6. člen ZVVJTO

Vračanje vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje je uredil ZVVJTO. Zakon je v 6. členu posebej uredil situacijo, ko je lokalna skupnost neposredno za druge (zainteresirane občane, ki so z lastnim delom in sredstvi prispevali k izgradnji objektov in naprav) sklepala pravne posle z namenom pridobitve telefonskega priključka. Lokalno skupnost je zavezal, da v določenem roku po sklenitvi pisne poravnave z državnim pravobranilstvom ali pravnomočno končanem nepravdnem postopku za določitev odškodnine objavi seznam fizičnih in pravnih oseb, ki nastopajo kot dejanski končni upravičenci (prvi odstavek) in da s predpisom, ki ga izda v roku dveh mesecev od uveljavitve zakona, podrobneje določi način sestave seznama, način ugotavljanja sorazmernih deležev vračila ter pogoje in roke vračanja teh sredstev (drugi odstavek). Višina nakazil, ki so bila na obravnavani pravni podlagi opravljena drugim dejanskim končnim upravičencem, se v izpodbijani odločbi ne ugotavlja. Brez nje pa presoje, da gre pri spornih izplačilih za zneske, ki presegajo sorazmerni delež vračila, ki pripada tožeči stranki oziroma možu tožeče stranke kot dejanskima končnima upravičencema, ni mogoče preizkusiti. Odlo

Tožena stranka (občina), ki je uveljavila vrnitev v javno telekomunikacijsko omrežje vloženih sredstev, je ta sredstva dolžna razdeliti med končne upravičence. Njena naloga je bila izdelati in na krajevno običajen način objaviti seznam fizičnih oseb, ki nastopajo kot končni upravičenci ter vrnjeni znesek razdeliti končnim upravičencem skladno z njihovim vložkom v javno telekomunikacijsko omrežje. Zakon predvideva sorazmerno delitev, sicer pa načina delitve ne ureja oz. jo determinira le na ta način, da lokalni skupnosti dopušča, da si od vrnjenih sredstev zadrži del, ki je sorazmeren sredstvom, vplačanim iz sredstev samoprispevka.

Ker je Pravilnik (oziroma njegove spremembe) podzakonski akt in ne zakon, sodišče prve stopnje utemeljeno ni vložilo zahteve za oceno njegove ustavnosti oziroma zakonitosti (primerjaj 23. člen ZustS).

Tožnikov zahtevek na povrnitev sredstev, vloženih v javno telekomunikacijsko omrežje, je utemeljen le v obsegu, ki ga določa ZVVJTO.

Pritožba tožene stranke utemeljeno izpostavlja, da je sodišče v nasprotju z določilom 4. člena ZVVJTO, ki v 2. odstavku izrecno nalaga, kako se določi višina vračila, ni upoštevalo, da je povprečen znesek priključnine in prispevka SIS za območje Krajevne skupnosti znašal 526,00 EUR.

ZVVJTO ureja način vračila v javno telekomunikacijsko omrežje vloženih sredstev. Predpisuje tudi sorazmerno razdelitev teh sredstev med končne vlagatelje (fizične in pravne osebe ter lokalne skupnosti), drugih določil o delitvi pa ne vsebuje. Pri delitvi ne gre za odločanje o pravici, obveznosti ali pravni koriti s področja upravnega prava, ampak za obligacijsko razmerje med končnimi upravičenci do vrnjenih sredstev.

Sestava končnega seznama upravičencev je izraz vloge tožene stranke (občine), ki je v postopku vračanja vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje nastopila kot upravičenka v imenu dejanskih končnih upravičencev in da ne gre za ravnanje toženke kot oblastvenega organa oziroma organa v izvajanju javnih pooblastil.

Pri vračanju vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje dejanskim končnim upravičencem, ki temelji na določbi 6. člena ZVVJTO, ne gre za odločanje o pravici, obveznosti ali pravni koristi na področju upravnega prava oziroma za upravno zadevo, prav tako pa določbe ZVVJTO ne dajejo podlage, da bi občinski upravni organ odločal v upravnem postopku ali izdal upravno odločbo. Odločba, ki je izdana v upravnem postopku, v stvari, v kateri sploh ni mogoče odločati v upravnem postopku, se lahko izreče po uradni dolžnosti za nično ves čas postopka.

Ob upoštevanju tako 6. člena ZVVJTO kot tudi 4. člena istega zakona, ki določa način izračuna vračila, je toženka s 4. členom Pravilnika o postopkih vračanja v javno telekomunikacijsko omrežje dejanskim končnim upravičencem na območju Občine Žužemberk presegla okvir, ki ji ga nalaga zakon. Toženka je namreč v tem členu določila delež 40%, ki ji pripada zaradi vlaganj njene pravne prednice, pri čemer zneska oziroma deleža vlaganj ni v ničemer izkazala. Sodišče je zato o utemeljenosti tožbe odločilo brez upoštevanja z zakonom neskladnih členov Pravilnika in ugotovilo, da toženka v ZVVJTO ni imela podlage za izračun zneska vračila, kot izhaja iz izpodbijane odločbe, torej za zadržanje 40% sicer pravilno izračunanega zneska,ki pripada tožniku.

