VSL Sklep I Cp 451/2025

I. Pritožbi se zavrneta in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Drugi nasprotni udeleženec sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ustavilo postopek v delu, ki se nanaša na nepremičnine s parcelnimi številkami 1692/110, 1692/112 in 1692/66, vse k. o. X. (I. točka izreka). Odločilo je, da se bo predlog predlagateljev za ugotovitev individualnega pripadajočega zemljišča k stavbi na naslovu A. 4 (ID znak X-4370), v obsegu parcel 1692/111 in 1692/113, obe k. o. X., obravnaval ločeno med udeleženci, navedenimi v II. točki izreka sklepa (II. točka izreka). Ugotovilo je, da so nepremičnine s parcelnimi številkami 1/9, 1/10 in 1/22, vse k. o. X., skupno pripadajoče zemljišče in s tem pomožna nepremičnina v skupni lastnini vsakokratnih lastnikov glavnih nepremičnin: stavbe z ID znakom X-4370 na naslovu A. 4, stavbe z ID znakom X-4380 na naslovu A. 4a, in parcele 1/7, k. o. X., na kateri stoji stavba z ID znakom X-4388 (III. točka izreka). Predlog drugega nasprotnega udeleženca za ustanovitev služnosti na parceli št. 1/22, k. o. X. v korist vsakokratnega lastnika parcele *46/9, k. o. X., je zavrglo (IV. točka izreka).

2Zoper III. točko izreka sklepa se pritožujeta prva nasprotna udeleženka in drugi nasprotni udeleženec.

3Prva nasprotna udeleženka se pritožuje zoper III. izreka sklepa glede parcele 1/22, k. o. X., iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlog predlagateljev v tem delu zavrne oziroma ga razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Predlagatelji niso izkazali, da je bila sporna nepremičnina, ki v naravi predstavlja dvorišče, po urbanističnem kriteriju neposredno namenjena ali potrebna za redno rabo stavbe v času podružabljanja dvorišča, niti niso izkazali, da bi na parc. št. 1/22 pridobili pravico uporabe. Gre za predvojno stavbo, zato je za izvorno stanje treba šteti stanje, ki je veljalo v trenutku podružbljanja zemljišča. Iz mnenja izvedenke B. B. izhaja, da funkcionalno zemljišče za stavbo in gradbena parcela ob izgradnji nista bila določena, kar pomeni, da urbanističnega kriterija ni ugotovila. Zato bi moralo sodišče predlog predlagateljev v tem delu zavrniti, saj je treba pripadajoče zemljišče utemeljiti na dejanskem in urbanističnem kriteriju. Za zaključek, da gre za pripadajoče zemljišče, ne obstaja nobena urbanistična dokumentacija. Sodišče je spregledalo, da je bila stavba, ki je stala na parceli 1/22, dejansko porušena, torej se je prostorski načrt vsaj delno realiziral. Zato ne drži zaključek sodišča, da se prostorski akt v času družbene lastnine ni realiziral. Tudi če bi šteli, da je raba s strani stanovalcev v času družbene lastnine izkazana, je treba upoštevati, da pred rušenjem tega zemljišča niso mogli uporabljati, saj je na njegovem mestu stala stavba, torej ni šlo za dvorišče stavb A. 4 in 4a. Sodišče ni upoštevalo, da je investitor zid postavil prenizko tako, da je obsegal še parcelo 1/22, čeprav to ni bilo načrtovano. Načrtovano notranje dvorišče gostišča C. ni obsegalo tudi parcele 1/22, zato ni pravilen zaključek, da je bil namen investitorja, da parcela 1/22 ostane del notranjega dvorišča. Bistveno v zadevi je, da urbanistični kriterij ni bil izkazan ne v času gradnje ne v času podružabljanja ne v času družbene lastnine, zato je treba v tem delu predlog zavrniti. ZVEtL-1¹ ne predstavlja samostojne pravne podlage za določitev pripadajočega zemljišča, sodišče pa ni navedlo pravilne pravne podlage, na podlagi katere bi vsakokratni lastniki obravnavane stavbe pridobili lastninsko pravico na spornem zemljišču, saj je bila stavba zgrajena v času pred družbeno lastnino, ko predpisi o akcesorni vezanosti pravic na zemljišču s pravicami na stavbi niso obstajali. Sicer pa je iz arhivske dokumentacije izvedenskega mnenja sodne izvedenke B. B. razvidno, da je bila sporna nepremičnina 1/22 del nekdanje parcele 46/2, ki je imela drugačno lastninsko stanje kot nekdanja parcela 46/1, zato kupci stanovanj v stavbi A. leta 1965 niso mogli pridobiti pravice uporabe na dvorišču, ki takrat glede na arhivsko dokumentacijo ni bilo več v lasti prodajalke stanovanj. Leta 1962 je namreč prišlo do delitve notranjega dvorišča med lastniki. Prodajalka D. D. leta 1965 na kupce ni mogla prenesti več pravic, kot jih je imela sama, saj je bila lastnica dvorišča E. D. Zemljišča znotraj na videz enotnega dvorišča so delila različno lastninsko usodo.

