VSLJ Sklep II Cp 121/2025

• Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (kolikor se nanaša na del z ID znakom X-513-11) potrdi.

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje v za pritožbo relevantnem delu del stavbe z ident. št. 11 (ID znak X-513-11), bivalni prostor v 5. etaži, v izmeri 49,7 m2, določilo za splošni skupni del stavbe in na njem vzpostavilo solastninsko pravico vsakokratnih lastnikov posameznih delov v ustreznih solastniških deležih (IV.2 točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožil osmi nasprotni udeleženec. Sodišče je glede določitve posameznega dela X-513-11 za splošni skupni del stavbe v 9. točki obrazložitve le pavšalno navedlo, da se ga tako vpiše, ker v spisu ni listin glede lastništva in ker ni bilo zatrjevano, da bi kdo na njem priposestvoval lastninsko pravico. To ne drži, saj je pritožnik v vlogi s 6. 12. 2023, s katero je priglasil svojo udeležbo in uveljavljal lastninsko pravico na posameznih delih stavbe ID znak X-513-5, ID znak X-513-8 in ID znak X-513-11, podal ustrezno dejansko in pravno podlago. V pritožbi ponovno poudarja, da gre za del nekdanjega podstrešnega prostora, ki se nahaja neposredno nad stanovanjem št. 5 (ID znak X-513-11), ki je njegova last. S soglasjem etažnih lastnikov ga je pritožnik z lastnimi sredstvi predelal iz nebivalnega podstrešja v samostojno bivalno enoto, sedaj stanovanje št. 11, ki ima svoj priključek ter števec za vodo in elektriko ter urejen priklop odjemnega mesta za plin. Tudi iz odločbe GURS s 25. 5. 2023 izhaja, da je dejanska raba dela stavbe št. 11 stanovanjska raba oziroma, da gre za bivalni prostor v izmeri 49,7 m2. Na podlagi dogovora z etažnimi lastniki je pritožnik na novo izdelan stanovanjski prostor uporabljal od leta 2009, kar pomeni, da je izvrševal več kot 10 let trajajočo lastniško posest. Glede na trditve pravno podlago predstavljajo določila o gradnji na tujem po dogovoru solastnikov, predvsem pa določila o priposestvovanju lastninske pravice (20. člen Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča; ZVEtl- 1). Pritožnik je predlagal številne dokaze, ki niso bili niti izvedeni niti zavrnjeni, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišče je zagrešilo tudi bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se ni niti z besedo opredelilo do pritožnikove trditvene podlage.

3. Nasprotni udeleženci A. A., B. B., C. C. so v odgovoru na pritožbo navedli, da pritožnik nikoli ni dobil soglasja, da na podstrešju naredi stanovanje, ampak da prostor nad svojim stanovanjem uporablja kot podstrešni prostor. Nasprotna udeleženka D. D. prosi za vpogled v pritožnikov dokazni predlog za zaslišanje etažnih lastnikov, saj nje ni nihče zaslišal.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Čeprav skopa obrazložitev sodišča prve stopnje, da je sporni del stavbe št. 513 k. o. X z ident. št. 11 (ID znak X-513-11) vpisalo kot splošni skupni del stavbe, ker v spisu ni listin glede lastništva tega dela in ker ni bilo zatrjevano, da je na njem kdo priposestvoval lastninsko pravico, je pravilna.

