Lastninjenje

Kriteriji so določeni eksemplifikativno. To pomeni, da lahko sodišče poleg teh kriterijev, uporabi tudi druga pomembna dejstva, po drugi strani pa sodišče tudi ni dolžno prav v vsakem primeru uporabiti vseh kriterijev, ki so primeroma našteti v prvem odstavku tega člena. Vendar pa mora biti namembnost zemljišča stavbi utemeljena tako z urbanističnega (1. in 4. točka prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1) kot tudi z dejanskega vidika (2. in 3. točka prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1). Slednjega torej ni mogoče povsem zanemariti.

Pritožnik je trdil, da je lastninsko pravico na spornem prostoru pridobil s predelavo, vlaganji in s soglasjem ostalih etažnih lastnikov, s čimer je nastala nova stvar. V zvezi s tem ni predložil nobenega pravnega naslova v smislu drugega odstavka 19. člena ZVEtL-1, ampak je predlagal zaslišanje direktorja upravnika, nekaterih etažnih lastnikov, ogled in postavitev izvedenca gradbene stroke. S temi dokazi v tem postopku ne more dokazovati pridobitve lastninske pravice.

Postopek za določitev etažne lastnine ni namenjen reševanju spornih lastninskopravnih vprašanj, kot jih izpostavlja pritožba, ampak se odloči na podlagi pravnih domnev in dokaznih pravil o pravnih naslovih ter na podlagi verjetnosti kot standarda materialne resnice. Prav tako postopek vzpostavitve etažne lastnine ni namenjen ugotavljanju pravilnega obsega in površine delov stavbe. Po pravnomočnosti odločbe pa lahko udeleženci svoje pravice uveljavljajo v pravdi ali drugih postopkih.

Četudi je prišlo do delitve stavb okrog dvorišča, je bila parcela 46/1, ki je predstavljala dvorišče, namenjena enaki uporabi vseh lastnic, zato ni utemeljen očitek pritožbe, da je dvorišče delilo različno lastninsko usodo kot preostali deli obravnavanega kompleksa v lasti družine D.

Ne drži pritožbeni očitek, da se je s parcelacijo izvorno enotne parcele št. 17 v več ločenih parcel spremenila namenska vezanost obravnavanega zemljišča. Pretekla parcelacija po 1. in 3. točki prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1 ni izrecno navedena kot podlaga za ugotovitev pripadajočega zemljišča. Prav tako parcelacija po dinamičnem principu ne more biti koristna v spoznavnem smislu, če je bila izvedena ex ante - torej pred ureditvijo zemljišča - in je naknadno pri dejanski izvedbi prihajalo do zamikov in neskladij. Pritožbeno sodišče se ne more strinjati z naziranjem pritožnikov, da naj bi namensko vezanost in posledični obseg pripadajočega zemljišča izkazovala denacionalizacijska odločba. Ta namreč ne pomeni določitve funkcionalnega zemljišča, zlasti ob upoštevanju, da se je odvzeto nepremično premoženje, ki je, kot je že pojasnjeno, predstavljalo enoten stavbni kompleks, denacionalizacijskemu upravičencu vračalo postopoma z delnimi odločbami. Po poudarjenem inkvizitornem načelu je v postopkih po ZVEtL-1 dovolj, da predlagatelj poda opis razmerja in (splošno) zahtevo po določitvi pripadajočega zemljišča (47. člen ZVEtL-1), na vsebino zahtevka pa sodišče ni strogo v

Odločilno težo pretekli rabi se daje v primerih/situacijah ugotavljanja obsega pripadajočega zemljišča, ko upravne/lokacijske dokumentacije ni na razpolago, za kar pa v obravnavani zadevi ne gre.

Potrdila o namenski rabi zemljišč oz. lokacijske informacije ne omogočajo ugotovitve dejanske namembnosti nepremičnin, saj gre v obeh primerih za povzetek podatkov iz uradne evidence, kar pa seveda ne izkazuje dejanske namembnosti, ampak namembnost, kot izhaja iz uradne evidence. Ta pa, kot je že bilo uvodoma pojasnjeno, lahko odstopa od dejanske.

V okviru dejanskega vidika je sodišče prve stopnje ugotovilo in upoštevalo, da se na teh nepremičninah nahajajo zelenice z zasajenim drevjem in grmičevjem, klopmi za počitek in nekaj stojali za stepanje preprog, v osrednjem delu pa se nahaja tudi manjše igrišče za najmlajše otroke. Drži sicer, da bi sama urejenost nepremičnin v povezavi z mrežo pešpoti, ki to območje povezuje z ostalim delom soseske, lahko govorila tudi v prid trditvi pritožnice, da gre za javne površine, a je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi to, da so te nepremičnine ves čas služile le potrebam stavb podkvice. S prostorskimi akti in upravnimi dovoljenji zemljišče, namenjeno skupni rabi obravnavanih stavb, sicer ni bilo specifično opredeljeno ali celo zarisano v parcelacijskem načrtu, a je na podlagi prostorske zasnove soseske in analize pregledanih prostorskih aktov iz časa načrtovanja stavb mogoče zaključiti, da so bila zemljišča v notranjosti verižnih nizov večstanovanjskih stavb v obliki podkve namenjena ureditvi otroških igrišč, parkov in zelenic.

