11. člen ZLPP

Zastaralni rok za škodo, nastalo zaradi prikrajšanja glede oblike vračila denacionaliziranega premoženja, lahko začne teči šele od pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji dalje, tudi če so bili upravičenci že prej seznanjeni z dejstvom, da nepremičnin ne bodo dobili vrnjenih v naravi. Država po 26. členu URS odgovarja za napako upravnega organa, ki je opustil obvestilo podjetjema kot denacionalizacijskima zavezancema o vloženi začasni odredbi po ZLPP, zaradi česar je bilo olastninjeno tudi premoženje, ki bi ga sicer denacionalizacijski upravičenci prejeli v naravi.

Pravica uporabe nepremičnin v družbeni lasti se je lahko veljavno prenašala tudi zunajknjižno; v sistemu družbene lastnine vpis prenosa pravice uporabe v zemljiško knjigo ni imel konstitutivnega pomena in (tudi zaradi tega) zemljiškoknjižni podatki pogosto niso izkazovali resničnega nosilca te pravice. Ugotovitev imetnika pravice uporabe zato ni mogla biti omejena le na podatke zemljiške knjige, pač pa je terjala večjo skrbnost: vsaj še ugotovitev posestnika, in v primerih, ko nepremičnine ni imel v posesti v zemljiško knjigo vpisan imetnik pravice uporabe, tudi ugotovitev, ali njegova posest temelji na zunajknjižno pridobljeni pravici uporabe. Načelo zaupanja v zemljiško knjigo, uzakonjeno v 10. členu SPZ, je načelo stvarnega prava, ki je namenjeno varstvu knjižnih pravic, ki jih pridobi dobroverni tretji od pravnega prednika, katerega položaj je pomanjkljiv ali neveljaven. Položaja denacionalizacijskega upravičenca ne varuje v primeru, ko denacionalizacijska upravičenka ni predlagala začasne odredbe po ZLPP (domnevno) zaradi pričakovanja, da bo sporna nepremičnina vključena v proces lastninskega preoblikovanja po ZZad, ker je bila pri njej vpisana pravica uporabe v koris

V konkretnem primeru se je kapital P. p.o. olastninil po ZLPP in ne po ZZad. Zato presoja, ali bi denacionalizacijska upravičenka morala svoj zahtevek za denacionalizacijo v naravi zavarovati s predlogom za začasno odredbo po 74. in 81. členu ZZad za odločitev o revizijah ni pomembna. Revizijsko sodišče kljub temu dodaja, da za podjetja, ki so se lastninsko preoblikovala po ZZad, zavarovanje pravic nekdanjih lastnikov ni bilo predvideno. Začasna odredba po ZLPP preprečuje, da bi zaradi vključitve nacionaliziranega premoženja v proces lastninskega preoblikovanja podjetja prišlo do ovire za denacionalizacijo tega premoženja v naravi; med obema oblikama lastninjenja zakon daje prednost denacionalizaciji v naravi, mehanizem za dosego te pa je v rokah denacionalizacijskega upravičenca: vložiti mora predlog za začasno odredbo. Le v drugih primerih razpolaganja s predmetom denacionalizacije (ko ni opisane konkurence načinov lastninjenja) zadostno varstvo pred ovirami za vrnitev v naravi nudijo določbe 88. člena ZDen.

Revizija se dopusti glede vprašanj: ali je pravilno stališče sodišča druge stopnje, da tožniki niso bili dolžni zavarovati svoje terjatve na izročitev nepremičnine v smislu določb 10. in 11. člena Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij ter 74. in 81. člena Zakona o zadrugah, ali je pravilno stališče sodišča druge stopnje, da dobra vera osebe, v korist katere je bila pridobitev pravice vknjižena, ne izključuje izbrisne tožbe v povezavi z ničnostno tožbo po 88. členu Zakona o denacionalizaciji in ali je sodba sodišča druge stopnje lahko izdana zoper pravno osebo, ki je zaradi izbrisa iz sodnega registra zaradi pripojitve že prenehala obstajati v času izdaje odločbe pritožbenega sodišča.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je pravilno stališče sodišča druge stopnje, da tožniki niso bili dolžni zavarovati svoje terjatve na izročitev nepremičnine v smislu določb 10. in 11. člena ZLPP ter 74. in 81. člena ZZad.

