že izvedene neustrezne odločitve ali ravnanje operaterja (v zvezi s pravicami in obveznostmi, ki jih določajo ZEKom-1 in na njegovi podlagi izdani predpisi ter pogodbe o zagotavljanju elektronskih komunikacijskih omrežij), pač pa na morebitno bodoče neizpolnjevanje (sedanjih) pogodbenih obveznosti ali pa na pogodbeno urejanje bodočih razmerij med tožnikom in stranko z interesom. Tudi nezakonitosti izpodbijanega akta v delu, ki se nanaša na s tem povezane zahtevke, tožnik ne uspe izkazati.

20V zvezi s tožnikovim očitkom o tem, da se je toženka v izpodbijanem aktu neupravičeno sklicevala na interne akte stranke z interesom, sodišče pojasnjuje, da so Splošni pogoji uporabe stranke z interesom, na katere se v izpodbijanem aktu sklicuje toženka, sestavni del naročniške pogodbe med tožnikom in stranko z interesom (in jih je tožnik s podpisom te pogodbe tudi sprejel). Presojo, ali je stranka z interesom izpolnjevala svoje obveznosti do tožnika po naročniški pogodbi, je tako mogoče ustrezno opraviti zgolj, če se pri tem upoštevajo tudi splošni pogoji stranke z interesom, toženka pa se je v izpodbijanem aktu tako upravičeno sklicevala na vsebino teh.

21Tožnik se je na glavni obravnavi skliceval na zaplete pri možnosti prehoda na storitve drugega operaterja. Tožnikov prehod na storitve drugega operaterja ni bil predmet upravnega postopka, v katerem je bil izdan izpodbijani akt, tako pa s tem povezane trditve o dejstvih in dokaz, predlagan v njihovo dokazovanje (dokaz z zaslišanjem predstavnika A., ki je iz v tej sodbi že pojasnjenih razlogov sicer tudi nedopusten), niso relevantni. Nerelevantne za odločitev v zadevi so tudi tožnikove navedbe o drugih postopkih, ki se vodijo pred toženko, saj so predmet presoje v tem upravnem sporu lahko zgolj ravnanje in odločitve toženke v obravnavanem upravnem postopku. Povsem posplošeni in z ničemer izkazani pa so po presoji sodišča tudi (na glavni obravnavi) podani očitki tožnika o tem, da toženka deluje v navezi z operaterji oz. stranko z interesom.

22Kolikor je tožnik uveljavljal nezakonitost stroškovnega dela izpodbijanega akta (tožnik zahtevka s tem v zvezi sicer ni postavil, pač pa je navedel, da se glede na minornost pomena stroškov prihoda na ustno obravnavo presoja utemeljenosti zavrnitve zahtevka za povrnitev tega stroška prepušča sodišču), sodišče sodi, da tožnik tudi nezakonitosti tega dela izpodbijanega akta (3. točka izreka) ni uspel izkazati. Toženka je v izpodbijanem aktu namreč pojasnila razloge za zavrnitev tožnikovega stroškovnega zahtevka (sklicevala se je na določbe 113. in 114. člena ZUP ter na ugotovitev, da gre pri priglašenih stroških za osebne stroške tožnika), tožnik pa v tožbi ne navaja nobenih relevantnih dejstev in ne predlaga nobenih dokazov, usmerjenih v zatrjevanje ali izkazovanje nezakonitosti takšne toženkine odločitve. Tožnik namreč navaja zgolj, da se stranka z interesom ustne obravnave ni udeležila (oz. je zavračala srečanje s tožnikom), toženka pa ponovne ustne obravnave ni razpisala, iz česar pa razlogov za nezakonitost toženkine odločitve ni mogoče ugotoviti.

23V zvezi z v tožbi podanimi zahtevki, naj sodišče ugotovi spornost in ničnost pogodbenih razmerij med tožnikom in stranko z interesom ter za naklep in izsiljevanje operaterja izreče ustrezno kazensko in materialno odgovornost ter sankcijo, sodišče pojasnjuje, da je v skladu z ZUS-1 pristojno za presojo zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnikov, ter drugih aktov, za katere tako določa zakon (2. člen ZUS-1), oziroma za presojo zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo (4. člen ZUS-1). Naslovno sodišče tako nima pristojnosti poseganja v razmerja civilnopravne narave in ne more ugotavljati (izrekati) ničnosti pogodb, ki izvirajo iz takšnih razmerij, ravno tako ni pristojno za vodenje kazenskih postopkov (in izrekanje kazenskopravnih sankcij). Vse navedeno je v pristojnosti splošnih (okrajnih oz. okrožnih) sodišč. Z vsem navedenim je sodišče tožnika seznanilo tudi v okviru materialno-procesnega vodstva na glavni obravnavi.

24Po povedanem sodišče sodi, da tožnik nezakonitosti izpodbijanega akta ni uspel izkazati. Ker sodišče obenem ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

¹ Gre za predlog z dne 20. 7. 2021 (dopolnjen 27. 7. 2021), predlog z dne 21. 10. 2021 (dopolnjen 28. 10. 2021) in predlog z dne 24. 12. 2021 (dopolnjen 3. 1. 2022). Prvotno uvedene tri postopke je toženka združila v en postopek.