12. člen ZLPP

ZLPP v prvem odstavku 13. člena določa, da … mora podjetje stvari, ki so predmet začasne odredbe (izdane zaradi zahtevka za denacionalizacijo - gl. člene 9 - 12), popisati in izločiti iz lastninskega preoblikovanja ter jih uporabljati kot dober gospodar. Skladno z določbo prvega odstavka 51. člena ZZLPPO se šele s pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji ta sredstva olastninijo – bodisi z vrnitvijo denacionalizacijskemu upravičencu bodisi s prenosom v last (tedaj) Slovenske razvojne družbe.

Tožba prvotožeče stranke je utemeljena iz razloga, ker se organ prve stopnje in organ druge stopnje nista opredelila do tožničinega ugovora, s katerim je uveljavljala oviro za vrnitev v naravi. Vprašanje, ali je podana ovira za vrnitev stvari v naravi in s tem podlaga za določitev odškodnine, pa posledično vpliva tudi na ugotovitev vrednosti deležev. Drugotožeča stranka vlaga tožbo zoper 4. in 7. točko izreka prvostopnega organa, in se nanaša na vrednotenje parcele št. 4506/1. Parcela je bila v času podržavljenja odprto skladišče in kot taka se je tudi dejansko uporabljala, zato zato upravičencu pripada odškodnina po formuli, ki je opredeljena v prilogi Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja.

Zmotno je tudi stališče, ki ga pritožba ves čas ponavlja, da gre namreč zaradi spremembe namembnosti iz konjskega hleva v stanovanje sedaj za novo stvar. Nesporno je, da je bila zgradba po nacionalizaciji obnovljena, spremenjena je bila njena namembnost, vendar pa zaradi obnovitvenih in adaptacijskih del ne gre za novo stvar, saj se obnavlja in adaptira lahko le obstoječa stvar. S tem se lahko seveda bistveno poveča njena vrednost, ne nastane pa z adaptacijo nova stvar.

Kdor ima možnost izpodbijati dokončni upravni akt v prekluzivnem roku, določenem v ZUS (1. odstavek 26. člena), pa ne vloži tožbe, ne more potem vlagati izrednih pravnih sredstev v upravnem sporu (obnove sodnega postopka), saj se bi na ta način povsem izigral prekluzivni rok za sprožitev upravnega spora in tako nedopustno poseglo v dokončen upravni akt, ki je postal v razmerju do predlagateljev obnove pravnomočen z iztekom prekluzivnega roka za vložitev tožbe pred sodiščem prve stopnje.

Odločanje o začasni odredbi po 12. členu ZLPP ni dokončna, ampak le predhodna faza v denacionalizacijskem postopku in ne more nadomestiti denacionalizacijske odločbe, s katero upravni organ odloča o denacionalizacijskem zahtevku.

Za izdajo začasne odredbe po 11. členu ZLPP morata biti dejanska in pravna podlaga strankinega predloga po vsebini in obsegu verjetno izkazani.

Zahteva za priznanje lastnosti stranke po 139. členu ZUP/86 se lahko vloži med postopkom, dokler ni izdana odločba v upravni stvari. Po izdaji dokončne odločbe take zahteve ni več mogoče vložiti, lahko pa tisti, ki bi moral biti udeležen v postopku kot stranka, in mu ni bila dana možnost udeležbe, predlaga obnovo postopka.

Ker tožnica zoper podjetje ni vložila predloga za izdajo začasne odredbe, je s tem izgubila pravico do vračila podržavljenega premoženja v naravi in procesno pravico biti stranka v postopku lastninskega preoblikovanja podjetja. Zato ni podan razlog za obnovo postopka po 9. točki 249. člena ZUP/86. Obstoja razloga po 1. točki 249. člena ZUP/86 pa ne bi bilo treba ugotavljati po vsebini, ker je predlog vložila neupravičena oseba, torej tožnica, ki ni stranka v postopku lastninskega preoblikovanja podjetja in to tudi ne more biti.

Denacionalizacijski upravičenec, ki ni vložil predloga za izdajo začasne odredbe po 12. členu ZLPP je s tem izgubil pravico do vračila podržavljenega premoženja v naravi oz. v deležu na podjetju in tudi pravico biti stranka v postopku lastninskega preoblikovanja podjetja. Enako velja tudi za primere, če je bil predlog za izdajo začasne odredbe pravočasno vložen, vendar z njim podjetje oz. agencija nista bila seznanjena.

Tožnik ni stranka v postopku lastninskega preoblikovanja podjetja, ker ni pravočasno vložil predloga za zavarovanje denacionalizacijskega zahtevka po 9. do 16. členu ZLPP oz. je bil tak predlog pravnomočno zavržen oz. zavrnjen. Na to ne vpliva niti sklep o dovolitvi obnove postopka zavrženja predloga za izdajo začasne odredbe po 12. členu ZLPP, saj ta ni postal pravnomočen. Sklep o dovolitvi obnove postopka zadrži izvršitev akta, zoper katerega je obnova dovoljena, le ko je pravnomočen, in samo tedaj, če gre za obnovo postopka akta, ki se ga izvršuje.

Čeprav je tožnica skupaj z denacionalizacijsko zahtevo vložila predlog za izdajo začasne odredbe po 68. členu ZDen, bi morala v skladu z 41. členom ZDen in 9. - 15. členom ZLPP vložiti tudi predlog za izdajo začasne odredbe po ZLPP, če je hotela zavarovati svoj denacionalizacijski zahtevek do zavezanega podjetja, saj o začasni odredbi po 68. členu ZDen do uveljavitve ZLPP ni bilo pravnomočno odločeno. Ker tega ni storila, ji podržavljeno premoženje ne more biti vrnjeno v naravi.