Po določbi 6. člena ZVVJTO je bila določitev načina in višine ugotavljanja sorazmernih deležev vračila v domeni same lokalne skupnosti.

V obravnavani zadevi ne gre za odločanje o tožnikovi pravici s področja upravnega prava, saj tožnikova pravica, ki je pravica dejanskega končnega upravičenca, v temelju izvira iz pravnega posla, ki ga je občina oz. njene pravne prednice sklenila za občane, torej v njihovem imenu in za njihov račun - s pravnimi predniki. Gre za spor iz pogodbenega, civilnopravnega razmerja, saj tožnik zahteva vračilo sredstev, ki jih je sam prispeval, Občina Straža pa v njegovem imenu prejela od Republike Slovenije. Tožnik namreč zahteva sodno varstvo, ker mu je toženka le delno priznala zahtevek za vračilo vlaganj v TK omrežje.

V obravnavani zadevi ni šlo za odločanje o tožnikovi pravici s področja upravnega prava, saj tožnikova pravica, ki je pravica dejanskega končnega upravičenca, v temelju izvira iz pravnega posla, ki so ga občina oziroma njene pravne prednice sklenile za občane – torej v njihovem imenu in za njihov račun – s pravnimi predniki B. in SIS. V obravnavanem primeru gre zato za spor iz pogodbenega, civilnopravnega razmerja, saj tožnik zahteva vračilo sredstev, ki jih je najprej prispeval, občina pa nato v njegovem imenu prejela od Republike Slovenije.

V obravnavani zadevi ni šlo za odločanje o tožnikovi pravici s področja upravnega prava, saj tožničina pravica, ki je pravica dejanskega končnega upravičenca, v temelju izvira iz pravnega posla, ki so ga občina oziroma njene pravne prednice sklenile za občane – torej v njihovem imenu in za njihov račun – s pravnimi predniki A. in SIS. V obravnavanem primeru gre zato za spor iz pogodbenega, civilnopravnega razmerja, saj tožnica zahteva vračilo sredstev, ki jih je sama prispevala, občina pa v njenem imenu prejela od Republike Slovenije.

V obravnavni zadevi ni šlo za odločanje o tožnikovi pravici s področja upravnega prava, saj njegova pravica, ki je pravica dejanskega končnega upravičenca, v temelju izvira iz pravnega posla, ki ga je občina oziroma njene pravne prednice sklenila za občane - torej v njihovem imenu in za njihov račun - s pravnimi predniki B. in SIS. V obravnavanem primeru gre zato za spor iz pogodbenega, civilnopravnega razmerja, saj tožnik zahteva vračilo sredstev, ki jih je sam prispeval, občina pa v njegovem imenu prejela od Republike Slovenije.

Sodišče prve stopnje je ZVVJTO uporabilo pravilno. Sprejem predpisa, ki ureja postopek razdelitve sredstev med končne upravičence, je po zakonu obligatoren, poravnava med toženo stranko in državo glede na jasne zakonske določbe ne more predstavljati neposredne podlage za izplačilo vlaganj končnim upravičencem.

Višina vračila temelji na ugotovitvi, da znesek iz poravnave ne zadošča za vračilo dejanskih zneskov vlaganj posameznih upravičencev ter sklepu Krajevne skupnosti, da se sredstva iz poravnave razdelijo med vse vlagatelje, ki so na seznamu, v enaki višini. Ker tako določena višina vračila, ki dejanskih vlaganj upravičencev sploh ne upošteva, ni v skladu z določbo 3. odstavka 6. člena ZVVJTO ter 1. odstavkom 6. člena Pravilnika, je potrebno odločbo tožene stranke v delu, ki se nanaša na tožnico, odpraviti.

Ker je sodišče prve stopnje poleg tožnice zaslišalo ključno pričo, ki je vedela največ povedati tako o okoliščinah, v katerih se je oblikoval predlog tožnici v podpis ponujene poravnave, kakor tudi o tožničinem odločanju za podpis le-te, izpovedbi te priče pa je sodišče prve stopnje v bistvenem sledilo, se je tudi po prepričanju sodišča druge stopnje kot nepotrebno izkazalo zaslišanje ostalih vlagateljev, ki so sicer sodelovali pri dogovarjanjih s toženko, ne pa tudi v postopku neposrednega odločanja tožnice za podpis sporne poravnave. Z zavrnitvijo nekaterih po tožnici predlaganih dokazov sodišče prve stopnje tožnici ni odvzelo možnosti dokazovanja pravno relevantnih dejstev, saj je ta dejstva na podlagi izpovedbe tožnice in njenega moža v bistvenem štelo za dokazana.