1. člen ZLNDL

ZSpo je prava pravna podlaga za lastninjenje, ko gre za nepremičnine, ki imajo naravo športnih objektov, in ki so jih ob njegovi uveljavitvi športna društva imela v upravljanju. Ti športni objekti niso bili predmet lastninjenja po 3. členu ZLNDL - ne glede na to, kdo je imel v trenutku lastninjenja na njih vpisano pravico uporabe družbene lastnine. Tožniku ni bilo treba izkazati prenosa lastninske pravice/pravice uporabe, ki jo je kot pogoj za pridobitev lastninske pravice določal ZLNDL. Bistveno je, da je izkazal uporabo teniških igrišč oziroma njihovo oddajanje v najem.

Ni nujno, da bi moral predlagatelj za ugotovitev obstoja svoje lastninske pravice na pripadajočem zemljišču stavbe zoper zemljiškoknjižne lastnike nepremičnin, ki naj bi se ugotovile kot pripadajoče zemljišče k stavbi, vložiti tožbo. Do leta 2008 je bilo res tako, od tedaj dalje pa je za tovrstna vprašanja predpisan poseben nepravdni postopek po določbah ZVEtL. Pri tem ZVEtL ni ukinil možnosti, da se tovrstne situacije rešujejo v pravdi, temveč je le predpisan dodatni postopek, v katerem je ta vprašanja mogoče reševati. Izbira, kateri postopek bo začel, pa je prepuščena upravičencu.

Pravna oseba je lahko na podlagi določb ZLNDL pridobila lastninsko pravico le v primeru, če je ob lastninskem preoblikovanju v otvoritveno bilanco (4. člen ZLPP) vključila nepremičnine, na katerih je imela kot podjetje v družbeni lastnini pravico uporabe. V primeru, da nepremičnina v otvoritveno bilanco ni bila vključena, podjetje, ki se je lastninsko preoblikovalo, na njej ni pridobilo lastninske pravice. Zato ni mogoče slediti pritožbeni navedbi, da iz nobene dokazne listine ne izhaja, da bi tožena stranka iz otvoritvene bilance eksplicitno izključila sporni parceli, saj je za odločitev bistveno vprašanje, ali je sporni nepremičnini (izrecno) vključila v otvoritveno bilanco ali ne.

Sklep o tem, da je posamezno zemljišče pripadajoče, je treba vedno utemeljiti z dveh vidikov: dejanskega in pravnega. Dejanski vidik je v funkcionalni povezanosti zemljišča s stavbo, in sicer gre za tisto zemljišče, ki je bilo namenjeno ali potrebno za redno rabo stavbe. Pravni vidik pa odraža nekdanjo pravno (akcesorno) povezanost pravic na takem zemljišču s pravicami na stavbi. In le dejanski vidik se v postopku za ugotovitev pripadajočega zemljišča dokazuje upoštevajoč merila, ki jih določa 43. člen ZVEtL-1. Povedano drugače: ugotovitev, da je določeno zemljišče, ob upoštevanju zakonskih meril, bilo namenjeno ali potrebno za redno rabo stavbe, samo po sebi še ne pomeni, da je last lastnika stavbe. Zakon je sicer, upoštevajoč tipične primere in tipično (pričakovano) pogodbeno voljo ter običajen namen pogodbe o prenosu lastninske pravice na stavbi (da se prenese skupaj z zemljiščem, potrebnim za njeno redno rabo), v prvem odstavku 44. člena ZVEtL-1 določil zakonsko domnevo, da je na pridobitelja stavbe (oziroma posameznih delov v njej) prešla tudi lastninska pravica na pripadajočem zemljišču, vendar pa je ta domneva izpodbojna. To pomeni, da lahko tisti, ki v postopku trdi, da

O vprašanju, ali je tožnica lastnica sporne parcele, je bilo že pravnomočno odločeno, zato zaradi instituta materialne (vsebinske) pravnomočnosti o tem v tej pravdi ni več dopustno ponovno odločati. Izbrisna tožba ni nekakšna popularna tožba, ki bi jo lahko v primeru nepravilne oziroma neveljavne vknjižbe vložil vsakdo, temveč mora tožnik zanjo izkazati pravni interes, ki je v tem, da s tožbo zavaruje oziroma izboljša svoj lastni pravni položaj.

Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica zgolj zaradi stanja zemljiške knjige in neposedovanja verige pogodb o prenosu razpolagalne pravice ni bila dolžna podvomiti o obstoju svoje lastninske pravice na garaži. Tožnica ob sklenitvi darilne pogodbe v letu 1982 tudi ni bila dolžna preverjati lastninskega stanja sporne garaže, ki jo je pošteno prevzela v posest od svoje pravne prednice, saj v konkretnem primeru ni bilo posebnih okoliščin, ki bi povprečno skrbnemu posestniku lahko vzbudile sum, da pravna prednica ni lastnica stvari. Glede na navedeno so neutemeljene tudi tovrstne pritožbene navedbe, ki poudarjajo pomen zemljiško knjižnega stanja.