1. Tožniki, ki niso vedeli za nevpisani podatek, da je bila v relevantnem obdobju imetnica pravice uporabe P. p.o., ne morejo trpeti posledic iz drugega odstavka 15. člena ZLPP. 2. Pritožbeno razlogovanje, da bi morali tožniki zavarovati svoje premoženjske koristi v zvezi z vtoževano nepremičnino, kot je določeno v 74. členu ZZad, je po mnenju pritožbenega sodišča neutemeljeno. 3. Pogodba in aneks sta sklenjeni v nasprotju z določbo 88. člena Zakona o denacionalizaciji – Zden, zato sta nična. 4. Prepoved je bila sprejeta zaradi varovanja zahtevkov denacionalizacijskih upravičencev, zato je jasno, da ta prepoved ne bi imela nobenega smisla, če denacionalizacijski upravičenec, ki ima možnost, da se mu vrne premoženje v naravi, ne bi mogel doseči vzpostavitve prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja. Zato v takih primerih dobra vera oseb, v katerih korist je bila vknjižena pridobitev lastninske pravice, ne izključuje izbrisne tožbe.

Po presoji sodišča druge stopnje razlaga določb 48. do 51. člena ZZLPPO ne omogoča drugačnega razumevanja načina privatizacije, kadar gre za stvari in pravice, ki so predmet denacionalizacijskih postopkov in zavarovane s predlogi začasne odredbe, da je pogoj za izvedbo privatizacije pravnomočen zaključek denacionalizacijskega postopka. To pomeni, da lastninsko pravico na sredstvih in delnicah v zvezi z denacionalizacijskimi postopki, zavarovanimi s predlogi za izdajo začasne odredbe, pridobi Slovenska razvojna družba oziroma tožeča stranka kot njena pravna naslednica, šele z zaključkom denacionalizacijskega postopka in samo, če je zahteva upravičencem pravnomočno zavrnjena ali zavržena.

Ker pa toženca uveljavljata kršitev 2. odstavka 481. člena ZPP šele v pritožbeni fazi in hkrati ne zatrjujeta, da bi sodišče prve stopnje sploh uporabilo kakšno določbo, ki jo sodišče sme uporabiti samo v gospodarskih sporih, pritožbeno sodišče zaključuje, da ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP. Likvidacijski upravitelj mora zagotoviti ustrezno zavarovanje za poplačilo terjatev, ki še niso dospele, in znanih terjatev, ki jih upnik ni prijavil, kar pomeni, da mora likvidacijski upravitelj pri poplačilu terjatev upoštevati tudi terjatve, ki niso bile pravočasno prijavljene oziroma sploh niso bile prijavljene, če so mu znane. Ker prvo in drugo toženka nimata položaja osebe iz 2. odstavka 244. člena ZZK-1, pač pa položaj osebe iz 1. odstavka 244. člena ZZK-1, vknjižba lastninske pravice na podlagi prodajne pogodbe z dne 25.9.2002 ni materialnopravno neveljavna zgolj zaradi pomanjkanja razpolagalne sposobnosti prvo toženke, marveč tudi zaradi materialnopravne neveljavnosti neposrednega zavezovalnega in tudi razpolagalnega posla. Ničnost pogodbe in s tem materialnopravna neveljavnost vknjižbe je torej tu objektivna, zato dobra

Revizija se dopusti glede vprašanj, razvidnih iz izreka odločbe.

Zavarovanje zahtevkov, ki se nanašajo na podjetja, ki se lastninsko preoblikujejo, je ZLPP v 9. do 16. čl. uredil posebej z namenom, da se ob istočasnem procesu denacionalizacije omogoči tudi nemoten proces lastninskega preoblikovanja podjetij. Ker se tožnika tega zavarovanja nista poslužila, ničnostna sankcija za pravni posel, ki ga je sklenilo podjetje (2. odst. 88. čl. ZDen), ne pride v poštev.

Nepremičnina predstavlja premoženje, ki je bilo po zakonu zajeto z lastninskim preoblikovanjem podjetij. Denacionalizacijski upravičenec, ki je želel vrnitev takšnega podržavljenega premoženja v naravi, je moral predlagati začasno odredbo za zavarovanje svojega denacionalizacijskega zahtevka (10. člen ZLPP) do 7.6.1993, ker je bil v nasprotnem primeru upravičen le do odškodnine v obliki obveznic Odškodninskega sklada ali delnic v lasti RS (drugi odstavek 15. člena ZLPP).