4Drugi nasprotni udeleženec se pritožuje zoper III. točko izreka izpodbijanega sklepa iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep v tem delu spremeni tako, da predlog predlagateljev za določitev skupnega pripadajočega zemljišča zavrne. Podrejeno predlaga razveljavitev sklepa v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve sodišču v ponovno odločanje. Izpodbijani sklep je obremenjen s kršitvijo iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se sodišče do bistvenih navedb drugega nasprotnega udeleženca ni opredelilo. Že iz arhivskega gradiva izhaja, da je šlo v primeru spornih nepremičnin (takratna parcela 46/1) ter stavb na naslovu A. 4 in 4a za dva ločena pravna režima. Medtem ko sta bili stavbi izvzeti iz nacionalizacije, je bila parcela 46/1 nacionalizirana, bivšim solastnicam stavbe pa je bila podeljena pravica brezplačnega posedovanja in uživanja dvorišča. Drži, da je v skladu z ZNNZ² v času družbene lastnine veljalo, da če je na nacionalizirani gradbeni parceli zgradba, ki ni nacionalizirana, ima njen lastnik pravico brezplačnega uživanja zemljišča, ki ga pokriva zgradba, in zemljišča, ki je namenjeno za njeno redno rabo, vse dotlej stoji na tem zemljišču zgradba. Vendar pa od nikoder ne izhaja, da naj bi šlo v primeru parcele 46/1 za pripadajoče zemljišče k stavbam na naslovu A. 4 in 4a. Iz dokumenta izsek odločbe 1962 in izsek odločbe 1962 B na strani 14 izvedenskega mnenja izhaja, da sta imeli F. D. in E. D. kot lastnici nenacionaliziranih zgradb pravico brezplačnega uživanja zemljišča, na katerem te zgradbe stojijo, kakor tudi onega zemljišča, ki služi zgradbam za redno uporabo. Kot zemljišča, ki služijo zgradbam za uporabo, so v upravnih odločbah navedene parcele 46/4, 46/6, 46/7 oziroma 46/2, 46/3 in 46/9. Parcela 46/1 pa niti v eni niti v drugi odločbi ni navedena kot zemljišče, ki bi služilo zgradbam za redno uporabo. Sodišče je spregledalo, da je bila pravica uživanja podeljena F. D., D. D. in E. D. kot bivšim solastnicam nacionalizirane parcele 46/1 in ne iz razloga, ker bi zadevno zemljišče služilo redni uporabi okoliških stavb. To je sodišče prve stopnje povsem spregledalo in se do tega ni v ničemer opredelilo. Sodišče se ni opredelilo do navedb drugega nasprotnega udeleženca glede ločenosti pravnega režima, ampak je zaključilo, da že samo poimenovanje parcele 46/1 kot dvorišče izkazuje vezanost zadevne parcele na uporabo obeh obravnavanih stavb. Tak preskok ni osnovan ne v izvedenskem mnenju ne v takrat veljavnih predpisih. Sodišče se ni opredelilo do navedb drugega nasprotnega udeleženca, da je bilo sporno zemljišče skupaj s parcelo 1/22 že v šestdesetih letih prejšnjega stoletja namenjeno kot osrednji prostor gostinskega prostora C. in ne kot osrednji prostor obravnavanih stavb. Kot dodatno izhaja iz strani 3 Dopolnitve zazidalnega načrta za severni del VS-1 G. iz aprila 1983, je bila v okviru gostišča predvidena gradnja šestih parkirnih mest, kar izkazuje, da sporno dvorišče nikoli ni bilo namenjeno skupni rabi stavb. Zato je sklep obremenjen s kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Četudi bi bila pravica uporabe utemeljena na podlagi dejanske rabe (pa ni), za njeno priznanje ne zadošča, da so podane predpostavke iz 2., 3., in 4. točke prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1. Sodišče bi namreč moralo ugotoviti, da so predlagatelji pridobili pravico uporabe, česar pa ni ugotovilo. Nepremičnina 1/22 je v celoti pripadala stavbi, ki danes ne obstaja več oz. se na njenem severnem delu nahaja današnja evidentirana stavba št. 4388 (tj. stavba na naslovu A. 4a). Končno je tudi na strani 7 izvedenskega mnenja navedeno, da se do objekta H. dostopa tudi preko dvorišča. Iz vsega tega izhaja, da nepremičnine 1/22 ne potrebujejo vse stavbe, ki so predmet tega postopka, temveč zgolj stavbi nasprotnega udeleženca A. 4a in manjši poslovni objekt H. Sodišče je z odločitvijo, da parcela 1/22 predstavlja skupno pripadajoče zemljišče stavb A. 4 in 4a, napačno uporabilo materialno pravo in nepravilno ugotovilo dejansko stanje. Kvečjemu bi moralo ugotoviti, da ta nepremičnina pripada zgolj nepremičninama v lasti drugega nasprotnega udeleženca.