Iz dejanskih ugotovitev izhaja zaključek, da so bile obravnavane nepremičnine v družbeni lastnini v času uveljavitve ZGJS javne ceste oziroma infrastrukturni objekti in naprave in da je bila zato pravna podlaga za njihovo lastninjenje določba 76. člena ZGJS. Na podlagi navedenega privatizacijskega predpisa je šlo za spremembo družbene lastnine v zasebno oziroma za (prvo) določitev imetnika lastninske pravice. Tožnica je tako „ex lege“ postala lastnica obravnavanih nepremičnin ne glede na to, da na njih ni bila vpisana kot imetnica pravice uporabe. Če je tako, se te nepremičnine niso olastninile (šele) na podlagi določb ZLNDL, ki je zakon izrazito subsidiarne narave, in je veljal za tiste družbene nepremičnine, katerih lastninjenja ni uredil noben drug predpis. V času uveljavitve ZLNDL so bile torej obravnavane nepremičnine že lastninjene. Zaznamba javnega dobra v zemljiški knjigi (111. člen ZZK-1) je vpis pravnega dejstva, ki je pomemben za pravni promet, saj so javne ceste kot javno dobro izven pravnega prometa (drugi odstavek 2. člena ZJC). Gre za vpis, ki nima konstitutivnih učinkov. To pravno dejstvo učinkuje na pravna razmerja, katerih predmet so nepremičnine, že s te

Le ZLNDL pa je izrecno podajal podlago za vpis lastninske pravice na tistega, ki je imel v zemljiški knjigi pri družbeni lastnini vpisano pravico uporabe. Ta zakon je določil, da postane nepremičnina lastnina tiste tiste osebe, ki ima ob uveljavitvi zakona vpisano pravico uporabe (2. in 3. člen). Take podlage ZZad nima. Zato je po ZZK-1, ki je matični predpis in ker je treba vse vpise načeloma obravnavati enako, predlagatelj dolžan za vpis lastninske pravice na nepremičnini predložiti ustrezno listino (ZZK-1 namreč ne dopušča, da se v zemljiškoknjižnem postopku ugotavljajo dejstva za vpis). To velja tudi, če je temelj pridobitve zakon. Edina izjema od tega pravila, kot je bilo predhodno navedeno, je vpis lastninske pravice po ZLNDL.

Predlog se zavrne.

Ko gre, kot v tem primeru za nepremičnino, za katero je v zemljiški knjigi še vedno vpisana družbena lastnina, je pomembno, da po ustaljeni sodni praksi vpis pravice uporabe v zemljiško knjigo ni konstitutivne narave.

Lastninjenje športnih objektov je večplastno, objekt, ki je razglašen za objekt lokalnega pomena, zares in dokončno postane last lokalne skupnosti (šele), če se prizadeti lastnik (društvo ali druga oseba zasebnega prava): 1) lastninski pravici odreče, 2) svojega zahtevka ne priglasi v roku iz drugega odstavka 64. člena ZSpo in 3) po priglasitvi tega zahtevka ne izkaže svoje lastninske pravice na tem objektu. V sodni praksi se je izoblikovalo stališče, da je priglasitev zahtevka pristojnemu organu lokalne skupnosti (le) procesna predpostavka za poznejše uveljavljanje lastninske pravice v sodnem postopku. Ne glede na dosledno izpeljavo načela superficies solo cedit in načela konstitutivnosti vpisa v zemljiško knjigo v SPZ ter posledično močno omejene možnosti protiknjižnega priposestvovanja, novejša sodna praksa zastopa stališče, da je treba ugotavljati opravičljivost zmote vsakokratnega posestnika, upoštevaje vse okoliščine primera. Prepričan mora biti, da je stvar njegova, tudi po tem, ko s povprečno skrbnostjo razmisli o vseh okoliščinah.

Revidentka zatrjuje, da je imela pašna zadruga D. takrat, ko je bila sklenjena Pogodba, pravico uporabe na sporni nepremičnini, ki bi jo lahko prenesla na tožničinega očeta. Vendar ta njena pravna trditev ne drži. Sporna nepremičnina je, tako kot vse ostalo premoženje te pašne zadruge, že na podlagi 1. člena Zakona o agrarnih skupnostih postala splošno ljudsko premoženje. S tem premoženjem pa je na podlagi 4. člena tega zakona upravljal pristojen krajevni ljudski odbor. Odločba Okrajnega ljudskega odbora C. z dne 26. 4. 1958 je bila zato le ugotovitvena. Lastnina pašne zadruge D. je namreč prenehala že več kot deset let prej in ves ta čas je s tem premoženjem upravljal krajevni ljudski odbor. Glede na pravilo, da nihče ne more prenesti več pravic, kot jih ima sam, je že to zadosten razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka.