V obravnavani zadevi gre za način dejanskega etažiranja, brez formalnega pravnega akta. Pravna prednica tožnice je financirala izgradnjo večstanovanjske stavbe in s tem na posameznih delih stavbe, ki je bila v družbeni lastnini, pridobila pravico razpolaganja. Kot investitor, s pravico razpolaganja in uporabe na stavbi, je lahko enostransko določila, da bo sporni prostor zadržala in uporabljala za drugačen namen od načrtovanega. Pravna prednica tožnice je torej enostransko spremenila načrtovani skupni del stavbe v posamezni del (v samostojno funkcionalno celoto) in na njem obdržala pravico uporabe - to je storila konkludentno, s tem, ko je poslovni prostor obdržala v posesti in ga oddajala v najem.

Iz delne upravne odločbe, na katero se sklicuje pritožba, jasno izhaja, da se nepremičnine vrnejo v skupno last in ne v solastnino, tak pa je tudi zemljiškoknjižni vpis. V primeru skupne lastnine deleži niso določeni.

Srž pritožbe je, ali je sporna parcela skupno pripadajoče zemljišče k obravnavanim stavbam. Nasprotna udeleženka namreč trdi, da ta parcela ni bila urbanistično namenjena rabi stavb in zato ne more biti njihovo pripadajoče zemljišče. Pritožbeno sodišče se v nasprotju s pritožnico pridržuje zaključku sodišča prve stopnje, da je bila sporna parcela ves čas funkcionalno in prostorsko, v luči urbanističnih standardov, namenjena in potrebna za rabo stavb v stanovanjskem naselju. Iz ugotovitev izvedenskega mnenja je razvidno, da je prišlo do drugače realiziranega načrtovanja, a v skladu z urbanističnimi standardi. V takem primeru bi togo upoštevanje zgolj drugače realiziranega načrtovanja dalo rezultat, ki bi bil v očitnem nasprotju s pravili, ki so izpeljevala obrnjeno načelo superficies solo cedit. Pripadnost sporne parcele k stavbam tako ni odpadla. Ves čas od izgradnje stavb dalje parcelo nesporno uporabljajo, vzdržujejo in zanjo skrbijo etažni lastniki stavb.

V obstoječa pravno urejena stanja - ko je etažna lastnina delno že urejena, ni pa še dokončana - sme sodišče, ki vzpostavlja etažno lastnino, poseči le, če je neskladje med evidentiranim stanjem in stanjem v naravi tako stopnjevano, da posamezni del stavbe sploh ne obstaja več.

ZSpo je prava pravna podlaga za lastninjenje, ko gre za nepremičnine, ki imajo naravo športnih objektov, in ki so jih ob njegovi uveljavitvi športna društva imela v upravljanju. Ti športni objekti niso bili predmet lastninjenja po 3. členu ZLNDL - ne glede na to, kdo je imel v trenutku lastninjenja na njih vpisano pravico uporabe družbene lastnine. Tožniku ni bilo treba izkazati prenosa lastninske pravice/pravice uporabe, ki jo je kot pogoj za pridobitev lastninske pravice določal ZLNDL. Bistveno je, da je izkazal uporabo teniških igrišč oziroma njihovo oddajanje v najem.

V postopkih po 74. členu ZZad mora zadruga upoštevajoč merila, določena v Navodilu, dokazati ne samo, da je za nepremičnino dala nadomestilo, ampak tudi, da je to nadomestilo preseglo 30 % takratne vrednosti nepremičnine. Pogodbena zaveza toženke, da bo izročila drugo nepremičnino, ki se bo določila sporazumno, ne da bi toženka trdila in dokazala, da je s sopogodbenikom na tej podlagi res sklenila takšen sporazum ali izročila nadomestno nepremičnino, ne dokazuje odplačnosti (tj. plačila najmanj 30 % takratne vrednosti nepremičnine). V tem primeru je že v sklenitveni fazi umanjkala sklenitev v pogodbi predvidenega sporazuma in določitev konkretne nepremičnine, kar je nujno za presojo odplačnosti. Ker je obveznost toženke za izročitev nadomestne nepremičnine, katere lega (parc. št.) se bo določila sporazumno, nastopila šele „čez 10 let“, je bila ta čas desetih let toženka zavezana plačevati pogodbeno dogovorjeno letno odškodnino, zato je to obdobje plačevanja odškodnin sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo v odmeni. Nadaljnje prejemanje letne odškodnine v pogodbi časovno ni bilo določeno, zato zgolj na podlagi pogodbene določbe iz sklenitvene faze višina odmene ni

Če gre za pripadajoče zemljišče k določeni stavbi, vpis solastnine v korist poimensko določenih predlagateljev na tem zemljišču ni mogoč.

Predlog se zavrne.

Pravnomočna upravna odločba o pridobljenem statusu javnega dobra, izdana po 212. členu ZGO-1, ne more biti ovira za odločanje o obsegu pripadajočega zemljišča.

Predlog se zavrne.

V skladu z določbo prvega odstavka 615. člena OZ se šteje, da je sklenjena nova najemna (zakupna) pogodba za nedoločen čas z enakimi pogoji kot prejšnja, če po preteku časa najemnik (zakupnik) še naprej uporablja stvar, najemodajalec (zakupodajalec) pa temu ne nasprotuje. Zato odsotnost pisnega aneksa po poteku enoletnega roka od sklenitve najemne pogodbe ne pomeni toženčeve slabovernosti, kot to zmotno meni pritožba. Toženec je bil za obdobje, ko je bil slaboveren, obsojen na plačilo uporabnine. Za obdobje, ko je bil toženec dobroveren in utemeljeno prepričan, da nepremičnino uporablja na podlagi veljavnega pravnega naslova, pa tožnik do uporabnine ni upravičen.

Predlog se zavrne.