Drugi nasprotni udeleženec je lastninsko pravico na spornih nepremičninah pridobil pravno poslovno v dobri veri na podlagi zaupanja v zemljiško knjigo. Nepremičnino 1/9 je pridobil na podlagi prodajne pogodbe z dne 17. 11. 2010, sklenjene s prodajalko I. I., nepremičnino 1/10 pa na podlagi izročilne pogodbe sklenjene v obliki notarskega zapisa SV 340/2013 z dne 24. 3. 2013. Pri ugotovitvi pripadajočega zemljišča je potreben restriktiven pristop. Sodišče bi moralo zanesljivo dokazati, da gre za skupno pripadajoče zemljišče in se opredeliti do dejanskega in pravnega vidika 42. člena ZVEtL-1 upoštevaje navedbe nasprotnega udeleženca glede redne rabe spornih nepremičnin in parcele 1/22 ter manjka pravne podlage, ki bi sporno zemljišče označevalo kot zemljišče, potrebno za redno rabo vseh zadevnih nepremičnin. Odločitev sodišča predstavlja prekomeren poseg v lastninsko pravico drugega nasprotnega udeleženca, ki ne prestane testa sorazmernosti.

5Predlagatelji v odgovoru na pritožbi udeležencev predlagajo zavrnitev pritožb in potrditev sklepa sodišča prve stopnje. Prva nasprotna udeleženka v odgovoru na pritožbo drugega nasprotnega udeleženca predlaga zavrnitev pritožbe drugega nasprotnega udeleženca ter ugoditev njeni pritožbi.

6Pritožbi nista utemeljeni.

O PRITOŽBI PRVE NASPROTNE UDELEŽENKE

7ZVEtL-1 v 42. členu določa, da je pripadajoče zemljišče tisto zemljišče, ki je bilo neposredno namenjeno ali potrebno za redno rabo stavbe in je postalo last lastnika stavbe na podlagi predpisov, veljavnih pred 1. 1. 2003, kot so zlasti predpisi o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini ali predpisi, ki so urejali pravila o posledicah gradnje na tujem svetu, pravila etažne lastnine in pravila o vezanosti pravic na zemljišču na pravice na stavbi. Sodišče pri ugotovitvi obsega pripadajočega zemljišča v skladu s 43. členom ZVEtL-1 upošteva zlasti: 1. katero zemljišče je bilo kot neposredno namenjeno ali potrebno za redno rabo stavbe načrtovano v prostorskih aktih ali določeno v upravnih dovoljenjih, na podlagi katerih je bila stavba zgrajena, ali opredeljeno v posamičnih pravnih aktih, na podlagi katerih je potekal pravni promet s stavbo ali njenimi deli, skupaj s spremljajočo dokumentacijo, kot na primer projektne rešitve, investicijska dokumentacija, obračuni pogodbene cene, zapisniki o ugotovitvi vrednosti stanovanj in podobno, 2. katero zemljišče je v razmerju do stavbe predstavljalo dostopne poti, dovoze, parkirne prostore, prostore za smetnjake, prostore za igro in počitek, zelenice pod atriji in podobno; 3. preteklo redno rabo zemljišča in 4. merila in pogoje prostorskih aktov, ki so veljali od izgradnje stavbe pa do pridobitve lastninske pravice lastnika stavbe na pripadajočem zemljišču.