6. Pridobitelj posameznega dela stavbe po ZVEtL-1 je oseba, ki s pravnim naslovom izkazuje pravni temelj pridobitve lastninske pravice na posameznem delu stavbe.¹ Pravni naslov je po tem zakonu listina o pravnem poslu ali pravnomočna odločba sodišča ali drugega pristojnega državnega organa, s katero se v korist pridobitelja in v breme zemljiškoknjižnega lastnika vzpostavlja, ugotavlja ali prenaša lastninska pravica na posameznem delu stavbe.² To pomeni, da v postopku vzpostavitve etažne lastnine temelja pridobitve lastninske pravice ni mogoče dokazovati z izpovedmi strank, prič, indično, z ogledom, z izvedencem in podobno.³

7. Pritožnik je trdil, da je lastninsko pravico na spornem prostoru pridobil s predelavo, vlaganji in s soglasjem ostalih etažnih lastnikov, s čimer je nastala nova stvar. V zvezi s tem ni predložil nobenega pravnega naslova v smislu drugega odstavka 19. člena ZVEtL-1, ampak je predlagal zaslišanje direktorja upravnika, nekaterih etažnih lastnikov, ogled in postavitev izvedenca gradbene stroke. Po prej povedanem s temi dokazi v tem postopku ne more dokazovati pridobitve lastninske pravice, zato neizvedba teh dokazov ne more predstavljati bistvene kršitve določb postopka iz 8. člena drugega odstavka 339. člena ZPP.

8. Neutemeljena je tudi pritožbena trditev, da bi sodišče prve stopnje na podlagi njegove trditvene podlage moralo presojati tudi pogoje za priposestvovanje po 20. členu ZVEtL-1, saj sporni prostor uporablja kot lastnik že od leta 2009, kar pomeni, da že več kot 10 let izvaja lastniško posest.

9. ZVEtL-1 v 20. členu določa, da ne glede na določbe 19. člena izkazovanje pravnega nasledstva ni potrebno, če pridobitelj verjetno izkaže pogoje za priposestvovanje lastninske pravice na posameznem delu stavbe (20. člen).

10. Priposestvovanje ni samostojni pravni temelj pridobitve lastninske pravice udeleženca postopka, ampak udeležencu kot pridobitelju posameznega dela položaj olajšuje le v pogledu izkazovanja pravnega nasledstva po zemljiškoknjižnem lastniku. 20. člen ZVEtL-1 pridobitelja posameznega dela ne odvezuje, da predloži svoj pravni naslov, odvezuje ga le s pravnimi naslovi ali z javno listino, ki izkazujejo univerzalno pravno nasledstvo, izkazati morebitni večkratni zaporedni prenos lastninske pravice po tretjem in četrtem odstavku 19. člena ZVEtL-1.⁴ Gola posest določenega prostora ne zadošča za priposestvovanje posameznega dela stavbe, posest mora biti lastniška, kar pomeni, da mora temeljiti na pravnem naslovu (tretji odstavek 20. člena ZVEtL-1), pravnega naslova iz drugega odstavka 19. člena ZVEtL-1 pa pritožnik ni izkazal.

11. Ker brez listine o pravnem naslovu udeleženec v postopku vzpostavitve etažne lastnine ne more izkazati lastninske pravice niti na podlagi 20. člena ZVEtL-1, je sodišče prve stopnje sporni skupni del pravilno določilo za splošni skupni del stavbe in na njem vzpostavilo solastninsko pravico vsakokratnih lastnikov posameznih delov v ustreznih solastniških deležih. Takšna odločitev sodišča pa ni ovira za ponovno odločanje o spornem vprašanju v pravdi oziroma drugih postopkih (35. člen ZVEtL-1).

12. Pritožbeni razlogi torej niso utemeljeni. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu glede spornega splošnega skupnega dela stavbe potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 3. členom ZVEtL-1 in 42. členom ZNP-1). Stroški pritožbenega postopka niso bili priglašeni,

-------------------------------
¹ Prvi odstavek 19. člena ZVEtL-1.
² Drugi odstavek 19. člena ZVEtL-1.
³ ZVEtL-1 s komentarjem, Lexpera, GV založba, 2023, stran 117.
⁴ Sklepi VSL I Cp 116/2022 z 10. 3. 2022, II Cp 416/2021 z 22. 4. 2021, I Cp 539/2019 z 12. 6. 2019 in drugi.