Če je bilo zemljišče do konca graditve v družbeni lastnini, graditelj tako ni mogel pridobiti lastninske pravice, četudi je kasneje (ko je bil gradbeni objekt že zgrajen) zemljišče prenehalo biti družbena lastnina. Pravila o gradnji na tujem svetu namreč jezikovno in konceptualno predpostavljajo obstoj tujega zemljišča, kar pomeni, da je nekdo lastnik. Pri družbeni lastnini lastnika zemljišča ni, in tako tudi ne njegovega ravnanja, na katerega te določbe navezujejo stvarnopravne posledice.

Ključni argumenti izpodbijane sodbe, s katerimi je odgovorjeno na vse nasprotne argumente tožene stranke, ki jih ta ponavlja v pritožbi, so v celoti pravilni, zato jim višje sodišče lahko le pritrjuje in se nanje sklicuje. Sodna praksa je tako že zavzela stališče, da je kljub neobstoju pisne pogodbe o prenosu pravice uporabe na stavbnem zemljišču oziroma/ odločbe o dodelitvi pravice uporabe za gradnjo, pravico uporabe pridobila oseba, ki je ob vednosti in izrecnem dovoljenju osebe, pristojne za oddajo stavbnih zemljišč, z vsemi dovoljenji, potrebnimi za gradnjo in uporabo novo zgrajene stavbe, izvedla gradnjo in objekt uporabljala. Pritožbeno vztrajanje pri nasprotnem zato v materialnem pravu nima opore.

Vrhovno sodišče RS je v sklepu II Ips 634/2007 opozorilo, da vpis v zemljiško knjigo v sistemu družbene lastnine ni bil konstitutiven pogoj za pridobitev pravice uporabe, zato je treba v vsakem primeru posebej ugotovitvi, kdo je (dejansko) imel ob uveljaviti ZLNDL pravico uporabe na spornih nepremičninah. Za določitev imetnika pravica uporabe je pomemben pojem funkcionalnega zemljišča. Med skupne dele večstanovanjske stavbe spadajo zemljišča, na katerih so imeli na dan uveljavitve ZLNDL pravico uporabe etažni lastniki, ne glede na to, ali so bila ta zemljišča ob uveljavitvi ZLNDL določena kot funkcionalno zemljišče ali ne.

Postopek za ugotovitev pripadajočega zemljišča k stavbi je poseben postopek, ki nudi procesno možnost za uveljavljanje zahtevkov iz naslova lastninjenja nekdanjih družbenih funkcionalnih zemljišč. V obravnavanem primeru je sporno lastništvo pripadajočega zemljišča in obseg. V postopku je bilo zato treba ugotoviti, kdo je bil dejanski nosilec pravic na spornih nepremičninah v družbeni lastnini, upoštevaje predpise, ki so bili podlaga za pridobitev teh pravic.

Pogoji iz prvega odstavka 367.a člena ZPP niso izpolnjeni.

Odločba pojasnjuje: - lastninjenje poslovnih prostorov v t.i. sodnih stavbah, - kriterije za ugotovitev pripadajočega zemljišča po ZVetL in ZVetL-1, s poudarkom, da morata oba predpisa ob pravilni uporabi kriterijev, privesti do enega rezultata.

Vrhovno sodišče je v svojih odločbah že večkrat pojasnilo, da so lovske družine kmetijska zemljišča lahko pridobile le po predpisih o prometu s kmetijskimi zemljišči na podlagi predkupne pravice kot kmetijske organizacije. Kmetijska zemljišča so zato lahko bila le v družbeni lastnini. Tako ni pomembno, ali je lovska družina takšno zemljišča pridobila odplačno ali neodplačno, niti, ali je njihov singularni pravni prednik na tem zemljišču imel lastninsko pravico ali pravico uporabe. Nadalje ni pomembno, ali je bila po prenosu na kmetijskem zemljišču na lovsko družino vpisana lastninska pravica ali pravica uporabe. V vsakem primeru je po prenosu na lovsko družino kmetijsko zemljišče prešlo v družbeno lastnino.

Sama zaznamba cestišča ob tem, da nepremičnine nikoli niso bile (javne) prometne površine, ne more biti odločilna. Le površine, splošnega pomena za promet, je kot ceste opredeljeval 2. člen v tem času veljaven ZC. Če nepremičine niso bile ceste ne vodno zemljišče v pomenu zakona, ovir za veljaven prenos pravice uporabe na tožnika ni bilo.