8Prva nasprotna udeleženka pravilno navaja, da mora biti namembnost zemljišča, ki predstavlja pripadajoče zemljišče stavbe, utemeljena kumulativno tako z dejanskega kot tudi z urbanističnega vidika. Neutemeljen pa je njen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje odločitev utemeljilo le na dejanskem kriteriju po 2. točki prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1, ne pa tudi na urbanističnem kriteriju. Urbanistični standardi³ so pravila, standardi, merila oziroma kriteriji za snovanje pripadajočih zemljišč stavb, kot so bili uveljavljeni v urbanistični stroki v relevantnem časovnem trenutku oziroma obdobju. Zanesljiv vir zanje je lahko urbanistična praksa, ki je veljala takrat, vir zanje pa so lahko tudi siceršnja dognanja in pravila urbanistične stroke, strokovna literatura s področja urbanizma, učbeniki in podobno, ki pojasnjujejo snovanje pripadajočih zemljišč stavb. Urbanistične standarde mora ugotoviti in uporabiti sodišče oziroma v postopku postavljeni izvedenec tako, da z njihovo ustrezno aplikacijo na konkretno lokacijo ugotovi, katero zemljišče je bilo po teh merilih in kriterijih neposredno namenjeno redni rabi stavbe. Kot izhaja iz 26. točke obrazložitve, je sodna izvedenka v ustnem mnenju na zaslišanju potrdila, da je določitev parcel 1/9, 1/10 in 1/22, k. o. X., kot pripadajočega zemljišča skladna z urbanističnimi standardi tako v času gradnje kot tudi v času družbene lastnine, saj je glede na arhivsko gradivo razvidno, da je bilo sporno zemljišče gradbena parcela vseh takratnih stavb, po obodu območja pa so se nahajale javne ceste, pri čemer parcela 1/22 nikoli ni bila namenjena javni rabi. Izvedenka je tudi ugotovila, da je iz katastra stavb razvidno, da sta obe obravnavani stavbi predstavljali del zaključene celote, stoječe na isti parcelni številki, in da parcelacija potrjuje, da sporno dvorišče predstavlja prostor skupne rabe obeh obravnavanih stavb. Torej ne drži navedba pritožbe, da za ugotovitev pripadajočega zemljišča ne obstoji nobena urbanistična dokumentacija, niti ni utemeljen pritožbeni očitek, da sodna izvedenka ni mogla ugotoviti urbanističnega kriterija zato, ker funkcionalno zemljišče in gradbena parcela ob izgradnji nista bila določena.

9Pritožbena navedba, da parcelna številka 1/22 ne predstavlja pripadajočega zemljišča obravnavanih stavb, ker je bila sporna nepremičnina del nekdanje parcele 46/2 in ne 46/1 - dvorišče, ni utemeljena, ker je sodišče prve stopnje prepričljivo pojasnilo, zakaj tudi parcela 1/22 predstavlja pripadajoče zemljišče obravnavanih stavb. Res je, da je sedanja parcela 1/22 v celoti pripadala stavbi, ki je ohranjena le delno, vendar pa je izvedenka pojasnila, da je porušeni del stavbe sodil k stavbi na naslovu A. 4a, poleg tega je bil okoli obravnavanih stavb in tudi parcele 1/22 zgrajen obodni zid, kar potrjuje, da je bil tudi namen investitorja gradnje soseske G., da parcela 1/22 ostane del notranjega dvorišča obravnavanih stavb, prav tako se tudi dva vodomerna jaška za pitno vodo obeh stavb nahajata ob obodnem zidu na parceli 1/22. Vse te okoliščine potrjujejo pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da pripadajoče zemljišče obravnavanih stavb predstavlja tudi parcela 1/22, pri čemer je sodna izvedenka B. B. jasno izključila kakršnokoli javno rabo navedene parcele, s čimer bi lahko prva nasprotna udeleženka utemeljevala svoje stališče.