Namen začasnih odredb je bil omogočiti sočasen potek postopkov lastninjenja podjetij in denacionalizacije. Začasne odredbe so imele smisel le v primeru, ko je bil postopek denacionalizacije med lastninskim preoblikovanjem podjetja še v teku. V primeru, ko se je denacionalizacijski postopek med lastninskim preoblikovanjem podjetja že končal, se je lahko prenos delnic opravil še na podlagi odločbe organa, ki je odločal o denacionalizacijskem zahtevku. Denacionalizacijski upravičenec lahko v postopku lastninskega preoblikovanja pridobi največ toliko delnic, kolikor bi jih moralo biti za zavarovanje njegovega zahtevka prenešenih na Sklad, pri čemer lahko od Sklada terja le toliko delnic, kolikor jih je bilo na Sklad za zavarovanje njegovega zahtevka tudi dejansko prenešenih.

Zmotno je tudi stališče, ki ga pritožba ves čas ponavlja, da gre namreč zaradi spremembe namembnosti iz konjskega hleva v stanovanje sedaj za novo stvar. Nesporno je, da je bila zgradba po nacionalizaciji obnovljena, spremenjena je bila njena namembnost, vendar pa zaradi obnovitvenih in adaptacijskih del ne gre za novo stvar, saj se obnavlja in adaptira lahko le obstoječa stvar. S tem se lahko seveda bistveno poveča njena vrednost, ne nastane pa z adaptacijo nova stvar.

Če je bila začasna odredba realizirana in je tožeča stranka v postopku lastninskega preoblikovanja podjetja prenesla na tedanji Sklad RS za razvoj navadne delnice, je odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe, ki je bila v izvrševanju sodbe VS RS odpravljena, brezpredmetno.

Tožnik ne uveljavlja več zahtevkov temveč en sam zahtevek, ki je pogojen z vrnitvijo nezazidanih stavbnih zemljišč v last in posest, oziroma podrejeno, s plačilom odškodnine. Zahtevani obliki vračanja premoženja, ne predstavljata samostojnih zahtevkov, sta pa bistven in nujni sestavni del odločbe, s katero se odloči o samem denacionalizacijskem zahtevku. Ker v obravnavanem primeru niso izpolnjeni pogoji za izdajo delne odločbe, bo morala tožena stranka izdati odločbo, s katero bo rešila predmet postopka v celoti. Odločitev, da se sporno zemljišče ne vrne v naravi, temelji na stališču, da tožnik ni pravočasno do 7.6.1993 (11. člen ZLPP) vložil zahteve za zavarovanje denacionalizacijskega zahtevka. Ker je bilo zemljišče, ki ga v denacionalizacijskem postopku zahteva tožnik, nesporno izločeno iz otvoritvene bilance podjetja (zavezanca za vrnitev), dejansko stanje glede možnosti vrnitve v naravi ni popolno ugotovljeno. Ne glede na to, da izločitev iz otvoritvene bilance temelji na začasni odredbi, ki so jo pravočasno vložili pravni nasledniki D. D. (in se ne nanaša na zemljišče, ki ga zahteva tožnik), tožnikovega primarnega zahtevka (vrnitev stvari v naravi), ob dejstvu, da ze

Sporazum o izločitvi sredstev predstavlja sporazum o zavarovanju denacionalizacijskih zahtevkov za vračanje premoženja v procesu lastninskega preoblikovanja podjetij in ima enake učinke kot pravnomočna začasna odredba po 10. in 11. členu oz. 15. členu ZLPP. Ker pa ZLPP ob času odločanja upravnega organa ni več veljal, bi ta lahko svojo odločitev oprl le na ZZLPPO.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da zaradi prenehanja veljavnosti ZLPP ni več mogoče izdati začasne odredbe po ZLPP v zavarovanje denacionalizacijskih zahtevkov v postopku lastninjenja podjetij. Pač pa ni pravilen napotek, da bi moral organ prve stopnje postopek ustaviti, pač pa bi morala tožena stranka sklep o začasni odredbi (po ZLPP) odpraviti in omogočiti SRD, ki je pristojna po ZZLPPO, da izvede nadaljevanje postopka zavarovanja denacionalizacijskega zahtevka po ZZLPPO.

Odločanje o začasni odredbi po 12. členu ZLPP ni dokončna, ampak le predhodna faza v denacionalizacijskem postopku in ne more nadomestiti denacionalizacijske odločbe, s katero upravni organ odloča o denacionalizacijskem zahtevku.

V obravnavani zadevi ni bila uporabljena določba 46. člena ZUstS, prizadeta stranka pa je lahko izvedla lastninsko preoblikovanje družbenega kapitala, saj je bila zahteva tožnika za izdajo začasne odredbe po ZLPP zavržena, tožnik pa se zoper zavrženje ni pritožil.

Za izdajo začasne odredbe po 11. členu ZLPP morata biti dejanska in pravna podlaga strankinega predloga po vsebini in obsegu verjetno izkazani.