V postopku odločanja o predlogu za izdajo začasne odredbe je moralo sodišče prve stopnje kot predhodno vprašanje s stopnjo verjetnosti ugotoviti, ali za parceli št. x in y obstoji dolžnost vrnitve po ZDen. Kot verjetno je ugotovilo, da je prva toženka v času uveljavitve ZDen in lastninskega preoblikovanja imela nepremičnine, katerih vrnitev zahteva tožeča stranka, v svojih osnovnih sredstvih, zaradi česar izostanek predlaganja začasne odredbe v skladu z določili II. poglavja ZLPP, pomeni, da denacionalizacijski upravičenec nima več pravice zahtevati vrnitve v naravi.

Tožnik niti v tožbi niti v pritožbi ni predložil dokaza, s katerim bi utemeljil svojo trditev, da je pravočasno vložil zahtevo za izdajo začasne odredbe po določbah ZLPP, zato je bila njegova tožba utemeljeno zavrnjena.

Z začasno odredbo so se zavarovale pravice denacionalizacijskih upravičencev še pred dokončanjem postopka za denacionalizacijo. Taka pravica pa je vključevala tudi pravico denacionalizacijskih upravičencev do izločitve premoženja iz stečajne mase (131. člen ZPPSL) v primerih, kadar je bila začasna odredba izdana pred uvedbo stečajnega postopka.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlagano začasno odredbo potem, ko je ugotovilo, da denacionalizacijski upravičenci niso pedlagali začasne odredbe v skladu z določili II. poglavja ZLPP, ki ureja zavarovanje pravic bivših lastnikov in njihovih dedičev, kar je pogoj za uveljavljanje denacionalizacijskih zahtevkov v skladu z določbami 34. do 39. čl. ZDen. Prva toženka, ki se je lastninila po ZLPP, je tako v preoblikovanje vključila tudi stvari ali lastninske deleže, na katere se je nanašal denacionalizacijski zahtevek. Ker tako ni dolžnosti vrnitve v naravi, tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe po 88. čl. ZDen ni verjetno utemeljen in zato tudi ni verjetno izkazana terjatev do druge toženke na izstavitev listine, na podlagi katere bo mogoče v zemljiški knjigi vpisati lastninsko pravico na ime prve toženke. Takšna razlaga je sicer pravilna vendar le pod pogojem, da je prva toženka v času uveljavitve ZDen oziroma v času lastninskega preoblikovanja v svojih sredstvih imela nepremičnine oziroma premoženje, katerih vrnitev zahteva tožeča stranka v denacionalizacijskem postopku.

Sporne nepremičnine, glede katerih po določbah Zakona o denacionalizaciji (ZDen)obstaja dolžnost vrnitve, so po določbi 1. odstavka 88. člena ZDen izven pravnega prometa. Z njimi namreč po citirani določbi ni dopustno nobeno razpolaganje; poleg tega pa je na podlagi določb Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP) o zavarovanju pravic bivših lastnikov in njihovih dedičev, dolžniku z njimi prepovedano razpolagati (12. in 13. člen ZLPP). Zaradi tega gre, kot je prvostopno sodišče pravilno ugotovilo, za neprimerno sredstvo zavarovanja upnikove denarne terjatve, ker niso podani elementi za predlagano vrsto začasne odredbe, določeni v 2. točki 1. odstavka 271. člena ZIZ.

Če je bilo že pravnomočno odločeno s sklepom o zahtevi za izdajo začasne odredbe po 10. do 12. členu ZLPP in je bila le-ta izdana zavezancu, s prepovedjo vsakršnega razpolaganja s poslovnim prostorom in izločitvijo iz lastninskega preoblikovanja, ni mogoče kasneje na podlagi 68. člena ZDen, ali morda 292. člena ZUP, v isti denacionalizacijski zadevi vlagati nove zahteve za začasne odredbe za isti poslovni prostor.

Ker akt, s katerim upravni organ odloči o začasni odredbi po ZLPP že po sami naravi stvari ni dokončna upravna odločba, zoper njega ni mogoča obnova postopka.

Stečajni postopek s svojimi dokončnimi učinki ne sme preprečiti začetega denacionalizacijskega postopka, v katerem ima upravičenec svoj zahtevek zavarovan z začasno odredbo. Namen denacionalizacije je v osnovi vrnitev podržavljenega premoženja. Kot instrumenti za realizacijo tega namena so uzakonjene tudi začasna prepoved razpolaganja po 68. členu ZDen in začasne odredbe po II. poglavju ZLPP.

Po uveljavitvi ZLPP določba 68. člena ZDen ne more več biti pravna podlaga za zavarovanje denacionalizacijskih zahtevkov v procesih lastninskega preoblikovanja podjetij. Ker v tožbi tožniki niso izpodbijali navedb tožene stranke, da so vložili predlog za izdajo začasne odredbe po preteku roka iz 11. člena ZLPP proti podjetju, ki se lastnini, je upravno sodišče utemeljeno zavrnilo tožbo. Tudi če iz sredstev podjetja niso bila izločena kmetijska zemljišča, ki po 1. odstavku 5. člena ZLPP postanejo last RS, sodišče prve stopnje takega ugovora ni moglo upoštevati, ker ne more vplivati na odločitev v tem upravnem sporu.