10Prva nasprotna udeleženka navaja, da sodišče ni navedlo pravne podlage, na podlagi katere bi vsakokratni lastniki obravnavanih stavb pridobili lastninsko pravico na spornem zemljišču, ker je bila stavba zgrajena v času pred družbeno lastnino, kjer predpisi o akcesorni vezanosti pravic na zemljišču s pravicami na stavbi niso obstajali. Ta očitek ni utemeljen. Če gre za stavbo, zgrajeno pred podružbljanjem zemljišča⁴, za kar gre v obravnavanem primeru, sta za ugotovitev izvornega stanja odločilna urbanistični in dejanski vidik v času podružabljanja zemljišča. Torej praviloma takratni prostorski akt in/ali urbanistični standardi, takratna dejanska ureditev zemljišča in dotakratna redna raba, kar pa je bilo v postopku pravilno upoštevano pri navedbi pravne podlage, na podlagi katere so kupci stanovanj v obravnavanih stavbah pridobili tudi lastninsko pravico na zemljišču, ki je potrebno za redno rabo stavb. Sodišče prve stopnje je namreč v 32. točki obrazložitve navedlo pravno podlago, ki je veljala v času prodaje stanovanj, in sicer 7. člen Zakona o lastnini na delih stavb, na podlagi katerega je pravica uporabe zemljišča, potrebnega za redno rabo stavbe, prešla vsakokratnemu lastniku posameznega dela stavbe. Zato ni utemeljen pritožbeni očitek o izostanku relevantne pravne podlage za pridobitev pravic na zemljišču, potrebnem za redno rabo stavbe.

11Pritožbeni očitek, da predlagatelji niso mogli pridobiti lastninske pravice na notranjem dvorišču, ker je prišlo do delitve notranjega dvorišča med prvotnimi lastnicami, to je D. D., F. D. in E. D., ni utemeljen. Obravnavani stavbi sta bili zgrajeni že v devetnajstem stoletju na enotni parceli št. 46. Celotno zemljišče s parcelno številko 46 je bilo nacionalizirano, pri čemer sta bili obravnavani stavbi iz nacionalizacije izvzeti. Leta 1962 po nacionalizaciji se je parcela 46 delila na podlagi delilne pogodbe o razdružitvi skupnosti z dne 17. 12. 1962 (A8), ki so jo sklenile solastnice F. D., D. D. in E. D. Na podlagi te pogodbe je D. D. prejela v last stavbi na parcelah 46/8 in 46/5, E. D. na parcelah 46/2, 46/3 in 46/9, F. D. pa na stavbah na parcelah št. 46/4, 46/6 in 46/7, vendar pa so vse lastnice pridobile na parceli 46/1, ki je v naravi predstavljala dvorišče, pravico brezplačnega uživanja, vsaka do deleža 1/3. Glede parcele 1/22 (prej 46/2) pa je bilo že prej pojasnjeno, zakaj predstavlja del dvorišča. Četudi je prišlo do delitve stavb okrog dvorišča, je bila parcela 46/1, ki je predstavljala dvorišče, namenjena enaki uporabi vseh lastnic, zato ni utemeljen očitek pritožbe, da je dvorišče delilo različno lastninsko usodo kot preostali deli obravnavanega kompleksa v lasti družine D.

O PRITOŽBI DRUGEGA NASPROTNEGA UDELEŽENCA

12Pritožbeni očitek, da je izpodbijani sklep obremenjen s kršitvijo iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, je neutemeljen, saj se je sodišče prve stopnje opredelilo do vseh odločilnih navedb drugega nasprotnega udeleženca. Ne drži, da je sodišče prve stopnje spregledalo navedbe o podelitvi pravice uživanja F. D., D. D. in E. D. na parceli 46/1. Dejstvo, da je bila lastnicam stavb na dvorišču podeljena pravica brezplačnega uživanja na parceli 46/1, ki je v naravi predstavljala dvorišče, potrjuje pravilnost odločitve, da je bila uporaba dvorišča na parceli 46/1 vezana na rabo obeh obravnavanih stavb.

13Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, je neutemeljen, saj so razlogi sklepa jasni, popolni in med njimi ni nasprotij. Sklicevanje pritožbe na Dopolnitev zazidalnega načrta za severni del VS-1 G. iz aprila 1983, ki naj bi predvideval gradnjo šestih parkirnih mest (za gostinski prostor C.), ni utemeljeno, saj je bilo v postopku ugotovljeno, da se zazidalni načrt, po katerem so bile obravnavane stavbe predvidene za rušenje, ni realiziral. Zato ne drži očitek pritožbe, da predvidena izgradnja šestih parkirnih mest potrjuje, da dvorišče ni bilo namenjeno skupni rabi obravnavanih stavb, saj do tega ni prišlo.

14Drugi nasprotni udeleženec v pritožbi citira vsebino odločbe izsek odločba 1962 in izsek odločba 1962 B, povzeti na strani 14 izvedenskega mnenja, in navaja, da v teh odločbah ni navedeno, da za F. D. in E. D. parcela 46/1 predstavlja zemljišče, ki je potrebno za redno rabo njunih stavb, pri čemer pa pritožba spregleda, da je na isti strani izvedenskega mnenja na strani 14 tudi izsek odločbe 1962A, ki pa izrecno določa, da imajo F. D., D. D. in E. D. kot bivši solastniki pravico, da posedujejo in brezplačno uživajo nepremičnino 46/1. Zato ni korekten pritožbeni očitek, da v nobeni izmed upravnih odločb parcela 46/1 ni navedena kot parcela, ki je potrebna za redno rabo stavb, saj, kot pritožba pravilno navaja, 37. člen Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (ZNNZ) določa, da če je na nacionalizirani gradbeni parceli zgradba, ki ni nacionalizirana, ima njen lastnik pravico brezplačnega uživanja zemljišča, ki ga pokriva zgradba, in zemljišča, ki je namenjeno za njeno normalno uporabo, vse dotlej, dokler stoji na tem zemljišču zgradba. Ker so imele lastnice nenacionaliziranih zgradb pravico brezplačnega uživanja parcele 46/1, je edini logičen zaključek, da parcela 46/1 predstavlja zemljišče, ki je potrebno za normalno uporabo teh zgradb.

15Pritožba navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do ločenosti pravnega režima dvorišča in da je spregledalo navedbe drugega udeleženca, vezane na dejansko rabo spornih nepremičnin in parcele 1/22, kar pa ne drži. Do rabe spornih parcel 1/9, 1/10 ter parcele 1/22 se je sodišče prve stopnje opredelilo na več mestih. Ugotovilo je, da parcele 1/9, 1/10 in 1/22 predstavljajo sporno dvorišče, namenjeno za redno rabo obravnavanih stavb, ki predstavlja prostor za dovoz in dostop do stavb, manipulacijski prostor, prostor odprtih bivalnih površin in prostor za odlaganje odpadkov, ki so ga vseskozi uporabljali in vzdrževali prav etažni lastniki obravnavanih stavb. Tudi glede parcele 1/22 je ugotovilo, da se je tudi ta parcela vseskozi uporabljala kot del notranjega dvorišča obravnavanih stavb, zato očitek o nezadostni opredelitvi sodišča prve stopnje do pravnega režima dvorišča ni utemeljen.

16Pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, da parcela 1/22 pripada zgolj drugemu nasprotnemu udeležencu, niso utemeljene. Pritožbeno sodišče kot pravilne sprejema razloge sodišča prve stopnje, ki so povzeti v 9. točki obrazložitve, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo odločitev, zakaj tudi parcela 1/22 predstavlja skupno pripadajoče zemljišče obravnavanih stavb.

17Pritožbeni očitek, da je bilo z odločitvijo sodišča prekomerno poseženo v ustavno pravico drugega nasprotnega udeleženca do zasebne lastnine, ni utemeljen, saj drugi nasprotni udeleženec ni izkazal veljavne pridobitve lastninske pravice na spornih nepremičninah 1/9 in 1/10. Ker pripadajoče zemljišče ni bilo v samostojnem pravnem prometu (in se je lastninska pravica na njem prenašala samo skupaj s posameznimi deli stavbe), drugi nasprotni udeleženec s pravnima posloma - prodajno pogodbo z dne 17. 11. 2010 in izročilno pogodbo SV 340/2013 - lastninske pravice na nepremičninah 1/9 in 1/10, ki predstavljajo pripadajoče zemljišče obravnavanih stavb A. 4, 4a in stavbe X-4388, ni mogel pridobiti, saj so pogodbe z nedopustnim predmetom nične. Razlogi sodišča prve stopnje v 33. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa so pravilni.

18Ostale pritožbene navedbe za odločitev v zadevi niso bile odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje ni posebej odgovarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

SKLEPNO

19Ker pritožbi nista utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 3. členom ZVEtL-1 in 42. členom ZNP-1).

20ZVEtL-1 posebnih določb o stroških, ki nastanejo udeležencem postopka z zastopanjem, nima, zato se uporabljajo določbe ZNP-1 . Ta v prvem odstavku 40. člena določa, da vsak udeleženec trpi svoje stroške, razen v z zakonom določenih primerih, kar pa v obravnavanem primeru ni podano. Drugi nasprotni udeleženec je zato dolžan sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka.

¹ Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in ugotavljanju pripadajočega zemljišča, Ur. list RS, št. 34/2017.
² Zakon o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč.
³ Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča s komentarjem, Založba GV, Ljubljana 2023, stran: 268.
⁴ Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča s komentarjem, Založba GV, Ljubljana 2023, stran: 275.